Bruno Suzzarelli, ravnatelj MuCEM
Muzej, ki meščane navdaja s ponosom
Ob obisku v Marseillu smo se pogovarjali z ravnateljem MuCEM, Brunom Suzzarellijem, ki je po priimku sodeč tipičen Marseillčan; Suzzarelli je namreč korziški priimek, vendar se izkaže, da je bil Korzičan samo njegov pradedek, ravnatelj MuCEM pa je vse svoje življenje preživel v Parizu in se je v Marseille preselil šele leta 2009, v sklopu priprav na odprtje muzeja. Pravi, da si v prihodnosti želi veliko potovati in navezovati stike s sredozemskimi deželami in tudi tistimi v zaledju, da bi bil presrečen, če bi prišlo do kakšnega dolgotrajnejšega sodelovanja s Slovenijo (ki jo je obiskal jeseni 2011, ko je v Slovenskem etnografskem muzeju predaval o MuCEM, takrat še v fazi nastajanja). Zaveda se, da ne sme zamešati vlog in kot direktor kulturne institucije ne sme postati veleposlanik Republike Francije in politik. Pravi, da bo v njihovem muzeju predstavljena neka civilizacija v celoti, ne le njen etnografski aspekt – zaradi česar so tarča kritik starejših kustosov in umetnostnih kritikov, ki jim očitajo, da mešajo zvrsti. Suzzarelli vztraja pri svoji odločitvi: MuCEM je muzej za 21. stoletje, ki briše meje med vedami.
MuCEM je prvi nacionalni muzej, ki so ga preselil iz Pariza. Zakaj je to tako pomembno?
Simbolika selitve iz Pariza v Marseille je za francosko miselnost zelo močna in v sebi nosi sporočilo decentralizacije. Francija je izjemno centralizirana država, nacionalni muzeji – z dvema ali tremi izjemami, ki so izključno gradovi, npr. Compiègne – so v Parizu. Pariz in Marseille imata zelo poseben odnos, Parižani gledajo na Marseillčane malce zviška, Marseillčani pa trpijo za manjvrednostnim kompleksom. Ko sem prišel sem, so na projekt MuCEM gledali s cinizmom, saj se je o njem govorilo že dolgo, bili so skeptični in mi kot Parižanu niso verjeli, da bom zadevo speljal. Zagotavljal sem jim, da sem prišel postaviti MucEM – takrat ni bilo skopane niti še najmanjše jame –, a mi niso verjeli, češ da so to potegavščine iz Pariza. Niso si mogli predstavljati, da bi jim Pariz lahko odstopil nekaj tako pomembnega. Januarja letos smo imeli dan odprtih vrat, samo zato da bi se meščani spoznali z arhitekturo, saj so bili razstavni prostori še prazni, pa smo v enem dnevu sprejeli 15 tisoč obiskovalcev! Vsi, ki so prihajali, in bili so iz Marseilla, so mi zaupali, da je MuCEM zanje čudovit in jih navdaja s ponosom, da so Marseillčani. Kakšno lepo darilo je država dala Marseillu, so dejali. Prišlo je torej do preobrata; zaradi MuCEM se je malce spremenil tudi odnos med Parizom in Marseillom.
Nekaj podobnega je slišati tudi o razglasitvi Marseilla za evropsko prestolnico kulture (MP 2013) – da jih navdaja s ponosom ...
Tako je, o mestu se tokrat govori zaradi pozitivnih in ne zaradi negativnih stvari, kot ponavadi. Te noči se je, mislim, spet zgodil nek zločin v severnih predmestjih Marseilla – to so dogodki, zaradi katerih se Marseille ponavadi znajde v medijih, obračuni med tolpami, mamila, mučne zadeve, skratka. Toda Marseille ni samo kriminal, tu je čutiti tudi pozitivno energijo, drugačne vrste sožitje med ljudmi, sožitje različnih narodnosti v miru in včasih celo v medsebojni naklonjenosti. Po zaslugi MuCEM in ostalega kulturnega dogajanja v okviru MP 2013 se je podoba Marseilla izboljšala, ljudje so postali dojemljivi tudi za njegove lepe plati in ne samo za temno stran mesta. Ne moremo se pretvarjati, da ta ne obstaja, vendar mesta prav tako ne moremo skrčiti samo na to.
Ustanovili ste odbor uporabnikov MuCEM, v čemer sledite anglosaškim muzeološkim vzorom. Zakaj, je to povezano z značilnostjo prebivalcev Marseilla, ki menda niso tako pogosti porabniki kulturnih vsebino kot denimo prebivalci Aix-en-Provence?
Da, deloma je povezano s tem. Marseille ni mesto, v katerem bi bili ljudje vajeni hoditi v muzeje. Veliko hodijo na plažo, s čimer ni nič narobe in je za to podnebje povsem razumljivo; na nogometne tekme ... Kar zadeva kulturno dogajanje, pa je to posebno živahno na področju gledališča, glasbe, tudi sodobnih umetnosti – vendar je veliko predvsem produkcije, manjša je obiskanost. Obiskovati muzeje pa Marseillčanom žal ni v krvi. Vsi marsejski muzeji skupaj so imeli v zadnjih letih pred MP 2013 od 200.000 do 250.000 obiskovalcev na leto, včasih še manj. Nam, ki smo prišli na novo, se je zato zdelo izjemno pomembno doseči, da nas bo lokalno prebivalstvo sprejelo; prav tako smo mu hoteli dokazati, da nismo muzej v tradicionalnem, beri dolgočasnem pomenu besede. Da vpeljujemo nek nov koncept, kar se na primer izraža v tem, da se lahko brez plačila vstopnice sprehajajo po zunanjih prostorih muzeja in vrtovih. S tem poskušamo Marseillčane pritegniti in jim omogočiti, da bi se z novo stavbo spoznali in njeno okolico prepoznali kot kraj, kjer se je lepo sprehajati. To tudi počno: dve tretjini obiskovalcev v prvem tednu je prišlo na sprehod, samo ena tretjina pa si je ogledala razstave. To je dobro in ne obžalujem naše odločitve; v razstavne prostore jih bomo poskušali zvabiti pozneje. Pomembno je, da muzej začnejo doživljati kot del Marseilla, ne kot nekaj, kar so jim pripeljali od drugod.
Tudi z odborom uporabnikov smo hoteli pokazati, da smo drugačni kot drugi. Njegovi člani so bili izbrani pretežno po naključju, strinjali so se, da bodo z nami od vsega začetka in prispevali svoja mnenja o naslovu te ali one razstave, postopku dela v recepciji, odpiralnem času ipd. Odbor šteje deseterico prostovoljcev – mladih, starih, študentov … –, ki za svoje delo na prejmejo niti stotina plačila. Z njimi se dobivamo na približno dva meseca, ponavadi proti večeru, naročimo jim pice in kokakolo, nato pa sedemo za mizo in razpravljamo. V stiku z njimi se nam porajajo nove zamisli, preprečimo lahko kakšno napako. Predstavljajo nam povprečnega obiskovalca – tako si laže zamišljamo, kaj povprečni Marseillčan misli in kaj počne. Ne odločajo o programski zasnovi, gre zgolj za to, da prisluhnemo glasu javnosti. Muzejev, ki se tako povezujejo z lokalnim prebivalstvom, je v Franciji bolj malo, to ni v navadi. Če pa že, takšno sodelovanje po odprtju opustijo. Mi smo se odločili, da bomo nadaljevali.
Še ena od metod, kako približati muzej obiskovalcem, so t. i. mediatorji ali posredniki v razstavnih prostorih: ne čuvaji ne vodniki, temveč nekaj vmes. So tam in odgovarjajo na vprašanja obiskovalcev. Če opazijo, da je kdo zmeden, mu sami lahko ponudijo pomoč, a če vidijo, da so odveč, se brž diskretno umaknejo. Mislim, da je to dober način za izrekanje dobrodošlice in olajševanje razumevanja. Predvsem v največjem delu, Sredozemski galeriji, je treba ustvariti človeško vez med eksponati in obiskovalci, ne da bi se slednji čutili nadzirani. Nadzor je sicer zagotovljen, posredniki hkrati skrbijo za varnost, vendar to ni njihova glavna naloga. Oni niso prostovoljci, so zaposleni.
Koliko je zaposlenih?
Vsega skupaj 125 – ekipo sestavljajo zaposleni v upravi, administraciji, kustosi, oddelek za stike z javnostjo, tehnične službe. Pomagamo si še z zasebnimi podjetji, kjer najemamo varnostnike, receptorje, prodajalce vstopnic, tehnične vzdrževalce. Del muzeja je tudi knjigarna, s katero upravlja znana pariška založba Actes Sud. Restavracija je v najemu vrhunske marsejske restavracije. Vseh novih delovnih mest je torej več, vsaj 150.
Glavni vir vašega financiranja je državni proračun, kar je normalno, saj gre za nacionalni muzej. Ostalo morate pokriti z izkupičkom prodanih vstopnic, kar je menda problematično, in prispevki mecenov. Lahko razložite, v kakšnem razmerju so ta sredstva financiranja?
Prodaja vstopnic ni prav nič problematična. To je klasična shema financiranja pri vseh muzejih v Franciji. Proračun muzeja na letni ravni je približno dvajset milijonov evrov – vsi stroški, vključno s plačami osebja. V začetku bomo dobivali približno 85 odstotkov sredstev iz proračuna, se pravi ministrstva za kulturo, in petnajst odstotkov od lastnega zaslužka, ki prihaja iz treh virov: prodaja vstopnic, mecenstvo in oddajanje prostorov za prireditve. Petnajst odstotkov ni veliko, gre za delež, ki bo veljal vsaj na začetku in smo ga dosegli v dogovoru z ministrstvom za kulturo. Cene naših vstopnic niso visoke, poleg tega se nemalo obiskovalcev uvršča v katero od skupin, ki ima pravico do popusta – kar ni naključje, temveč načrtno.
No saj, v tem je problem, kajne – ker si ogromno ljudi v Marseillu ne more privoščiti nakupa vstopnice in še tisti, ki pridejo, imajo popust …?
Že že, toda jaz temu ne rečem problem, ampak rešitev. Naša politika zaračunavanja vstopnin je zelo darežljiva, saj skoraj polovica obiskovalcev pade v katero od kategorij z brezplačnim vstopom: mlajši od osemnajst let, za mlajše od šestindvajset let je brezplačen ogled stalne razstave, prvo nedeljo v mesecu je brezplačno za vse obiskovalce, brezplačno pa je tudi za brezposelne in tiste z zajamčenim najnižjim dohodkom. Tako smo se odločili namenoma, s takim pristopom hočemo demokratizirati kulturo, hočemo biti demokratični muzej. Sicer pa vstopnica ni tako draga – osem evrov za vse, kar ponujamo, za turista ali redno zaposlenega res ni preveč, za starejše od 65 let je cena pet evrov. Pri določanju teh cen smo se opirali na tržne raziskave, ki so pokazale, da je takšna tarifa za vstopnino v muzej v mestu, ki ponuja toliko drugih možnosti za preživljanja prostega časa, vključno s plažo, še ravno pravšnja. Če hočemo ljudi privabiti, od njih ne smemo zahtevati preveč, saj nimajo – Marseille je eno izmed najrevnejših mest v Franciji, če ne kar najrevnejše. Vsekakor je mesto nasprotij in nikakor ne bi hoteli med obiskovalci imeti samo premožnih iz južnih predmestij z vilami, temveč tudi prebivalce iz blokovskih naselij na severu.
Zaradi vsega tega je logično, da je naš cilj zaslužiti samo petnajst odstotkov proračuna na trgu. Kar zadeva mecene, upam, da nam bo v prihodnosti šlo bolje – smo v obdobju krize, poleg tega pa se je MP 2013 začel pred našim odprtjem in k sodelovanju pritegnil vodilna podjetja. Začetek je bil torej še kar težak, vendar nikakor ne obupujem; ko se bo MP 2013 iztekel, bo ostalo precej podjetij, ki si bodo želela prispevati v kulturo – kar je v Franciji obravnavano kot davčna olajšava, davčni sistem je pri nas zelo naklonjen mecenstvu v kulturi. Še en vir lastnega zaslužka je oddajanje naših prostorov za zasebne sprejeme, zabave s koktejli ipd. Ravno včeraj je na strehi trdnjave Saint-Jean potekal sprejem v organizaciji podjetja Sodexo in edina bizarna stvar so bili galebi, ki so letali nad gosti, kričali in si poskušali postreči s hrano.
Izjemno raznolika ponudba vašega muzeja, od stalnih in začasnih razstav do filmskih projekcij in mediateke, ki ste jo duhovito poimenovali »medinateka«, me spominja na Muzej prvotnih umetnosti Quai Branly v Parizu. Je to naključje?
Nikakor. Veliko smo razmišljali o tem, kako postaviti nov tip muzeja, ki bo predstavljal vse, kar počnemo v 21. stoletju. Zavedali smo se, da tega ne moremo doseči s koncepti muzealstva iz 19. stoletja. Poleg klasične muzejske ponudbe, sploh če gre za muzej, ki (tako kot naš) govori o družbi, mora poskrbeti tudi za drugačne dejavnosti, denimo predavanja in razprave, pa tudi filmske projekcije in uprizoritvene umetnosti. V podzemlju imamo pet dvoran s skupno tristo trideset sedeži (in v njih lahko predvajamo celo 35-milimetrske filme, ne le digitalnih kopij), premoremo zunanje prireditvene prostore, denimo trdnjavo Saint-Jean. Tam zvečer projiciramo filme na veliko platno, ljudje pa se posedejo po stopicah; nazadnje smo predvajali film Transit, ki govori o Marseillu v času nemške zasedbe, ko so tu intelektualci iz cele Evrope čakali na vize in pred nacističnim režimom poskušali ubežati na Portugalsko ali v ZDA. Na temo Marseilla v štiridesetih letih 20. stoletja bomo jutri (21. junija, op. A.T.) priredili večer francoskih šansonov iz časa okupacije, ki je zasnovan tako, kot bi šlo za radijsko oddajo iz tistega časa. Skratka, skoraj vsak večer se nekaj dogaja – Marseillčani so z MuCEM dobili nov prireditveni prostor.
Kaj za vas obsega Sredozemlje? Ali vanj sodi tudi Slovenija s svojimi 44 kilometri morske obale?
Sredozemlje je abstrakten pojem, tu ne gre samo za zemljepisno razsežnost. Sredozemlje je konstrukt, ki ga je treba še definirati, za zdaj je v fazi proučevanja. Najprej pa je treba poudariti, da Sredozemlje nista samo Francija in Severna Afrika (magrebske države), in to kljub temu, da ima mesto, v katerem stoji muzej, zelo intenzivne odnose z magrebskimi državami. Za nas je Sredozemlje skupina držav, ki mejijo na Sredozemsko morje, in sega tudi onkraj – naš muzej ima konec koncev naziv Muzej evropskih in sredozemskih civilizacij, torej muzej Sredozemlja in njegovih odnosov z Evropo, v najširšem pomenu teh besed. Saj veste, župan Frankfurta pogosto poudarja, da načeluje enemu največjih sredozemskih mest. In ima čisto prav, saj je v Frankfurtu ogromno priseljencev iz sredozemskih držav. Sredozemlje je tema za razstave, razprave in srečanja, ki jo je skorajda nemogoče izčrpati. Sredozemlje je velik izziv za Evropo, ne samo s političnega stališča; utopično je namreč misliti, da je mogoče zapreti meje, in s tem ne posegam na področje politike, vendar pravim, da je v dobi globalizacije in hipnega pretoka informacij utvara, če se želimo zapreti znotraj nacionalnih meja. Tudi meja Evropske unije. Zato se je treba lotiti vprašanja pretoka ljudi, idej in kulturnih fenomenov znotraj Sredozemlja, med Sredozemljem in ostalo Evropo – to je naloga MuCEM.
Pogledi, let. 4, št. 15-16, 7. avgust 2013