Osvobajajoča (pre)drznost
Čeprav je konec sedemdesetih začel kot pesnik, se je Milan Kleč v drugi polovici osemdesetih, ki veljajo za obdobje razcveta kratkoproznih literarnih zvrsti na Slovenskem (začenši z Gradišnikovo zbirko Zemlja, zemlja, zemlja iz 1981), uveljavil kot eden osrednjih predstavnikov t. i. nove slovenske proze in obveljal za rekorderja po številu napisanih zgodb. Že prvi poskusi s krajšimi proznimi oblikami (Briljantina, 1985; Lasje, 1987) so kot ključni poetološki vzvod Klečeve groteskno-fantastične zgodbe vzpostavili neskončno ironično, kvazinaivno sproščenost in neposrednost. Njegova pisava je kajpak izvirala iz ludizma, iz kreacije avtonomnega, igrivega sveta pomenov – sveta, ki ga poganja bizarna logika, ves čas zabrisujoča mejo med verjetnim in neverjetnim.
Ti literarni prijemi so se, zvezani z nepogrešljivim prvoosebnim pripovedovalcem, v (deset)let(j)ih zatem temeljito zažrli v vse pore Klečevega ustvarjanja, od dramskih besedil do romanov, ki jih zadnje čase stresa kot iz rokava. Komaj smo namreč odložili Trojke (2012, letos v širšem izboru za kresnika) in Matičarja (2013), že je tu Ura resnice, knjiga, ki bi utegnila o(ne)srečiti marsikakšnega literata, založnika in kritika, celo kulturnega ministra ali pisateljsko društvo. Ni dvoma, tokrat gre za resnico, za »najvišjo idejo« ter »posodo lepote, svobode in večnega življenja«, kot jo je označil Ivan Cankar v kritično-polemičnih spisih, zbranih v knjigi Bela krizantema. Cankarjeva resnica je pred dobrim stoletjem v našo zagovedno domačijo udarila kakor vihar, in čeprav Ura resnica tako eksplozivnega potenciala nima (ne nazadnje Klečevi literarno/likovno-kulturni obračuni ne preraščajo v cankarjansko analizo in obtožbo aktualnih slovenskih političnih razmer), bo gotovo (raz)delila bralce in kritike – na eni strani bo njen avtor deležen očitkov, zmerjanja in prezira, na drugi odobravanja, prikimavanja in navdušenja.
Ura resnice ni prvi pisateljev tovrstni poskus, saj se mu je nekaj podobnega (le da v krajši obliki krokijev) posrečilo že v Intimnih srečanjih s sodobniki (1994); leta po osamosvojitvi so bila očitno čas, ki je dopuščal tudi drzno soočenje z resnico našega umetniškega bitja in žitja, saj ni naključje, da je le leto pred Srečanji izšla Gluvićeva knjiga Harms danes, anekdote iz literarnega življenja generacije pisateljev, rojenih okrog šestdesetih (ti so se radi čez Čevljarski most porivali v Ljubljanico). Tako kot ni naključje, da se nekateri literarni »junaki«, sicer v različnih vlogah, pojavijo v vseh treh knjigah. A protagonist Ure resnice je vendarle – kot smo pri Kleču že vajeni – pisateljev alter ego, ki na pragu šestdesetih ugotavlja, da je bližajoči se jubilej kot nalašč za končne obračune, za satirično (pris)podobo slovenske pisateljske (in likovne, ki je sicer zavzela osrednje mesto že v romanu Dvojec) druščine, za neusmiljeno bilanco (ne)zgod in dogodkov, o katerih smo sicer že slišali pripovedovati, pa smo si, naivneži, zatiskali oči in nismo (z)mogli verjeti, da so resnični.
Pripovedovalec, vztrajno na sledi empiričnemu izkustvu, razgrinja domačijske družbene vzorce in logiko delovanja »našega« literarnega in kulturn(išk)ega sistema (ter odnose znotraj njega), ob tem pa se nesramežljivo opre kar na konkretne, resnične osebnosti z znanimi imeni in priimki. Z neprisiljeno kozersko gostobesednostjo jezdi na valu kriz, nesporazumov, spodrsljajev in škandalov (seveda jih najpogosteje zagreši kar sam), ki so zadnje čase tako rekoč del njegovega pisateljskega vsakdana; vmes se sicer rad zatakne v kakšen okljuk ali slepi zavoj, a se vselej (je vendarle prekaljeni zgodbar) spretno izvije iz meandraste strukture in ujame glavni tok. Tem zunanjeformalnim prijemom se dobro prilega tudi vsebina – v ozadju vse(skozi)prisotna borba samozaposlenih kulturnikov za preživetje, tekma v nabiranju točk, ki jih predpisuje ministrstvo za kulturo, in strah za lastno eksistenco, v ospredju pa živopisni, predvsem pa nepozabni biseri iz zakladnice junakovih pijanskih eskapad in srečanj s sodobniki (mimogrede, tako kot za Srečanja je tudi za Uro resnice karikaturne ilustracije narisal Marko Derganc).
Klečevemu pripovedovalcu ne gre primarno za tožbo ali razkrivanje zamer, saj pred sabo razgrne vse karte, obilo prostora v tekstu namenja tudi samokritiki – konec koncev razčiščuje s sabo in ne z drugimi, čeravno večkrat podvomi v svoj postopek, namreč v opletanje z imeni, in se mu zdi, da bi moral v živo obračunati s preteklostjo.
Podučili se boste denimo o tem, kako je mogoče s pristankom na ponižujoči avtorski honorar za pesniško zbirko podpisati smrtno obsodbo vsem drugim slovenskim pesnikom, kako se lahko prav po podlasičje izmojstrite v pridobivanju raznih štipendij ali pa neupravičenih sredstev kulturnega ministrstva, kako lahko nekomu ukradete verze in še veliko več. Ali pa izvedeli kaj o tem, kako se med pisatelji(cami) podeljujejo literarne nagrade: »Pa ne bi o klanih in podobnih neumnostih, čeprav je ta društvena pripadnost na meji dobrega okusa. Kar delijo si vse mogoče nagrade, ko jih najprej še ustanovijo.«
Čeprav izid Ure resnice v finančnem smislu ne visi na plečih državnega proračuna za kulturo in ga je velikodušno podprl kar direktor Grand hotela Union, kakšna uredniška poteza delu ne bi naredila škode – šlo bi tudi brez recikliranja že objavljenih uvodnikov, spremnih besed ali odlomkov iz romanov, še bolje bi bilo, če besedilo ne bi prisrčno pozdravljalo in živo nagovarjalo tistih, ki jih ni več med nami (knjiga je bila pač napisana že februarja 2011).
Pogledi, let. 4, št. 12, 26. junij 2013