Slovenski pravičnik iz Rima vstaja iz pozabe
Še ena obrabljena resnica se glasi, da vojna potegne na plano najboljše in najslabše iz ljudi. Nemški industrialec Oskar Schindler, čigar junaštva je na filmskem traku ovekovečil sam Spielberg (in se s tem lotil ozaveščanja o holokavstu z veliko bolj pozitivne plati kot vsi odposlanci Centra Simona Wiesenthala skupaj), je bil brez dvoma eden od tistih, v katerem je vojna prebudila plemenito v njegovem značaju. Film Schindlerjev seznam je populariziral tudi lik pravičnika – Nejuda, ki je reševal Jude in jih obvaroval pred pošiljanjem v koncentracijska taborišča med drugo svetovno vojno, za to pa ni pričakoval nobene denarne nagrade. Ali kot pravi Talmud: »Kdor reši eno življenje, reši ves svet.«
Najbolj znani pravičnik – za zdaj še brez popkulturnih referenc – je bil Raoul Wallenberg, švedski diplomat, ki je v letih 1944 in 1945 deloval v Budimpešti in izdajal potne liste Judom, dokler ga niso zajeli Sovjeti. Dolgo je veljalo, da je kraj njegove smrti neznan, pred leti pa so ruske oblasti priznale, da je po vsej verjetnosti umrl v zloglasnem moskovskem zaporu Lubjanka, kjer so Wallenberga zasliševali zaradi suma vohunjenja.
Podeljevanje naziva pravičnik sovpada z ustanovitvijo muzeja holokavsta Yad Vashem v Jeruzalemu leta 1953. Kot je v elektronski pošti pojasnila Estee Yaari, tiskovna predstavnica Yad Vashema za tuje medije, na katero smo naslovili nekaj vprašanj v zvezi z razglasitvijo Cirila Kotnika za pravičnika, o razglasitvi odloča »posebna komisija, ki deluje skladno z natančno opredeljenimi merili in pravili«. Sestavljajo jo »posamezniki, ki so preživeli holokavst, zgodovinarji in raziskovalci, predseduje pa ji upokojeni sodnik izraelskega vrhovnega sodišča. Vsako zgodbo o reševanju skrbno proučijo in pregledajo, ali ustreza merilom, od katerih je najosnovnejše tisto, da je kandidat tvegal svoje življenje pri reševanju Judov pred deportacijo in usmrtitvami. Zgodbe morajo biti podprte s pričanjem preživelih ali arhivsko dokumentacijo iz tistega obdobja.«
Ko rabelj obvelja za pravičnika
Da včasih pride tudi do kakšnega spodrsljaja in člani komisije le niso bili od nekdaj tako temeljiti, priča primer (nekdanjega) italijanskega pravičnika Giovannija Palatuccija, ki je tako absurden, da bi bil zabaven, če ne bi bilo v zgodbo vpletenih nekaj sto mrtvih Judov. Palatucci je veljal za italijanskega Schindlerja, po njem so v Italiji, ZDA in Izraelu poimenovali ulice, papež Janez Pavel II. pa ga je razglasil za mučenika, kar je stopnička na poti k potencialnemu svetništvu. Potem pa so letos spomladi mediji razkrili, da je bil policijski načelnik na Reki – Palatucci je to mesto zasedal med letoma 1940 in 1944 – v resnici vzoren izvrševalec Mussolinijevih rasnih zakonov in tudi prizadevni sodelavec nacistov, ki so nasledili fašiste po kapitulaciji Italije. Od petstoglave judovske skupnosti na Reki jih je, po vsej verjetnosti po njegovi zaslugi, v taboriščih smrti končalo kar 412, kar je izjemno dobro povprečje za italijanska mesta nasploh. Še več, izbrskali so dokumente, iz katerih je razvidno, da je Palatucci Nemcem Jude pomagal identificirati. In kako je sploh prišlo do tako usodne zablode, da je krvnik obveljal za rešitelja? Prvi argument, ki je govoril Palatuccijevim junaštvom in žrtvovanju v prid, je bilo dejstvo, da je tudi sam umrl v koncentracijskem taborišču. Vendar je podrobnejši pregled arhivskih listin pokazal, da v Dachau ni bil poslan zaradi reševanja Judov, temveč ker je za povrhu deloval kot dvojni agent in je Britancem posredoval načrte za razglasitev Reke za neodvisno ozemlje po koncu vojne, piše New York Times. Razglasitev Palatuccija za pravičnika je bila tako posledica spleta nerodnih okoliščin, med drugim mrzlične želje italijanske vlade, da bi po vojni sprala madež fašizma z Italijanov in jih predstavila kot prostodušneže, ki so se uklonili fašistični oblasti, zraven pa tako rekoč za hrbtom reševali Jude. Občuten delež »zaslug« gre pripisati še Katoliški cerkvi, ki si je prav tako prizadevala prepričati javnost, da je med vojno odigrala pozitivno vlogo – zgodbo o Palatucciju kot judovskem dobrotniku je začel leta 1952 širiti prav škof Giuseppe Maria Palatucci, stric Giovannija Palatuccija, z namenom zagotoviti njegovim staršem primerno državno pokojnino. Lahko bi rekli, da je vse skupaj potekalo približno tako kot tiste pripovedi o zahtevkih za invalidske prispevke, ki so bili odobreni nešteto italijanskim državljanom, za katere se je potem pozneje, recimo ko so dobili kakšno nagrado na športnem tekmovanju, izkazalo, da ne le da imajo obe nogi in roki, temveč jim vsi udje več kot odlično služijo.
V Yad Vashemu so pod vplivom novih zgodovinskih spoznanj začeli temeljit pregled dokumentacije o Giovanniju Palatucciju, je še poročal New York Times. V splošnem postopek razglasitve za pravičnika traja kar nekaj mesecev, lahko pa tudi dlje, odvisno od tega, kako izčrpna je priložena dokumentacija, je v e-pismu zapisala Estee Yaari. V primeru Cirila Kotnika pa »dokumentarno gradivo še zbirajo in ko bo nared, ga bodo predložili komisiji, ki bo o njem razpravljala«.
Travme za vse življenje
Ciril Kotnik oziroma njegovi svojci, vključno z Walterjem Veltronijem, si morejo tako v najboljšem primeru obetati, da bo njegovo ime vklesano v t. i. zid časti, ki so ga postavili na vrtu Yad Vashema – ko je na njem zmanjkalo prostora za zasajevanje dreves, s katerim so spočetka počastili razglasitev vsakega novega pravičnika. Danes jih je malce več kot 24 tisoč (pravičnikov, ne dreves), številka pa ni dokončna, v Yad Vashemu pravijo, da bodo preverjali dokumentacijo, dokler bodo prihajali zahtevki. Ampak ker je razglasitev vezana na pričanje preživelih, to najbrž pomeni, da v najboljšem primeru še kakšno desetletje. In če se komu zdi takšno brskanje po preteklosti več kot šestdeset let po koncu vojne komično, češ zakaj niso herojstva obešali na veliki zvon, dokler so bili heroji še živi, je treba obzirno opozoriti, da so dogodki med drugo svetovno vojno, čeravno s srečnim razpletom, marsikomu vtisnili tako neizbrisljivo travmo, da se je raje zavil v molk in do smrti ni več črhnil niti besedice. Takšno vedenje ni redko pri internirancih, tišina pa je po smrti Cirila Kotnika zavladala tudi v njegovi družini. Že samo dejstvo, da je umrl za posledicami mučenja v gestapovskem zaporu na ulici Tasso, je zadosten razlog za travme, brskanje po podrobnostih – česar se je lotil Ivo Jevnikar – pa razkrije, da so 18. oktobra 1943 v ječo skupaj s Cirilom Kotnikom odvedli tudi njegovo ženo, Mario Tommassetti. Zaprta sta bila v sosednjih celicah in ona je morala poslušati krike svojega trpinčenega moža. Izpustili so jo po mesecu dni, ko se je vrnila domov, se je pretvarjala, da je izgubila razum, kajti gestapovci so po stanovanju namestili mikrofone, da bi ujeli kakšen namig o mreži sodelavcev in prijateljev, katere del je bil Kotnik, vendar ni izdal nikogar. Decembra istega leta so izpustili tudi njega, a še do danes niso našli listin, ki bi nedvoumno pričale, po čigavi zaslugi; ljudski glas pa pravi, da po posredovanju samega papeža Pija XII. Tega je Kotnik v resnici poznal, kajti kot je Kotnikova hči Darinka Kotnik, poročena Mancini, napisala v pismu Ivu Jevnikarju leta 1996, ki je tedaj priobčil prvi članek o junaštvih Cirila Kotnika v Mladiki, so po koncu vojne vsi družinski člani imeli zasebno avdienco pri papežu, česar da se še dobro spominja. Leta 1996 je Dara Kotnik Mancini imela šestdeset let in je že dolgo živela v Kanadi, kamor se je preselila s svojim možem, predstavnikom italijansko-kanadske trgovske zbornice. Poudarila pa je tudi, da je njunemu sinu dala ime Rajko in da v njej še vedno živi podoba Slovenije, ki je nikdar ni obiskala, a ji jo je oče predstavil kot lepo, zeleno deželo prijaznih ljudi.
Molk in vrnitev pozabljenih
Kot čisto nasprotje tega bukoličnega paradiža se ji je moralo zdeti njeno življenje po očetovi aretaciji: z mamo in sestro (Ivanko Kotnik, ki je pozneje rodila Walterja Veltronija; tretja hči, Danica, je umrla kmalu po rojstvu) so se šest- ali sedemkrat selile in se skrivale pri prijateljih, tudi pri slovenskih šolskih sestrah v Rimu.
Ne ena ne druga sestra pa po očetovi smrti leta 1948 nikoli nista govorili o njem. Tudi Ivanka Kotnik, mama Walterja Veltronija, je o teh izkušnjah molčala, družinski člani pa niso hoteli grebsti po nezaceljenih ranah, zato bi bilo napačno Walterja Veltronija obtoževati, da ni hotel govoriti o svojem dedku – Ivo Jevnikar je prepričan, da kaj več razen skopih podatkov niti ni vedel. Pravzaprav je živel v prepričanju, da je bil Ciril Kotnik »jugoslovanski diplomat« v Rimu, brskanje po arhivih pa je pokazalo, da je bil v resnici samo nižji uslužbenec, ki je sprva plačilo prejemal po dnevih – diurnist ali dnevničar, potem pa je napredoval v pisarja arhivarja. Jevnikar je na Cirila Kotnika naletel po naključju, ko se je po letu 1990 zakopal v arhive nekdanje Udbe v stavbi nekdanje Slavije v Ljubljani in je iskal podatke o nekem minoritskem patru, ki je med drugo svetovno vojno živel v Padovi ter pomagal Slovencem in Judom, ki jim je grozila internacija. V zvezi z njim se je pogovarjal z nekim Črnogorcem po imenu Dragutin Deklić, ki je bil med vojno v Rimu študent in begunec, omenil mu je Cirila Kotnika kot veliko dobričino, človeka z nešteto zvezami in poznanstvi, ki je vsakomur pomagal. Jevnikar dotlej zanj še ni slišal, Kotnikovo ime pa se je ponovilo tudi v dopisu dr. Mihi Kreku – nekdanjemu ministru v vladi SHS in veleposlaniku v Rimu leta 1944. Dr. Milko Brezigar in dr. Kralj sta v pismu z datumom 10. julij 1944 takole opisala »izredno zaslužno nacionalno delovanje g. Cirila Kotnika, honor. Nameščenca pri kr. poslanstvu Jugoslavije pri sv. stolici«, ki sta mu s tem hotela pomagati do vnovične zaposlitve na veleposlaništvu v Rimu: »že od spomladi 1942 dalje je g. Kotnik reševal jugoslovanske oficirje, ki so pobegnili iz taborišč in se skrivali v Rimu, s tem da jim je preskrboval dokumente, stan in skrbel za finančno oskrbo«, »sklenil je sporazum z zastopniki italijanske protifašistične vojske in s Comitato di Liberazione Nazionale v Rimu. Po tem sporazumu so se Italijani obvezali, da bodo ščitili jugoslovanske državljane v Rimu, g. Kotnik pa se je zavezal, da bo podpiral italijanske partizane z informacijami«, »stotinam jugoslovanskih državljanom je potom svojih zvez dobavil od italijanskih uradov pravilno izdane osebne dokumente«, »dobavljal je revnim jugoslovanskim državljanom krušne namirnice«, »jugoslovanskim državljanom, ki jim je grozila opasnost, da jih Nemci mobilizirajo za civilno službo in deportirajo, je potom italijanskih zvez preskrboval nemške legitimacije, da so oproščeni delovne službe«, »njegovo delo se ni omejevalo samo na naše državljane, temveč je on s svojimi zvezami pomagal mnogim Angležem, Amerikancem in Francozom, ki so se skrivali v Rimu«, »preganjani Židje so imeli v g. Kotniku tako dobrega zaščitnika, da je židovska verska občina po osvobojenju Rima uradno povabila g. Kotnika na slavnost osvoboditve v sinagogi kot svojega velikega dobrotnika«.
Walter Veltroni in njegovo slovansko poreklo
Kako je Ciril Kotnik, rojen v Ljubljani in s končano trgovsko akademijo, sploh prišel do Rima? Kot je ugotovil Ivo Jevnikar, ga je pot v diplomacijo (oziroma na njeno obrobje, saj je bil zgolj nižji uradnik in nikakršen visok diplomat) vodila prek vojske: kot prostovoljec v srbskih vrstah se je od leta 1912 naprej udeležil vseh vojn na Balkanu, dveh balkanskih in prve svetovne. Prejel je odlikovanje, Karađorđevo zvezdo, nato pa so ga zaradi ran oprostili vojaških dolžnosti in ga poleti 1917 zaposlili na kraljevem veleposlaništvu v Rimu. »Kotnik je poleg slovenščine in srbščine obvladal nemščino, francoščino in italijanščino, znašel pa se je tudi z angleščino in nemščino. Na diplomatskem zastopstvu SHS je bil najprej diurnist, torej uslužbenec ali pisar, plačan na dan. Po nekaj letih je postal arhivar, vendar so ga potem spet imenovali za dnevničarja oz. pogodbenega uradnika ter mu pozneje še razpolovili dohodke, tako da se je veleposlanik v Rimu leta 1935 pritožil pri predsedniku jugoslovanske vlade in poudaril, da je Kotnik zelo dober uradnik in vsestransko dragocen sodelavec,« je leta 2008 zapisal Jevnikar v Le Monde diplomatique. Takrat je italijanska, pa tudi slovenska javnost že vedela, da je Ciril Kotnik ded Walterja Veltronija, ki je v začetku leta 2008 predčasno zapustil mesto rimskega župana, da bi se povsem posvetil predvolilni kampanji za svojo Demokratsko stranko (Partito democratico). V predvolilnih govorih, zlasti po Furlaniji-Julijski krajini, Gorici in Trstu, je s ponosom razglašal svoje deloma slovensko poreklo, kar ga je, v šali pripomni Ivo Jevnikar, najbrž stalo kar nekaj volilnih glasov – vsaj na severu države. Nikakor pa mu ne bi pripisal, da se je slovanske krvi sramoval, razmišlja Jevnikar, resda pa verjetno niti sam ni vedel kaj prida o svojem dedu. Ko mu je Jevnikar leta 1996, ko je bil Walter Veltroni minister za kulturo, poslal svoj članek o Cirilu Kotniku iz Mladike, si ga je Veltroni dal prevesti v slovenščino in se zanj Jevnikarju nato v vljudnem pismu zelo lepo zahvalil.
Naključje je hotelo, da je s Slovenijo na dokaj nenavaden način povezan tudi oče Walterja Veltronija, Vittorio Veltroni – kot radijski poročevalec je bil poslan v Ljubljano ob zasedbi ljubljanske pokrajine aprila leta 1941. Njegova naloga je bila poročati o zasedbi, se pravi, da je bil, v sodobnem ameriškem medijskem besednjaku, tako rekoč »embedded« z italijanskimi vojaki.
Človek klenega značaj, poštenjak
Ob smrti Cirila Kotnika je nekrolog za »Čirom Kotnikom«, kot so ga imenovali domači in prijatelji, objavil list slovenske emigracije v Argentini Svobodna Slovenija. Zapisali so, da je »legel v grob človek klenega značaja, mož poštenjak, ki je v Rimu pomagal tisočem in tisočem« in še, da »ni opustil svojega dela za naše ljudi, niti ko ga je težka bolezen vrgla v posteljo«, kajti »Še tedaj, četudi močno bolan, je še nadalje po telefonu iz postelje posredoval za ljudi«. V Svobodni Sloveniji so tudi poudarili, da je zadnja leta preživel »skoraj v bedi, o kateri pa nikomur ni maral tožiti« in da je bila ta po vsej verjetnosti posledica njegove politične orientacije: »Ko je v Jugoslaviji prevzel vso oblast sedanji komunistični režim, za pok. Kotnika kot protikomunista ni bilo več mesta«. Takšno dikcijo je od v Argentini izhajajočega časnika seveda pričakovati, brskanje po arhivih pa je postreglo z dokazom, da je »komunistični režim« Kotnika v resnici imel zavedenega v nekem poročilu o jugoslovanski begunski vladi in njenem financiranju somišljenikov prek veleposlaništva v Rimu: »Z dokajšnjim rizikom je organiziral septembra 1943 podporo internirancev. (…) Konec oktobra 1943 je bil od Nemcev aretiran, vendar pri zasliševanjih, kljub temu, da je bil pretepen, ni ničesar izdal. Obsojen je bil na smrt. V tem momentu pa je zanj interveniral papež, kateremu intervencija uspe in je Kotnik koncem decembra ponovno na svobodi. (…) Kotnik je bil osrednja oseba, tako političnega kakor privatnega življenja, vseh reakcionarnih struj jugoslovanskih narodnosti. O vsem je hotel in moral biti informiran. (…)«
Brez ideoloških etiket
Seveda nikoli ne bomo izvedeli, kako bi Kotnik komentiral takšen zapis v kartoteki Ozne. Lahko pa si mislimo. Prvi so se Cirilu Kotniku, resda posthumno, za njegova dobra dela zahvalili Judje iz Rima, ki so njegovi vdovi izročili priznanje v obliki zlate medalje. Pobudo za neko obliko počastitve spomina na Cirila Kotnika v Rimu je dal Ivo Martelanc, upokojeni turistični delavec in diplomat. Slovenski veleposlanik, ki je v Rimu služboval pred Iztokom Mirošičem, se za to ni preveč zanimal (kar je še en dokaz, kako nepomembno vlogo igra ideologija, ko pridemo do temeljnih vrednot človečnosti), Iztoku Mirošiču, ki je akreditacije prevzel leta 2010, pa je bila zamisel všeč in jo je sklenil pripeljati do konca – odkritja spominske plošče na ulici Salaria, kjer je bivala družina Kotnik. Slovesnost ob odkritju je načrtovana za september, ko se bo v Rimu na obisku mudil slovenski predsednik Borut Pahor. Kot je dejal Mirošič, je ideološke etikete, ki so jih lepili Cirilu Kotniku eni in drugi, zavestno ignoriral, saj po njegovem mnenju v takšnih primerih šteje predvsem to, da slovenska država v tujini do svojih rojakov pokaže nek odnos. Na Cirila Kotnika torej gleda kot na človeka, ki je deloval humanitarno. Tako je, odkar je nastopil službo veleposlanika Republike Slovenije pri Republiki Italiji v Rimu, vsako leto prvega novembra hodil polagat venec na družinsko grobnico Tommassettijev v L'Aquilo, od koder je izvirala družina Marie Tommassetti in kjer je pokopan tudi Ciril Kotnik. Začetne zamisli, da bi spomin na Kotnika počastili z obnovo te grobnice, so ovrgli in se raje usmerili v prizadevanja za odkritje spominske plošče. Za zdaj tečejo pogajanja z rimsko mestno občino, da bi bil napis dvojezičen, vendar bo, kot vse kaže, dvojezičnost kar trd oreh, ker mestne oblasti trdijo, da takšna oblika spominskih tabel ni standardna. Slovensko veleposlaništvo v Rimu se je kar precej ukvarjalo s primerom Cirila Kotnika in o njem hranijo izdatno dokumentacijo, iz katere je razvidno tudi, kdo je tista še živeča priča, katere izjava je nujno potrebna za razglasitev Kotnika za judovskega pravičnika: gre za patra Raffaela iz Firenc, s pravim imenom Giuseppe Amendolagine.
In če bi kdo misli, da je Ljubljana že počastila spomin na Cirila Kotnika s Kotnikovo ulico v bližini kolodvora, se moti: ta nosi ime po Karlu Kotniku, veleposestniku in tovarnarju, ki je umrl leta 1910 na Verdu pri Vrhniki, svoje premoženje pa zapustil Družbi sv. Cirila in Metoda v »narodnoobrambne namene«. Ampak glede na razvejenost in razmnoženost rodbine Kotnik je čisto mogoče, da je bil Karl Kotnik daljni sorodnik Cirila Kotnika.
Pogledi, let. 4, št. 13-14, 10. julij 2013