LIFFE 2013: Perspektive
Družbena stvarnost v prihodnosti filma
A začnimo pri tistem, kar se že vrsto let ne spreminja, kar tvori tradicijo te sekcije Liffa: pri programski usmeritvi in številu predstavljenih filmov. Seveda, Perspektive nam bodo tudi letos predstavile deset prvih ali drugih celovečercev izbranih režiserjev. A v nasprotju s preteklimi leti, ko smo se v tej sekciji največkrat seznanjali z resnično svežimi obrazi najmlajše generacije ustvarjalcev s področja svetovne produkcije avtorskega filma ali vsaj z novimi imeni znotraj tega, pa je podoba, ki nam jo kaže letošnji izbor, opazno drugačna in nam ponuja prvo večje presenečenje.
Med avtorji del, ki bodo predstavljena tokrat, pravih mladcev namreč skorajda ni, saj je edina predstavnica dvajsetletnikov avstrijska producentka in režiserka, ki deluje pod umetniškim imenom Monja Art, soavtorica filma Za vedno neosamljene (Forever Not Alone, 2013), pa še ona je blizu tridesetim (ima 29 let, medtem ko jih ima korežiserka Caroline Bobek 33). V tridesetih so še trije ustvarjalci (Ramon Zürcher, Armando Bo ter Matteo Oleotto), večina pa je že krepko zakorakala v štirideseta, medtem ko je Jurij Bikov prav letos praznoval petdeseti rojstni dan. Tako visoke povprečne starosti med ustvarjalci del iz sekcije Perspektive še nikoli nismo videli. In čeprav je ta na prvi pogled resnično presenetljiva, pa navsezadnje ni nič drugega kot zgolj odsev dejanskega stanja v večini evropskih družb: mladi se vse težje »zaposlujejo«, kar preneseno na področje filmske produkcije pomeni, da so ob realizaciji svojega prvenca vse starejši.
No, tokrat pa ob dvigu povprečne starosti ustvarjalcev lahko ugotovimo tudi to, da je med njimi kar nekaj že bolj ali manj uveljavljenih imen, od priznane italijanske igralke Valerie Golino (nastopila je tudi v nekaterih relevantnih hollywoodskih projektih, na primer v Rain Manu ob Tomu Cruisu), ki se tokrat predstavi z odličnim režiserskim debijem, filmom Miele (Miele, 2013), prek Šveda Mikaela Marcimaina, avtorja epske rekonstrukcije političnega škandala z naslovom Dekle na poziv (Call Girl, 2012), ki že skoraj dvajset let ustvarja na televiziji (med drugim je tudi režiser dveh epizod Inšpektorja Wallanderja), do uveljavljenega turškega dokumentarista Pelina Esmerja, ki se tokrat predstavlja z drugim celovečercem, filmom Razgledni stolp (Gözetleme Kulesi, 2012).
Prevlada evropske produkcije
Svojevrstno presenečenje je tudi dejstvo, da je evropsko zastopstvo letos še močnejše (znotraj tega pa s tremi deli prednjačijo Italijani) – imamo namreč le eno neevropsko produkcijo, argentinsko delo Zadnji Elvis (El último Elvis, 2012) Armanda Boja, koscenarista Iñárritujevega Ču-do-vi-to (Biutiful, 2010). Nobenega dvoma sicer ni, da evropske kinematografije v zadnjih letih doživljajo ustvarjalni preporod, pa vendar obstaja manjši pomislek, ali za tako prevlado evropskih del v izboru morda le ne stoji malce preveč forsirani evrocentrizem.
Če smo doslej navedli nekaj presenetljivih vidikov letošnjega izbora sekcije Perspektive, pa velja zdaj opozoriti na morda najpomembnejšega: na dejstvo, da letošnje Perspektive prinašajo filme, ki so glede na programsko usmeritev sekcije (prva in druga dela) že prav osupljivo zreli in dovršeni! V tem pogledu je letošnji izbor preprosto izjemen, celo tako zelo, da bi ob nepoznavanju zgoraj omenjenih dejstev (zrele osebnosti, že formirani avtorji) marsikdo lahko podvomil, da gre resnično za debitantska oziroma šele druga dela. Pred nami je namreč deset del, ki nas osupnejo s premišljenim in večplastnim tematiziranjem nekaterih perečih družbenih problemov, z mizanscensko virtuoznostjo in/ali z izpiljeno vizualno podobo.
Najprej moramo izpostaviti skupino avtorjev, ki skozi svoje zgodbe vodijo kritičen dialog z družbeno realnostjo okolja, iz katerega izhajajo. Med temi velja kot prijetno presenečenje izpostaviti že kar malo skupino italijanskih cineastov, četvorko (ki pa predstavi tri filme) v postavi Valeria Golino, Fabio Grassadonia, Antonio Piazza in Matteo Oleotto. In prav prva nas je morda še najbolj izrazito presenetila in nam ob tem v obraz zalučala naše lastne predsodke: igralke Golinove, ki jo je spletna revija Complex Pop Culture uvrstila na 16. mesto med 25 najboljšimi pozabljenimi seksi igralkami, prav zaradi njenih vlog nikoli nismo jemali prav resno – zato smo že njeno uvrstitev v letošnji izbor pospremili z manjšim posmehom, k filmu pa pristopili obremenjeni z vnaprejšnjimi pavšalnimi sodbami. A nato nam je Valeria že po nekaj minutah filma z obraza izbrisala posmeh, medtem ko so predsodki za vedno izpuhteli. S filmom Miele se je namreč pogumno lotila enega najbolj žgočih problemov sodobne italijanske družbe, evtanazije, ki je v katoliški Italiji dolgo veljala za tabu, o katerem se javno ne razpravlja. Primer Eluane Englaro je pred leti sicer odprl javno debato o evtanaziji, predvsem na televiziji, na področju filma pa je bil Bellocchio s svojo Spečo lepotico (Bella addormentata, 2012) edini. A čeprav je že sam posnel pogumno in dovršeno delo, se zdi, da je Golinova stopila še dlje in se teme lotila tudi z novih perspektiv. Skozi zgodbo mlade Irene, imenovane Miele, ki ljudem pomaga v prostovoljno smrt, je ustvarila poglobljeno in večplastno študijo problema, ki prevprašuje predvsem motive »dobrodelnih prostovoljcev«. Za samo zgodbo je ključno predvsem njeno srečanje s ciničnim in zdolgočasenim ostarelim arhitektom (fenomenalna interpretacija velikega Carla Cecchija), ki za odhod v smrt nima pravega razloga (ni bolan, le vsega naveličan) in si prav tako ne želi njene pomoči, kar Irene prisili, da se s svojim početjem sooči brez iluzij in ga še enkrat temeljito premisli. Miele prinaša iskren, brezkompromisen in poglobljen razmislek o človekovi pravici do dostojanstva za časa njegovega življenja in ob njegovem odhodu v smrt.
Za sodobno italijansko družbo pa ni nič manj resen in usoden ter prav tako tabuiziran problem (čeprav zaradi drugih razlogov), ki se ga v filmu Salvo (2013) loti ustvarjalni dvojec Grassadonia-Piazza: mafija. Tudi o tej, za Italijo specifični obliki organiziranega kriminala se v državi dolgo ni javno govorilo, saj si tega nihče ni želel – ali zato, ker je bil z njo tako ali drugače povezan, ali pa zato, ker se je bal posledic razprave. Po pogumnem nastopu Saviana in za njim še Garroneja (Gomorra v literarni in nato še v filmski obliki) pa se je v Italiji tudi glede tega marsikaj spremenilo. Vse več je takih, ki so o problemu mafije pripravljeni javno spregovoriti, in enega silovitejših glasov predstavljata prav Grassadonia in Piazza. Salvo je namreč pripoved o mafijskem morilcu, ki trezno, brez moraliziranja, demoniziranja ali idealiziranja (tako pogostega v Hollywoodu) predstavi stanje duha znotraj organizacije (portret ostarelega šefa, ki se neprestano skriva po kleteh in se nostalgično spominja starih časov, je nadvse zgovoren), njeno mesto v sodobni družbi, strategije izmikanja sovražnikom ... A hkrati je Salvo tudi nekaj več: naredi namreč nekaj, kar je morda še drznejše in pomembnejše od vsega doslej naštetega – pokaže, da je navsezadnje tudi mafijski morilec le človek in da nekje globoko tudi on premore srce. Salvo je skoraj dokumentarni prikaz vsakdanjega življenja mafije, a hkrati tudi čudovita ljubezenska zgodba.
Zadnji italijanski predstavnik, Matteo Oleotto, s svojim filmom Zoran, moj nečak idiot še zdaleč ni tako aktualen in angažiran. Njegova zgodba o človeku-spužvi, Paolu, ki vase zliva nepredstavljive količine alkohola, in njegovi preobrazbi (iz ljudomrzneža v človeka, ki je občasno vendarle zmožen sočustvovanja in človeške toplin), ki se zgodi po srečanju s slovenskim nečakom Zoranom, se na prvi pogled sicer resda zdi po eni strani precej generična, po drugi pa vezana na specifiko nekega lokalnega okolja. Pa vendar gledalca (v prvi vrsti italijanskega) opozori na nekatere vidike bivanja ob meji, ki so večini povsem neznani, nazadnje pa se izteče celo v poziv k pripoznavanju in sprejemanju drugačnosti, kakršnakoli ta že je. Seveda pa bo slovenske gledalce pritegnil tudi »domači delež«: v tej italijansko-slovenski koprodukciji je namreč sodelovala tudi manjša slovenska ekipa, od igralcev Marjute Slamič in Jana Cvitkoviča (kot Zoran pa nastopi Rok Prašnikar) do producenta Mihe Černeca.
Dialog z družbeno realnostjo
Sledi trojica filmov, ki se nočejo omejiti le na en aktualen družbeni problem, temveč se dialoga z družbeno realnostjo lotijo veliko bolj smelo ter pri tem rišejo širšo družbeno fresko. Po produkcijski ambicioznosti in končni dovršenosti ustvarjene podobe brez dvoma izstopa švedski Dekleta na poziv Mikaela Marcimaina, fascinantna, epska rekonstrukcija političnega škandala, ki je v sedemdesetih letih močno odjeknil v švedski družbi. Ta nenavadni preplet filma o odraščanju in politične srhljivke kritično in brezkompromisno napade samopodobo švedske družbe, ki se tako rada predstavlja kot model odprte, demokratične in liberalne evropske družbe. Na udaru je predvsem moralno in etično izrojena politična elita, ob njej pa tudi javni mediji, ki ne opravljajo svoje naloge, temveč pohlevno služijo pokvarjeni politiki. Temu je v določenem pogledu podoben ruski Načelnik (Major, 2013), drugi celovečerec že 50-letnega Jurija Bikova. V njem namreč secira razmere v sodobni ruski družbi, kjer stare in nove politične elite želijo ohraniti svoj položaj in vse stare privilegije – tudi to, da se lahko vedno postavijo nad zakon, pred katerim naj bi bili vsi enaki. Toda na pot jim presenetljivo stopi mali človek, nekoč ponižen in sistematično poniževan, ki pa danes noče več molčati in se brez boja odreči svojim pravicam. Bikov to družbeno podobo sistematično razvije skozi zgodbo o prometni nesreči s smrtnim izidom, ki jo zakrivi policijski častnik. Nadrejeni se odločijo, da ga bodo kot enega svojih zaščitili, toda mati umrlega otroka vztraja pri kaznovanju morilca vse do svoje nasilne smrti, ki je kazen za njeno nepokorščino. Bikov razgali vso sprijenost sistema, ki si sicer nadene masko demokratičnosti, državljane pa še vedno deli na prvo- in drugorazredne.
V svoji večplastnosti, a tudi kompaktnosti pa navdušuje tudi slikovit izsek sodobne bosanske družbene stvarnosti, ki ga v svoji Obrambi in zaščiti (Odbrana i zaštita, 2013) skozi zgodbo o zapletenih družinskih in prijateljskih vezeh v razdvojenem Mostarju, kjer se katoliški Hrvati in Bosanci muslimanske vere še vedno gledajo z nezaupanjem, poustvari Bobo Jelčić. Svojo kritično ost usmeri tudi v razraščen državni birokratski aparat, ki se vseeno ni zmožen učinkovito spopasti z vladajočimi razmerami.
Za konec velja omeniti še dve deli, ki sicer ne nagovarjata družbene realnosti neposredno, a nam vseeno domiselno predstavita nek segment ta realnosti, deli, v katerih je idejni ravni vsaj enakovredna tudi formalna oziroma ta v določenem pogledu stopa celo v ospredje. Prvo je Nenavadna muca (Das merkwürdige Kätzchen, 2013), prava mala mizanscenska mojstrovina mladega Ramona Zürcherja. Preprosto zgodbo o družinskem srečanju, večerji in naslednjem dnevu ponovnega slovesa je umestil v sončno berlinsko stanovanje in pri orkestriranju likov in situacij znotraj tega pokazal toliko genialnosti in duha, kot ga v kinu že dolgo nismo videli. Svojsko vizualno podobo pa ima tudi Za vedno neosamljena (Forever Not Alone, 2013), nekakšen videodnevnik skupine najstnic, dokumentarna beležka o trenutkih njihovega vsakdanjega življenja.
Ponovimo: sledite Perspektivam, saj se tu preko čudovitih del rojeva prihodnost filma!
**********
IZBOR
Salvo, r. Fabio Grassadonia, Antonio Piazza, Italija/Francija, 2013, 104 min.
Načelnik (Major), r. Jurij Bikov, Rusija, 2013, 99 min.
Nenavadna muca (Das merkwürdige Kätzchen), r. Ramon Zürcher, Nemčija, 2013, 72 min.
Pogledi, let. 4, št. 20, 23. oktober 2013