O Saturnu, melanholiji in ikonologiji
Delo Saturn in melanholija bi na lestvici najpomembnejših študij v umetnostni zgodovini gotovo zasedalo mesto pri samem vrhu. Vprašanje, ki se ob tem upravičeno poraja vsakemu, ki te razprave ne pozna, je seveda, zakaj. Že res, da je Dürerjeva Melanholija I poznano likovno delo, vendar, je mar katera izmed študij Mone Lize, verjetno najbolj znane umetniške stvaritve, dosegla tak odmev? Odgovor se torej ne skriva toliko v samih rezultatih raziskave, ki so že ob angleški izdaji leta 1964 naleteli na nekatere kritične komentarje o svoji zastarelosti, temveč predvsem v prelomnosti dela za celotno umetnostno zgodovino kot vedo. Panofsky in Saxl namreč dosledno in sistematično uporabljata za tisti čas (torej za leto 1923) novo ikonološko metodo. Slednjo je Panofsky zasnoval pod vplivom Cassirerjevih simbolnih form, zato ta metoda ne raziskuje zgolj različnih motivov in tem v likovnem delu, temveč v raziskovanje pritegne tudi široko zgodovinsko in kulturno okolje. Prav to je bil eden izmed razlogov, da sta raziskovalca prvotno razpravo razširila in k sodelovanju povabila tudi specialista za zgodovino filozofije Raymonda Klibanskega.
V uvodnem delu obsežne monografije avtorji proučujejo antično medicino, pri čemer posebno pozornost namenjajo razumevanju različnih temperamentov od Hipokrata, preko aristoteljanskega spisa Problem XXX, 1, kjer je v pojmovanju melanholije prvič nakazana paradoksalnost med genijem in boleznijo, pa vse do srednjeveške medicine. V drugem poglavju je podobno obravnavan motiv Saturna, najprej v filozofiji in astrologiji, kjer se je Saturn začel povezovati z melanholijo, nato pa še v antični in srednjeveški književnosti ter antični in srednjeveški likovni umetnosti. Tretje poglavje je posvečeno obravnavi melanholije v poznosrednjeveški in renesančni književnosti ter v filozofiji Marsilia Ficina, ki je predvsem prek spisa Agrippe iz Nettesheima De Occulta Philosophia dosegla tudi Dürerja. Šele v četrtem delu lahko bralec sledi dejanski interpretaciji Melanholije I, za katero avtorji ugotavljajo, da v sebi združuje personifikacijo melanholije in geometrije ter s tem predstavlja genija, ki je v svoji (matematično pogojeni) ustvarjalnosti dosegel svojo mejo.
Saturn in melanholija je torej delo, ki se raziskave loteva drugače in širše kot umetnostna zgodovina pred njo. Če je umetnostna zgodovina tradicionalno sledila biografskemu in antikvarnemu pristopu oz. slogovni analizi, je ikonologija v študij pritegnila veliko širše področje. Tako raziskovalci melanholije in Saturna upoštevajo ugotovitve filozofije, literarnih ved, zgodovine, filologije, medicine itn., s čimer zajamejo različne kulturne pomene obravnavanih likovnih elementov. Rezultat pa ni zgolj prepričljiva analiza pomena različnih likovnih motivov, temveč predvsem radikalen prelom s tradicijo umetnostne zgodovine, ki jo je s svojim cikličnim pojmovanjem razvoja zaznamoval Giorgio Vasari. Dediščina njegove misli se še dandanes odraža v pojmovanju popolnega nasprotja med antiko in srednjim vekom ter »ponovnim odkritjem« antike v renesansi. Vendar ikonološka analiza melanholije in Saturna to misel prej spodbija kot potrjuje. Res je na primer, da je ideja melanholičnega genija v srednjeveški medicini potihnila, da se je močno spremenil tudi način upodabljanja Saturna, kakor tudi njuna poznoantična povezava v astrologiji. Vendar pa srednji vek bogate antične tradicije dejansko nikoli ni zares prekinil, ampak se je ta ohranila – kot je to v Saturnu in melanholiji nazorno prikazano – v srednjeveški astrologiji, medicini, filozofiji, geometriji, motivu Saturnovih otrok, pojmovanju sedmih svobodnih umetnostih, v koledarjih, upodobitvah mesecev in letnih časov, v ideji o življenjskih obdobjih itn. Ob tem je še toliko bolj povedno dejstvo, da se je na prvotno razpravo Panofskega in Saxla oprl tudi Jean Seznec v delu La Survivance des dieux antiques (Preživetje antičnih bogov) iz leta 1940. Zato se ne gre čuditi, ko raziskovalci zaključujejo, da se je Dürer v svoji grafiki Melanholija I naslonil na neoplatonistično filozofijo in jo združil z bogato srednjeveško motiviko upodabljanja melanholije in geometrije.
Študija Raymonda Klibanskega, Erwina Panofskega in Fritza Saxla ima prav zaradi svoje prelomnosti v umetnostni zgodovini posebno mesto, aktualno pa je prav zato, ker presega še vedno prisotne ustaljene predstave o cikličnem pojmovanju »razvoja« likovne umetnosti. Študijska vrednost je za slovenski prevod manj pomembna: tako so na primer reprodukcije slik preslabe in pretemne, ne upoštevajo sodobnega navajanja osnovnih podatkov o likovnih delih, s svojim skromnim filološkim znanjem pa si drznem celo pomisliti, da so grški in latinski pisni viri prevedeni iz nemščine. Ker se izdaja dosledno drži nemške predloge z vsemi zgoraj naštetimi pomanjkljivostmi vred, je bistvo monografije prav v njeni zgodovinski vrednosti in pomenu, ki ga ima za umetnostno zgodovino. Če upoštevam še izrazito prevodno podhranjenost te vede pri nas – dovolj povedno je na primer dejstvo, da je pričujoča izdaja šele drugo prevedeno delo (poleg izbora različnih študij z naslovom Pomen v likovni umetnosti) enega najpomembnejših umetnostnih zgodovinarjev, Erwina Panofskega –, lahko zaključim, da je prevod Saturna in melanholije v slovenščino dobrodošla novost.
Pogledi, let. 5, št. 6, 26. marec 2014