The show must go on. Na srečo!
Bolero, ki odpira vse čakre in podira meje med moškim in žensko, seveda ni edini Béjartov balet, ki je v 20. stoletju buril duhove. Občinstvo je veliki koreograf šokiral že s prvo koreografijo Pomladno obredje. Eden najvplivnejših in kontroverznih ustvarjalcev 20. stoletja je pripravil skoraj 250 koreografij in 40 celovečernih baletov za svoje skupine v Parizu, Bruslju in Lozani ter za tuje plesne skupine in festivale.
Sin francosko-senegalskega filozofa Gastona Bergerja je podedoval očetovo navdušenje za filozofijo in jo spretno vpletal v svoja dela. Koreografije je ta zelo inteligentni modrooki mož pretežno snoval na klasični baletni tehniki, navdihnjeni s tradicionalnimi plesi vzhoda.
Béjart je stremel k temu, da bi balet postal enako priljubljen kot film. To željo prepoznamo tudi v celovečernem baletu Le Presbytère ...! Balet za življenje. Pred nami se zgodi šov z dvajsetimi prizori, ti ves čas povezujejo razuzdano, brezskrbno življenje z bolečo resnico o umiranju in smrti. V to razmišljanje nas uvede že začetek predstave, ko na tleh ležeči plesalci, pokriti z značilnimi bolniškimi rjuhami, počasi vstajajo in se vračajo v življenje. Domiselne, preproste a učinkovite formacije, ki jih odlikuje velika sinhronost plesalcev, so močna Béjartova stran, ki je navdušila v več prizorih. Za dojemanje bistva pri občinstvu je v koreografijo spretno vpletal besedila. »This could be heaven for everyone,« je pel Freddie Mercury – smo ljudje res samo marionete Boga, kot je s pomočjo plesalcev to ponazoril Béjart? Tovrstna vprašanja se nam pojavljajo skozi celoten balet. Simbolike je veliko – od premišljene scenografije do kostumov Giannija Versaceja. Modni kreator, prav tako pokojni, v sorazmerno nizki starosti petdeset let je bil ubit v svoji vili v Miamiju, je s kostumi spretno ustvaril povezavo z rokovsko skupino Queen, ironično ponazoril resničnost angela s krili, podobnimi insektovim, uporabil je stilsko podobo obiskovalcev gejevskih nočnih lokalov, in tudi z barvami orisal širok spekter čustev. Dotakne se nas prizor z bolniškimi posteljami, ki ponazarja izgubljajočo bitko bolnikov s smrtjo. Kot boleče nasprotje mimo pripleše zaljubljeni par, ki prekipeva od vitalnosti in energije. Nemoč na smrt obolelih je dobro upodobljena tudi v prizoru na skladbo Radio Ga-Ga, ko so moški plesalci »ujeti« v zaboju – jih čaka enaka usoda kot spredaj plešoča lika Freddieja Mercuryja in Jorgeja Donna?
Napol gola, lepa moška telesa močno prevladujejo, med ženskami je nekoliko bolj poudarjena le zanimiva Španka Elizabeth Ros. Béjart je bil vedno še posebej dlakocepski pri izbiri moških plesalcev. Poleg odličnega znanja baleta (Béjart ustvarja tehnično zahtevne sole) so morali plesalci imeti tudi izklesana telesa in lepe obraze – njegove največje zvezde so spominjale na Béjartovega dolgoletnega intimnega in poslovnega partnerja Jorgeja Donna. Predvsem zaradi odlične plesne tehnike je upravičeno izpostavljen Julien Favreau, mnoge pa je v solističnih nastopih s svojo karizmatičnostjo navdušil mladi Kolumbijec Oscar Chacon.
Globoko se nas dotakne video Germaina Cohena, ki portretno prikaže Jorgeja Donna, ki skozi obupan ples prikazuje izgubljanje svoje bitke za življenje. Balet se konča s smrtjo in optimizmom. Ponovi se začetek predstave (plesalci obležijo pokriti z rjuhami), prizor spremlja znana skladba The show must go on.
Pomenljiv stavek seveda velja tudi za Béjartovo zapuščino. Njegova skupina je bila ustanovljena leta 1987, danes, tri leta po smrti velikega koreografa, pa še ohranja občutek njegove navzočnosti. Vodstvo Béjart Baleta iz Lozane je prevzel njegov dolgoletni plesalec in koreograf Gil Roman, ki vnaša posodobitve v Béjartove koreografije: »Naloga Béjartovega baleta je, da nadaljuje delo v Mauriceovem duhu. Za vse nas je to pomembno. Naša skupina se trudi, da bi Mauriceovo delo živelo naprej in da bi ga predstavili svetu.« Besede Gila Romana sprejemajo in čutijo vsi plesalci, njihova predanost Bejartovemu delu se čuti v vsakem njihovem gibu in izrazu. Prav zaradi njih ostaja Maurice Béjart nesmrten.
Pogledi, avgust 2010