Fotografska razstava: Slika velja tisoč jeznih besed. Fotografije Jacoba Riisa
Amerika!
Na prvo žogo se zgodbo o Dancu Riisu bere kot kakšno pravljico njegovega rojaka Andersena, a konča se z netipičnim, zelo ameriškim srečnim koncem. Pri enaindvajsetih je bil brezposeln, poleg tega ga je zavrnilo ljubljeno dekle in mladenič se je odločil, da bo šel v Ameriko, obljubljeno deželo neskončnih možnosti. Po prihodu tja je ugotovil, da resničnost ni nujno naklonjena upom, brez službe je bil tudi v novi domovini, živel je na ulici, v policijskih zatočiščih, od blizu spoznal bedo, ki so jo v »Novem Yorku« tolkli mnogi evropski priseljenci. Ko je vendarle dobil službo, je bila ta tesno povezana z njegovim življenjem v prvem ameriškem obdobju, postal je novinar in poročal je iz najrevnejših predelov mesta ter poskušal tako opozarjati na grozljive razmere. A opazil je, da njegovo pisanje nima pravega učinka, pomislil, da bi moral ljudem pokazati, kako je revščina videti, nameraval najprej prizore iz slumov risati, a kmalu spoznal in začel uporabljati moč fotografije, medija, za katerega je veljalo, da prikazuje nepopačeno resnico, zato mu gre verjeti.
Nastajati so začeli posnetki z Riisovimi donedavnimi sotrpini, priseljenci, ki so se v novem okolju slabo znašli in so bili lahke žrtve izkoriščevalskih najemodajalcev, ki so jim oddajali bedne luknje, barake, lope ... Prebivalci teh so živeli v razmerah skrajne revščine, kakršne si je danes kar težko predstavljati, vsekakor pa jih le malokdo povezuje z »deželo neskončnih možnosti«.
V newyorške slume je Riis vstopil tudi kot poklicni policijski fotograf, v družbi sanitarnih inšpektorjev, ki so po prenatrpanih bivališčih preverjali skladnost razmer z zakonom o prenaseljenosti. Na te nenapovedane obiske so se odpravljali ponoči in zgodaj zjutraj, zato so tako nastali posnetki neposredni odsev dejanskih razmer in imajo izjemno dokumentarno vrednost.
Riis ni le fotografiral in pisal člankov, ampak je svoj angažma razširil tudi na objavljanje knjig (Kako živi druga polovica, Bitka s slumom ...), v katerih je besedilo podkrepil s fotografijami, združil moč besede in podobe. S svojim delovanjem je pritegnil pozornost socialnih reformatorjev in drugih pomembnih mož, kakršen je bil na primer Theodore Roosevelt, takratni newyorški policijski načelnik, poznejši predsednik ZDA. Različne fundacije in humanitarne organizacije so dejavno posegle v urejanje razmer, predvsem so se trudile izboljševati položaj otrok, v katerih so videle največje žrtve in hkrati upanje za prihodnost. Sprejeti so bili novi pravilniki o gradnji, nevarne zgradbe in barake pa so porušili. Kot priča ena od fotografij z razstave, so porušili celotno problematično območje, na mestu katerega naj bi pozneje uredili park, v katerem so si revni otroci poslej krepili zdravje …
Ameriški sen in stranski učinki
Pravljica se je torej končala s srečnim koncem, Riisovi posnetki »brlogov smrti«, podobe iz življenja obstrancev, za katere je značilno vseprisotno pomanjkanje svetlobe in upanja, ki pa ob umazaniji in stiskah kažejo tudi iznajdljivost in trmast boj za preživetje, so prebudili vest, spodbudili spremembe. Razstava, opremljena s pojasnjevalnimi besedili, to izpostavi in v tem smislu deluje didaktično. Kazala naj bi zgodbo o uspehu, o angažiranju posameznika, ki zmore spremeniti družbene razmere, izboljšati okolje, v katerem živi, prispevati k skupnemu napredku.
Recimo, da je to zgodba Riisove fotografije, kot so jo doživljali mnogi njegovi sodobniki in kot jo je razumel tudi sam, a njegove stvaritve seveda živijo še naprej in novi časi prinašajo tudi nove poglede, kontekste. Zelo zgovorno je že dejstvo, da je bil pozornosti reformatorjev deležen predvsem tisti slum, ki ga je ovekovečil, v ostalih pa so razmere ostale nespremenjene, na nekatere druge razsežnosti Riisovega in podobnih opusov pa je v svojih besedilih opozorila Susan Sontag. Ta je naslov Riisove najbolj znane knjige (Kako živi druga polovica, 1890) razumela kot paradigmatičnega za sodobno dojemanje fotografije z deprivilegiranimi, drugačnimi, obrobnimi. Govori namreč o dveh polovicah, eni, ki je potopljena v svojo bedo, in drugi, ki jo gleda na posnetkih fotografov, njihovih voajerskih podaljšanih kukal v neznana, vznemirljiva prizorišča na obrobju. Prizori iz njih naj bi vzbujali nekakšen sentimentalizem, bodisi s ciničnim ali s humanističnim pridihom. »Humanizem« Sontagova pronicljivo definira kot večplasten pojav, kot hkrati gorečno in tolerantno, zvedavo in ravnodušno držo. Tovrstni, gotovo dobronamerni fotografski angažmaji naj bi torej imeli »stranske učinke«, ki naj bi njihov domet relativizirali ali ga celo sprevračali. Medij in njegove rabe naj bi sprožali nepredvideno, na probleme naj bi po eni strani sicer opozarjali, a hkrati betonirali družbena razmerja, razlike, da o pokroviteljski drži nasproti »drugi polovici« družbe in človeštva niti ne govorimo. Tovrstni pomisleki so gotovo relevantni še danes in danes še bolj kot včeraj.
Dve polovici in mi preostali
A snovalcem razstave, knjižnici jo je posredovalo veleposlaništvo ZDA v Sloveniji, takšne dileme najbrž niso blizu, vsebino verjetno razumejo ali vsaj želijo razumeti bolj v tisti prvi, pravljični verziji. Kar je nekako logično, saj sodijo v privilegirano »prvo polovico«. Za našega gledalca je razstava gotovo zanimiva kot neposredna informacija o delčku preteklosti, ki nam ni ravno tuja – v Ameriko je namreč odhajalo tudi veliko naših rojakov –, jo pa vseeno slabo poznamo, in tudi kot metafora sodobne socialne slike, razmerij med vsakršnimi reveži in ostalimi.
Ob sodobno ideologijo in razmerja med »prvimi«, »drugimi« in vsemi, ki si domišljamo, da smo nekje vmes, trči razstava, na kateri sicer gledamo precej cenene reprodukcije, digitalne printe digitaliziranih originalov, še na neki drugi ravni. Kot rečeno, je postavljena v knjižnici, prostoru, namenjenemu srečevanju z literaturo, z jezikom, ki imata za Slovence poseben pomen. Tudi zato ne morem spregledati dejstva, da je prvi jezik na razstavi angleški, slovenščina je na drugem, podrejenem mestu. Uradni predstavniki ZDA v Sloveniji (razstavo je v celoti, s spremnimi besedili vred, pripravilo ameriško veleposlaništvo) najbrž niso tako neuki, da ne bi poznali sporočilnosti tovrstnih gest, ki so še posebno pomenljive, ker naj bi si omenjeno veleposlaništvo v zadnjem obdobju intenzivno prizadevalo za raznovrstno sodelovanje z mrežo slovenskih knjižnic (s čimer seveda načelno ni nič narobe), ki je solidno organiziran in po vsej državi razvejan sistem. Američani gotovo dobro vedo, kaj počnejo, imajo pač svoje interese in iščejo sredstva za njihovo uresničitev. Kaj pa mi?
Pogledi, let. 5, št. 3, 12. februar 2014