Zakaj samoupravno gospodarstvo ne more delovati
Ko sva se spoznala, je bil navdušen, da na srečanjih končno vidi tudi nekoga iz Slovenije. Med drugim sva se pogovarjala o pojmu udbomafije, ki se je v tistem časi pojavil kot kritika političnih in gospodarskih povezav vplivne stare komunistične elite. Na vprašanje, zakaj je udbomafija škodljiva, je odgovoril strogo ekonomsko: ker povzroči, da se del kapitala alocira po neekonomskih meril, in ker povečuje transakcijske stroške tistim, ki niso njeni pripadniki. Tak odgovor je odlična ponazoritev značaja Ljuba Sirca. Namesto da bi rekel nekaj krepkih o pokvarjenosti komunistov – to bi si glede na svojo osebno zgodovino vsekakor lahko dovolil –, se je raje odločil za suho, a zelo natančno in v en stavek strnjeno ekonomsko analizo.
Takšen pristop odlikuje tudi Sirčevo delo Jugoslovansko gospodarstvo v samoupravljanju, ki je prvo od dveh prevedenih in izdanih pod skupnim naslovom Brezpotja socializma. Knjiga se ne ukvarja z velikimi vprašanji možnosti ali učinkovitosti socializma niti ne z ideloškim ali moralnim obračunavanjem. Namesto tega je polna podrobno, pedantno in včasih za bralca že kar malo naporno nanizanih podatkov in dejstev. Zbrani podatki, ki omogočajo sistematičen vpogled v učinkovitost jugoslovanskega gospodarstva, so velik analitični dosežek, saj urejene statistike v tistem času niso obstajale in je moral avtor sam s precej iznajdljivosti in kritične distance sestaviti sliko iz drobcev podatkov v zelo različnih virih.
Knjiga je izvirna tudi zaradi metodologije, s katero je zgrajena interpretacija teh podatkov. Sirc namreč citira skoraj samo jugoslovanske vire: glavne časopise, povzetke izjav vodilnih politikov, razlage uradnih in poluradnih idelogov (med katerimi ima Edvard Kardelj zaradi svoje do konca paradoksalne in zdravemu razumu nedoumne logike prav posebno mesto). Prek spoznanj akterjev samih mu uspe prikazati vso neučinkovitost jugoslovanskega gospodarskega sistema v vseh obdobjih njegovega razvoja – od centralno planskega do samoupravnega, od decentraliziranega uvajanja trga do groteskne zamisli planiranja prek družbenih dogovorov in združenega dela. Številne transformacije sistema so nastale prav zato, ker so se tudi ključni odločevalci zavedali, da nikakor ne deluje tako, kot bi si želeli, hkrati pa niso hoteli privoliti v resne spremembe, saj bi te ogrozile družbeni monopol komunistične partije.
Za današnji čas je zanimivo, kdo so bili redki glasniki razuma in kritike, s katerih besedami Sirc pogosto izrazi tudi svoje lastno mnenje. Na gospodarskem področju je bil to predvsem legendarni beograjski časopis Ekonomska politika, med slovenskimi ekonomisti pa zlasti Aleksander Bajt. Tisti, ki so učili mene, očitno niso imeli povedati nič bistvenega. Se pa Sirc pogosto sklicuje na analize samoupravljanja izpod peresa slovenskih sociologov, zlasti Janeza Jerovška in Veljka Rusa.
Druga knjiga je zbirka člankov iz različnih obdobij in ima bolj teoretske ambicije. Prva nam jasno izpriča, da je bil samoupravni gospodarski sistem vselej izjemno neučinkovit in poln neracionalnih ekonomskih odločitev, ta pa nam pojasni, da drugače sploh ni moglo biti. Za Sirca je ključno, da v tem sistemu ni bilo prostora za podjetnike, ki so sicer prek svojega drznega investiranja in povezovanja gospodarskih virov ključni za gospodarski razvoj. Druga ključna napaka je bila, da je sistem ves čas gradil na predpostavki, da bodo ljudje (zlasti delavci, ki jim bo partija kot kolektivni intelektualec odprla oči) ravnali v nasprotju s svojimi ekonomskimi interesi, ko bodo na primer sprejemali odločitve o delitvi dohodka svojih podjetij med naložbe in plače.
Knjiga je vsekakor aktualna za današnji čas. Kdor nima časa ali volje za kaj več, naj si prebere vsaj poglavje Delavsko upravljanje pod javnim in zasebnim lastništvom. Motiv zanj je bilo poročilo, ki je v Veliki Britaniji predlagalo uvedbo delavskega soodločanja. Pozoren bralec bo v njem našel ne le veliko razlogov proti takšnim rešitvam, ki so pri nas že uzakonjene, marveč tudi številne argumente proti drugim zamislim sodobnih socialnih demokratov, recimo tisti o obvezni delitvi dobička med zaposlene.
Za današnji čas je aktualna tudi zgodovinska analiza socialističnega sistema. Danes vse preradi pozabljamo, da je bila v njem gospodarska neučinkovitost pravilo in ne občasna napaka. Če vemo, da se je po Sirčevih ugotovitvah ta pokazala tudi v padanju ali zelo nizki ravni osebnega standarda ljudi, je razlogov za nostalgijo še manj. Pozabljamo tudi na druge nečloveške vidike sistema, čeprav so se jih očitno ves čas zavedali nekateri pomembni akterji sistema samega. Sirc tako poroča recimo o uporu nekaterih slovenskih poslancev, ki na začetku sedemdesetih niso hoteli podpreti kandidature Mitje Ribičiča za pomembno funkcijo v Beogradu. Vse preveč so se namreč zavedali njegove krvniške vloge pri povojnih pobojih in kasnejšem vzdrževanju družbenega miru. Če je bilo to ljudem takrat jasno, potem ni treba, da se danes nekaj sprenevedamo, govorimo o napakah namesto o zločinih in celo o rehabilitaciji socializma kot ekonomskega sistema.
Žal ima izdaja Brezpotij socializma nekaj obrtniških pomanjkljivosti. Zlasti sem pogrešal kazalo, pa tudi roko urednika, ki bi prevajalca naučila terminologije s področja plačilne bilance in še nekaj drugih podrobnosti. Vsekakor pa je z njenim izidom in s spremno besedo Bernarda Brščiča priznan vsaj del intelektualnega in človeškega dolga, ki ga imamo do enega v svetu najbolj cenjenih slovenskih ekonomistov.
Pogledi, september 2010