Ob predlogu novega zakona o Slovenskem avdiovizualnem centru
Bo SLAVC zapel novo ali staro pesem?
11. 03. 2014
Trideseti junij 2011 je bil eden od bolj nenavadnih dni mojega življenja, saj sem takrat kot vršilec dolžnosti direktorja Slovenskega filmskega centra (SFC) predajal posle izbranemu direktorju Jožku Rutarju, ki to institucijo vodi še zdaj. S samoumevnostjo in suverenostjo je sprejemal informacije in vse, kar sem mu povedal o delu. Takoj je napovedal spreminjanje pravkar sprejetih ali pa že povsem usklajenih pravilnikov, ki uravnajo delovanje te institucije. Bil je namreč »iz posla«, saj je nekaj poprejšnjih let deloval kot producent pri podjetju Stara gara in je poznal način javnega filmskega sofinanciranja. Meni pa se je v zvezi z njim vrtel precej bolj bizaren film: na eni strani sem se (med drugim) dolge mesece ubadal s povsem nerazumljivo dokumentacijo za denarna izplačila »njegovih«, tudi saniranih filmov, ki jo je v imenu Stare gare pripravljal prav on, na drugi strani pa je bil pred menoj mož, ki je samovšečno zagotavljal, da mu je vse jasno, in me skoraj pozival, naj se čim prej spokam s tega svojega začasnega delovnega mesta. To sem tudi storil, po kosilu v bližnji krčmi sva si podala roke in odšla vsak svojo pot.
Prvi julij 2011 bi torej moral biti prelomen za slovensko kinematografijo. Filmarji so za direktorja končno dobili osebo, ki naj bi se spoznala na njihov posel, karkoli že to pomeni, poleg tega pa je bila institucija z vsemi akti, ki jo opredeljujejo, povsem pripravljena za delovanje. Tudi direktorjev program je bil zelo ambiciozen.
Nekaj manj kot tri leta pozneje lahko ugotavljam, da se ni spremenilo skoraj nič. Zasledil nisem nobene nove vizije niti ideje. Seveda, protesti filmarjev, ki so se odvijali proti prejšnjim direktorjem Filmskega sklada, so potihnili, saj se je novi direktor ustrezno vklopil v že dolgo prisotno fevdalizacijo slovenske filmske pokrajine, ki črpa javni filmski denar. Pravilniki, ki so bili sprejeti v »mojem« času, so dobili zgolj zanemarljive kozmetične popravke ali pa še to ne. Po nedavnem pisanju Financ pa ugotavljam, da se celo plačila računov, ki so bila izdana v času mojega delovnega aranžmaja in za katera mi je direktor zagotovil, da so/bodo plačana v celoti, niso odvila ravno tako, kot je bilo dogovorjeno.
Vse skupaj se bo lepo pokazalo tudi pri letošnjem rednem filmskem programu, ki je že povsem v domeni sedanjega direktorja (veliko prejšnjih, tudi lanskih filmov je v raznih oblikah začelo nastajati že pred nastopom njegovega mandata, oziroma v mandatu strokovne komisije, ki je ni sestavil trenutni direktor), saj sta za letošnje leto za zdaj napovedana zgolj dva slovenska celovečerna filma, ki ju sofinancira SFC. Najbrž bosta prikazana šele jeseni, na Festivalu slovenskega filma. Prvih devet mesecev letošnjega leta bo tako (spet) minilo brez novega slovenskega celovečernega filma v naših kinodvoranah (če odštejemo Paniko, ki je v osnovi televizijska produkcija).
Od daleč izgleda, da je bilo direktorovanje Jožka Rutarja stabilno, saj v tem času ni bilo večjih protestov s strani filmarjev. A če ni protestov, to hkrati ne pomeni, da je vse v redu. Lahko pomeni tudi to, da so bili tisti, ki so v zadnjih dveh desetletjih najbolj aktivni pri slovenskem filmskem koritu, ustrezno finančno zadovoljeni.
SLAVC kot nova priložnost
Po vsem doslej zapisanem si lahko že po malem ustvarite sliko, ki jo imam o slovenskih javnih filmskih institucijah. Vse se začne in konča pri ljudeh, ki so njihov del in ki jih vsak dan operativno vodijo in zastopajo.
»Nekaj manj kot tri leta pozneje lahko ugotavljam, da se ni spremenilo skoraj nič. Zasledil nisem nobene nove vizije niti ideje.«
Zato je bila prva stvar, ki sem jo pogledal v predlogu novega zakona, ta, kaj se bo zgodilo z obstoječimi zaposlenimi na Vibi in SFC. Dobro, z ukinitvijo SFC direktorju poteče mandat, to je logično, a kaj bo z drugimi zaposlenimi? Sedanji predlog kaže, da ti ostajajo znotraj nove institucije, torej Slovenskega avdiovizualnega centra (SLAVC). Seveda se jih v okviru nove sistemizacije delovnih mest delno lahko prerazporedi na nova delovna področja, a iz lastnih izkušenj lahko povem, da je to precej zapleteno in mukotrpno delo, ki pogosto na koncu niti ne da dobrih rezultatov.
Hkrati pa so ravno zaposleni tisti, ki bodo določali osnovni profil SLAVC. Seveda je neka kontinuiteta delovnih izkušenj iz prejšnjih institucij potrebna, obenem pa je ravno kontinuiteta tisto, kar centru lahko že na začetku poreže krila, onemogoči propulzivnost in ga usmeri zgolj v stare tirnice. Ponovi se lahko stara pesem, ki smo je bili po Filmskem skladu (FS) deležni tudi s SFC. Prevetritev z novimi kadri je nujna za dober vzlet nove institucije in samo upam lahko, da bo končna različica zakona to upoštevala.
SLAVC kot ideja, torej združitev Vibe in FS/SFC ni nekaj novega, vsekakor pa združitev teh dveh institucij vidim kot nekaj pozitivnega. Dejansko lahko potrdim, da v času mojega polletnega mandata do nekega resnejšega sodelovanja med SFC in Vibo žal ni prihajalo (če odštejem formalne podpise pogodb o sofinanciranju), kar je producentom omogočalo spretno lovljenje ravnotežja med ključnima slovenskima filmskima institucijama, ki druga za drugo nista čisto dobro vedeli, kaj počneta v določenem trenutku. Tudi zadnji dve leti sta, kolikor sem spremljal, potekali v precej podobnem stilu. Združitev pod eno streho gotovo lahko optimizira poslovanje.
Črpanje pri deležnikih in članstvo komisij
Intervencija pri zunajproračunskih virih, torej polnjenje proračuna SLAVC s prihodki vseh deležnikov, ki tako ali drugače tržijo filme, je spolzek teren, ki je bil tudi že nekajkrat v raznih zakonodajnih fazah, vendar se do zdaj nikoli ni do konca iztekel. Ker sem v zadnjih petnajstih letih redno poslovno sodeloval s slovenskimi prikazovalci in distributerji, bi bilo moje mnenje morda preveč subjektivno, zato se do tega raje ne bom opredelil. V kolikor bo zakon v teh navedbah sprejet, pa se mi zdi razširitev sveta SLAVC še z drugimi deležniki iz filmske dejavnosti primerna in nujna rešitev. Seveda pa je še vedno direktor tisti, ki je ključna oseba take institucije, člani sveta se s poslovanjem srečujejo zgolj občasno.
Po sedanjem zakonu o SFC (ZSFCJA) je direktor tisti, ki v končni fazi odloča o filmskem programu. To stori na podlagi mnenja strokovnih institucij, lahko pa ga tudi zavrne, to pisno pojasni in sprejme svoj program. Predlog novega zakona direktorju to možnost odreka, saj lahko v primeru nestrinjanja s strokovno komisijo projekte zgolj še enkrat vrne nazaj v ocenjevanje, potem pa mora drugo oceno sprejeti kot dokončno, s projekti, ki jih je sprejela strokovna komisija pa se bo lahko ukvarjal predvsem v finančnem smislu.
Morda je razlog za zgornjo odločitev kompenziran s potrjevanjem strokovnih komisij, ki so tiste, ki dejansko operativno in vsebinsko pregledujejo prijavljene projekte: po ZSFCJA je člane strokovnih komisij potrjeval svet na predlog direktorja, po SLAVC pa direktor sam izbere člane strokovnih komisij. Kleč leži v podrobnostih: običajno nimaš možnosti, da bi izbral tiste, ki jih res želiš, saj je marsikdo, ki bi bil strokovno primeren, obenem del kakšnih filmskih projektov, in se zato ne želi angažirati v tem smislu.
Sestava strokovnih komisij pa se izkustveno kaže kot najslabša točka delovanja SFC. Svet in direktor zdaj namreč nista v nobeni opoziciji (kar je nujno, da lahko pride do pravega nadzora), kar v praksi pomeni, da si direktor lahko nastavi tako komisijo, da bo potrjevala predvsem projekte, ki so v direktorjevem vsebinskem in finančnem interesu, to pa hkrati niso najboljši projekti, ki pridejo na razpis. Možnosti za manipuliranje z ocenjevanjem projektov so namreč neskončne.
»Seveda, protesti filmarjev, ki so se odvijali proti prejšnjim direktorjem Filmskega sklada, so potihnili, saj se je novi direktor ustrezno vklopil v že dolgo prisotno fevdalizacijo slovenske filmske pokrajine, ki črpa javni filmski denar.«
Sedanji predlog SLAVC tega problema ne rešuje. Kako razrešiti ta paradoks, ki bo direktorju omogočal realizacijo njegove vizije, obenem pa mu ne bo omogočal privatizacije javnega interesa na področju filma? Morda tako, da se, podobno kot sestavo sveta, v katerem naj bi bili po novem vsi deležniki s filmskega področja, formalizira tudi sestavo strokovne komisije, ki ocenjuje prijavljene filmske projekte. Pet raznovrstnih članov iz različnih filmskih vej, tudi teh, ki naj bi po novem participirale pri proračunu SLAVC, se mi kaže kot bolj zanesljiva rešitev pri izboru najboljših filmskih projektov. Tudi zgolj enoletni mandat strokovnih komisij, ki je v veljavi zdaj, je treba podaljšati.
Še beseda o pravilnikih
Tako ZSFCJA kot zakon o SLAVC sta krovna zakona o slovenskih filmskih institucijah. Postavljata zgolj okvir, ki ga na eni strani polnijo ljudje, na drugi pa pravilniki. Imel sem možnost sodelovati pri kreiranju približno petnajstih pravilnikov, ki opredeljujejo delovanje SFC. Večina pravilnikov je bila sprejeta hitro (običajno jih je moral potrditi svet), vse skupaj pa se je zelo upočasnilo pri dveh: a) Pravilniku o izvedbi postopka izbire projektov, pogojih in merilih za izbor projektov ter postopku sklepanja pogodb, vsebine pogodb in načinu nadzora nad izvajanjem pogodb in b) Pravilniku Slovenskega filmskega centra, javne agencije Republike Slovenije o upravičenih stroških sofinanciranih projektov. Ta dva akta dejansko opredeljujeta, na kakšen način in po katerih kriterijih se bo izbiralo projekte in katere stroške bo lahko prijavil producent kot upravičene za državno financiranje.
Usklajevanje teh dveh pravilnikov je zahtevalo neznansko veliko časa, kupčkanje z obteževanjem različnih kriterijev na eni strani ter s pritiskanjem na vključevanje raznih stroškov na drugi se je vleklo v nedogled in do izčrpavanja nasprotnika ter jasno razkrivalo poglede različnih taborov, v katerih je bila večina članov sveta. Na tej točki, s tema dvema pravilnikoma je javna institucija v nekaterih drobnih, a ključnih podrobnostih, postala zgolj orodje za prelaganje pogosto dvomljivih stroškov zasebnih institucij na javna pleča. Direktor in njegovi najožji sodelavci na eni strani ter ta dva akta na drugi so (bili) srce tako sedanjega SFC kot (bodo) tudi srce bodočega SLAVC.
A to je že zgodba, ki bo aktualna po sprejemu tega zakona.
_
Dr. Samo Rugelj je urednik, publicist in založnik. Bil je član upravnega odbora Filmskega sklada, pa tudi vršilec dolžnosti direktorja Slovenskega filmskega centra ob njegovi ustanovitvi.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
