Izkopanine iz pradavnine
Žabotova poetika je polna zelo kratkih stavkov; z njimi pisatelj ustvarja nezgrešljivo hiter tempo in bralcem povzroča pospešeno bitje srca. Z nekoliko starinskim, a bogatim in okretnim jezikom mu vedno uspe pričarati nekakšno moro, ki je hkrati dušljiva in privlačna, žlahtna in prostaška. S slogom in vzdušjem je tovrstna proza včasih v bližnjem sorodu z Lainščkovim pisanjem, z učinki pa nemara spominja na Kafko.
Racionalnemu pristopu k Žabotovi (prejšnji) literaturi se je bolje odpovedati, saj lahko z razumom zaman iščemo pravilne rešitve metaforičnih ugank. Potek dogajanja namreč na videz ne spominja preveč na realni zunanji svet. Pač pa je avtorjevo pisanje prepričljiv popis svojevrstnega doživljanja zunanje realnosti oziroma odkrivanja notranje. Je soočanje s tistim delom notranjosti, ki je skrit pod vodno gladino, ki se nam izmika in ostaja nedoumljiv, vendar je še kako dejaven in živ. Branje Žabota je – tako kot sanjanje – kraljevsko potovanje po pokrajini, ki jo lahko imenujemo »nezavedno«.
Tipičen Žabotov protagonist se na prvi pogled zdi običajen in trezen človek, a se znajde v skrajno tujem okolju, kjer ga v primež dobi drugačna, iracionalna logika, ki se ji seveda ne zna prilagoditi. Vzdušje je tesnobno. V zraku je nezaupljivost. Ljudje šušljajo, imajo skrivnosti, skrivnosti življenja in smrti, in se jih trudijo zamolčati. Protagonist ne more do njih. Je osamljen, zmeden, begajoč. »Ker človek namreč nikoli ne ve. In v nič ne more biti gotov. Še v lastno srce ne.« Pripravljajo mu zanko, zanj tešejo krsto. Ogrožajo ga demoni in hudič.
Po drugi strani je mogoče prav protagonist sam tisti, ki okolje spreminja, ga dojema popačeno. Celo zelo verjetno je, da vir vsega tiči v njem, da ga je popadla paranoična psihoza in ga lahko imenujemo za »bolnika«. Interpretativnih možnosti tu mrgoli, a zadovoljimo se lahko tudi zgolj s spoznanjem, da v Žabotovih besedilih delujejo zlasti mračne nagonske silnice, ter preprosto uživamo v poetičnem slogu, ki nam slika dogajanje, včasih čarobno kot sanje, drugič tlačeče kot mora, in odstira globoko zakopana nečista poželenja in zatajene strahove. Človekova popačena ali ekspresionistično karikirana notranjost, ki se ves čas zliva z okoljem, je pri Žabotu nekaj univerzalnega. Junaki so prepričljivi ne glede na spol in starost, ker pisatelj pri njih opisuje zlasti tisto arhetipsko, kar je vsem skupno.
Največkrat je glavni junak moški (razen v Pastorali in Nimfi), vendar imajo ženske junakinje vselej vplivno energijo, so polne čarov in mamljivih obetov. Nastopajo v različnih vlogah, a vedno seksualnih: kot čarovnice, vile, nimfe, točajke, vlačuge, starke in punčke. Eden od ključev do nezavednega je pri Žabotu prav gotovo seksualna želja. V njegovih junakih, včasih le rahlo žgečkljivo, drugič sprevrženo, brbotajo nekrofilski in pedofilski nagibi, želje po krvavih ritualih in skupinskih orgijah. A vsa ta pohota se skrije v megli, povsem se spoji z vlažnim, temačnim, močvirnatim ozadjem. Včasih naletimo tudi na bolj izstopajoče erotične prizore, denimo v Starem pilu. Ob erotiki za (in pred) Žabotovimi besedami vseprisotno tiči tudi smrt.
Najbolj presunljivo je najbrž prvo branje Žabota, ker ob drugem že vemo, kaj bo prežalo na nas. Tudi novi roman Ljudstvo lunja si z avtorjevim dosedanjim opusom deli mnoge poetične in razpoloženjske lastnosti ter prostor: gozdove, močvirja in rečje z žabotovsko dušo. Dogajalni kraj in čas – pradavnina – se tokrat naravno prilegata avtorjevemu slogu ter nagnjenosti k prvinskemu in nedoumljivemu. Navzlic temu je novi roman nekaj samosvojega. Pridobil je dimenzije, ki se razprostirajo v širino, in na potovanju skozi približno pet tisočletij morda izgubil nekaj globine; ne pa tudi – vsaj za tiste, ki se bodo prebili čez prvo tretjino – vznemirljivosti.
S pronicljivim, včasih malce vase zaverovanim jezikom avtor tokrat slika življenje zaraščenih ljudi, ki bivajo v kolibah, se prevažajo z drevaki in se preživljajo z lovom ter živinorejo. V ospredju romanesknega dogajanja je moški del skupnosti, ki se podnevi maže z govnom, voha v veter in lovi divjad, izogibajoč se sovražnim grutom in muzgom, ob večerih pa se zbira okrog ledinskega kurišča. Gre za pripoved o prvinskem plemenu, bratini Lunjskih, ki živi v »predzgodovinskem obdonavskem eneolitiku«.
Vsa področja življenja Lunjskih vodi in do potankosti osmišlja mitologija. Boštva dajejo, boštva jemljejo, boštva so sklenila tako. Lunjski se uklanjajo volji Sinsija, Ognjenega, Sojke nebeške in dobrotne Soome. Rotijo duhove svetih dedov, odganjajo bese, dramijo lovskega duha, sežigajo mrtve. Vedo namreč, da »brez svetega v sebi umreš«. Animistični kult duhov, ki bivajo v vsem, veje tudi iz uvodnih verzov k vsakemu poglavju: »Duh reke Kri, ti ga hraniš, on te hrani.« Verovanja kultivirajo prvinskost in divjaškost ljudi. Božanstva utemeljujejo etične zakone in znotraj skupnosti vzpostavljajo jasno hierarhijo; vsi vedo, kaj jim je početi, kaj govoriti: mrmur, Smodujak, starci, ognjenosci, mladci – vsak s svojo nalogo, svojim mestom ob ognjišču, svojim trenutkom, ko lahko pove, kar je treba reči; čeprav se na splošno Lunjski ljudje neradi ponižujejo z besedjem ali radovednostjo: »pravi mož v dobrem in slabem največ pove, če molči«.
V prejšnjih Žabotovih delih se uveljavlja nezavedno s svojo muhasto alogiko in bralcu vzbuja tesnobo, v prazgodovinskem romanu pa je dogajanje bolj racionalno doumljivo. V sosledju dogodkov imamo tokrat jasne vzročno-posledične zveze; zanesljiveje se gibljemo po zunanjem svetu in ne več po pokrajinah duševnosti, ki je prestopila bregove. Lunjski so blizu svojim nagonom, živalskemu v sebi (in dedje njihovih pradedov so še živeli kakor medvedje v brlogih). Njihov svet je večplastna odslikava živalskega sveta: oblačijo kože, mažejo se z živalsko mastjo. Imena selišč so živalskega izvora (Kunje in Jazbe), prav tako imena moških (Racijak, Vranijak, Dropljijak, Bobrujak). Pripadniki prvinskih hord nemara niso ničesar tlačili tako globoko, da bi si nakopali travme nezavednega, temveč so s svojim življenjem v naravi, prisluškovanjem naravnim zakonom in njihovim upoštevanjem kvečjemu magnet našega nezavednega. To pa ne pomeni, da niso prihajali v konflikte ali skušali brzdati nagonskega, da to ni včasih svojevoljno brbotalo, se pačilo, izsiljevalo, se vsiljevalo, vleklo vase in prišepetavalo, katerih ovir se je treba znebiti, katere želje izpolniti.
Življenje v prazgodovinski hordi ljudi nam avtor v veliki meri približuje skozi zgodbo protagonista Jelina. Ta tokrat ni tujec v kaki vasi, ampak že od rojstva pripadnik lunjske skupnosti. Vendar se včasih vseeno čuti osamljenega in izobčenega. Navzlic volji boštev, ki vse uravnava in za vse poskrbi, je v njem veliko negotovosti in strahu, »čudno se mu dela v glavi od vsega«. Na plečih mu visi krivda zaradi izgubljenega prijatelja Ivina, s katerim sta se prebijala skozi mladeniško preizkušnjo, se želela izkazati s plenom ter biti sprejeta v skupnost kot moža. Z obredom Jelina res povzdignejo v ognjenosca in prisluži si ime Srnijak. Odtlej sme seči po zarodnih ženskah in mu ni več treba »molsti vtiča«. Ne manjka za Žabota tipičnega erotičnega podobja, ki včasih neposredno, še večkrat pa s svojim zvenom ali simboliko namiguje. »Dobrotna Sooma je dan za dnem, noč za nočjo od vsepovsod bolj in bolj vonjala.«
V Ljudstvu lunja ritem soustvarjajo mnoga ponavljanja na vsebinskih in jezikovnih ravneh. Ponavljajo se nekatere okoliščine ter določene fraze, zlasti zaklinjanja, molitve, prošnje in stavki, kot je »in ni bilo druge«. Ponavljanje gradi ciklično in deterministično komponento prvinskega sveta. »Vsak je izbranec za nekaj – in vsak bo to natanko tako, kakor mora, tudi počel in opravil.« Ta metoda bralcem približuje občutek pripadnosti tovrstni primitivni družbi iz povsem drugega časa, ne zmore pa ga zares približati.
Čeprav se najbrž ne avtor ne bralec ne moreta prikopati do stanja zavesti in duha pradavninskih ljudi, se na Slovenskem temu duhu morda najbolje prilega prav Žabotova proza. Kljub temu Ljudstvo lunja za današnjega bralca, ki se težko istoveti z zakonitostmi predcivilizacijskega sveta in prilagodi množici boštev, vsebuje nekaj »balasta«. A ker Žabot nikoli ne govori le o posameznostih, se tudi prahistorični junak bori z naravo, družbo in samim seboj na način, ki sodobnemu človeku ni nedoumljiv. Roman pripoveduje o univerzalnih zakonih človeške družbe, o njenih hierarhičnih odnosih ter njihovem spoštovanju; o posamezniku včasih le toliko, kolikor mora ta zavoljo skupnosti zatajevati svoja vsakokratna čustva, upe, strahove. Javno, družbeno življenje, prepredeno s svetom božanstev, ki diktirajo bratsko, lovsko in borbeno etiko ter odločajo o usodi, ima precej teže, s tem pa se Ljudstvo lunja približuje svetu epskega. Kot kaže, Lainščku Žabot ni ostal ničesar dolžan. Kakor hitro je prvi napisal »roman« v verzih, se je drugi izkazal z nekakšnim »epom« v prozi.
(Objavljeno v Pogledih, št. 1/2, 12. januarja 2011.)