Mož s posebnostmi
Tista njiva, ki jo je treba še posebno skrbno obdelovati, je kajpada šolsko polje. Zanj je najbolj odgovoren minister za šolstvo, ki je nedavno pred spomenikom padlih partizanov kot »najboljše ljudi, ki jih je kadar koli premogla slovenska zemlja«, prepoznal »Kidriča, Kardelja, Rozmana, Kocbeka in tudi Vidmarja«. Če bi merili mentalno stanje slovenske demokracije na ravni javnega prepoznavanja zaslužnih, je kot na dlani, da je korak naprej, vsaj v tem primeru, po nekaj desetletjih daljši natanko za eno – Kocbekovo – ime. In kakšno zvezo ima aleja zaslužnih z Izidorjem Cankarjem? Precej večjo kot na prvi pogled. Andrej Rahten, raziskovalec na Inštitutu za kulturno zgodovino, ni napisal knjige o Cankarju pisatelju, umetnostnem zgodovinarju, prevajalcu, uredniku itn., temveč o njegovi, širši javnosti manj znani, diplomatsko- politični poti. To ni zgodba o kariernem diplomatskem uradniku, temveč o enem najbolj vsestransko nadarjenih in, tudi po pričevanju njegovih sodobnikov, zunajserijskih Slovencev. Menjave družbenih vlog, zadolžitev in osebnih zanimanj Cankarju nasploh niso bile tuje. Na predvečer svetovne katastrofe, ki se je rodila v osrčju Evrope, je odšel za veleposlanika Kraljevine Jugoslavije v Argentino. Tega imenovanja ne bi bilo brez najmočnejšega medvojnega slovenskega politika Antona Korošca, Cankarjevega zaveznika in pokrovitelja. Zgodba o Izidorju Cankarju je tako vsaj delno tudi zgodba o Slovenski ljudski stranki, nekdaj vodilni politični sili na Slovenskem, in o njenih metamorfozah, ki jih je doživljala v zadnjih letih avstro-ogrske monarhije, med prvo svetovno vojno in nato v obdobju prve Jugoslavije, dokler leta 1945 ni bila izbrisana s političnega zemljevida, njeno vodstvo obsojeno na emigracijo, kolikor ga je ostalo doma, pa po večini procesuirano zaradi »narodnega izdajstva«.
Rahten svojo plastično in tekočo pripoved, podprto predvsem s številnimi odlomki iz Cankarjeve korespondence, začenja z zarisom njegove poklicne (sprva duhovniške) poti, javnega delovanja (pomembni cerkveni dostojanstveniki so v njem zelo zgodaj prepoznali kandidata za bodočega katoliškega voditelja), urednikovanja Doma in sveta, ki je pod njegovim vodstvom postal najpomembnejša slovenska kulturna revija, in, ne nazadnje, kratkega vstopa v visoko politiko takoj po prvi svetovni vojni, ko je bil Cankar, spodbujen zlasti z usodnimi zgodovinskimi dilemami ob nastajanju nove države Slovencev, Hrvatov in Srbov, najtesnejši Koroščev sodelavec. Vendar pa se, na prvi pogled presenetljivo, ni odločil za obetavno politično kariero, ampak je dal prednost profesuri (1920–1936) na novi ljubljanski univerzi. Rahten se med drugim sklicuje na pismo Finžgarju iz leta 1915, ko Cankar, tedaj vojni kurat na Dunaju, svojemu prijatelju omenja »te proklete kranjske razmere«. Obdobje, ki ga je preživel na ljubljanski univerzi, je bilo obenem obdobje vse bolj kaotične jugoslovanske politične realnosti. Kaj natanko ga je spodbudilo, da se je odločil za opustitev profesure, ni jasno – nemara že omenjene »kranjske razmere« in zapleti v zasebnem življenju (vmes se je odpovedal duhovništvu itn.), ali pa tudi to, da so Cankarju, človeku številnih talentov, ustrezali spremembe in novi izzivi. Kot da bi ga občasno preganjalo življenjsko nelagodje, neoprijemljivi spleen, ki ga je leta 1913 čutnonazorno upodobil ob glavnem liku svojega – za slovensko literaturo še danes izjemnega in nenavadnega – esejističnega romana S poti.
Diplomatsko obdobje v Buenos Airesu (1936–1942) je bilo od evropskega vrenja precej odmaknjeno. Tudi zato si je Cankar prizadeval za premestitev na kakšno izmed poslaništev v Evropi. Dosegel je le, da je postal poslanik v Kanadi. Temni oblaki so se zgrinjali tudi nad SLS, ki je tik pred oziroma med samim napadom sil osi na Jugoslavijo drugega za drugim izgubila kar dva svoja voditelja, Korošca in Kulovca. Iz tega – vojnega – obdobja je izjemno pomembna Cankarjeva korespondenca z Mihom Krekom, podpredsednikom jugoslovanske begunske vlade in novim voditeljem SLS. Če bi bila ta korespondenca, nanjo se Rahten izčrpno sklicuje, objavljena v celoti, bi zainteresirana javnost dobila enega najcelovitejših virov za razumevanje dilem vodstva SLS glede razmer v okupirani domovini. Ta položaj je bil vse težji, obenem pa nanj, v pogojih okupacije in državljanske vojne, ni bilo enoznačnih političnih odgovorov. Vsaj ne takšnih, ki bi jim bila kos stara SLS, pod spretnim Koroščevim manevriranjem navajena na politično mešetarjenje in intrige jugoslovanske politike med obema vojnama. Cankarjeva stališča, in Rahtenova knjiga ponuja več kot dovolj poudarkov v tej smeri, so se nemalokrat razlikovala od glavne eselesovske linije. Julija 1942 je Kreku med drugim napisal tudi tole: »Ne vem, ali se strašne žrtve, ki jih morajo naši ljudje doma prenašati, izplačajo, ali se bodo kdaj izplačale, ali eno je gotovo: partizani so požrtvovalni, pogumni, verujejo v svojo stvar, so pripravljeni življenje dati zanjo in ga tudi dajejo. Vse to so elementarne moči, z njimi se dela zgodovina. Nasproti temu nimate doma postaviti ničesar, ker je večina ljudi konservativna, boječa, v strahu za svoje revno premoženje, brez prave vere v karkoli. Brez pravega upanja.« In nato: »Storite, kar morete, drugače se bomo vsi sramotno vračali domov.«
Ključno mesto Cankarjevih opozoril, ki pa po večini niso prišla dalj kot do naslovnikov njegovih pisem in diplomatskih depeš, je sodelovanje vaških straž oziroma domobrancev z okupatorjem. Julija 1943 je v enem izmed pisem zapisal tudi tele – več kot pomenljive – besede: »Poročila o partizanskem divjanju so tako strašna, da je krutost takega ravnanja nerazumljiva. Toda bodi karkoli, sodelovanje s sovražnikom ni v nobenih okoliščinah dovoljeno.« Ali na drugem mestu: »Obup se me loteva, ko gledam to strašno nesposobnost našega vodstva države. Iz zadnjih poročil, ki ste mi jih poslali, vidim, da vaške straže brez sramu priznavajo, da se tepejo skupaj z Italijani proti partizanom. Ali ni mogoče dopovedati doma, da se bomo smeli sklicevati na partizane, ko bomo zahtevali Primorsko in Koroško, a da bomo morali legijonarje tajiti?« Z enim stavkom, iz pisma Kreku septembra 1943: »Ne bi se bilo smelo zgoditi, da smo ostali tako osiroteli.« Cankar si je takšno razmišljanje lahko privoščil iz varne, čezoceanske diplomatske razdalje. To je bil gotovo njegov privilegij, a nadaljnji razvoj dogodkov, zlasti glede zavezniške podpore partizanom in prepoznanja domobrancev kot kolaborantov, mu je dal bolj ali manj prav. Cankarjevo stališče glede kompleksnih razmer v Sloveniji je bilo tako jasno predvsem zato, ker je bila njegova perspektiva po večini zunanjepolitična, danes bi rekli geostrateška; gotovo je imel na voljo tudi informacije iz krogov mednarodne diplomacije, v kateri je imel nemalo prijateljev. Tisto, kar mu je ves čas dajalo misliti, in to že od prvega leta vojne naprej, je bilo vprašanje povojnih meja, tj. poprava krivic, ki jih je Slovencem prinesla razmejitev po prvi svetovni vojni, zlasti izguba Primorske. Slabše je bil seznanjen z notranjepolitičnimi slovenskimi razmerami, zlasti z železno logiko revolucije in komunističnega prevzema oblasti, ki je bil onkraj »meščanskega« razumevanja političnega. Za Cankarja, najbolj meščanskega (če ne že kar aristokratskega) med slovenskimi politiki, pač toliko bolj.
Ob takšnem razvoju dogodkov je razumljivo, da je Cankar vse bolj razmišljal o nujnosti naslonitve na Sovjetsko zvezo, brez katere nove, pravičnejše slovenske oziroma jugoslovanske meje ne bodo mogoče. Takšno stališče je bilo znotraj begunske vlade, ki je bila vse bolj ujetnica velikosrbskih krogov in različnih partikularnih interesov, zelo osamljeno; februarja 1944 je Cankar kot poslanik Kraljevine Jugoslavije v Ottawi odstopil. Julija 1944 je postal minister v Šubašićevi vladi, istega poletja je denimo predlagal, naj se domobranci priključijo partizanom, tako bi se, je menil, ohranila tudi SLS. Ta načrt je bil politično racionalen, glede na to, da nekaj malega organizacijske avtonomije komunisti niso dovolili niti svojim krščanskosocialističnim zaveznikom v »koalicijski« OF, pa je bil povsem utopičen.
Avgusta 1944 se je Cankar kot član Šubašićeve vlade na Visu srečal s Kardeljem in Titom. Za partizansko gibanje je menil, da je »močno, zdravo in bo slednjič zmagovito«. V tem kratkem obdobju je še verjel, da je Tito demokrat, obenem se je dokončno razšel z vodstvom SLS v begunstvu. Ko 1. maja partizani vkorakajo v Trst, je v pismu ženi vzneseno zapisal: »Sen mojega življenja se izpolnjuje, smisel je dobilo to bedno slovensko življenje.« Kmalu za tem je imenovan za poslanika v Atenah, se pravi, spet stran od slovenske bede. Leta 1946 mora ob zaostrenih jugoslovansko-grških odnosih Atene zapustiti. Po vrnitvi v domovino je demokratičnih iluzij hitro konec, nova jugoslovansko- slovenska realnost je takšna, da je marca 1947 že med upokojenci, brez možnosti za javno delovanje. O njegovi zagrenjenosti se lahko med drugim poučimo iz Vidmarjevega spominskega zapisa v Obrazih, na številnih mestih tudi iz Kocbekovih povojnih dnevnikov. (Oba, tako Vidmar kot Kocbek, o Cankarju pišeta z rahlim nelagodjem – kot da bi bil iz nekega drugega, drugačnega testa in sveta.) A to že ni več zgodba o Izidorju Cankarju, »diplomatu dveh Jugoslavij«, temveč o zadnjih letih moža s posebnostmi v prvih letih ljudske demokracije.
Andrej Rahten je napisal zgledno zgodovinopisno knjigo, podprto z dragocenim dokumentarnim, po večini arhivskim in težko dostopnim gradivom. Ob Cankarju ne psihologizira ali se, kot stari biografi, literarno vživlja v to ali ono plast zagonetne osebnosti glavnega junaka svoje knjige. Skuša ga predvsem razumeti. Glede na to, da tudi ob pomoči dragocene Cankarjeve korespondence – in ob privilegiju vednosti o tem, v katero smer in kako se je sukala zgodovina od Cankarjeve smrti leta 1958 pa do danes – mu to uspeva vsaj toliko, kolikor je Cankar razumel samega sebe in svojo dobo.
(Objavljeno v Pogledih, št. 3, 5. maja 2010.)