Nesmrtna?
Ta formula se v rokah režiserja de Bree ni izkazala za preveč posrečeno, še zlasti ker jo je razumel preveč dobesedno. Na odru zato gledamo do skrajnosti prignano črno-belo poenostavitev te kompleksne Shakespearove zgodbe. Začetek je sicer povsem obetaven: tako lahko »kupimo« zanimivo scenografijo, izjemno sugestivno in všečno filmsko glasbo, ki atmosfero vzdržuje tam nekje med Hitchcockovo Rebecco in kako tipično črno-belo holivudsko melodramo; zanimiv in obetaven je okvir, ki ga predstavlja nova oseba, nekakšen režiserjev alter ego/zbor v upodobitvi intrigantno enigmatičnega, suhoparno ironičnega in privoščljivo neizprosnega Lotosa V. Šparovca, ki deluje kot roka usode: on je tisti, ki podtika usodne rekvizite, ki piše in dostavlja (ali pa seveda tudi ne) usodna pisma, ki pripelje na oder osebe, ki spremenijo tok dogajanja; tudi filmsko pretapljanje prizorov in vzporedna montaža dveh hkratnih dogajanj sta v nekaterih primerih smiselna in učinkovita.
Potem pa postaja vedno jasnejša shematičnost prikaza neusmiljenosti in nerazumevanja Julijinih staršev, obeh Capuletov, ter spremembe vsaj spodobnega, če že ne objektivno idealnega snubca Parisa v hladnokrvnega kupčevalca z mesom. Oče zelo hitro pokaže svojo podkupljivost, pohlepnost, neskrupuloznost in ostudno manipulativnost (hkrati vehementni in zmuzljivi Jožef Ropoša), mama je očitno povsem podrejena, lutkasto nebogljena in negotova, a moža do konca ubogajoča (Tanja Dimitrievska), interpretacija Parisa (blazirani, prikrito perverzni Boris Kerč) pa skoraj meji na karikaturo.
Iz te črno-bele poslikave namreč sledi niz že videnih, na hipni učinek preračunanih de Breevih invencij: Paris si Julijo od očeta odkupi; da ne bi bil snubec zaradi odlašanja s poroko preveč užaljen, mu Capulet v tolažbo ponudi kar svojo ženo, Paris ji z veseljem takoj sleče spodnje hlačke; in medtem ko se isti Paris proti koncu predstave ob Julijinem truplu zateče k nekrofiliji, Capulet brutalno ubije patra Lorenza, ki je mladima ljubimcema edini ponudil razumevanje in pomoč (prepričljivo topli Milan Štefe). S tovrstnimi drastičnimi detajli in posegi pusti de Brea psihologijo, s tem pa tudi verjetnost, ob strani, tako da se lahko gledalec le še zlekne in se pusti presenečati ali pa dolgočasiti ob režiserjevih domislekih.
Ki pa jih tudi, čim dlje traja predstava, polagoma zmanjkuje, saj se zdi, kot da mu je zmanjkalo časa ali energije, in tako je druga polovica polna nerodnih zatemnitev, nerodnih prekinitev glasbe, nerodnih mizanscenskih rešitev, nerodnih prihodov in odhodov, nerodnih prekinitev dialogov in dogajanja. Če je bil ta staccato tempo morda mišljen kot pospešitev toka usode, ki drvi v katastrofo, je bil pač premalo domišljeno izpeljan.
Kot pri (vsaj) zadnjih dveh de Breevih režijah gledaliških iger (Cencija v MGL in Julija Cezarja v ljubljanski Drami) se zdi, da hipne režijske domislice, ki so tu in tam morda celo učinkovite, v kontekstu celote delujejo kot nepotrebne, nedomišljene, odvečne: na primer ko pred balkonsko sceno Mercutio, Benvolio in Zbor kar naenkrat zapojejo dalmatinsko U te sam se zaljubio; ali ko Romeo na začetku istega prizora prinese Julijo na rami; ali ko si ona na koncu, med obljubo poroke, umiva zobe; ali monolog o kraljici Mabi, ki ga Mercutio (Jure Henigman) pove potem, ko malo posnifa iz svojega prstana; ali ko si Capulet zaveže predpasnik, ker izgovori besedico »gospodinja« – skratka, zdi se, da so nekatere metafore razumljene dobesedno, in namesto da bi učinkovale duhovito, le zaštrlijo kot nerazumljiv, nekoliko banalen klicaj.
In kakšna sta sredi tega »star-cross’d lovers«? Oba interpreta, Matej Puc in gostja Nika Rozman, vsak zase dikcijsko čista, v mislih in čustvih jasna, a vendar, tudi zaradi bizarnih mizanscenskih rešitev in poudarkov, niti za trenutek med njima ni čutiti kemije, čudeža ljubezni, zaradi katerega sta pripravljena zastaviti življenje. Manjka seveda tudi generacijski kontekst, ki ga pri Shakespearu ustvarjata Romeova prijatelja, tu tako rekoč zreducirana na preprosta nasilneža.
Takšna uprizoritev Romea in Julije pač ne ponuja odgovora na vprašanje, zakaj ta zgodba o nesrečnih ljubimcih velja za nesmrtno.
Pogledi, oktober 2010