Svetovna književnost kot metodološki pristop
Prvi del monografije predstavlja več kot dvesto strani dolg pregled koncepta svetovne književnosti, avtor pa se osredotoči predvsem na proučevanje odnosa med nacionalno in svetovno književnostjo ter razmerja med periferijo in centrom – torej na razlike med središčem literarnega dogajanja, kot je bil na primer Pariz, in pa manj poznanim obrobjem, kamor lahko prištevamo tudi Slovenijo. Juvan natančno predstavi razvoj pojma »svetovna književnost« (Weltliteratur) in ob tem korigira razširjeno prepričanje, da je prvi to besedo zapisal Goethe (prvi naj bi jo uporabil zgodovinar August Ludwig Schlözer). Je pa Goethejevo razpravljanje o svetovni književnosti temeljito in tako rekoč do danes zaznamovalo ta pojem. Čeprav je nemški romantik o svetovni književnosti govoril na več mestih z nekoliko različnimi poudarki, avtor monografije izpostavlja zlasti pomen mednarodnega izmenjevanja knjig in idej, ki prispevajo k medkulturnemu razumevanju ter pisateljem omogočijo, da poiščejo svojo poetiko. S tem je imel Goethe v mislih predvsem nemški narod in Weimar, ki ga je želel povzdigniti v novo kulturno prestolnico, zato je idejo svetovne književnosti ves čas tudi uresničeval (s svojim pisanjem, mednarodnim dialogom in vodenjem lastne periodike).
Koncept svetovne književnosti tako že od svojega rojstva vsebuje dialog med nacionalnim, ki se v svetovno vpisuje in ob tem ne izgublja svojih specifik, ter svetovnim, ki s svojim vplivom nacionalno tudi oblikuje. Marko Juvan obdela tudi recepcijo pojma pri Marxu, ki je bil do »ideološko kozmopolitske« svetovne književnosti precej bolj kritičen – ta kritika pa je ob premisleku zahodno orientiranega književnega kanona v literarnih vedah prisotna tudi danes. Kar polovica prvega dela monografije je namenjena tudi pregledu sodobnega (s čimer mislim dogajanje v zadnjem desetletju) teoretskega ukvarjanja z idejo svetovne književnosti.
Juvan izpostavlja predvsem najodmevnejša raziskovalca Pascale Casanova in Franca Morettija. Francoska raziskovalka Pascale Casanova svetovni literarni prostor obravnava po zgledu Bourdieujevih pojmov »simbolni« in »literarni kapital«. Pri tem oblikuje svoj pojem »svetovne literarne republike«, ki je nekakšen paralelni svet literarnega dogajanja, kjer veljajo določeni tržni zakoni, s tem pa se oblikujejo literarni centri in periferije. To naj bi pojasnjevalo privilegiran položaj zahodnih pisateljev in tistih, ki pišejo v kakšnem izmed svetovnih jezikov. Po drugi strani se Franco Moretti v svojih raziskavah osredotoča bolj na formalno razumevanje literature. Pri tem uvaja model proučevanja, imenovan »oddaljeno branje« (nasprotno znanemu konceptu natančnega branja – close reading), pri čemer naj bi raziskovalec v svojo raziskavo vključil čim večjo količino literarnih del s pomočjo ugotovitev drugih raziskovalcev in ne z lastnim prebiranjem. Proti koncu pregleda Juvan opozori še na prezrtega Dionýza Ďurišina, ki je o problemih svetovne književnosti spregovoril že leta 1993. V delu Kaj je svetovna literatura? ta razpravlja o svetovni književnosti kot »dialektiki med občim in posebnim«, ki pa še vedno enakovredno afirmira posebnosti vseh nacionalnih književnosti.
V drugem, tretjem in četrtem delu Marko Juvan s stališča svetovne književnosti prouči dogajanje v Sloveniji. Najprej oriše svoj metodološki pristop: ta združuje »transnacionalno literarno zgodovinopisje« (ki upošteva narodni okvir, obenem pa nacionalnih literatur ne razume kot med seboj ostro razmejenih), medbesedilnost (predvsem kot samorefleksija in osmišljanje vloge pisateljev) in pojem »kulturnega transferja«, ki književnosti razume v nadnacionalni mreži institucij, predmetov, akterjev in praks. Zatem avtor monografije prouči recepcijo koncepta svetovne književnosti na Slovenskem, ki sta jo s svojim delovanjem in uveljavljanjem dejansko prakticirala že Matija Čop in France Prešeren – slednjega je Josip Stritar v slovensko zavest umestil kot »nacionalnega pesnika«. Prvi, ki je besedno zvezo teoretsko tematiziral, je bil Anton Ocvirk. Po njegovem prepričanju naj bi ta nastala z interakcijo različnih nacionalnih književnosti, zato se je sam zavzemal za proučevanje literarnega obrobja. Juvan prouči še izraza »prešernovska struktura« Dušana Pirjevca in »slovenski kulturni sindrom« Dimitrija Rupla. Oba zagovarjata, da je bila literatura edini moment samoutemeljevanja slovenskega naroda. Avtor monografije dokazuje, da sta tezi zgrešeni, saj književnost ni bila edino vodilo narodnega preporoda, hkrati pa je kot taka prevzemala zelo razširjeno funkcijo, prisotno tudi pri mnogih drugih evropskih narodih z obrobja. Še več, v zaključku Juvan celo pokaže, kako sta nacionalno prepričanje zavzemali prav znanosti, ki sta literaturo proučevali, torej nacionalna literarna veda in primerjalna književnost.
Ob vsem tem postaja jasno, da je »svetovna književnost« bolj kot kak sklop književnih del pravzaprav metodološki princip razumevanja literature. Vendar je ta obenem povsem nov in drugačen pristop. Če smo lahko različne metodologije v literarni vedi razvrstili glede na njihovo osredotočenost v komunikacijskem modelu pisatelj – delo – kontekst – bralec (kot na primer: tradicionalna primerjalna književnost – fenomenološki pristopi – marksistično orientirane metode – recepcijska teorija), se proučevanje svetovne književnosti dvigne nad ta področja zanimanja in pravzaprav zajame kar vse dosedanje metode. To ugotavlja tudi Marko Juvan, ko pravi, »da pojem kulturni transfer pravzaprav aktualizira […] marsikateri raziskovalni postopek tradicionalne in novejše literarne komparativistike: od ukvarjanja s posredniki, literarnimi obzorji, linearnim in koncentričnim preučevanjem vpliva do hermenevtične in recepcijske pozornosti …«. Ob tem pa ostaja neizrečen pravzaprav eden izmed temeljnih problemov – namreč, kaj sploh je književnost. Kot kaže, koncept svetovne književnosti odgovor to vprašanje pušča ob strani oziroma literarno delo zreducira na »vero v neprecenljivo notranjo vrednost umetnin«, ki je le ena izmed vrednosti »literarnega trga«. Ali ostaja s tem predmet proučevanja te nove metode neopredeljen, je vprašanje, ki ostaja odprto.
Prešernovska struktura in svetovni literarni sistem v slovenski prostor prinaša povsem nov premislek slovenske književnosti v odnosu do svetovne, nudi prvi pregled recepcije tega pojma pri nas, obenem pa tudi odličen, obsežen in kritično reflektiran pregled vseh starejših in sodobnejših raziskav. Marko Juvan področje obdela celovito in s presenetljivo ažurnostjo, prav ažurnost monografije pa je za razmeroma mlado področje, kot je koncept svetovne književnosti v komparativistiki, ki je še na »začetku razmaha«, izjemnega pomena. Monografija Marka Juvana je tako za eno sodobnejših področij primerjalne književnosti in hkrati za proučevanje nacionalne literature kvalitetno napisana in dobrodošla novost.
Pogledi, let. 4, št. 7, 10. april 2013