Premalo filma za toliko življenj
V branje študentom pa bi se lahko priporočalo tudi njegove Obiske, zbirko esejističnih orisov izstopajočih osebnosti slovenskega meščanstva v času med obema vojnama; na oddelku za mednarodne odnose taiste fakultete ga najbrž omenjajo kot vidnejšega diplomata; gotovo o njem govorijo tudi na teologiji in seveda ga že v srednji šoli vsak dijak spozna kot pisatelja: zaradi obveznega čtiva, kamor sodi njegov potopisni roman S poti. Izidor Cankar je bil vse to.
Čisto malo si ga lastijo tudi Bolgari, ker je prijateljeval z njihovo znano pesnico Elisaveto Bagrjano. In če bi ta zapis hoteli malo obešenjaško zasukati, bi dodali, da o njem morebiti govorijo tudi kinologi, kajti Izidor Cankar je imel v zadnjih letih zvestega štirinožnega spremljevalca, psa po imenu Baldo, ki ga je vodil razkazovat na pasje razstave in si tam zanj obetal kakšne nagrade – menda zaman.
Kar težko je verjeti, da se vsi ti opisi prilegajo enemu samemu človeku in da je vse te vloge odigral v enem samem, niti ne pretirano dolgem življenju – ki pa je, vsaj njegov aktivni del, pokrivalo prvo polovico 20. stoletja in zrcalilo vse njegove temeljne dogodke in dogajanja.
Nekoč bratranca
Izidor Cankar (1886–1958) je bil mlajši bratranec Ivana Cankarja (1876–1918) – ko je Izidor ravno dobro shodil, je Ivan začel obiskovati ljubljansko realko. Pozneje je tudi Izidor, prav po posredovanju svojih dveh bratrancev, že enajstleten prišel na šolanje v Ljubljano. Rojen ni bil na vrhniškem klancu, temveč v slavonskem Šidu, v srednje premožni družini krojača Andreja Cankarja in bogate dedinje Marije Huber – katere bogastvo pa je polagoma skopnelo, tako da je tudi Izidor v življenje skočil s približno enako nizko postavljenega klina na družbeni lestvici kot starejši bratranec in se je na prigovarjanje sorodnikov moral odločiti za edini poklic, ki je v tistem času veljal za zanesljivega z materialnega vidika: vpisal se je na bogoslovje.
Prav na tej točki se ponuja druga možnost za duhovičenje: zdi se, kot da bi Izidor Cankar tako s svojo študijsko usmeritvijo kot z marljivostjo, temeljitostjo, vsestranskostjo in sijajnostjo svoje kariere na več ravneh prehiteval starejšega bratranca prav na tistem pasu, kjer je onemu zmanjkovalo sape ter sta ga njegova svobodomiselnost in upornost ovirali prav toliko, kolikor sta mu po drugi strani dajali poleta za umetniško ustvarjanje. Navsezadnje sta oba ob rojstvu dobila popotnico v obliki visokega inteligenčnega količnika, ki ga je Ivan znal unovčiti izključno v književnosti (poskušanje v politiki ni imelo pravega odzvena), Izidor pa je področja menjaval oziroma se udejstvoval na več vzporednih, pri tem pa povsod, kamor je stopil, pustil globoke in trajne odtise. Na njegovo odločitev za študij teologije in duhovniški stan bi morali bržčas gledati kot na mladostno nepremišljenost, saj je pozneje, natanko pri štiridesetih, izstopil iz reda in se – na vsesplošno zgražanje ljubljanskega meščanstva – poročil z (Ano) Ničo Hribar, hčerko Dragotina Hribarja in Evgenije Šumi. Že dotlej pa je vzbudil njihovo pozornost z manj spotakljivimi, resnejšimi dejanji, o katerih pred kamero razlagajo proučevalci njegovega dela ali tisti redki, ki se ga še spominjajo osebno. Eden takih je umetnostni zgodovinar dr. Lojze Gostiša, ki je snovalcem dokumentarca prinesel pokazat redkost: filmski trak, na katerem so ovekovečili dr. Izidorja Cankarja v zadnjih dneh njegovega življenja, na bolniški postelji v sanatoriju Emona. Umrl je star 72 let in tako za trideset let preživel svojega (starejšega in slavnejšega) bratranca.
O slovnici in narcisoidnosti
Sanatorij Emona, končna postaja Izidorja Cankarja, je prikladna vstopna točka za poskus razpravljanja o portretirančevi politični usmeritvi. Kako je lahko nekdo, ki je vse do leta 1926 vsaj formalno pripadal duhovniškemu stanu in tudi pozneje, celo med drugo vojno, opravljal diplomatske naloge bolj ali manj strumnega poslanca kraljevine SHS v tujini, tik pred smrtjo užival skrb in nego zdravniškega osebja v bolnišnici, prvenstveno namenjeni najvišjim, nepogrešljivim partijskim kadrom? Izidor Cankar, čigar politična pot je zelo podrobno predstavljena že v knjigi dr. Andreja Rahtena Izidor Cankar. Diplomat dveh Jugoslavij, namreč nikoli ni izrecno zavrgel vrednot narodnoosvobodilnega boja, v dokumentarcu eden od pričevalcev celo citira njegovo izjavo, ki jo je podal, ko je prebral program OF: »Ti fantje sicer ne znajo slovnice, bodo pa zmagali.« Nad sestavljanjem programa je, kot je znano, bedel Josip Vidmar, eminenten kulturnik s pedigrejem, ki bi mu najbrž le stežka očitali, da nima slovnice v malem prstu, a se gledalcu dokumentarca že prej razkrije kot Cankarjev zoprnik – na enem od shodov PEN v Budimpešti ga je na nekem prtičku označil za »narcisa«. Zanesljiv odgovor na vprašanje, kako sta se tako eden kot drugi v resnici razumela s slovnico, je izginil z njunimi nelektoriranimi besedil vred, iz vsega ohranjenega pa je mogoče razbrati, da sta si delila vsaj eno lastnost: rahlo vasezaverovanost. Pa vendar ta pri Cankarju očitno ni bila tako odbijajoča, da bi po drugi svetovni vojni, ko so diplomata po hitrem postopku spravili v pokoj, njegovi stari prijatelji, ki so se ob menjavi oblasti pravilno pozicionirali, ne zastavili dobre besede zanj in povlekli ustreznih niti, da je bil premeščen v Emono.
Družabna funkcija umetnostne zgodovine
S politiko se je Izidor Cankar začel ukvarjati še kot duhovnik, kmalu po koncu prve svetovne vojne. A ga je razočaranje, ki ga je doživel ob koroškem plebiscitu, odvrnilo in se je raje posvetil svoji stroki, umetnostni zgodovini. Grand tour po Italiji, ne le študijsko, temveč tudi osebnostno formativno popotovanje, ki ga popiše v romanu S poti, je namreč opravil v resnici (tema njegovega doktorata je bil prav Giulio Quaglio, čigar fresko Madonna Assunta je tako virtuozno popisal). Po kratki novinarski oz. uredniški epizodi in študijskem izpopolnjevanju na Dunaju je leta 1920 začel predavati kot docent na oddelku za umetnostno zgodovino v Ljubljani in napredoval do rednega profesorja. Kot nam predstavi dokumentarec, je bil izvrsten predavatelj, njegov metodično in sistematično spisani Uvod v umevanje likovne umetnosti pa je, zlasti med ljubljanskimi damami, dosegel status nekakšne »družabne lektire«. In prav to dokaj zgovorno priča tudi o statusu, ki ga je takrat uživala umetnostna zgodovina – prvovrstna snov za pomenkovanje med brezdelnimi, čeravno izobraženimi meščankami. Izidor Cankar si je to prizadeval spremeniti in umetnostno zgodovino povzdigniti v vedo z jasnim pojmovnim sistemom; če česa ni zagotovo vedel, »se je odpeljal v Pariz po kak podatek«, njegov način dela opiše (mlajša) stanovska kolegica, dr. Špelca Čopič.
Slovenska aristokracija (duha)
Dokumentarni film se kajpada ne ukvarja samo z njegovim poklicnim angažiranjem, ravno tako ga poskuša predstaviti na družabnem parketu, kjer je bil obdan z množico prijateljev in znancev, katerih seznam bi se bral kot nekakšna Gotha slovenskega predvojnega meščanstva: penati, Fran Saleški Finžgar, že omenjeni Josip Vidmar, rodbini Hribar in Šumi. Povezave med njimi so tvorile tesno stkano čipko, katere vzorci so se, kot po navadi, v najumetelnejše in najbolj presenetljive vijuge pletli pod prsti naključja: le kako bi sicer lahko pojasnili skoraj neverjeten spoj okoliščin, po katerem je bil Izidor Cankar tisti čas, ko naj bi partizani obračunali z lastnikoma Strmola, Ksenijo in Radom Hribarjem, na diplomatski večerji s kanadskim premierjem Williamom Mackenziejem Kingom? Likvidacija zakonskega para iz vrst premožnega meščanstva je sicer, s primerno mero licencie poetice, popisana v Jančarjevem romanu To noč sem jo videl.
Prav na tej točki kronološke premice, ki se vleče skozi življenje Izidorja Cankarja, pa se razpira špranja, ki ponuja drugačno gledanje na dokumentarni film: kot poskus televizijske pripovedi o že izumrli (ali vsaj močno zdesetkani in nikdar več scela obujeni v življenje) generaciji slovenskega medvojnega meščanstva. O sloju ljudi, ki je zajemal življenje z veliko žlico, ker jim je materialni položaj – do katerega so zvečine priplezali sami – to dopuščal, obenem pa si niso, tako kot je to značilno za novodobne premožneže, zatiskali oči pred zunanjim svetom. Ostali so občutljivi in dojemljivi za tiste na nižjih klinih socialne lestvice (primer razsvetljenih podjetnikov tipa Hutter), na področju umetnosti pa so ne le spremljali svetovne trende, temveč jih včasih celo drzno zarisovali in se postavljali ob bok primerljivim izobražencem svoje branže iz drugih držav z daljši tradicijo meščanstva in številnejšim prebivalstvom. Slovenci resda nikoli nismo premogli lastnega plemstva, a zaradi plemenitosti duha in svetovljanskosti, ki sta – gledano s točke tukaj in zdaj, ko je tukajšnjost in zdajšnjost edino, kar šteje – prežemali medvojne generacije izobražencev, bi taiste rodove lahko šteli za najboljši približek slovenski aristokraciji, bolj v duhovnem kot v gmotnem pomenu te besede. Izidor Cankar je utelešal vse odlike (in pomanjkljivosti) družbe svojega časa in ob dokumentarističnem prikazu njegovega življenja in dela se nam upravičeno zastavi vprašanje, zakaj je bil prav on tisti od obeh bratrancev, ki mu je zgodovina namenila precejšnjo pozabo. Edini očitek na račun ekranizacije njegovega življenja in časa je, da je prekratka. Nemogoče se zdi (in tudi zares je), da bi njegovo razgibano, večplastno in kot da na več vzporednih kanalih potekajoče življenje predstavili v manj kot uri. Ta namreč ravno zadošča, da gledalec rahlo zmeden od hitrostnega nizanja dogodkov in ljudi, za katere je sicer že slišal, vendar so mu njihove medsebojne povezave slabše jasne, zajame sapo in nejeverno zmaje z glavo, ko se na zaslon že pripelje odjavna špica.
Pogledi, let. 4, št. 19, 9. oktober 2013