Močna predstava z veliko ambicijo
Millerjeva drama, napisana kot preplet več ravni - resničnosti, spominov na nekaj prelomnih dogodkov in umišljenih pogovorov - slovi kot emblematičen prikaz propada ameriškega sna, Willy Loman pa je ob krstni uprizoritvi leta 1949 postal arhetipski ameriški junak, čeprav je, paradoksalno, vzorec zanj Miller vzel iz svoje družine: taka naj bi bila usoda njegovega strica in njegovih dveh sinov, ki je v resnici potekala dvajset let prej, v povsem drugačnih ekonomskih in družbenih okoliščinah.
Vendar, tako kot je zdaj pokazala tudi celjska uprizoritev, družbene razmere, v katerih se dogaja zgodba Willyja Lomana, sploh niso bistvene. Seveda če jo beremo tako kot režiser Janez Pipan: predvsem kot intimno dramo propada povprečnega, malega človeka, ki se še kako lahko dogaja tudi danes in kakršno lahko po novem vsak dan spremljamo v časopisih in na televiziji. Pipan rahločutno razstre vse plasti Willyjevega sestopa v nič in se osredotoči na to, da kot gledalci nenehno jasno vidimo, kaj se dogaja »v njegovi glavi« (prvotni naslov drame naj bi bil Notranjost njegove glave). S simbolnim uokvirjenjem - predstava se začne z nemim prizorom v sodobnem nakupovalnem centru in konča z le zvočno nakazano avtomobilsko nesrečo - je Smrt trgovskega potnika v Pipanovi režiji zasnovana kot silovit prikaz tistega hipa pred smrtjo, ko človek naredi končni obračun.
Ta spopad s samim sabo z izjemno igralsko energijo prikaže Renato Jenček, ki je s to vlogo očitno odprl povsem novo poglavje v svoji igralski karieri. Od prvega trenutka, ko stopi na oder in se znajde sredi modernega, hrupnega, odtujenega nakupovalnega središča, nosi s sabo nekakšno čudenje, nekakšno zrenje v svojo lastno notranjost, ki se prelevi v postopno spoznavanje resnice, in ta začenja nanj pritiskati s tako močjo, da se pred njo (tudi dobesedno, saj se začenja proti koncu nemočno plaziti, kot bi nosil na ramah vso težo sveta) vda. Jenček izjemno natančno, pre-mišljeno, iznajdljivo in prepričljivo oblikuje vse prehode iz resničnosti v spomine, oba svetova, oba toka dogajanja pa vseskozi povezuje z vedno globljim zavedanjem resnice; zdi se, kot da bi hote brskal po najbolj bolečih spominih, iz katerih se izlušči neprijetno, uničujoče spoznanje - to, da je zavozil na celi črti. Da ni bil ne dober trgovski potnik, ne dober mož, ne dober oče.
Tragika Lomanove zaslepljenosti se najbolj kaže v odnosu do obeh sinov in v teh prizorih je Pipan natančno razgalil vse plasti tega zapletenega trikotnika. Tako je omogočil, da sta se poleg Jenčka izkazala in odlični vlogi ustvarila tudi Vojko Belšak kot Biff in Andrej Murenc kot Happy. Prvi kot odsev svojega lastnega očeta, obtežen s krivdo nerealiziranih očetovih ambicij, nervozen v komunikaciji z očetom, nežen do matere, globoko v sebi zavedajoč se svoje lastne nesposobnosti; zanimiv v trenutkih hipne navdušenosti nad vsako novo, pa čeprav že na prvi pogled neuresničljivo in nerealno idejo za boljše življenje, vedno enako naiven in iskren; drugi le na videz uspešnejši, a v resnici enako zavožen, ki pa z nekaj detajli, pozornimi pogledi izda, da se tega zaveda.
Pipan zaključi predstavo prej kot Miller dramo - brez epiloga z ženo in sinovoma, pač pa s pretresljivim obredom poslavljanja od življenja: Loman se vrne h koreninam (obleče se v židovsko opravo) in poseje seme. Da bo vsaj nekaj za njim ostalo.
Smrt trgovskega potnika v režiji Janeza Pipana je močna predstava, ki z veliko ambicijo začenja jubilejno 60. sezono celjskega gledališča in ki, tudi kar zadeva ansambelsko igro, vzpostavlja nove standarde.
Pogledi, oktober 2010