Fotografska razstava Prostori krize
Različna občutenja istega
Člani Združenja fotografov Istre so se odzvali na izhodiščno temo, izbrano z namenom preseganja ravnodušnosti in ozaveščanja aktualnega zgodovinskega trenutka. Uvodno besedilo v katalogu, najbrž podobno njihovi iztočnici, govori o »krizi odvisnosti« Zahoda, o njegovi zasvojenosti z denarjem, kapitalom in tehnologijo, o svetu, zaznamovanem z versko-etničnimi spopadi, o različnih prepovedih in »demokratičnih odrekanjih« v korist privilegirane manjšine, o »državnikih v funkciji menedžerjev«, svojevrstnem delovanju verskih institucij, novih oblikah kolonializma ... Sodelujoči fotografi se na vse te in nekatere druge pojave odzivajo v skladu s svojimi avtorskimi videnji in poetikami, s tem ko opozarjajo na probleme, pa hkrati sodelujejo tudi pri iskanju novih smislov, drugačnih načinov bivanja. Njihov namen je torej skupen in hvalevreden, njihova dela in tematski poudarki pa se precej razlikujejo, kar razstavo naredi pestro in zanimivo.
Za triptih Slavice Isovske se zdi, da poskuša pokazati vpliv kriznih razmer na posameznika, njegovo intimo. V prizore z izrezi lastnega telesa umesti avtoportretne fotografije obraza pod temnimi tančicami, mrežami. Te se zdijo kot obrazi nekoga drugega, kot nekakšni odsevi, obličja krize, ki preobraža, zastira, temni posameznikovo bivanje in njegov pogled na svet.
Na bolj intimni strani je tudi Karlo Došen, s povečavo idilične počitniške fotografije dveh tetk, naslovljene Paradiso. Naslov se po eni strani zdi preprosto opisen, saj upodobljenki na svojem izletu (ali kar koli je že tisto bilo) očitno res uživata kot bi bili v raju, po drugi strani pa deluje nadvse ironično. Ne samo da so prizor in osebi na njem povsem »demodirani«, ampak je tista spominska podoba že tudi pošteno uničena, načeta z vseh strani, kot bi jo uničevala tehnološka neobstojnost posnetka ali neizprosna »kriza«, ki je vse lepo obsodila na preteklik in tudi spominom na to omejila rok trajanja.
Vtis, da gre za intimni posnetek, za detajl z zlatim prahom posutega ženskega telesa, vzbudi tudi delo Alena Hlaja. A snov, ki se sprva zdi mehka, gnetljiva, se ob natančnem pogledu izkaže za trdo in hladno, videz, obeti prevarajo nekako tako, kot so obeti o boljših, večjih nepremičninah na začetku krize prevarali Američane, Islandce in še koga ter jih premamili k najemom prevelikih hipotekarnih posojil. In potem se je začelo ...
Potem se je začelo in še vedno traja, to, čemur nekateri pravijo kriza globalnega, drugi spet kriza finančnega kapitalizma, kriza neke bolj ali manj natančno oblikovane strukture za pridobivanje denarja, ki se je do zloma zdela trdna in brezhibna, zdaj pa se nikomur več ne zdi takšna. Bolj je podobna na primer fotografiji Kristijana Macinića Prostor. Na njej vidimo degradirano betonsko konstrukcijo, nedokončano, zapuščeno novogradnjo, ki deluje kot etaža kakšne nesojene parkirne hiše ali česa podobnega. Učinkovit vizualni element je iluzija gibanja, »dinamična«, »bežeča« tla zgradbe, črno-beli posnetek v temnih tonih pa vzbuja predvsem občutke opustelosti, praznosti, hladu ... in, seveda, zgrešenosti.
To oziroma zavest o njej kažeta preprosti, neposredno sporočilni fotografiji Bogomirja Duzbabe, ki je izpostavil pomensko zaokrožene fragmente protestnih napisov iz urbanega okolja. S svojim delom se očitno želi pridružiti tem kritičnim glasovom, s svojo avtorsko intervencijo izčistiti in okrepiti njihov glas.
Da je nekaj zelo narobe, kaže tudi serija posnetkov Vedrana Burula, na katerih za razbitimi šipami zanemarjenih zgradb vidimo težko razberljive idilične naravne prizore. »Pajčevine« nalomljenega stekla lahko kažejo na destruktivnost človekovih posegov v naravo in hkrati na destruktivnost, ki jo ti sprožajo v ljudeh.
Predvsem na asociativni ravni deluje diptih Vere Mužič, z na prvi pogled ne povsem jasno, organsko delujočo strukturo, v kateri utegnemo uzreti na primer zgubano tkanino v rdeči tekočini ali detajl prerezane glavice rdečega zelja. Kakorkoli, videno deluje kot živo tkivo, nekaj, kar lahko predstavlja specifični organizem, nedoumljivi red, skrivnostno skladnost, ki se lahko že ob majhni spremembi, porušenju ubranosti, preobrazi v rakavo tkivo, pride torej do nezaželene, pogubne spremembe. Razlika med pogoji za »neproblematično«, na videz skladno delovanje, in tistimi, ki povzročijo popoln zastoj, je lahko zelo majhna, nas med drugim uči tudi aktualna kriza.
Skoraj hermetično deluje diptih Damirja Prodana, ki nam pokaže dva le rahlo razlikujoča se pogleda na isti motiv, detajl kamnitega reliefa. Naslov dela nam razkrije, da gre za upodobitev bika, enega od znakov zodiaka, del davnega poskusa človeškega razumevanja, predstavljanja lastnega okolja in bivanja v sožitju z njim. Poteze z grafitom, svinčnikom, vidne na kamnu, lahko skupaj z različnima glediščema razumemo kot namig na možnosti različnih interpretacij, poudarkov, poenostavitev, a tudi kot nekakšno arheologijo izgubljenega smisla.
Da je »kriza« lahko tudi vse kaj drugega ali da se njene korenine utegnejo skrivati tudi v globokih kulturnih razlikah, morda namiguje delo Voljena Grbca, s starejšima ženskama v narodnih nošah, ki fotografu pozirata pred kombijem s podobo nekega Elvisovega imitatorja. Oba elementa nista le neusklajena, ampak sta hkrati oba tudi odraz periferne »zaostalosti«, trdovratnega oklepanja toge tradicije na eni in posnemovalskega hlepenja po »velikem svetu« na drugi. Precej nedvoumnejši pa je družbeni komentar istega avtorja, utelešen v posnetku z mladeničem, ki s kolesom prihaja skozi izrez v roloju zaprte trgovinske izložbe. Očitno mu je kriza ponudila možnost zasilnega bivališča, metaforično rečeno se je znašel v zavetju propadlega posla, postal podnajemnik nekega bankrota. Fotografija je dovolj reprezentativna, da bi se lahko znašla tudi na naslovnici kataloga, a morda se je njegovim snovalcem zdela preveč preprosto povedna. Na naslovnici je tako simbolični posnetek Katje Restović Let. Na nizki, dolgi fotografiji vidimo široko jato ptic nad temno površino puste pokrajine. Ta let je torej precej žaloben, turoben, »let nikamor«, bi lahko parafrazirali naslov znanega komada.
Igor Blagonić je izpostavil dva motiva, ki se »daleč vlečeta«. Na diptihu pokaže bodeče žice, stare, zarjavele, a še vedno uporabne, ob tem pa seveda tudi simbolike polne. Precej bolj naravno simboliko pa vsebuje njegova serija maloformatnih fotografij, s po vsej galeriji razvrščenimi sekvenčnimi prizori toka vode, nemara potočka. Bistra tekočina se preliva čez kamne s kovinskim leskom, napreduje, zdaj zložno, zdaj bolj poskočno, tudi v obliki majhnih slapov. In kriza? Na enem od prizorov vidimo odpadlo listje, ki maši tok, a to je le začasno, saj se že na naslednjem posnetku tok nadaljuje. Distanciran, prav nič katastrofični pogled.
Distanca je vidna tudi na velikoformatnih fotografijah Slađana Dragojevića, a ta se zdi precej ironična. Njegova »kriza« se kaže v odnosu do mrtvih, v soočanju živih z njihovo izgubo, načinom obeleževanja njihovega spomina, »skladiščenjem trupel«, kot sugerira delo s prenapolnjenim pokopališčem, s križem ob križu in kolumbarijem v ozadju. A ironija je navzoča predvsem na njegovi drugi fotografiji, na tisti z nenavadnim nagrobnim spomenikom, prikazanim iz neobičajnega gledišča. Ta v osnovi sicer spominja na motiv Ikarovega strmoglavljenja, opazno navzoč v tradiciji tovrstne plastike. Je pa prikazani strmoglavljenec – najbrž po volji naročnikov spomenika – imel slabo srečo, da je pristal ravno na vrhu križa, tako da senca v drugem planu posnetka daje vtis usodne nasajenosti upodobljenega telesa. Sam kip se, v kombinaciji s križem, že tako zdi dovolj bizaren, za nameček pa na njegovi zadnjici ali nekje nad njo očitno parkirajo golobi, ki na njej puščajo svoje iztrebke. Kriza na kvadrat, torej.
Ostali sodelujoči se posvetijo temam vseprisotnosti nadzorovanja (Dalibor Talajić), vsesplošnega »mreženja« in posledičnega »vmreženja« (Miranda Legović), potovanja, hitenja kdovekam (Saša Dejanović), evidence minevanja dveh življenj (Ivan Kuharić) in »življenja kot obrisa«, le sledi celovite podobe (Aleksandra Rotar). Razstava je v vseh smislih heterogena, večina del solidne kvalitete, nekaj jih izstopa. Vsa pa ponujajo priložnost za razmislek o tematiki, stanju, ki je žal že tako vsakdanje in že toliko časa navzoče, da si življenja kmalu ne bomo več znali predstavljati brez njega. Pa bi si ga morali!
******
Pogledi, let. 4, št. 8, 24. april 2013