Žalostno smešne urbane podgane
V ospredju je Robert Bertrand, uspešen direktor podjetja, ki takoj na začetku izjavi, da hoče stran – in okrog tega njegovega domnevnega izginotja se splete celotna igra. Za sabo bo pustil brezbrižno afektirano ženo Gerlinde, ki je obsedena z italijanskim načinom življenja in sanjari o selitvi v Ligurijo; na prvi pogled nebogljenega sina Helmarja, ki pa v sebi skriva brezobzirnega pretendenta na očetov direktorski stolček; neambicioznega kolega Holgerja s fiksno idejo, da je v službi žrtev mobinga in ga je nadvse groza tega, da ga je Robert imenoval za svojega naslednika; njegovo frustrirano ženo Natalie, ki se zaradi napadov besa zateka po pomoč k psihoterapevtu; njegovo ambiciozno in brezobzirno podrejeno Heidrun, ki nad njim iz čistega veselja izvaja mobing; nizozemsko študentko Siljo, ki v odnosu do sina, Roberta in njegovega dvojnika, domnevnega polbrata Françoisa, igra trojno igro; in končno psihoterapevta dr. Asendorfa, ki je zamešal vse svoje paciente, ima skoraj z vsemi pacientkami razmerje (ne da bi vedel, s katero natanko) in se na koncu obupano sprašuje, kdo je.
Že sama struktura besedila, ki predvideva nenehno navzočnost vseh igralcev na odru, zahteva prav poseben režijski pristop in režiserka Tijana Zinajić je ta izziv nadvse uspešno rešila z dvema elementoma: odlično vizualno podobo – večnamensko scenografijo in odštekano sodobno rokokojsko kostumografijo (oboje Jasna Vastl) – in pretirano, skoraj ekscesno, a na vsakdanje življenje vseeno dovolj spominjajočo zasnovo vseh likov, ki jih je več kot spretno pognala v nekakšno skoreografirano mizansceno, znotraj katere smo lahko gledalci zaslutili smešno (ali pa tudi ne) mehaničnost njihovega dejanja in nehanja. Na klančini, ki spominja po eni strani na boksarski ring, v katerem nastopajoči prehajajo iz enega “dvoboja” v drugega, po drugi na kletko, v kateri čepijo kot ujeti golobi, se tako v stiliziranih prizorih dogajajo vzporedne zgodbe vseh nastopajočih, katerih skupni imenovalec je, da v jeziku, do skrajnosti ogoljenem, na (nesmiselno) bistvo zvedenem, govorijo o temeljni izgubljenosti in izpraznjenosti sodobnega človeka, ki takole na površini deluje smešno. In ker to počnejo v skrajno stilizirani maniri, skoraj kot lutke (to omogoča še en scenografski element, zaslon, za katerega se lahko nastopajoči skrijejo ali se izza njega nepričakovano pojavijo), ker so liki in njihovi medsebojni odnosi karikirani, marsikdaj prignani skoraj do absurda, in ker v besedilu mrgoli raznih zamenjav, nesporazumov, dvojnih in lažnih identitet, veljajo Golobi seveda za komedijo, pa čeprav se med vrsticami dotikajo tudi resnejših tem.
Na to dvojnost se je oprla tudi režiserka, ki se je vseskozi trudila, da na odru v natančno odmerjenem tempu, v stilu nekakšne urbane sodobne commedie dell’arte, čim bolj gladko in živahno naslika karikaturo današnjega dobro stoječega srednjega sloja, znotraj tega dobro naoljenega mehanizma pa posuje kar nekaj klicajev in poant. A čeprav ni v predstavi skorajda nobenega praznega mesta, se za nazaj izkaže, da v besedilu očitno so; zato morda ne bi škodilo kaj več črt: predstava bi tako pač precej pridobila pri lahkotnosti, to pa bi ji bilo samo v prid.
Presežek te uprizoritve je torej v doslednem, konciznem, duhovitem režiserkinem konceptu in v vseh igralskih stvaritvah: Gaber K. Trseglav – kot Robert virtuozen v menjavi vlogi, komedijantsko razživet zlasti v vlogi svojega izmišljenega polbrata Françoisa; Gregor Gruden – pretresljivo nebogljen in smešen v prikazu človeka, ki ni kos od družbe vsiljeni mu vlogi; Petra Veber Rojnik – Gerlinda, ki strašno zares jemlje svojo vlogo na videz popolne, a v sebi nepotešene žene uspešneža; Tjaša Železnik – besna Natalie, neprepoznavna v bolestno trmasti ambicioznosti, s katero terorizira svojega moža; Viktorija Bencik, k. g. – z izzivalnim nasmeškom kot v mobingu uživajoča Heidrun nevarno nedolžna; Jurij Drevenšek – bolj prepričljiv kot negotovi sinček in manj kot wannabe direktor; Tomislav Tomšič, k. g. – idealno utelešenje do skrajnosti zmedenega psihoterapevta brez svoje lastne identitete in brez kančka etike; Tina Potočnik, AGRFT – provokativno, a tudi rahlo bebavo (zadeto?) smehljajoča se podoba seksi tujke.
Smeh, ki ga sprožajo Golobi, ni sproščen krohot; je prej gledalčev posmeh samemu sebi in zadovoljen nasmeh ob uigrani in dobro vodeni jatici golobov na odru.
Pogledi, oktober 2010