Barbara Zemljič, scenaristka in režiserka
Romantična komedija z nekaj globine
Slovenske medicinske sestre so imele doslej svoje popkulturno obeležje v pesmi Lačnega Franza Tisoč modrobelih rožic, s Paniko so dobile še filmsko. Kako mislite, da bodo sprejele lik Vere, ki je mestoma upodobljena kot prava tepka in za nameček rahlo egoistična, kar ne sovpada s stereotipom zaposlenega v zdravstveni negi?
Idealizacija likov preprečuje njihovo realnost in človeškost. Stereotipno je ukalupljanje lika v idejo poklica. V romanu je Vera medicinska sestra, katerikoli preutrujen altruistični poklic bi lahko poudaril njeno pretirano razdajanje v preteklosti in zato ne žalil poklica samega. Vera je zgarana ženska, oropana nagrade tega, da jo bo nekdo od zunaj imel tako rad, kot se je sama razdajala za druge. Njeno obnašanje izpade trapasto samo, dokler ne razumemo logike njenega obnašanja in prepričanj za njo. Je srčna, tudi egoistična, ni pa hudobna. Vsi nosimo v sebi svetlo in temno plat. Odgovornost za njene odločitve Vero počaka in skozi film dozori. Moja mama je medicinska sestra in se ji lik Vere nikakor ni zdel žaljiv do njenega poklica, pravzaprav pa tudi ni v prvem planu zgodbe.
Knjiga Panika je vse od izida leta 2003 med najbolje sposojanimi v slovenskih knjižnicah in več kot očitno priljubljena med bralci, najbrž pa predvsem bralkami – vas zato grabi trema, kako se bo odrezal film? Ali pričakujete, da si ga bodo šli ogledat vsi oziroma vse, ki so prebrale knjigo?
Knjiga je fantastična, nakrohotala sem se do solz in počaščena sem bila, da sem se lahko lotila adaptacije knjižne uspešnice v filmski scenarij, kar je zahtevno in nehvaležno delo. Seveda sem »panična«, kako se bodo bralke in bralci odzvali na film, sem pa mirnejša po salvah smeha in aplavzih na premieri v Portorožu ter po posebni omembi žirije za postavljanje novih mej z oblikovanjem pronicljive in inteligentne zabave za širšo publiko. Želela bi si, da film vidi in nahrani čim več ljudi ter da gre od ust do ust, o pričakovanjih pa … so pot v pekel.
V filmu se v »cameo vlogi« pojavi tudi Desa Muck. Je bila to edina oblika sodelovanja ali je Muckova še drugače posegla v nastajanje filma? Kako je zadovoljna z rezultatom?
Zdelo se mi je nujno in prav, da se pojavi v filmu, v scenarij pa ni posegala. Kot scenaristka sem si bila dolžna zagotoviti suverenost pisanja ne glede na izjemno spoštovanje, ki ga čutim do Dese. Prispevala sem svoj humor, dramaturški lok, uvid v karakterizacijo likov in razplet. O filmu pa je rekla naslednje: »Avtorji vedno gledamo izdelke, narejene po naših delih, s sovraštvom in krvavečim srcem. Pri Paniki pa mi to ni uspelo. Celo zabavala sem se. Majzi je smešna in ganljiva za crknit.«
Kot scenaristka ste podpisani vi, kot pomočnika pri pisanju scenarija pa tudi Klemen Dvornik in Marko Naberšnik, ki sta se oba izkazala vsak z vsaj enim uspešnim filmom. Kako ste si razdelili delovne naloge in kdo je bil pristojen za pisanje dialogov, ki so spisani v živi slovenščini in zato učinkujejo precej prepričljivo? Čigava je – prav tako posrečena – domislica komentarjev oziroma misli glavne junakinje v offu, ki dodatno poskrbi za komično razsežnost?
Narobe ste razumeli zahvalo za pomoč pri pisanju scenarija v odjavni špici. Če bi karkoli napisala, posegala v dialoge, voice overje, bi seveda bila napisana kot soscenarista. Scenarij je v celoti moje delo, sem se pa želela nekako zahvaliti Klemnu, ker me je moral ob večerih poslušati ob verzijah strukturnega ogrodja in karakterizacije likov, da sem videla, kaj ga je spravilo v smeh in ob čem je zehal, dodal je dober šiv, ki mi je prihranil kar nekaj nepotrebnih sekvenc (ko Vera briše fotografijo), Marko pa je prijazno prebral predzadnjo verzijo scenarija v roku 24 ur, ko sem morala krajšati še za dodatnih 15 strani, pa nisem več vedela, kaj naj vržem ven, ter mi označil svoje ideje za krajšavo. Nisem ga sicer veliko upoštevala, mi je pa dal svež pogled in dodaten zagon, ker se mu je scenarij zdel duhovit, ko sem bila že izčrpana in predolgo sama z liki v glavi. Zato jima res hvala.
Tako imenovani voice overji ali notranje misli pa so že v romanu. Dolgo sem razmišljala, ali naj jih obdržim ali ne, ker so ena najtežjih stvari v scenaristiki. Janjo sem pripravljala na snemanje z njimi zaradi pavz v tekstu, telesne in obrazne mimike, in ker jih je tako dobro odigrala, jih večina ni več funkcionirala, slika in tekst sta se začela podvajati, kar je strašno, saj podcenjuje gledalca, ker ni prostora za domišljijo. Spisati sem morala še tri dodatne verzije, preden so se misli ulegle na Vero. Zelo pomembne so tudi zvočne nianse, kako je voice over izrečen, kako je zvočno umeščen glede na dialog, šume, atmosfero, da ostanemo z likom, da njegov notranji svet ne povozi filma ali nas odbije od lika, ker je preplastičen. Notranje misli so bile majčkena nočna mora, preden so se sestavile v to, kar morajo biti. Snemali smo jih petkrat, preden sem bila zadovoljna. Prav tako je z dialogi, poskušala sem ohraniti bistvo karakterizacije likov, kako govorijo, kaj želijo povedati v enem stavku, največ dveh (krajšave tudi iz ene strani monologa), nato sem like na glas igrala, dokler ni zvenelo pogovorno. Želela sem si naturalistične igre, ker je situacija v filmu človeško realistična.
Panika je izšla v zbirki Kapučino založbe Mladinska knjiga, ki bralcem prinaša zabavno čtivo, od katerega pa nihče ne pričakuje ne presežkov ne katarze. Kako bi opredelili film (ki se, mimogrede, v marsičem zdi boljši od knjižne predloge oz. se knjiga zdi pisana z mislijo na filmsko uprizoritev) – dejali ste, da vam že primerjava z Bridget Jones in oznaka »romantična komedija« laska?
Hvala za kompliment. Knjige cenim po literarnem jeziku in čustveni katarzi, ki mi jo nudijo, ne po založbah. Knjiga Panika nosi v sebi izjemen vpogled v človeško psiho, humor, pa tudi zgolj zabavo, dala mi je ogromno materiala. Dobila sem navodilo od RTV Slovenija za adaptacijo romana Panika v žanr romantične komedije (meni sami sicer bolj ležijo drame ali črne komedije, kar je roman prav tako ponujal), zato sem seveda primerjave s filmom o Bridget Jones, ki je izvrstna romantična komedija, vesela, ker pomeni, da sem svoje delo opravila dobro. Poskušala sem dodati več globine v žanr, ki to sicer nosi le malokdaj.
Prebrala sem tudi, da se je Janja Majzelj vloge dolgo branila – le čemu, se sprašujem, ko pa je sijajno odigrala. Ste imeli težave prepričati tudi Gregorja Zorca, ki prav tako blesti kot Rudi, sprva trpeči in prevarani mož, ki pa si na koncu le postavi svoje meje?
Janja se vloge ni dolgo branila. Po treh tednih neprestanega pisanja z mislijo nanjo v glavni vlogi sem jo srečala na art sejmu neke krmežljave utrujene nedelje, obe sva bili izčrpani, jaz sem jo kar določila, da je ta vloga nujno zanjo, rekla je, da ne zmore in nima časa, a še isti večer me je, ko je prebrala glavni dialog, poklicala nazaj vsa navdušena, da to je pa super, da je takoj »not padla« in da že vadi. Gregor je bil nad likom zelo presenečen, saj je bil nekaj popolnoma drugega, kar je pričakoval (dokler ni ugotovil, da gre za drug scenarij, ker sva se pred tem pogovarjala o nekem drugem liku iz drugega filma), vendar je bil takoj za, česar sem vesela, saj mislim, da je eden najbolj talentiranih igralcev pri nas in je v užitek delati z njim.
Opazno je, da so v filmu uporabljene samo slovenske pesmi, in to pretežno iz zlatega obdobja slovenske popevke. Ste se za to odločili zaradi lažjega pridobivanja avtorskih pravic ali česa drugega?
Ena izmed značilnosti žanra romantične komedije so tudi znane pesmi, uporabljene v drugačnem kontekstu, kar vzbuja ironijo, distanco, žalost ali smeh. Dolgo sem iskala pesmi, ki nadgradijo in poudarijo film, verjetno del izbora vendarle sovpada z mojim osebnim okusom, saj sem od malega jokala na Ditkin Samo nasmeh je bolj grenak, pa Med iskrenimi ljudmi … To so čudovite pesmi svetovnega formata. Seveda bi si želela v kateri sceni tudi svetovno znan komad, kot je na primer At last od Ette James, a žal to stane skoraj toliko kot sam film, kar verjetno veste. Same pesmi pa nikakor ne morejo narediti celotne glasbe za film, zato gre tu posebna zahvala avtorju glasbe Davorju Hercegu, ki je izjemno subtilno prepletel svojo avtorsko glasbo na Verino emocijo tako, da se zdi, da glasbe sploh ni, po drugi strani pa, če kdaj zajokate, zajokate takrat.
Pogledi, let. 5, št. 3, 12. februar 2014