Deborah Cullen, kuratorka 30. ljubljanskega grafičnega bienala
Sodobni koncepti in klasična grafika
Naj se ljubljanski grafični bienale odpove svojemu imenu in se tako vsebinsko kot tudi formalno pridruži nepregledni množici nediferenciranih sodobnih umetniških bienalov in prireditev?
Menim, da je pomembno ohraniti neke vrste strukturni okvir. Teme, ki jih kuratorji dajejo tem bolj splošnim sodobnim umetniškim bienalom in pregledom, so pač vse podrejene istim ciljem. V teh primerih razstavljene eksponate druži ali neke vrste posebnost medijev ali pa določeni formati prireditev, ampak jaz tega ne vidim kot omejitev ali pretirano določenost. V kontekstu sodobne umetnosti to razumemo kot raznovrstnost sodobnih umetniških praks in del, skratka nekaj več kot le uokvirjeno umetniško delo na papirju.
Moram pa poudariti, da je bilo še nedavno s tradicionalnimi tehnikami narejenih nekaj izredno zanimivih del in pomembno je, da jih vključimo. Na primer, delo tajsko-argentinskega umetnika Rirkrita Tiravanije, ki smo ga vključili. Tri leta je sodeloval s centrom LeRoy Neiman in ustvaril devet metrov dolg papirni zvitek, ki govori o dvajsetih letih njegovega življenja. To je čudovito in pomembno delo v tradicionalnih grafičnih tehnikah.
Hočem povedati, da sodobna umetnost in tradicionalna grafika nikakor nista izključujoči, tudi zato ne, ker lahko med ključnimi značilnostmi sodobnih umetniških projektov in konceptov najdemo veliko lastnosti klasične grafike – na primer reproduktibilnost, multipliciranje, variiranje, razširjanje in kroženje med publiko, distribucija, nestalnost in gibljivost, možnost vključevanja v že obstoječi okvir, pa tudi popularizacijo in njen učinek. Prepričana sem, da je tematski pristop še vedno pomemben. V primeru ljubljanskega grafičnega bienala poskušamo ugotoviti, kako sodobna grafika reflektira sedanje stanje komunikacije, uporabljajoč tako tradicionalne kot tudi nove grafične medije. Kakorkoli, ljubljanski bienale je zelo poseben prav zaradi svoje zgodovine in osredotočenosti, in to nam dovoljuje, da imamo tudi bolj osredotočeno in strožjo postavitev. Ne bi želela, da bi se temu odpovedali.
Na drugi strani pa drzne rabe tradicionalnih medijev in inovativno vključevanje novih tehnologij pričajo o trajni relevantnosti grafičnih procesov. Poleg tega je bienale selektiven pregled, ki spremlja in preiskuje radikalno preobrazbo samih sredstev vizualne pismenosti in vsakodnevnih komunikacij. Dela govorijo o tem, kako dandanes sprejemamo informacije, kakšno je naše sporazumevanje – oziroma kakšni so poskusi, da bi ga vzpostavili – in kako (napačno) dojemamo svet. No, razstava Prekinitev na živahnem terenu, ki povezuje dela različnih sodobnih umetnikov z vsega sveta, obravnava grafiko tako z oblikovne kot tudi z vsebinske plati.
Zaradi »bienalizacije« sodobne umetnosti se zastavlja vprašanje, ali imajo tovrstne prireditve še prihodnost in kakšen je njihov družbeni pomen?
Res je, danes imamo v svetu preobilje bienalnih, trienalnih in še celo vrsto sodobnih umetniških pregledov in podobnih prirastkov prominentnih umetniških sejmov. Težko je slediti vsemu temu dogajanju, a ob vsem tem so, ali pa bi vsaj morali biti ti, dogodki izredno pomembni vsaj za svojo regijo.
Naša napaka je v tem, da mislimo, da bi vsak izmed njih moral »spremeniti« svet, in bi ga tudi lahko, zagotovo pa vsak izmed njih lahko močno vpliva na lokalno sceno. Zato je zelo pomembno, da se premisli in upošteva lokalne povezave, možnosti in izročilo, ki se je razvijalo. Saj na koncu, po svečani otvoritvi in blišču, ostaneta domače občinstvo in lokalna skupnost, in ti so pogosto plačniki teh prireditev in jih podpirajo, pa tudi šole so pomembne. Bistveno je, kaj taka prireditev pomeni za lokalno prebivalstvo.
Kako ste pristopili h kuriranju ljubljanskega bienala?
V procesu dela sem združila več načinov: izbrala sem umetnike, s katerimi sem že sodelovala, in tudi tiste, s katerimi sem si želela sodelovati in ki so se vklapljali v ta projekt. Vsem tem smo poslali osebna vabila za sodelovanje. Razpisali smo tudi odprti natečaj. Obiskala sem Slovenijo in se spoznala z domačo sceno, pridobila nekatera priporočila domačih poznavalcev umetnosti, približno 300 umetnikov pa mi je poslalo svoje predloge brez kakršnegakoli posredovanja. Predlogi so bilo dobri in močni. Težko se je bilo omejiti, a na koncu je preostalo golo dejstvo – imeli smo omejeno kvadraturo razstavnih prostorov. Kakorkoli, prepričana sem, da je nekaj pogovorov in kontaktov ostalo odprtih, tako da se bodo lahko vključili v prihodnje projekte ... Pri vsem skupaj gre za zelo raznolika dela umetnikov iz vsega sveta; Thomas Kilpper npr. tla poslopij spreminja v lesoreze velikega formata, iz njih ustvarja plakate s kompleksnimi, večplastnimi sporočili zgodovine teh prostorov.
Novi mediji so že »prenovili« grafično umetnost, ki se je v zadnjih desetletjih nesluteno razširila. Kje in kakšna je njena prihodnost?
Zdi se mi, da bo vedno šlo v dve smeri. Umetniki, ki so zavezani tradicionalnemu razmišljanju in medijem, bodo delali na sodoben način, tisti, ki rokujejo z novimi mediji, pa bodo vendarle še vedno povezani s področjem grafike. Kakorkoli, prepričana sem, da se bodo pojavili novi mediji, ki si jih ta hip sploh ne morem predstavljati, pojavile se bodo nove oblike, ki se bodo razširile in zavzele svoja mesta. Vse hitreje se razvija tehnologija in z njo kreativnost. Pred petimi leti nihče ni vedel, kaj je Twitter, in pred desetimi, kaj je Facebook; a zdaj so iz tega izvedeni celo glagoli (npr. tvitati) in te oblike so kreativne v svojih aplikacijah. Ne morem predvideti, ne v dobrem ne v slabem, kaj se bo pojavilo v naslednjih petih letih. Sem pa prepričana, da bodo novi prihajajoči mediji imeli močan vpliv na umetnike, predvsem na tiste, ki razumejo grafiko. Umetniki so se in se še vedno gibljejo na ostrini noža in vznemirljivo bo videti, v katero smer nas bodo odpeljali.
Pogledi, let. 4, št. 17, 11. september 2013