Rok Predin, slikar in glasbenik
Za spontanost je treba ustvariti pogoje
Predin (rojen 1980 v Mariboru) je prepoznaven slog, ki spaja likovno melanholijo vzhoda s tehnično izbrušenostjo zahoda, razvijal ob avtorskih kratkih filmih (Svoboden kot ptica, Veverica, Klobuk, Rumena hruška, Zimska pesem …). Potem ko v Sloveniji ni našel primernega izziva, se je zaposlil pri podjetju Trunk Animation Studio v Londonu. Tam je najprej ustvaril več videoozadij za nastope izvajalcev, kot so Take That, Keith Urban in Elton John, ti pa so ga priporočili naprej. Ob letošnjem jubileju angleške kraljice je skupina Madness odigrala svoj znameniti humorni hit Our House, ob kateri je pročelje Buckinghamske palače prekrila zabavna Predinova projekcija, dokončno pa je završalo, ko so The Rolling Stones po sedmih letih kreativnega mirovanja objavili spot za novo pesem Doom and Gloom in zanj najeli slovenskega animatorja … Predina smo ujeli v Londonu, do tja in nazaj pa je potovala e-pošta.
Ste odločitev, da se boste v življenju ukvarjali z umetniško kreacijo, sprejeli že veliko pred vpisom na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje? Navsezadnje imate v družini navdihujoč zgled vseživljenjskega ustvarjalca, očeta Zorana Predina.
Res je, očetova ustvarjalnost mi je bila zmeraj za zgled. Morda sem si zaradi tega že od malega izbiral vzornike med velikimi ustvarjalci. Odkar pomnim, sem si želel postati slikar, slikarji so se mi od nekdaj zdeli veliki frajerji. Ne vem, zakaj, ampak medtem ko so moji vrstniki sanjarili, da bodo gasilci, rudarji ali kavboji, sem sam sanjaril, da bom bradati slikar. Brada in dolgi lasje so bili po mnenju mojih mladih možganov bistveni atributi vsakega velikega umetnika. Na žalost sem z redko brado in rastočo plešo razočaral svoje otroške ideale.
Je bila prej glasba ali likovno ustvarjanje? Ste bili kdaj v precepu, ali eno ali drugo?
Ne, nikdar nisem bil v dilemi. Vse je odvisno od umetniških namenov. Nekatere stvari se ustrezneje izrazijo skozi glasbo, medtem ko so kakšne vsebine bolj doma v sliki. Animacija mi je tukaj ponudila idealno simbiozo med glasbo in sliko.
Posneli ste tri glasbene albume (Prepozno doma, 2006, Drugič enkrat, 2008 in Britev, 2011). V kateri fazi je vaše glasbeno ustvarjanje, odkar ste se zasidrali v Londonu in se kot likovnik pridružili podjetju Trunk Animation Studio?
Glasba me zmeraj spremlja, vendar priznam, da sem trenutno popolnoma predan animaciji. Lahko pa rečem, da v glasbi še nisem rekel zadnje.
Iz približno ducata vaših kratkih filmov veje dvoje: najprej to, da digitalno animacijo sicer jemljete kot orodje za poenostavitev procesov, ne pa tudi kot izgovor za izrazno cenenost; in kot drugo, da v vaših filmih glasba igra izjemno vlogo. Ampak tu ne govorimo več o zabavni glasbi, temveč o filmski glasbi. Koliko na tem delate spontano in koliko zavestno?
To se težko izmeri. Kakšne stvari se izoblikujejo šele skozi ustvarjalni proces, ampak vedno znotraj predhodno določenih okvirov. Za spontanost je treba ustvariti pogoje. Če govorimo o glasbi in sliki, je seveda pomembno, da se trudiš doseči sinergijo. In veseli me, če se vam zdi, da mi je to kdaj uspelo.
V London ste se podali dobesedno s trebuhom za kruhom. To, da ima Slovenija omejene možnosti za uresničitev vsega potenciala, ki tukaj zraste, ni skrivnost – Slovenija je pač majhen mikrofon. Se vam zdi to krivično, ali pa so mladi, ki se izseljujejo iz dežele, prvi znanilci naše dejanske odprtosti v svet?
Prav bi bilo, da se država, iz katere se sposobni ljudje izseljujejo, zamisli. Zagotovo je to simptom neke večje frustracije. Obenem pa živimo v času globalizacije in odpiranja nacionalnih meja. Pojmovanje domovine se spreminja. Nacionalnost ni več (če je sploh kdaj bila) zadostna kategorija, ki bi posameznika vezala na določeno družbo. Je že res, da je domovina samo ena, vsem dodeljena, dom pa si moraš poiskati sam.
Pripadate zadnji generaciji, ki je korenine otroštva pognala v socializmu. V času vašega odraščanja sta bila navzoča dva močna tokova popularne kulture: neizprijenost vzhodnoevropske animacije na eni in fenomen anglosaksonskega videospota na drugi strani. Kako je to dvoje vplivalo na vas?
Vzhodnoevropska animacija je name močno vplivala. V tem pogledu smo imeli veliko srečo. Bili smo informirani z obeh strani. Bili smo na tekočem tako z vzhodno kot z zahodno ustvarjalnostjo – na to gledam kot na velik privilegij. Lahko smo si ustvarili večji arzenal inspiracije.
Ali naročniki podjetja, v okviru katerega delujete, vnaprej vedo, s katerim animatorjem želijo delati, ali pa se o tem, kdo je primeren za katerega od projektov, odločate sami, znotraj podjetja? Kako pravzaprav poteka delo v takšnem studiu?
Razlikuje se od projekta do projekta. Če se stranka sama ne odloči za nekoga, ji mi priporočamo osebo, ki projektu najbolj ustreza. Trunk je namreč kolektiv devetih režiserjev z različnih koncev sveta, ki se med seboj razlikujejo tako v stilu kot v animacijskem pristopu. Nekomu je kakšna tehnologija bolj pisana na kožo. Lahko se pohvalim, da sem bil za večino glasbenih projektov, ki sem jih ustvaril pod okriljem Trunk Animation, izbran s strani naročnikov. Naš producent Richard Barnett se name obrača s tehnološko zahtevnejšimi projekti, ki terjajo znanje več med seboj različnih si računalniških programov za ustvarjanje gibljivih podob. Pomembno je, da se v projekt enakomerno integrirajo različni programski paketi, in to v pravilnem vrstnem redu, kar mi omogoča, da delujem fleksibilno in pregledno.
Koliko vam pri vsem povpraševanju – tako za glasbene in televizijske spote kot tudi za komercialne naročnike – ostane časa za animacijo avtorskih zgodb? Verjetno so bili prav kratki filmi vaš prvi korak onkraj klasičnih likovnih okvirov …
Brez konstantne produkcije osebnih projektov se s komercialnim uspehom ne bi srečal. S tem ko se širi tvoje tehnološko znanje, se večajo tudi tvoje umetniške ambicije, zato je pomembno, da si zmeraj aktiven v lastni produkciji. Velikokrat sem bil v svojem komercialnem delu prisiljen uporabiti prijeme, za katere se ne bi nikoli odločil v lastni produkciji. In obratno, pogosto sem se v osebnih projektih dokopal do tehnologije, ki sem jo pozneje uporabil v komercialni produkciji. S tega vidika se mi zdi koristno poznati obe izkušnji.
V zadnjih dveh letih se zdi, da se je pred vami odprl pravi tobogan sodelovanj s svetovno znanimi pop-rock ustvarjalci. Toda glasbene spote ste najprej verjetno naredili za očeta?
Tako je, se pravi, da sem že začel z avtorjem svetovnega kova! Moj prvi animacijski podvig je prav spot za očetovo skladbo Pod srečno zvezdo. Takrat sem se zaljubil v animacijo.
Take That, Keith Urban, Elton John, Madness, The Rolling Stones, sama cenjena imena pretežno britanskega mainstreama! Na katerega od izdelkov, ki ste jih pripravili zanje, ste najbolj ponosni?
Težko se odločim. Trenutno mi je od omenjenih najljubši prav lyric video za Rolling Stonese. Je pa res, da se projekti med seboj razlikujejo. Kadar ustvarjaš vizualno ozadje za glasbeni nastop, moraš biti pozoren, da animacija ne usmerja pozornosti od samega glasbenega dogodka. Takšna animacija mora glasbeni dogodek podpirati in ga bogatiti. Kadar je tvoja animacija namenjena za projekcijo na veliko površino, boš uporabil velike poteze, manj detajlov in preprostejše oblike. Takšni izdelki seveda izgubijo na moči, če jih vzameš iz konteksta. Spot za Rolling Stonese pa stoji sam zase, zato uživam, ko ga gledam.
Kako ste se dogovorili za sodelovanje z Rolling Stonesi oziroma ali ste člane skupine sploh spoznali med nastajanjem spota? Ali pa imate ob takšnih projektih stik samo z njihovimi piarovskimi ekipami?
Producentka s hiše Polly Records, ki deluje pod okriljem hiše Universal, se je obrnila na nas, ker smo se ji zdeli primerni za projekt na podlagi animacije, ki smo jo ustvarili za Eltona Johna. Prosili so me, če bi lahko napravil »gibljivi test«, ki so ga posredovali skupini v odobritev. Bend je bil navdušen in dobili smo zeleno luč. V času produkcije smo bili v stiku z založbo in posredno tudi s skupino, ki je animacijo v nastajanju tudi spremljala. Končen rezultat je naletel na veliko odobravanje tako s strani založbe kot tudi s strani benda. Mick Jagger je svoje zadovoljstvo slikovito izrazil v elektronski pošti in pozneje na twitterju. Praviloma s tako velikimi zvezdami komuniciraš prek posrednikov, vendar je odločitev na koncu zmeraj njihova. Od Eltona Johna, ki sem ga pozneje tudi osebno spoznal, sem dobil zaboj šampanjcev z osebno zahvalo.
Morda veste, ali je kraljica pokomentirala projekcijo, ki je ob njenem jubileju padla na Buckinghamsko palačo?
Ne. Lahko pa rečem, da je bila ljudem zelo všeč. Bil sem deležen velike pozornosti britanskih medijev, ki so projekcijo zelo pozitivno komentirali. To potrjuje tudi nominacija za letošnje British Music Video Awards. Držite pesti!
Vaše stvaritve pogosto spremljajo prostoročne likovne tehnike, s katerimi vam pomaga Sara Šavelj. Njen velik prispevek je viden tudi na najnovejšem videospotu legend rokerskega preživetja, skupine The Rolling Stones. Kako poteka vajino sodelovanje?
Sara je odlična ilustratorka in nanjo se lahko zmeraj zanesem. Sodelovati z njo je zmeraj užitek in glede na to, da je ona doma šef, so projekti, pri katerih sem jaz njen režiser, dobrodošla sprememba.
Nam lahko zaupate, kaj trenutno pripravljate oziroma ali se tudi v prihodnje lahko nadejamo podobnih poslastic?
Ob prvi priložnosti bi se rad posvetil produkciji lastnega filma. Imam idejo, ki me vznemirja in mi ne da miru. Drugače pa upam, da bom lahko še naprej ustvarjal stvari, ob katerih uživam.