Likovna razstava, Galerija-Muzej Lendava, 19. 4.–29. 9. 2013
Rembrandt v Lendavi
Rembrandt v Lendavi je resnično presenečenje predvsem za tiste, ki še niso opazili, da tam že nekaj let pripravljajo za naše razmere nadvse kakovosten, svetovljanski program, ki je zdaj že presegel razsežnosti pojava kratke sape. V tem obdobju smo si tam med drugim lahko ogledali razstave del Vasarelyja, Kokoschke, Muche, japonskega erotičnega lesoreza, keramike Zsolnay itn., tako da Rembrandt ni padel v kakšno kulturno puščavo, ampak v zdaj že renomirano razstavišče v tamkajšnjem gradu. Dejstvo, da gre za majhen kraj in kolektiv le potrjuje, da bi bilo kaj podobnega mogoče tudi drugje, če bi se zadeve le lotili na pravi način. Če res ne vedo, kako, naj gredo vprašat v Lendavo.
Rembrandt Harmenszoon van Rijn (1606–1669) sodi med velikane svetovne umetnosti, med tiste največjega kalibra, ob omembi katerih celo vse manj razgledani evropski in tukajšnji slehernik pomisli na likovno umetnost. Nizozemski umetnostni očak najbrž kotira takoj za Leonardom in Michelangelom, celo pri nas je že izšel kriminalni roman, ki v naslov vključuje njegovo zveneče ime, tudi njegove slike so že postale podlaga za različne vznemirljive interpretacije in spekulacije, tisto, kar je resnično pomembno, pa je seveda njegova neminljiva umetniška kvaliteta. Zanjo so med drugim značilna dramatična nasprotja med svetlobo in temo ter prepričljivo podana psihološka dimenzija likov, ki je gotovo povezana z avtorjevo empatijo, človečnostjo. Rembrandt je bil s svojimi skupinskimi portreti tudi družbeni kronist, z deli, kot je Zaklani vol, je izrazito vplival na mnoge poznejše slikarje, s svojim oziranjem proti Orientu pa je na svojski način presegal omejitve evropskega prostora.
Na lendavski razstavi je na ogled triinšestdeset mojstrovih grafik in devet replik, nastalih na podlagi njegovih grafičnih del, prihajajo pa iz zbirke Združenja upodabljajočih umetnikov Avstrije, najstarejše organizirane združbe umetnikov pri severni sosedi. Združenje jih je pridobilo v predprejšnjem stoletju, na podlagi donacije vdove nekega tamkajšnjega slikarja in zbiralca, potem pa so kar sto let ždele v dunajskem Künstlerhaus in v sefih znamenite Albertine. Leta 1968 se je začelo njihovo razstavno življenje in od takrat potujejo, največ po ZDA, kjer si jih je bilo mogoče ogledati že v dvajsetih muzejih. Zbirka bo zaradi raziskav in restavriranja kmalu umaknjena iz javnosti, tako da je precej verjetno, da bo razstava pri nas celo njihova zadnja.
Vidimo lahko nekako petino opusa Rembrandtovih jedkanic, ki tematsko pokrivajo večino njegovih preokupacij. Grafike je imel mojster navado izdelovati v več različicah, fazah, pri katerih je k zaključenim kompozicijam dodajal nove poteze. Razstavljene so iz različnih faz (od prve do osme), vse pa seveda zaznamuje avtorjeva tehnološka virtuoznost.
Rembrandtov občutek za podajanje človeških likov je prisoten pri vseh motivnih sklopih njegovih grafik. Kot izrazito hvaležni za upodabljanje so ga pritegnili vsakdanji poulični liki, različni berači, glasbeniki, prodajalci. Njihova slikovitost mu je omogočila izrazno sugestivnost, dokazovanje občutka za detajle.
Pri podajanju vsebin iz antične in biblijske mitologije ni Rembrandt niti mogel niti hotel zatajiti svoje protestantske narave, ki mu je narekovala, da tudi tovrstne motive umešča v vsakdanja prizorišča ali jim vsaj prida nepravoverne elemente. Pri grafiki Jožef in Putifarjeva žena se zdi Jožef domala avtoportreten, ob čemer se lahko spomnimo tudi na avtorjeva zunajzakonska razmerja, Trije modreci z vzhoda pa kot da so prišli na obisk na Flamsko. Po eni strani gre pri tem za protestantsko približevanje vere vsakdanjosti in s tem ljudem, po drugi za poudarjanje univerzalnosti prikazanih vsebin.
Rembrandt sicer nikoli ni zapustil rodne Nizozemske, vseeno pa se je poudarjeno zanimal za tuje kulture, za kar je imel v okolju takratne trgovske in kolonialne velesile dovolj možnosti. Že like iz mnogih stvaritev na biblijske teme je odel v dokaj eksotične noše, za bohotne čare Orienta pa je bil nasploh dovzeten. Ni se ustavil le pri tem, da je svojim upodobljencem natikal turbane in ostale elemente »orientalskih noš« (tudi svojo mati je, kot priča grafika z razstave, portretiral z orientalsko ruto), ampak se je šel tudi »prevajanje« vzhodnjaških, dvodimenzionalnih likovnih kodov v zahodni, tridimenzionalni likovni izraz. Zbiral je vzhodnjaška likovna dela, potem pa jih po svoje preinterpretiral, »podomačil«, kar sodi med zanimivejša poglavja njegove ustvarjalnosti. Na lendavski razstavi nas na ta del njegovega opusa spomni grafika Perzijec.
Med najintrigantnejše dele Rembrandtove umetniške zapuščine sodijo njegovi avtoportreti, ki jih je, v različnih tehnikah, ustvaril okrog sto. Zdijo se kot nekakšen opus znotraj opusa, vizualna biografija tega sicer zelo uspešnega umetnika z dramatičnim, tudi tragičnim osebnim življenjem. Na razstavi vidimo tri avtoportrete, ki avtorja, tako kot njegova ostala tovrstna dela, kažejo v različnih opravah, držah, z različnimi izrazi na obrazu. Na tistem, na katerem ga gledamo s čepico in izvezenim telovnikom, se zdi preprosto umetnik; na onem z baretko in šalom ter s temnim obrazom deluje melanholično; avtoportret s čepico s peresom pa se zdi prav plemiški, vladarski in kot tak kraljuje tudi na naslovnici sicer dokaj skromnega kataloga razstave.
Ogledamo si lahko nekaj drobnih mojstrovinic, med njimi Starca z levico na baretki, ki mu senca temni obraz, nekaj izrazito temnih, šibko osvetljenih del (nočni prizori, svetloba latern), nekaj likov, ki so vredni še posebno pozornega pogleda (prepričljiv očetovski lik z grafike Abraham in Izak, nenavadno spokojni, skoraj vzneseni izraz na obrazu usmrtitveni udarec pričakujočega Janeza Krstnika z jedkanice Obglavljenje Janeza Krstnika ...). Opazimo lahko kakšen prepoznavni obraz iz Rembrandtove umetnosti (Saskia), ki še podkrepi njegov specifični »subjektivni realizem«, portreti sodobnikov ter dela s kopalci in igralcem golfa nam ponudijo vpogled v takratno nizozemsko vsakdanjost, prezreti pa ne gre niti na videz obrobnih detajlov, kot je tisti kuža, ki si na dnu grafike Jožef pripoveduje o svojih sanjah vneto oblizuje lulčka. Spomnijo nas, da se je vrhunskost že od nekdaj rada družila z nekonvencionalnostjo in uporništvom, na kar ob srečevanju z deli klasikov vse preradi pozabimo.
Pogledi, let. 4, št. 9, 8. maj 2013