O zagatah s slovenščino
Jezikologija
Ludwig Wittgenstein, eden največjih filozofov 20. stoletja, je bil človek redkih, a toliko bolj premišljenih besed. Znana je njegova izjava, da moramo o stvareh, o katerih ne moremo govoriti, molčati. Če bi za meter vzeli samega Wittgensteina, bi ta preizkus brez dvoma prestal, tekom življenja je namreč objavil »samo« kratko, manj kot sto strani dolgo knjižico Logično filozofski traktat. Ampak v tem je prej izjema kot pravilo, če kaj, se zdi, da smo ljudje obsojeni na nenehni šum v komunikaciji, neskončno razlaganje, pojasnjevanje, utemeljevanje, da bi se le čim bolj približali temu, kar smo v resnici hoteli povedati. Ta komunikacijski šum zaradi napredka tehnologije postaja vse krajši, a hkrati potencialno tudi vse močnejši. Novice, ki so iz enega konca oble nekoč potovale tedne ali celo mesece, na cilj pa pogosto prispele v okrnjeni obliki, se danes do cilja izstrelijo v nekaj sekundah. Če je bil velik fazni zamik včasih naravna varovalka pred prehitrim širjenjem napačnih informacij, danes ni več tako. Podvig, ki je uspel Orsonu Wellesu z radijsko igro Vojna svetov, ko so nekateri poslušalci v ZDA res mislili, da gre za napad na Zemljo, si težko zamislimo v času pred množičnimi mediji.
To, da informacije danes krožijo hitreje in je vsebin toliko, da nad njimi nima več nihče pregleda, pa ne pove nič o kakovosti teh informacij. Brez pretirane škandaloznosti lahko zapišemo celo, da danes o vedno več stvareh vemo vedno manj. Zato še toliko več govorimo in pišemo; da pri tem le redko kdaj kaj povemo in napišemo, nas ne moti ali ustavlja, kvečjemu podžiga. Slej ko prej je v vsakem od nas eden izmed tistih ameriških kongresnikov, ki so bili sposobni nepretrgoma govoriti več kot 24 ur in tako sabotirati sprejetje kakšnega zakonodajnega predloga. Včasih je pač govorjenje edini način, da ničesar ne povemo. Razcepa med simbolnim redom jezika in redom realnega življenja nikoli ne bomo mogli rešiti in prav zato ga moramo vedno znova reševati. Natanko zato se raje posvetimo času primernim jezikovnim zagatam, ki pestijo naš domači jezik, slovenščino.
S tem vstopamo na zagonetno, nevarnosti in pasti polno področje, na katerem vladajo posebne šege in običaji, postavljati jih pod vprašaj ali celo kršiti pa je naravnost krvoskrunsko. Lik in delo Slovenca je pač takšno, da se lahko dela norca iz države, vojske, politikov, javne uprave itn., in vse našteto je zanj slaba šala. Države se menjajo, vojske prihajajo in odhajajo, nič stalnega ni na teh institucijah, nobene večstoletne tradicije slovenske države nimamo, na katero bi se oprli. Šale je nemudoma konec, ko beseda nanese na slovensko kulturo in še posebej slovenski jezik. Iz slovenščine kot bistva slovenstva se ne smemo norčevati, sicer se hitro znajdemo v življenjski nevarnosti. Slovenec, ki izgubi slovenščino, ni več Slovenec, zato je naš jezik treba zaščititi in varovati. Tujci nam slovenščine ne smejo ukrasti ali jo pokvariti, kajti čeprav smo v 21. stoletju, vsi dobro vemo, da Slovencu dušo ukradeš tako, da mu ukradeš slovenščino.
Ko pride do tako resnih vprašanj, tudi država in njene institucije naenkrat niso več takšna šala, kot so bile. Aparat in njegove uradnike je treba mobilizirati ter vzpostaviti jezikovno vojno krajino, da nam vanjo ne bodo udirali sodobni Turki in kradli ter kvarili jezikovnega naraščaja. Kljub najbolj iskrenim namenom lahko hitro opazimo, da se v resnici najbolj norčujemo prav iz samega jezika. Kajti če je argument proti institucijam države, da te nimajo neke prave zgodovinske ukoreninjenosti, da še niso prestale preizkusa časa, da pridejo in gredo, potem je argument za jezik ta, da ga je treba ohraniti. Namesto da bi govorili o možnosti razvoja jezika, kulturna politika govori predvsem o ohranitvi jezika. Ne sme nas pretirano presenetiti, da imamo na koncu pred sabo čisto resen, a slaboumen predlog kulturnega ministrstva o definiciji tega, kaj je slovenskega glasba in v kakšnem deležu naj bi jo predvajali na radijskih postajah. Komentarjev o tem, kako absurden je ta predlog v praksi, je bilo že veliko, vendar je predlog popolnoma zgrešen že na konceptualni ravni. Namesto da bi jezik videli kot živo in gibko spreminjajočo se družbeno obliko, ga naši »jezikologi« vidijo kot sveti gral, ki ga je treba zakopati pod zemljo, zabetonirati in obdati z bodečo žico. Pri tem manjka samo še nagrobnik: »Tu počiva slovenščina.« Zadnji predlog kulturnega ministrstva je samo obrnjena različica zloglasnega fašističnega napisa: »Qui si parla soltanto italiano.« S tem ko hoče ministrstvo uvesti princip »Tu se poje samo slovensko«, se najbolj norčuje iz jezika in mu uničuje pogoje za svoboden razvoj. Snovalci predloga so se bržkone navdihovali pri Butalcih, ko so si ti omislili pamet. Zelo preprosto, v sodu so jo kupili in potem jim je ni več nikoli zmanjkalo. Tako bomo zdaj tudi pri nas imeli klet s sodi, polnimi slovenščine, zato je tudi nam ne bo nikoli več zmanjkalo!
Modri jezikologi so to že dobro premislili in odločili, le še neumno ljudstvo mora spregledati. A kaj, ko so na strani neumnega ljudstva tudi velika imena slovenske kulture. Kolikoodstotno slovenščino je govoril in pisal Primož Trubar, koliko besed si je izmislil Prešeren in kako zelo so slovenščino »pokvarili« ljudje Šalamunovega kalibra? Šalo na stran. Če se vrnemo na začetek, neumnost in kratkovidnost takšnih predlogov je v tem, da jezik, v našem primeru slovenščino, vidijo kot skovan novec, ki ga je treba samo še varno shraniti pred nepridipravi. Kot da bomo ogrozili našo pisano ali govorno izrazno zmožnost, če jezika ne bomo zaščitili. Prav nasprotno, to zmožnost bomo resno ogrozili, če jeziku ne pustimo svobodnega razvoja. Če kaj, je angleščina kot absolutna lingua franca kronski dokaz tega. Kaj imata skupnega južnoafriška in britanska angleščina? Malo oziroma vedno manj, če znamo eno, še ne pomeni, da bomo znali tudi drugo. Tako kot tujec, ki se uči slovenščino, ne bo zlahka razumel slovenskih narečij. Slovenščina tudi povsem empirično gledano ni ogrožena, med okrog 7.000 jeziki, ki obstajajo na svetu, spada med tistih 6 odstotkov, ki imajo več kot milijon govork in govorcev. Na svetu je torej vsaj še 6.500 jezikov, ki so bolj ogroženi od slovenščine, prastrah pred izginotjem jezika in nujnostjo njegovega verovanja pa tako več kot o čemerkoli drugem pove o naših fantazmah.
Za konec še nekaj statistik, ki vendarle pričajo o tem, da smo v jezikovnem smislu bistveno bolj na prepihu, kot smo si oziroma so si naši jezikologi pripravljeni priznati. Po podatkih mednarodne zveze založnikov iz leta 2013 je Slovenija druga v Evropi po številu izdanih naslovov na milijon prebivalcev. Teh pri nas izide okrog 1780 na leto, pred nami pa je samo Velik Britanija z 2870 naslovi. Nemčija (1160), Francija (1010) in Italija (1020) so krepko za nami. V povprečju govorimo tri tuje jezike, kar lahko trdijo samo še na Nizozemskem in Danskem (absolutni zmagovalec je sicer Luksemburg s štirimi). Najpogostejši tuji jeziki pri nas pa so (v tem zaporedju): hrvaščina, angleščina, nemščina in italijanščina. Ob tem velja poudariti, da je delež ljudi, ki so se sposobni pogovarjati v angleščini (59 odstotkov), nemščini (42 odstotkov) in italijanščini (12 odstotkov), v samem vrhu za vsakega izmed naštetih jezikov. Vse to daje izredno osnovo za svoboden razvoj jezika. Bojazni o tem, da ne bomo mogli več govoriti in pisati slovensko, so tako povsem odveč. Ne zaradi, ampak navkljub prizadevanjem kulturnih birokratov. S slovenščino lahko počnemo marsikaj, le reševati je ne smemo.
Pogledi, let. 6, št. 12, 24. junij 2015