Gorazd Trušnovec, urednik Ekrana
Če pride do zatona tiska, smo si to zaslužili
Revija, ki je po Trušnovčevem prevzemu krmila zabeležila opazno rast naročnikov in skupno rast prodaje, pa se v zadnjem času – zaradi prepleta slabih domačih razmer in globalnih sprememb na področju tiska – kljub vsemu sooča s finančnimi težavami.
Kakšno je trenutno stanje na področju filmske publicistike ter – širše gledano – filmske recepcije in refleksije pri nas?
Po nekaj manj kot petih letih od prenove Ekrana sem zadovoljen z doseženim: kljub gospodarski recesiji in globalni krizi tiskanih medijev smo v tem obdobju dvignili število prodanih izvodov in postavili rekord v mesečnem izhajanju slovenske filmske revije – z ekipo zagnanih sodelavcev smo v prekernih delovnih razmerah pokazali, da se dá. Ni nujno, da neka resna strokovna revija izhaja kot občasnik, za ozek krog bralcev. Publicistika, ki se ukvarja s filmom in televizijo, ima sicer to slabost, da se na to področje tako rekoč »vsak spozna«, podobno kot na šport in politiko, a sočasno prednost, da ima to področje že vgrajeno publiko. Glede te obstajata dva možna pristopa: nastopati z ekskluzivistične pozicije vsevednosti in poskušati okrog sebe ustvariti mali kult dogmatičnih privržencev, se pravi, servisiranje prijateljev s strani prijateljev (pač tipična domača tranzicijska praksa), ali pa zagovarjati princip širine z odprtostjo misli ter pluralnostjo pristopov in vidikov, tudi za ceno teoretske nedoslednosti. Kot urednik s tako kompleksnega področja, kot je avdiovizualna ustvarjalnost, ne skrivam privrženosti drugemu konceptu in bi v tem pogledu parafraziral Whitmana – film je velika umetnost, vsebuje mnogoterosti, in kaj za to, če si kdaj v njegovi obravnavi nasprotujemo.
Ena od specifik Ekrana je v tem, da ima bralce, ki so naročniki že 52. leto (!), in hkrati bralce, ki na področje naše obravnave vstopajo kot bruci. Reševati je treba uredniške dileme tako glede vsebine kot tehnologije: glede te je papir edini medij, ki pokrije mnogoterost bralstva. Čeprav smo zato – kot pravi digitalno zanesenjaški kolega, s katerim se do neke mere strinjam – še naprej primorani v subvencioniranje tiskarjev. Povedano z anekdoto: pred kratkim se je za sodelovanje javil mladenič, ki je poznal Ekranovo intelektualno znamko in spletne objave, ni pa vedel, da še vedno izhaja kot revija. Prvič sem se zavedel, da je tu generacija, ki je bolj ali manj zunaj horizonta tiska.
S tem se po digitalni revoluciji hočeš nočeš soočamo bolj ali manj vsi, ki delujemo na področju publicistike, pa naj gre za časopise, ki jih bo vsak čas doletela usoda minljivosti na najbolj dobeseden način, ali za strokovne revije, ki imajo vseeno še nekaj zagotovljene prihodnosti. Patetično rečeno: je nek tekst danes vreden tega, da je zanj padlo drevo?
Orisali ste trenutno stanje področja. Kako bi ga primerjali s preteklostjo?
Še pred pol stoletja oziroma do časa, ko so po svetu začeli vznikati mladi in novi filmski vali (in z njimi kinoteke in filmske revije), se je lahko vsak resnejši cinefil pohvalil z verodostojnim obvladovanjem filmske zgodovine oziroma dobrim poznavanjem dotlej ustvarjenih pomembnih del. Danes je s klikom miške dostopnih več sproti produciranih filmov, kot jih lahko človek pogleda v vsem življenju, kaj šele da bi se sočasno poglabljal še v filmsko zgodovino, ki je tudi zaradi novih odkritij in digitalnega restavriranja dobesedno vsak dan obsežnejša. To pomeni, da je lahko posameznik poznavalec s statusom avtoritete le na zelo omejenem področju filmskega vrta s potmi, ki se cepijo. Vseeno pa dejstvo, da spoznanja prvih velikih filmskih publicistov (od Kracauerja do Bazina) še vedno v marsičem držijo, ne ponudi razloga, da bi se človek nostalgično oziral v domnevno zlato dobo. Parazitiranje na tradiciji in preteklosti ni produktivno – zavračanje sodobnih tendenc se mi zdi smešna in ludistična poteza, četudi v omenjenem vrtu ni povsem nerazumljiva.
Revije, kot je Ekran, so bile nekdaj tudi za »širšo domovino« osrednji vir filmskih informacij, analiz, teorije in stika s filmsko mislijo nasploh, danes pa vsaka taka revija za pozornost bralcev tekmuje z vsem svetom. Ampak v tem položaju smo navsezadnje vsi, to ni ravno ekskluzivnost publicistike.
V primerjavi s preteklostjo se mi zdi na tem področju bolj zanimivo izpostaviti nekaj drugega: vedno večji razkorak med teorijo in prakso. Če so bili že omenjeni Bazin in novovalovci še dokaj enakovredni sopotniki ter je branje in pisanje o filmih šlo lepo z roko v roki z njihovim ustvarjanjem, lahko opazimo, da se danes resnična avantgarda dogaja na tehnološkem področju in da teorija posledicam digitalne revolucije še zdaleč ne zmore slediti (vidimo le marginalne poskuse ali utrujeno nategovanje starih konceptov). Tudi to nam sporoča, da smo bolj avdiovizualna generacija od katere koli pretekle in da se resnična bitka za človeško pozornost ter način dojemanja in razumevanja sveta dogaja na nekem drugem polju, ne na bralsko-publicističnem.
Omenili ste, da mora slovenska filmska kritika, če želi ostati relevantna, danes konkurirati prosto dostopnim publikacijam svetovnega slovesa. Kako gledate na globalne razmere filmske publicistike v primerjavi z domačimi?
Letošnji angloameriški trend je, da legendarna kritiška imena umirajo (Ebert, Kauffmann), se upokojujejo (French) ali pa jih časopisi množično odpuščajo (Romney, Tookey, Malcolm). Pri nas je bila ta selekcija že veliko prej nekoliko bolj darvinistično naravnana, tako da se je le redko kdo s kritiko še resneje ukvarjal po obdobju podaljšanega študija, torej nekako po tridesetem letu starosti. Razlogi so bili pač eksistenčne narave, saj se ljudje v teh letih naveličajo praskati avtorske honorarje za preživetje. Danes, ko prihaja to sestavljanje drobtin v poštev ne glede na starost, pa honorarjev skorajda ni več.
Digitalna revolucija je z našo skupno pomočjo opravila svoje, resnično uspešnega kulturno-poslovnega modela, ki bi na tem področju zagotavljal kaj več kot znosno srednjeročno vzdržnost, pa ni na vidiku. Tragikomična slovenska specifika te panoge je, da so – sočasno z odplaknitvijo blogosfere v digitalno kanalizacijo – praktično vsi domači časopisi ponotranjili blogersko podajanje (in prodajanje) mnenja za mnenjem za mnenjem ... V njih ni – poleg dva dni starih novic – skoraj nobene druge vsebine, ki bi bila strokovno tehtna, poglobljeno raziskovalna, objektivna, predstavljena z več vidikov in ne zgolj s tistega, ki pač ustreza piscu. Zakaj bi bralca sploh zanimalo, kaj si naključni družbenopolitični delavci mislijo o nečem na hitro prebrskanem, napol prepisanem in prežetem z vnaprej sestavljenimi prepričanji? S tega stališča lahko rečem, da si zaton papirnatih časopisov dejansko zaslužimo.
Kaj so nujne spremembe, do katerih bi moralo priti, da bi se tovrstna publicistika pri nas povzpela na višjo raven?
Na prvem mestu je to, kar velja za družbo v celoti: zagotavljanje stabilnega okolja delovanja. Če se ukvarjaš s periodiko, je treba poskrbeti za kontinuirano izhajanje; preskakovanje polen v zadnjih dveh letih stalnega rezanja programskih sredstev in raznih ukrepov z značajem šikaniranja (ne le, da pet let v Ekranovo infrastrukturo niso vložili nič, trenutno nas npr. izdajatelj z arhivom vred meče iz pisarne) pa je poskrbelo le za našo odlično kondicijo.
Večina razvojnih projektov in načrtov izpred nekaj let se nam je žal skrčila na enega samega: preživetje. Ne domišljam si, da smo v tem kakšen unikum; širše gledano zgodba in usoda slovenskega tiska pač sledita zgodbi in usodi slovenske tranzicijske družbe.
Ekran – razmeram navkljub – ostaja nosilec zgodovine domače filmske publicistike in most k njeni prihodnosti, za njegov razvoj bi bil dovolj že boljši založnik, ki bi ta potencial razumel. Sorazmerno s tviteraškim krajšanjem koncentracije na posamezne impulze pozornosti se je povečala hitrost pozabe, tako da se mi zdi nujno digitalizirati celoten arhiv preteklih izdaj Ekrana in omogočiti prost dostop do korpusa domačih besedil, ustvarjenega v preteklih petih desetletjih, med načrti za bližnjo prihodnost pa je tudi filmska e-knjižna zbirka.
Sicer pa sem – glede na vse navedeno morda malce paradoksalnega – mnenja, da sta prav digitalna in avdiovizualna revolucija glavna razloga Ekranovega nadaljnjega obstoja in razvoja. Glede na to, da digitalno posredovane podobe postajajo osrednji vir človeških vtisov in informacij, je nujno ohranjanje stika s sodobnimi tektonskimi premiki na tem področju, ter spremljanje, analiziranje, poskus razumevanja in kontekstualizacije tega sodobnega »filmskega« jezika, ki – rečeno s starim dobrim Wittgensteinom – zamejuje naš krasni novi svet.
Denis Valič je v zadnjih Pogledih zapisal, da je za nami morda najboljša filmska sezona v samostojni Sloveniji. Se mnenju pridružujete?
Izjave o generacijah ali sezonah so prikladne za vsakdanje publicistične (in statistične) potrebe, in čeprav sem kakšno uporabil tudi sam, velja biti do takšnih pompoznih trditev blago skeptičen, predvsem v smislu, da za ustvarjalno presežnost vselej poskrbijo le individualni avtorji. V tem smislu sta za moje navdušenje s svojima celovečercema letos poskrbela Barbara Zemljič in Rok Biček.
Posameznikov, ki bi znali s svežimi očmi pogledati na vzorce kulture, iz katere izhajajo, ter jih kreativno uporabiti v svoj prid in jih ne bi zgolj obnavljali, ponavljali in utrjevali (pa četudi pod krinko navideznega uporništva ali celo njihovega zavračanja), je bilo pač vedno zelo malo. Panika in Razredni sovražnik sta si v vseh – ne le žanrskih – pogledih sila različna filma, a ju druži to, da niti malo ne podcenjujeta gledalcev in okolja, iz katerega izhajata, hkrati pa lokalne arhetipe z ustvarjalnim preigravanjem znova sestavita na neki višji in tudi globalno razumljivi ravni. Dva avtorsko artikulirana prvenca, ki tako samozavestno obračunata z endemičnostjo tistega, čemur pravimo »slovenski film« ... No, to je redkost še v kakšnih drugih časovnih okvirih, kot je ena sezona.
Pogledi, let. 4, št. 20, 23. oktober 2013