Slovenski filmski festival
Kratki film, nosilec razvoja
V obdobju zadnjih dveh desetletij, pravzaprav v celotnem poosamosvojitvenem času, se kratkometražnemu filmu znotraj slovenske kinematografije ni godilo najbolje. Šestdeseta in sedemdeseta, ko je kratka forma doživljala svoj ustvarjalni vrhunec in imela v Karpu Godini avtorja svetovnega formata, so bila že dolgo pozabljena. Avtorja, ki bi se načrtno posvečal tej formi (kot na primer Mako Sajko v prej omenjenem obdobju), že dolgo ni bilo in zdi se, da je bolj ali manj prepuščena študentom in amaterjem, saj se že formirani avtorji le redko odločijo za izlet na to področje. V tem pogledu tudi zadnja letina domače produkcije kratkega filma ne prinaša večjih sprememb, zato pa toliko bolj navdušuje njena izjemna raznolikost ter občutek, da se znotraj nje kopiči izjemna ustvarjalna energija, ki je tik pred tem, da eksplodira.
Eden najbolj očitnih simptomov zapostavljanja te forme znotraj sodobne slovenske filmske produkcije je že dejstvo, da med producenti za letošnjo festivalsko predstavitev izbranih del skorajda ni tradicionalnih »velikih« producentov (kot sta denimo Arsmedia in Emotionfilm, le RTV Slovenija se pojavi v kombinaciji ali dveh). No, zato pa se pojavi množica novih oziroma manjših, pogosto ustanovljenih celo ad hoc, samo za izpeljavo določenega projekta.
In prav to je tisto, kar nas ob pregledu letošnje domače ponudbe kratkometražnega filma morda še najbolj navduši: namreč spoznanje, da se odpira novi prostor ustvarjalnosti, alternativni produkcijski kanali, ki danes v tehničnem pogledu morda še ne dosegajo povsem produkcijske ravni tradicionalnih (čeprav se ji v številnih primerih že močno približajo), zato pa jih na kreativni že močno presegajo.
Kot eden takih, alternativnih produkcijskih kanalov, ki nas iz leta v leto preseneča tako s kontinuiteto svojega dela kot tudi s svojim ustvarjalnim dometom in tehnično dovršenostjo, je novomeška Luksuz produkcija, ki dela pod vodstvom Toma Gomizlja, spiritusa agensa vseh njihovih projektov, in se načrtno posveča prav produkciji kratkometražnih filmov. Prvenstveno so osredotočeni na delo z mladimi, še ne uveljavljenimi ustvarjalci, za katere pripravljajo filmske delavnice, ki potekajo na določeno temo (spomnimo se na primer odmevnega projekta izpred nekaj let, Divided God, ki je ponudil niz odličnih kratkih filmov na to temo) ali pod mentorstvom uveljavljenega cineasta. Letos so tako pripravili mednarodno delavnico, ki je potekala pod mentorstvom nekdanjega črnovalovca Želimirja Žilnika, in del končnih izdelkov sodelujočih se je znašel tudi v tekmovalnem programu kratkih filmov, tako igranih kot, predvsem, dokumentarnih. In naj gre za igrana (kot je Kosilo na travi Viktorja in Darie Radić) ali dokumentarna dela (kot sta Zadnji pionirji Daniele Rodrigues ali Jože ustvarjalne četvorke Edouard Pallu de Beaupuy, Charis Bastin, Claire Billard, Petra Ivšić), njihov skupni imenovalec je poudarjena senzibilnost za družbeno okolje, v katerem so ta dela nastala, oziroma za probleme, s katerimi se to okolje sooča.
Svojevrstno presenečenje ob pogledu na letošnjo produkcijo kratkega filma je tudi ugotovitev, da igrani film še zdaleč ni najmočneje zastopan, kar je bilo v preteklih letih skoraj pravilo. Če ne bi bilo študentskih filmov, med katerimi igrana dela še vedno predstavljajo večino, bi bil ta celo v manjšini, saj sta poleg že omenjenega Kosila na travi med tekmovalne igrane filme uvrščena le še dva: alpinistični Na pogled Mihe F. Kalana in Pravica ljubiti Barbare Zemljič (edine ustvarjalke, ki se na letošnjem festivalu predstavlja z dvema deloma). Morda razlog za takšno razmerje tiči tudi v dejstvu, da vse več ustvarjalcev zavzema izrazito kritično razmerje do sodobne družbe in družbenega dogajanja in da se forma dokumentarca zdi nekako primernejša za udejanjenje tega. Že bežen pogled na tokratna kratka dokumentarna dela, ki so v občutni večini, namreč razkrije, da so prav vsa izrazito družbenokritično oziroma vsaj problemsko usmerjena. Seveda pa se igrana forma in družbeni angažma še zdaleč ne izključujeta, kar ne nazadnje nadvse prepričljivo dokazujejo že prav presenetljivo družbeno ozaveščena študentska dela, od Amelie Blaža Završnika in Kam Katarine Morano do malce bolj nekonvencionalnih Ivan brez življenja Domna Martinčiča in Divjega vzhoda Maje Prelog.
Letošnja bera kratkometražne produkcije nam kaže tudi to, da domača animacija kljub morda manjšemu zastoju oziroma zmanjšani intenzivnosti produkcije (pred kakšnim letom se je zdelo, da se nezaustavljivo prebuja) ohranja kontinuiteto, vsaj z izjemno Špelo Čadež pa tudi vrhunsko kvaliteto.
In ne nazadnje je tu še tisto, kar je spodbudilo uvodne besede o vse večji raznovrstnosti produkcije kratkometražnega filma: videti je, da letošnja produkcija napoveduje vrnitev eksperimentalnega filma v slovensko kinematografijo – predstavlja namreč kar tri tovrstna dela, Idiota Nika Novaka, Nerazločen pogovor Ive Musović in Sinister Marte Trela –, zvrsti, ki je imela v preteklosti tudi pri nas že svoje zlato obdobje, a je nato zamrla, posredno, prek tega, pa vanjo vstopa tudi plesni film (Trenutek vročice Svetlane Dramlic).
Pogledi, let. 4, št. 17, 11. september 2013