Lahkoten povzetek bogastva sodobnega baleta
Prva premiera ljubljanskega baleta v sezoni 2010/11 je prinesla koreografiji Twyle Tharp na glasbo Franka Sinatre in Willieja Smitha ter povsem novo koreografijo Čudovit svet ... je lahko, ki jo je hrvaški koreograf Dinko Bogdanić ustvaril na glasbo Louisa Armstronga. V obeh primerih gre za radožive in sproščene koreografije, ki klasično baletno osnovo dopolnjujejo z broadwajysko estetiko in s prvinami sodobnega plesa. Tharpova je koreografijo Nekaj več (Baker's Dozen) o skupini mladih, ki se prepustijo uživaškemu popoldnevu ob plesu, oblikovala pred svojim delom pri filmu Lasje (Hair) iz leta 1978, Ples s Sinatro (Sinatra Suite) pa po njem. Nekatere gibalne motive iz filma lahko opazimo tudi v skupinskih prizorih obeh v Ljubljani predstavljenih koreografij.
Program nas je prav tako opomnil na zlata leta hollywoodskega plesnega filma. Posebej v pasusih, v katere sta Tharpova in Bogdanić vnesla zgolj na videz cirkusantsko igrive, v resnici pa zelo v gib in kompozicijo poglobljene skoraj akrobatske preplete teles, smo se morali spomniti plesnih velikanov, kakršna sta bila Ginger Rogers in Fred Astair. V več momentih se je tako pred nami razvila tista pravšnja samoumevnost, za katero se je vedno zdelo, da je bistvo vsake vrhunske plesne predstave.
Čeprav je Twyla Tharp, avtorica koreografij za več kot 135 plesnih predstav in za pet hollywoodskih filmov, seveda slovitejše ime od Dinka Bogdanića, je večer definirala prav njegova koreografija. Po premieri je hrvaški koreograf povedal, da rad sodeluje z ljubljanskim baletnim ansamblom in izrablja sposobnosti posameznih plesalcev. In to je podčrtalo kakovost izvedbe zgodbe o ljubezenskem trikotniku med belim parom in temnopoltim glasbenikom. No, pozabiti moramo na precej medlo interpretacijo vloge lepe dame, kraljice družabnega plesnega podija, s katero se ni izkazala Regina Križaj. Dolgoletna solistka ljubljanskega baleta je delovala precej negotovo in preveč »pritrjeno na tla«. Kot da bi vlogo bolj ali manj zvedla na odrsko predstavitev poosebljenja elegance.
Posrečeni protipol Regini Križaj je bila Ana Klašnja. Z izjemno energijo, jasno definiranimi in odločnimi gibi je med plesalkami zagotovo najbolj zaznamovala Bogdanićevo koreografijo. Klašnja se je še enkrat izkazala kot ljubljansko utelešenje tiste moderne baletne plesalke, ki jo zaznamujeta tako rekoč športna moč in hitrost in ki zadnja leta kraljuje na velikih baletnih odrih od Berlina do New Yorka. Podobno lahko rečemo za Josepha Bunna, v čigar solih se je zgostilo sporočilo Bogdanićeve koreografije. Temnopolti ameriški plesalec je bil poosebljenje tiste že omenjene pravšnje samoumevnosti. Gibi so prihajali iz njega in tudi v svoje močne skoke mu je uspelo vključiti nekaj skoraj mačje melanholije, ki je ustvarila portret oboževanega, a vendar vedno tudi osamljenega temnopoltega glasbenika. V dvoplanu osamitve golega temnopoltega džezista z mojstrskim soloprogramom ter radoživega plesnega večera, na katerem ob džezistovi glasbi uživajo beli plesni pari, je Bogdanić zelo prepričljivo spregovoril o tem, da tudi ameriška džezovska (sub)kultura nikoli ni bila očiščena rasnega predsodka. Pa čeprav je malikovala temnopolte glasbenike in skladatelje, kakršen je bil véliki Saatchmo.
Večer Pod zvezdami nam je predstavil bogastvo plesne umetnosti v času, ko se je še drugič sprostila baletna plesna konvencija. Kar se je začelo z neoklasicisti v prvi polovici 20. stoletja, so odločno nadaljevali koreografi, kot je Twyla Tharp, ki so vzpostavili most med baletom in sodobnim, pa tudi družabnim plesom. V Ljubljani je koreografiji Twyle Tharp postavila Elaine Kudo. Gre za plesalko, ki je v izvirni postavitvi Plesa s Sinatro plesala ob Mihailu Barišnikovu in za katero je Tharpova ustvarila več vlog. Barišnikov je tedaj (seveda) prejel odlične kritike, in sicer predvsem zaradi svoje izjemne interpretacije melanholičnega, osamljenega, iščočega se moškega. Lahko bi rekli, da mu je uspelo utelesiti trik tega plesa Twyle Tharp, ki pa je tudi trik vseh treh v Linhartovi dvorani predstavljenih koreografij. Vse namreč zavajajo s svojo navidezno preprostostjo zaradi navezave na manjšo strogost revijalnega plesa. A prav s tem zahtevajo od plesalcev obvladovanje tega rahljanja baletne norme.
Poanta teh koreografij je, da zahtevajo na videz nekoliko malomarno izvedbo, v kateri pa resnična malomarnost zato še toliko bolj zmoti. In predvsem pri moškem delu ljubljanskega ansambla pogrešamo sposobnost vživljanja v to dvojno vlogo, pravzaprav v vlogo hudičevega advokata med plesalci. Preveč je bilo togosti in kdaj pa kdaj – na primer pri Lukasu Zuschlagu – preveč pretirano mladostne vneme v igranju džezovskega boya, da bi na koncu mogli biti povsem zadovoljni z izvedbo. Zato pa si pohvalo zasluži umetniško vodstvo baleta z Irekom Mukhamedovom na čelu, ki nas je v novo sezono uvedlo z intrigantno predstavo, ki pod nadihom zabavne lahkotnosti skriva povzetek bogastva sodobnega baleta. Posebno pohvalo pa je treba dati tudi Dinku Bogdaniću, ki je ujel koreografsko kakovost Twyle Tharp, kot avtor zgodbe s sporočilom o trdoživosti rasističnih nazorov, pomembnim za popularno kulturo 21. stoletja, pa je Tharpovo še presegel.
Pogledi, november 2011