Pobalin
Peter Clarke je zgodovinar in prvi del knjige je namenjen Keynesovi osebni zgodovini. Od partnerstev s prijatelji umetniki do zakona z rusko balerino. Od napol boema iz kroga blumsburijevcev do neformalnega glavnega vladnega ekonomista. Od gorečega kritika Winstona Churchilla, ko je po prvi vojni kot finančni minister Britanijo vrnil na zlati standard, do njegovega odposlanca, ki je po drugi vojni ključno prispeval k nastanku bretonwoodskega dolarskega standarda. Od uspešnega borznega špekulanta do avtorja pikre primerjave Wall Streeta z igralnico. Od razbijalca samoumevnosti ene ekonomske doktrine do neprostovoljne ikone nove doktrinarne samoumevnosti.
Drugi del knjige je namenjen zgodovini Keynesovih idej in ozadju, ki je vplivalo na njihovo vsebino: gospodarske razmere, napake ekonomske politike in pomanjkljivosti prevladujoče ekonomske znanosti. Knjiga kot celota tako omogoča enkraten vpogled v intelektualno in osebno zgodovino »najbolj vplivnega ekonomista dvajsetega stoletja«, kot ga poimenuje njen podnaslov. Zaradi zanimanja, ki so ga v sedanji recesiji znova deležni nauki človeka, ki je svojo ekonomsko teorijo do konca razvil v obdobju zadnje podobno hude depresije, bo gotovo imela veliko bralcev. Peter Clarke je zgodovinar in ne ekonomist. Kdor bi menil, da se lahko iz knjige pouči o vsebini Keynesovih idej – ne o njihovi zgodovini –, bi storil napako. Ključne ideje njegove teorije, v zgodnji in zreli različici, so seveda povzete. Toda kdor jih ne pozna že od prej, jih tudi iz teh kratkih, pogosto enostavčnih povzetkov ne bo mogel razumeti. Bojim se, da bo marsikdo storil prav to napako. Danes pač živimo v rokohitrskem času, ko ljudje, ki oblikujejo javno mnenje, nimajo časa za resen študij česar koli, saj so prezaposleni s tem, da pametujejo o vsem in sodijo o vsakomer.
Še večjo napako bi storil, kdor bi menil, da se iz knjige lahko pouči tudi o idejah drugih ekonomistov, ne le Keynesovih. Čeprav po njenih straneh defilirajo številna velika imena, od Marshalla in Pigouja do Schumpetra, Hayeka in Friedmana, so le statisti v veliki drami o Keynesu. Kdor to razume, nima piscu česa zameriti. Kdor tega ne razume in bo na podlagi posameznih opazk pametoval tudi o njih, pa si bo sam zaslužil zamero. Vsekakor je knjiga zelo priporočljivo branje za vse, ki menijo, da je ukrepanje današnjih vlad mogoče opravičiti s sklicevanjem na Keynesa. Od Keynesovih zamisli o koristnosti proračunskega financiranja investicij v obdobju recesije, zavarovanju za brezposelnost kot samodejnem stabilizatorju gospodarskega cikla in nujnosti državnega poseganja v ekonomijo v kriznih razmerah do današnjega proračunskega subvencioniranja nakupov zasebnih avtomobilov, nepremišljenega kopičenja javnega dolga, razbohotenja socialne države in nenehnega poseganja države v vse ekonomske odločitve je dolga in sprevržena pot, ki je Keynes nikoli ni prehodil. Gotovo ne le zato, ker ni živel dovolj dolgo.
Knjiga je še bolj priporočljivo branje za vse, ki menijo, da lahko svojo zgroženost nad kapitalizmom utemeljijo s Keynesom. Res je govoril o živalskem duhu investitorjev, toda gonilno silo gospodarstva je vseeno videl v naložbah (ustvarjanju kapitala) in ne v delovnih mestih ali pravični razdelitvi. Res je bil bliže britanskim laburistom in liberalcem kot konzervativcem, toda socialistične ideje so mu bila dosti bolj tuje kot klasična ekonomija.
Keynes je zato pogosto razočaral tiste, ki so v njegovih idejah hoteli videti več državnega aktivizma kot on sam. Joan Robinson, ki jo Peter Clarke označi za socialistko, je razočarano pripomnila, da je bilo Maynarda včasih zelo težko pripraviti do tega, da bi videl, za kakšno revolucijo v resnici gre pri njegovih idejah. Tega se je očitno zavedal tudi sam. Po srečanju z ameriškimi keynesovci kmalu po drugi vojni je ugotovil, da je bil med njimi on sam edini, ki ni bil keynesovec. Aforizem, ki bi ga gotovo ponovil, če bi ga danes nekako spravili v isto sobo z vsemi, ki po nemarnem omenjajo njegovo ime.
Pogledi, april 2010