O recepciji politične realnosti
Princi in princese
Da so zadeve prišle tako daleč, si je seveda Janez Janša deloma kriv sam. Ne, ker bi bile zgoraj navedene obtožbe točne – če bi bile, bi seveda bodisi že sedel v ječi, se sončil v Paragvaju ali pa bi izvedel državni udar –, temveč ker pač ni politik takšnega formata, kot ga zahteva sistem parlamentarne demokracije. Janša je (pre)pogosto ciničen in zlovoljen, odrezav, nekomunikativen, njegov besednjak je suh in stvaren, predvsem pa ne premore niti kančka spogledljivosti in koketiranja z občinstvom, torej z volivci. V njemu nenaklonjenem medijskem okolju se tako jutranja slaba volja kaj hitro interpretira kot razmišljanje o puču, menjava pomočnika državnega sekretarja kot kadrovska čistka, ironična pripomba na Twitterju pa kot odraz vzvišenega in posmehljivega odnosa do vseh in vsakogar. Ali so takšni medijski odzivi korektni ali ne, je seveda posebna zgodba, vendar takšni so in s tem se je hočeš nočeš treba sprijazniti.
Njegovim nasprotnikom je – tudi zaradi omenjenih Janševih karakternih potez – uspelo, da je antijanšizem v najrazličnejših pojavnih oblikah postal kul, modna zapoved, tako rekoč znak kultiviranosti ter urbanega, sofisticiranega življenjskega sloga, saj partizanski boj in ateizem oziroma antiteizem (torej postulati, na katerih večina naših »levičarjev« gradi svojo podobo v javnosti) pač ne moreta še dolgo biti edini identitetni polji levičarstva. Z enakimi postopki je bila izvedena še druga spin operacija, namreč da je kul tudi Zoran Janković in vse kar ta mož pooseblja – zvitost, preračunljivost, podjetnost, uživaštvo, predvsem pa navidezno skrb za skupnost, pri čemer ni nič napačnega, če z bolj ali manj nenavadnimi kupčijami obogatiš tudi sam.
Teh pop prijemov ne gre podcenjevati, saj so zelo uspešni pri mladi generaciji, ki je ne nazadnje tvorila tudi jedro tako imenovanih vseslovenskih vstaj. Napovedi o prevratu planetarnih razsežnosti so se izkazale za jogurtno revolucijo, tako kot so bili infantilno artikulirane njihove zahteve – obračun s kapitalizmom so napovedali na MacBooku, ga razglasili na iPadu in ga sproti koordinirali preko iPhonov –, je bil infantilen tudi njihov domet, saj so po pričakovanjih protesti po padcu Janševe vlade povsem zvodeneli.
Po nekaterih Janševih zadnjih potezah bi lahko sklepali, da se je od visoke politike poslovil, skoraj zagotovo pa se ne bo več potegoval za funkcijo predsednika vlade. Če ne bo na sceno zelo hitro stopil politik, ki bi ga nadomestil, se lahko že tako krhko ravnotežje slovenske politične moči poruši, en politični pol bo povsem dominiral, to pa bi lahko bilo usodno za prihodnost tranzicijske demokracije, ki še zdaleč ni imuna na težnje po popolni prevladi posameznih omrežij in interesnih skupin.
In v tem je tudi srž problema. Če sta bila pojma levice in desnice z izjemo prazne deklarativnosti že v preteklosti nejasna in zavajajoča, sta zdaj postala povsem spervertirana. Ob slovenski osamosvojitvi so se pač stranke pozicionirale po določenih programskih in vrednostnih izhodiščih, ki so bila le ohlapno ali celo kar arbitrarno izbrana in določena, prav to pa je bil eden poglavitnih vzrokov, da so se vzvodi moči in odločanja selili v zakulisje, kjer so se izoblikovale mreže interesov, politični programi, norme in pravila pa so se povsem izgubili v pragmatičnosti. Tako imenovana levica je to mrežo spletla izjemno spretno in četudi se je nekajkrat raztrgala (poraz in razpad LDS, poraz Zares, neuspešnost Jankovića pri sestavi vlade), ji je vedno znova uspevalo mrežo tudi zakrpati. Ob odhodu Janše – tudi ta je seveda poskušal splesti svojo mrežo, vendar ni imel primerljivih pogojev, napravil pa je tudi kar nekaj napak – se zdi, da je tekme konec, zmagovalec pa lahko vsebino in ritem politične predstave odslej diktira skoraj povsem po svojem okusu.
Recepcija politične realnosti pri nas se zdi povsem napačna – konkurenčnost, rivalstvo in tudi konfliktnost med različnimi akterji je temelj parlamentarne demokracije, v trenutku, ko bi nastopili enotnost in kooperativnost, ki ju pri nas mnogi tako vehementno zagovarjajo, bi se država pogreznila v še bolj usodno spiralo klientelizma. Za številne je bil Janša moteči dejavnik prav zaradi te konfliktnosti in nekooperativnosti, ki je lahko bila pogosto tudi nadležna, je pa zagotavljala delovanje dveh konkurenčnih političnih blokov, kar je predstavljalo vsaj osnovno varovalo pred zlorabami. Tako imenovana strankokracija je še en povsem deplasiran pojem, stranke pri nas niso preveč ekskluzivne in avtonomne, temveč premalo, pravzaprav je večina v svojem prerivanju na imaginarni »sredini« že čisto izgubila svojo fizionomijo.
Obeti niso rožnati. Ne gre toliko za ekonomijo, ta se bo prej ali slej že po inerciji spet postavila, gre predvsem za vzpostavitev vsaj minimalnih standardov korektne politične kompetitivnosti, ki se lahko ob kritičnem nadzoru medijev in javnosti v veliki meri korigira tudi sama. Za zdaj takšnih rešitev ni na vidiku, prej nasprotno, širijo se povsem nerealne zamisli o političnem sistemu brez političnih strank, že kmalu pa bomo lahko na lokalnem nivoju preverili, kako takšni koncepti delujejo. V Mariboru, kjer je ljudski upor izbruhnil (to je bil tudi edini spontani revolt, vsi ostali so bili dirigirani in orkestrirani iz ozadja), je ob sicer porazni abstinenci meščanov na volitvah zmagal sociolog Andrej Fištravec, ki napoveduje novo poglavje v funkcioniranju mesta – bomo videli, ali bo šlo res za uspel eksperiment ali pa se sijajnih teoretičnih zamisli v praksi pač ne da realizirati; tovrstnih primerov iz zgodovine je več kot dovolj.
Slovenija je tako po nekaj evforičnih »vstajah« zdrsnila nazaj v depresijo, po Princu teme je prišla na oder Princesa. Utrujajoča igra videzov se bo nadaljevala, spremljali bomo simulacijo političnih odločitev in strategij, implozijo smisla, inertnost sistemov in podsistemov, apatičnost, umik v zasebnost in intimo. Kar bo še edino poganjalo družbeno dinamiko, bo fascinacija z nihilizmom, nekakšna perverzna naslada ob vseh družbenih anomalijah, začinjena z melanholičnimi iluzijami o dobrih starih časih. Ter skromna tolažba, ki brez dvoma pomirjujoče vpliva na naš intelekt, namreč fantazma racionalne vzročnosti, v kateri igrata arbitrarnost in akcidentalnost le obrobno vlogo.
Slovenski vstajniki, pač tisti, ki na ulice niso odšli zaradi politične preračunljivosti, huliganstva, pobalinstva, želje po žurki ali vsaj kratkočasnem popoldnevu, se pravzaprav ne zavedajo, kakšen kapital so zapravili, ko so s transparenti in vpitjem zgolj onemogočili eno ter ustoličili drugo politično garnituro. Poslej jim ne bo nasedel več nihče, saj so se izkazali ne kot orožje, temveč zgolj kot orodje. In Janez Janša? Čeprav imamo v Sloveniji trenutno vsaj štiri, bi nujno potrebovali še enega. Ne zgolj zaradi njegovih privržencev, še bolj ga bodo potrebovali njegovi nasprotniki na politični, pa tudi medijski sceni – ne nazadnje je bil ta mož njihov poglavitni motivator, za marsikoga celo raison d'être.
_
Peter Rak je novinar kulturne redakcije Dela.
Pogledi, let. 4, št. 6, 27. marec 2013