Sodobno slovensko slikarstvo: Prve generacije po letu Nič
IN POTEM SE JE POJAVILO OSEM DOLGONOGIH SLIKARK ...
Za tiste, ki se pogosto sprehodimo po naših galerijah, predstavljene umetnice niso neznanke, večino srečujemo že nekaj let, nekatere že desetletje in več. Razstavljeno torej ne preseneča, pravzaprav smo tudi večino del s postavitve v Cankarjevem domu že videli, zato se zdi relevantno vprašanje predvsem, ali jih tokrat, v tej »koncentrirani sopostavitvi«, uzremo na drugačen način, ali uspejo delovati kot fenomen, širši pojav, kar nam želi sugerirati avtor razstave Andrej Medved, ali gre res za nekakšen slikarski »veliki pok«, ponovno oživitev medija v novem tisočletju, kar sugerira naslovna sintagma »po letu Nič«.
Na razstavo je vsekakor uvrščenih nekaj pozornosti vrednih slikarskih imen, avtoric, ki si zaslužijo zanimanje vsaka zase. Postavitev se začenja z nekaj manjšimi platni Joni Zakonjšek, ki je pred slabim desetletjem vzbudila pozornost z nekakšno novo slikarsko nedolžnostjo, s katero je, povsem zunaj sodobnih likovnih tokov, na svojih slikah, sprva predvsem z motivom razkuštranih travnikov, tkala povsem otipljiva in hkrati meditativna občutja, zaznamovana z intimnim odnosom do stvarstva. Ksenija Čerče nas je s svojim obvladanim tkanjem občutkov, skrbno odmerjenim nizanjem podob, asociacij, pomenov prepričala že nekaj let prej, pozneje pa je vzporedno s slikarstvom širila svoje podajanje kompleksnih vsebin (pri katerih je pomemben tudi racionalno-teoretski pol) v preplet medijskih pristopov.
Maruša Šuštar je navzoča z nekaj svojimi »ptičjimi pogledi« in novim, obratno usmerjenim »pogledom na ptice«, z oddaljenim zrtjem na mrgolenje in početja smrtnikov globoko spodaj, Nika Zupančič razstavlja svoja črno-belo-siva platna z zabrisanimi pogledi skozi listje drevesnih krošenj, ob katerih je gledalec soočen s tipanjem za svetlobo, zrenjem v nekakšno snovno nesnovnost podob ... Suzana Brborović je velikoformatno prisotna s svojo »arhitekturno krajino«, na kateri korespondira s tehnično risbo, Ira Niero Marušič z deli, ki izrazito spominjajo na slikarstvo njenega očeta Živka Marušiča. Slike z motivom limon k sreči kažejo, da utegne slikarka najti pot iz očetove sence. Ana Sluga predstavlja tudi letošnjo »slikarsko sestavljanko« iz petintridesetih majhnih formatov, ki se zdi kot nekakšna preprosta, topla, občutena simulacija delovanja spomina, stvaritve Katje Sudec v mešanih tehnikah, na katerih dominira digitalni tisk, delujejo kot prispevek, ki naj bi širil meje medija, a se zdi motivno plehkejši.
Prostor, jezik, tehnika – in teorija
Večino slikark krasi poudarjena subtilnost, občutena uporaba medija, prek katerega poskušajo in v precejšnji meri tudi uspevajo posredovati svoje občutke. Da se zavedajo, da to ni najlažja naloga, pričajo tudi zanje značilna poimenovanja tehnik nekaterih od njih. Zakonjškova, ki je nekoč govorila o »ljubezni na platnu«, se je pri nekaterih delih tokrat odločila za »trenutek za trenutkom na platnu«, Čerčetova, ki včasih svoj slikarski način označi za na primer »slišne tehnike«, se na razstavi predstavlja s »prepovedanimi tehnikami«.
Slikarke so seveda predstavljene kot posameznice, postavitev vsaki odmeri njen kotiček, nekatere v njem lažje, druge težje (Zupančič, Šuštar) dihajo, a kot rečeno, na razstavi niso le zato, da bi predstavljale svojo umetnost, ampak tudi da bi pričale o nekem širšem pojavu. Kazale naj bi stanje »sodobnega slovenskega slikarstva«, a brez težav ugotovimo, da gre le za skromni izsek iz tega. Šlo naj bi za »prve generacije po letu Nič«, a generacije slikarjev se pri nas vendarle rojevajo, formirajo, nastopajo v precej enakomernejšem, naravnem ritmu in brez izrazitih prekinitev. In ne nazadnje, na razstavi so navzoče le ustvarjalke, kar vtis o »sodobnem slovenskem slikarstvu« še dodatno popači. Zastavi se preprosto vprašanje, ali Andrej Medved, prekaljeni umetnostni zgodovinar, pesnik, mislec ... vsega tega ne ve ali pa je njegova pristranskost zavestna, hotena, tako rekoč del koncepta? Sama po sebi se vsili misel kustosu dobro znanega megalomana Hegla, da je dejstvo to le v osvetljavi določene (njegove) teorije, da torej dejstva kot avtonomni pojavi sama po sebi ne štejejo, in zdi se, da gre pri Medvedu za podoben pristop.
Medved je jasno profiliran kustos z izčiščenimi kriteriji in v tem smislu si lasti tudi pravico, da dokaj arbitrarno odloča, kateri avtorji so v kontekstu sodobnega domačega slikarstva relevantni in kateri ne. V knjižnem katalogu, ki spremlja razstavo, zgodbo tukajšnjega slikarstva zadnjih let sicer nekoliko razširi, jo naveže na nekatere svoje starejše izbrance (Bernard, Marušič, Gumilar, Jakše), hkrati pa omeni slikarja, ki sta mu sicer ljuba in ki tudi po letnicah rojstva sodita v dvajsetletni razpon »prvih generacij po letu Nič« (Ficko in Weinberger), a očitno tokrat nista pravega spola. Razstava sodobnega slovenskega slikarstva bi torej lahko bila »spolno barvitejša«, a Medved je glede tega večjo objektivnost očitno žrtvoval za »drugačno« zgodbo. Tisti, ki spremljate delovanje ljubljanskih Bežigrajskih galerij, ste v zadnjih letih lahko opazili, da je programski segment sodobnega slikarstva tam izrazito feminiziran, da prevladujejo razstave mladih diplomantk ali podiplomskih študentk (kakšna polovica avtoric z razstave se je predstavila tudi tam), kar gotovo kaže vsaj nekoliko izkrivljeno sliko dogajanja na tem področju ali specifično, morda nekoliko »testosteronsko« razstavno politiko tamkajšnjega kustosa. Glede na to, da je tudi Medved »moški v najboljših letih«, bi se nam utegnilo zazdeti, da gre za tovrstne vzgibe tudi pri njem, a njegova kavalirska gesta ima gotovo širše razloge.
Iz labirinta slike v labirint razlage
Selektor s svojo razstavo polemizira z »lokalnim kvazilikovnim pristopom« po »'vdoru' novih medijev v nacionalne galerije« (ni težko razbrati, da misli predvsem Moderno galerijo), opozarja, da sta Evropa in Amerika ponovno odkrili »klasično« umetniško podobo, pri nas pa je drugače. Gre mu za oživljanje slike, a zaveda se, da je ta smoter treba zapakirati v dovolj udarno in za javnost zanimivo zgodbo, ki bo lažje dosegla namen od nekakšne »pluralne razstave slovenskega slikarstva«. Zgodba o četici mladih slikark se zdi v tem smislu uporabna in medijski odzivi kažejo, da gre tudi dobro v promet, a to je zgolj Medvedovo izhodišče.
Vsi, ki ste kdaj brali kakšen njegov zapis o likovni umetnosti, veste, da gre pri njem za ekstatično zapisovanje, za meditacije, za občasne prehode v filozofijo, poezijo, kar vse je podprto z bogato, a specifično erudicijo in nekaterimi tematskimi stalnicami. Človeku se utegne zazdeti, da je Medved precej dobesedno vzel napotek Susan Sontag o potrebi po erotičnem pristopu do umetnosti ali pa gre še za kaj globljega. Kakorkoli, libido, užitek, fantazma, nezavedna želja, vračanje v žensko spolovilo, erogene točke, platno – himen ... so termini, brez katerih pri selektorju in piscu besedil v katalogu ne gre, ne glede na to, ali piše o fotografiji s sadomazohistično tematiko ali o slikah s cvetočimi travniki. Potem so seveda tu še Freud, Lacan, de Sade, Barthes, Derrida, Kristeva, pa kastracija ... Medved nas, z njegovimi lastnimi besedami, popelje »iz labirinta slike v labirint razlage«, za začetek navadno na hitro in dokaj natančno označi posamezno avtorico, potem pa se začne potovanje, »divja vožnja«, dogodivščina, pustolovščina misli, duha, skozi njegov »osebni kulturni univerzum« (tudi njegove besede, sicer namenjene Maruši Šuštar). Medved seveda preinterpretira, »pada vase«, bralec pa v njegovo magmo jezika, v kateri sicer ni nujno, da bi se imel slabo, stvar predizobrazbe in nagnjenj pač. Zoprno je edino, da Interpreta (z veliko začetnico) njegova »gotovost brez dvoma« ali pesniški navdih včasih pripeljeta do kakšnega »slepega polja vakuumske središčne točke v Sneguljčičini glavi«, ob katerem se v vakuumu utegne znajti tudi bralec.
Tovrstne »epohalne razstave« znajo imeti v našem prostoru tudi neko specifično posledico, kakršna se je pokazala ob Medvedovi razstavi na temo sublimnosti in romanticizma v sodobnem slovenskem slikarstvu devetdesetih. Ta se je nekaj pozneje, vključno s kustosovo interpretacijo, elegantno »preselila« v reprezentativno monografijo Umetnost na Slovenskem; Od prazgodovine do danes (Mladinska knjiga, 1998), kjer je v celoti zapolnila poglavje o umetnosti v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja. Gre torej tudi za specifičen način »zgodovinjenja«, ki pravzaprav ni bistveno drugačen od tistega, ki se ga lotevajo nekateri ambiciozni kustosi »sodobne umetnosti«.
(Razstava je na ogled v Cankarjevem domu do 19. 4. 2014)
Pogledi, let. 5, št. 6, 26. marec 2014