Dol s kapitalizmom (učbeniški primer)
23. 09. 2011
Problem slovenskega trga učbenikov je, da je očitno za del javnosti problem natanko to, da je trg. V primeru učbenikov (v tem besedilu bom besedo učbenik uporabljal posplošeno, pomenila bo učna gradiva) za osnovno in srednjo šolo je trg sicer pretirana oznaka. V državnih predpisih je določeno, katere učbenike učitelji sploh smejo zahtevati, nadzirajo torej, kateri izdelki smejo na trg, z učbeniškimi skladi pa regulirajo tudi prodajo in (posredno) ceno za končnega potrošnika. Zmrdovanje nad trgom učbenikov torej še zdaleč ni poziv na boj proti (neoliberalni) dogmi o trgu nasploh in tudi ni zaščita šole pred silami trga. Šole in šolske oblasti namreč brez javnega nasprotovanja poslujejo na trgih gradbenih in računalniških storitev, šolske opreme in pohištva, didaktičnih pripomočkov, na trgu kupujejo živila za šolsko kuhinjo in čistila za čistilke, na trgu najemajo varnostnike. In to gotovo ni vse. Vsa podjetja, ki prodajajo navedeno blago in storitve šolam ali šolskim oblastem, poskušajo narediti dobiček; pogosto jim tudi uspe. Pa nihče ne protestira, nihče ne povzdigne glasu proti kapitalu, ki svoje lovke steguje po šoli, nihče ne vpraša, ali so vsi ti nakupi sploh potrebni, nihče ne trdi, da je v šoli preveč računalnikov, da so kosila preobilna in da je hrana preveč raznolika. Ali ste morda kdaj slišali kakšno civilno iniciativo nasprotovati obnovi katere od šol z argumentom, da je potreba po sodobno prenovljenih šolskih prostorih samo floskula?
Nasprotovanje trgu učbenikov torej nima ničesar opraviti s tem, da šole poslujejo na trgu, še manj je to upor proti tržnemu kapitalizmu. Kritika učbeniškega trga praviloma ni argumentirana, pač pa temelji na nekaj grobih, nepreverjenih predpostavkah. Učbenikov je preveč, založniki pritiskajo na učitelje in jih podkupujejo s seminarji, učbeniki so predragi, šolske torbe pretežke, založniki pa imajo velikanske dobičke ... Nabava učbenikov je predmet enega od sezonskih medijskih ritualov, podobno kot prvi sneg, ki je v veselje otrokom, odraslim pa povzroča preglavice. Ta medijska tradicija je dolga, dovolj dolga, da so se poudarki spreobrnili. V osemdesetih letih preteklega stoletja je bil za vsak predmet predviden en učbenik, a so založbe in avtorji pogosto, sploh v časih šolskih reform, zamujali ali pa jim učbenikov ni uspelo dotisniti. Učenci so medtem ostali brez učbenikov in so snov prepisovali v zvezke. Mediji so se seveda zgražali.
Površnost in posplošenost kritike ilustrira prispevek za Odmeve na nacionalni televiziji iz letošnjega poletja (http://tvslo.si/predvajaj/zakaj-so-ucbeniki-v-sloveniji-drazji-kot-v-sosednjih-drzavah/ava2.105697116/ ). Prva tema: preveč učbenikov. Novinarki v neki knjigarni pripravijo kup učbenikov in delovnih zvezkov za 6. razred. »70 različnih knjig. [ ...] Preveč, pravi naša sogovornica, ki ne želi pred kamero.« Številka je najprej napačna ali vsaj nepopolna. Samo učbenikov in beril iz kataloga učbenikov je 54, v katalogu ene od knjigarn, ki ga je mogoče dobiti na spletu, je skupaj za 6. razred 128 naslovov. Po predmetniku osnovne šole je v 6. razredu 11 predmetov. Vsi razen športne vzgoje uporabljajo učbenike. V katalogu so objavljeni učbeniki za dva tuja jezika (angleščino in nemščino), število predmetov, za katere so natisnjeni učbeniki in delovni zvezki, je torej 11. V povprečju to pomeni 5 učbenikov na predmet. Po podatkih iz kataloga je bil najstarejši izmed učbenikov za 6. razred potrjen leta 2006, najmlajši letos. Učitelj posameznega predmeta v 6. razredu se mora torej na leto seznaniti z enim ali dvema novima učbenikoma. Tega mu niti ni treba delati vsako leto, učbeniki v šolskih skladih krožijo vsaj tri leta. Delovni zvezki posamezne založbe so praviloma tesno povezani z učbenikom, zato izbira učbenika pogosto določa izbiro delovnega zvezka. Ali je to res preveč gradiva, da bi ga lahko pregledal univerzitetno izobraženi strokovnjak? Gradiva, ki je prilagojeno intelektualni ravni enajstletnika?
Druga tema: založniki močno pritiskajo na učitelje, se pritoži učiteljica nemščine. Izjava je v letih, ko so se razširili opisani predsodki o trgu učbenikov, postala formula, ki opisuje razmerje med prodajalci in kupci učbenikov. Abstrahiramo jo lahko v podobo bogatih nosilcev gospodarske moči, ki pritiskajo na nemočnega posameznika. Vendar preprosta analiza pokaže, da je moč dejansko na strani učiteljev. Učitelju namreč učbenika sploh ni treba izbrati. Raba učbenika je nujna v skladu s prevladujočimi pedagoškimi doktrinami; strokovno pravilno je torej, da učitelj učbenik (in delovni zvezek) izbere. Ni pa predpisa, ki bi od učitelja to zahteval. Učitelju se torej ne more nič zgoditi, če dela brez učbenika. (Pouk brez učbenika je mogoč, vendar to od učitelja zahteva, da gradiva in naloge za učence bodisi pripravi sam ali pa jih kompilira iz drugih virov. Oboje je zahtevno.) Založbe torej sredstev pritiska sploh nimajo, lahko samo prepričujejo. Po drugi strani so založbe povsem odvisne od učiteljev. Učitelj odloči, katera založba bo z njegovimi učenci zaslužila in katera ne. Vsak učitelj, ki ga založba ne uspe prepričati, pomeni izgubo prihodka.
Tretja tema: dobiček kot greh založniškega posla. V pogovoru, ki sledi analiziranemu prispevku, minister Lukšič takole opiše 15 let učbeniškega trga v Sloveniji: »V času, ko smo prešli na devetletko, so založniki (kot je bilo tudi slišati v prispevku) opravili veliko delo in se seveda pripravili na visoko stopnjo donosnosti, potem so pet let lahko ta manko v profitu [zaradi učbeniških skladov, op. p.] prenašali z uveljavljanjem novih delovnih zvezkov, zdaj pa je tega konec. Imamo populacijo, ki pada, se pravi zaslužka tu ni. To, kar oni predlagajo, je, da država namesto treh milijonov evrov na leto [za učbeniške sklade, op. p.] da 20 milijonov [odkup, op. p.] za učbenike, in to za državo ni cenejše.« Minister torej ugotavlja, kar trdijo založniki – z učbeniki in delovnimi zvezki se ne bo dalo več zaslužiti. Sklep je preprost – brez zaslužka založbe učbenikov ne bodo dopolnjevale prav pogosto, nekatere bodo iz tega segmenta knjižne produkcije tudi izstopile. Minister si je torej zastavil zanimivo nalogo – vzpostaviti produkcijo sodobnih učnih gradiv kot neprofitne dejavnosti.
Kako razumeti, da minister neki gospodarski panogi vehementno očita dobiček, ki ga pri drugih gospodarskih panogah ne moti? Preizkusimo posplošitev: mar ni prav primer opisanega javnega govora o učbenikih dokaz, kako je trg kot model družbene ureditve dejansko dominanten? To morda zveni paradoksno, toda kar se tiče šole, je trg učbenikov za državo in ministra edini sporni trg. Na drugih trgih je dobiček pač nekaj normalnega. Kaj je torej tako spornega na učbenikih, da ne smejo prinašati dobičkov? Morda so založniki le lahka tarča, kjer ministri lahko pokažejo svojo moč. Dvajset milijonov za odkup učbenikov je namreč relativno majhen znesek (Miha Kovač, predsednik odbora za učbenike pri Združenju založnikov in knjigotržcev na GZS, v Mladini z 2. 9. 2011 govori o 15 milijonih ob 20- do 30-odstotnem prispevku staršev). Kolikšen del so v tem znesku pričakovani dobički, je težko oceniti. Založniki bi morali za 20 milijonov narediti naslednje: natisniti učbenike za vsak predmet za približno 166.000 otrok med 6 in 14 letom (toliko jih je bilo v letu 2010). Ob teh predpostavkah je moč nekoga, ki se pogaja o nekaj več kot 20 milijonih prometa v 4 večjih in vrsti manjših podjetij, pač omejena.
Naravnanost proti trgu učbenikov lahko interpretiramo tudi iz perspektive družin, danes plačnikov učbenikov, kjer nihče ne nasprotuje trgu otroških oblek, igrač, hrane, mobilnih telefonov in plenic. Zdi se, da je problem z učbeniki prisila: starši morajo učbenike najeti oziroma kupiti, delovne zvezke lahko samo kupijo. Sili jih šola kot javna institucija, skratka država. Prisila je trda, ne trudi se ohranjati iluzij potrošniške izbire. Starši morajo kupiti ali najeti stvari, ki jih ne želijo, država se vmešava v njihove tržne izbire. Nevmešavanje države v trg pa je temeljna neoliberalna mantra. Učbeniški trg torej žali potrošnika, krši njegovo pravico izbire. Ker je potrošnik tudi človek, je to že skoraj kršenje človekovih pravic. Učbeniški trg iz perspektive potrošnika torej sploh ni trg, zato je vreden vsega prezira in nasprotovanja in zato so dobički založnikov v nasprotju z dobički proizvajalcev plenic neupravičeni in nemoralni. Država, če že ne kupi učbenikov, lahko razburjene volivce pomiri tako, da poskuša založnikom čim bolj oklestiti dobiček.
V predstavi, da učbeniški trg ne sme biti trg, je še en paradoks, namreč ta, da ima trg učbenikov eno od lastnosti, ki se pripisuje tržni ureditvi, ko se jo prikazuje kot idealno. Učbeniški trg je primer trga, na katerem lahko deluje teorija racionalne izbire. Učbenike in delovne zvezke namreč izbirajo učitelji, torej strokovnjaki na svojem področju. V učbenikih in delovnih zvezkih ni vsebin, ki jih učitelji ne bi poznali, se pa učbeniki razlikujejo po tem, kako te vsebine strukturirajo, kako jih ubesedijo, kako opremijo in ilustrirajo. Slogi pisanja in urejanja učbenikov se razlikujejo, učitelji se razlikujejo po slogih poučevanja, razlikujejo se tudi družbeni konteksti, v katerih pouk poteka. Izbira učbenika torej temelji na učiteljevem premisleku, kateri od učbenikov, ki so mu na voljo, najbolj ustreza njegovemu načinu poučevanja in učencem. In temelji na presoji kvalitete učbenika. Prav to so temeljni argumenti, zakaj je več učbenikov za en predmet nuja.
Ministrstvo za šolstvo mora poskrbeti za kvalitetno oskrbo z učbeniki. Učitelji morajo imeti pri vsakem predmetu na izbiro več učbenikov, hkrati morajo biti učbeniki dostopni vsem. Danes lahko za produkcijo učbenikov poskrbijo samo založbe, tega ne zmore nobena javna institucija. Založbe morajo imeti možnost zaslužiti dovolj, da bodo učbenike lahko razvijale. Ali ministrstvo oba cilja doseže z odkupom, z večjim vložkom v učbeniške sklade in njihovim hitrejšim obnavljanjem, z morebitnim vstopom na trg delovnih zvezkov ali morda celo s subvencioniranjem razvoja učbenikov, je manj pomembno od cilja kontinuiranega razvoja raznolike učbeniške ponudbe. Ministrstvo lahko tudi poskusi doseči enake rezultate na kakšen inovativen, neprofiten način. Če pa je trg tako nesprejemljiv, potem naj bosta ministrstvo in vlada v celoti dosledna in se lotita korenite spremembe družbenega in ekonomskega reda v celoti.
Mitja Čepič Vogrinčič je raziskovalec na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani.
Pogledi, št. 18, 14. september 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Šolstvo in znanost:
|
komentarjev: 1
23.09.2011 Prispevki avtorja
Šolstvo in znanost:
|
komentarjev: 1
23.09.2011 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
