Neposredne volitve poslancev državnega zbora
Dvokrožni večinski sistem za odgovornost in razvoj
Ste vedeli, da se je Slovenija (za reprogramiranje in na novo) v samo nekaj tednih zadolžila za sedem milijard evrov, ki jih bomo plačali davkoplačevalci? Še leta 2008 je dobrih sedem milijard evrov znašal celotni skupni javni dolg naše države s podedovanim deležem dolga nekdanje Jugoslavije vred! Pa smo takrat v zadnjem obdobju edinega celotnega mandata vlade s Slovensko demokratsko stranko (SDS) na čelu uspešno vodili Slovenijo in celotno Evropsko unijo hkrati. Letos javni dolg Slovenije dosega že neverjetnih 28,8 milijarde evrov, kar je bistveno več od zadolženosti nekdanje Jugoslavije, ki je zato razpadla. Vsakemu otroku, ki v zibki veselo čeblja, vlada naloži 14.000 evrov dolga – avto, ki mu ga je že »zagonila« in ga otrok nikdar ne bo videl, plačal pa ga bo. Vsaki štiričlanski družini je vlada naložila 56.000 evrov dolgov – za eno stanovanje, v katerem nikdar ne bodo živeli, plačati pa ga bodo morali. Nič čudnega, da se danes študenti ne pogovarjajo več o tem, ali bodo zdravniki ali direktorji v Sloveniji, ampak samo še o tem, ali se bodo izselili v Nemčijo, Avstralijo ali v ZDA.
Za velikansko večino več kot dvajsetmilijardnega novega dolga v evrih sta zaslužni dve vladi tranzicijske levice: vlada Boruta Pahorja in vlada Alenke Bratušek. Ta njun »dosežek« še toliko bolj bode v oči, ker je bila Slovenija do konca leta 2008 zgled drugim državam v tranziciji in je imela ob svojem nastanku leta 1991 številne prednosti. Danes pa tudi najmočnejši dejavniki v demokratični mednarodni skupnosti in združenjih (EPP – European People's Party, Evropska ljudska stranka, IDU – International Democratic Union, mednarodno združenje desnosredinskih strank) z obžalovanjem ugotavljajo, da je Slovenija edina država nekdanjega socializma, v kateri tranzicija ni uspela. Slovenija je država, ki bo z odpravo usedlin socializma (kot je prenormiranost) še morala sprostiti vse svoje razvojne potenciale in v kateri bo moralo podjetništvo postati vrednota. Država, v kateri mnoge institucije in celoten pravosodni sistem ne delujejo na evropsko primerljiv način ter v kateri ni nobene odgovornosti. Postavljajo vprašanje, ki bi si ga morali postaviti vsi: kako se je lahko zgodilo, da smo kot nekdanji pozitivni zgled tako zelo zaostali za vsemi drugimi?
Cirkus proporcionalnega volilnega sistema
Za tujca je volilno in povolilno dogajanje v naši domovini najbrž smešno do solza. Slovenski volivci prepoznajo Liberalno demokracijo Slovenije (LDS) kot izpeto in skorumpirano stranko ter volijo Zares. Po volitvah zgroženi ugotovijo, da so dobili pod znamko Zares nazaj trdo jedro LDS s komaj kakšnim novim obrazom; ter da je Zares prav tako skorumpirana kot LDS ali pa še bolj. In na naslednjih volitvah vržejo Zares iz parlamenta ter volijo Pozitivno Slovenijo na osnovi medijske podobe Zorana Jankovića kot uspešnega gospodarstvenika. Toda leto dni po volitvah dobijo namesto njega Alenko. Bratušek in z njo na čelo vlade prav tisti Zares (trdo jedro LDS …), ki so ga vrgli iz parlamenta! Alenko Bratušek je bila namreč svetnica Zaresa v Kranju, še pred tem pa pri LDS. Na naslednjih volitvah bodo najbrž isti volivci spet grozno šokirani, ko bodo ugotovili, da so še tretjič nasedli floskulam o »novih obrazih« in so si preko neke nove stranke spet na oblast izvolili isto trdo jedro LDS – Zares – PS … skrito nekje za obrazom morda Igorja Šoltesa ali Mira Cerarja ali koga tretjega. Če k temu dodamo izkušnje iz prvih let po osamosvojitvi, ko je enkrat preskočila Slovenska nacionalna stranka s takrat izrazito protilevičarskim programom, drugič član krščanskih demokratov Ciril Pucko, vsi pa so »prodali« glasove tranzicijski levici, je učinek pričakovan.
Volivci so vse bolj prepričani, da njihov glas ne odloča o ničemer in da je vlada predvsem plod povolilnih kravjih kupčij med politiki. Da se oblast oblikuje praktično neodvisno od tega, komu so na volitvah ljudje zaupali svoj glas. Toda spregledajo dejstvo, da so povolilne kravje kupčije in prevrati posledica proporcionalnega volilnega sistema.
Prav tako kot je posledica proporcionalnega volilnega sistema odsotnost osebne odgovornosti, saj se vedno lahko vsakdo skrije za politično stranko, če mu ta le dopusti. Kar neslavno simbolizira nekdanji prvi mož poslanske skupine LDS Tone Anderlič, ki so ga po poročanju medijev zaustavili policisti in mu izmerili več kot dva promila alkohola v krvi ter mu prepovedali nadaljnjo vožnjo. On pa se je mirno odpeljal dalje in bil na naslednjih volitvah na listi takrat še vsemogočne LDS gladko znova izvoljen v parlament.
Zaradi slabih učinkov proporcionalnega volilnega sistema se pri volivcih krepi občutek nemoči, ker preprosto ne verjamejo več, da njihov glas sploh še o čem odloča; še bolj pa se krepi nezaupanje v institucije sistema. Politologija uči, da brez zaupanja v institucije sistema noben demokratični sistem ne more biti dolgoročno uspešen. Zgodovina tej ugotovitvi pritrjuje z mnogimi primeri. Žal tudi z dogajanjem na sončni strani Alp. Pa bi tu lahko bilo vse drugače.
Prva ustava je bila napisana za dvokrožni večinski volilni sistem
Pisateljska ustava, kot smo takrat popularno imenovali Teze za novo slovensko ustavo, je bila napisana v marsikaterem pogledu mnogo boljše kot končno besedilo ustave, ki jo imamo zdaj. Pisali so jo ljudje z velikim strokovnim znanjem in še večjimi ideali, ki so razumeli pričakovanja ljudi in dosledno spoštovali človekove pravice v najširšem pomenu te besede. Danes komaj še kdo ve, da je bilo prvotno besedilo tez za slovensko ustavo napisano za dvokrožni večinski volilni sistem in je dopuščalo celo uvedbo instituta odpoklica poslanca (ki je možen samo v večinskem volilnem sistemu).
Zaradi upoštevanja politične realnosti in potrebne dvotretjinske večine vseh glasov v parlamentu so ta določila pozneje izločili in prepustili ureditev volilnega sistema posebnemu zakonu, ki se mora sprejeti z ustavno večino. Zakon, ki po več kot dvajsetih letih v osnovi velja še danes, je bil tedaj mišljen kot začasna rešitev, samo za prve volitve po novi ustavi leta 1992. A kot je dejal Winston Churchill: »Najbolj trajne so začasne rešitve!«
Spreminjanje ustave s tresočimi hlačami
Za najbolj visoko donečim besedami v politiki so praviloma skriti najbolj pritlehni osebni interesi. Spreminjanje volilnega sistema je tako težavno zato, ker se križa z interesi večine političnih strank in z interesi večine poslancev v Državnem zboru Republike Slovenije.
Slabosti proporcionalnega volilnega sistema v razmerah slovenske tradicije in politične kulture so zelo hitro postale očitne. Puckizem je postal politični pojem. Že v prvih letih po osamosvojitvi se je v javnosti zato oblikovala vrsta zahtev, ki so povsem enake tistim, ki jih dve desetletji pozneje znova izraža civilna družba: zahteve po osebni odgovornosti funkcionarjev, po enakopravni zastopanosti vseh delov Slovenije, po večji samostojnosti poslancev, po zmanjšanju moči vodstev političnih strank, da naj o vladi dokončno odloči glas volivca in ne povolilne kravje kupčije, da naj se dejansko glasuje za človeka in ne več za politično stranko, da naj bo povezava med poslancem in volivci bistveno močnejša in naj volivci vedo, kdo je njihov poslanec.
Tudi reakcije političnih strank na te legitimne zahteve so bile povsem enake današnjim. Velika večina političnih strank je kot rešitev ponujala kozmetične popravke proporcionalnega volilnega sistema, ki pa njegovih bistvenih pomanjkljivosti nikakor ne odpravijo, nekatere celo poslabšujejo.
V SDS smo leta 1996 dali pobudo za referendum o dvokrožnem večinskem volilnem sistemu in za njegov razpis kot prvi v samostojni Sloveniji zbrali več kot 40.000 podpisov. Mediji so bili takrat za to pobudo zelo odprti, čeprav ni bilo nobene hude gospodarske krize, kakršno imamo danes. Kot vodja akcije za neposredne in poštene volitve – za dvokrožni večinski volilni sistem – sem imel zato priložnost napisati in objaviti več kot 400 člankov o tej temi, glavni zagovornik proporcionalnega sistema pa je bil dr. Slavko Gaber (LDS). Nastala je ogromna panika v »visoki« politiki in kot njena posledica še dve referendumski zahtevi: za kombinirani volilni sistem s strani Državnega sveta in za proporcionalni volilni sistem s strani poslancev tranzicijske levice. Referendume so potem poslanci tranzicijske levice razpisal tako, da so se upoštevali kot en referendum, čeprav je ustavno sodišče trikrat presodilo, da je to protiustavno. Na glasovanju je z daleč največ glasovi zmagal dvokrožni večinski volilni sistem, zaradi očitnega ignoriranja predhodnih odločitev ustavnega sodišča pa smo se morali še enkrat pritožiti na Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je presodilo, da je dvokrožni večinski volilni sistem na referendumu zmagal tudi pravno in da je ta odločitev ljudstva za državni zbor zavezujoča.
Toda nič ni pomagalo niti to, da smo opravili tudi vse tisto delo, ki bi ga morale institucije, saj sem napisal volilni zakon za dvokrožni večinski volilni sistem in zanj tudi nov zakon o volilnih okrajih (pozneje sem ga na njihovo prošnjo izročil geografskemu inštitutu, da so ga uporabili kot osnovo za pripravo svojega predloga). Namesto da bi upoštevali vsaj sodbo ustavnega sodišča, sta dve tretjini vseh poslancev v ustavo zapisali člen, po katerem imamo v Sloveniji proporcionalni volilni sistem. Vsiliti nekaj v ustavo v nasprotju z jasno izraženo večinsko voljo ljudstva, ki jo je kot veljavno in zavezujočo(!) odločitev potrdilo celo ustavno sodišče, je skrajno nedemokratično. Česa podobnega ne boste našli v nobeni moderni demokratični državi.
Ustavo naj bi spreminjali skrajno premišljeno in demokratično – s tresočo se roko. V Sloveniji je večina poslancev v paniki za svoje stolčke ustavo spremenila s tresočimi (in najbrž hudo polnimi) hlačami. V naši državi imamo zato v ustavi v bistvu oktroiran – v nasprotju z ljudsko voljo vsiljeni – člen, kar je trajni madež na licu slovenske demokracije.
Tragikomično je, da je bila panika večine poslancev posledica neznanja in nerazumevanja učinkov volilnega sistema. Svoje nespoštovanje demokratičnih principov in vrednot so plačali prav s tistim, kar so hoteli obraniti za vsako ceno – s svojimi stolčki na naslednjih volitvah. Do volitev so sicer nastopali zmagoslavno in se celo na vse pretege hvalili s svojim početjem. Kot mali bogovi … Mae West je nekoč dejala: »Motiti se je človeško, ampak občutek je pa božanski!« Logika, da bodo po istem volilnem sistemu najlažje ponovno izvoljeni, se je izkazala tudi z vidika njihovih osebnih interesov za povsem zgrešeno. Samo peščica jih je ponovno vstopila v parlament. Toda izjemna razvojna priložnost za Slovenijo je bila z njihovim početjem uničena za dolgo časa.
Soglasje strokovnjakov o volilnih sistemih
Star slovenski pregovor pravi, da vsak berač svojo malho hvali. Če to kje velja, velja zagotovo pri volilnih sistemih. Vprašanje je že, kaj znanost dejansko sploh je. V Sloveniji je zaradi neuspele tranzicije politika vse in vse je politika. Zato se žal velikokrat skrito za zvenečimi akademskimi nazivi kot »čista znanost« prodaja navadna politična prepričanja, predsodke in osebne interese. Kadar pa gre za resnično znanost, stroka že po definiciji nikoli ne more biti enotna. Dvom in razmišljanje zunaj ustaljenih pravil (»out of the box«) sta pravzaprav gonilo znanosti. Pri volilnih sistemih je neenotnost stroke popolna. Kolikor znanstvenikov, toliko različnih pogledov. Če seveda najprej odmislimo vsa politična prepričanja, prepisovanje, prikrivanje osebnih interesov za visoko donečimi demokratičnimi principi in ostalo, kar sliko zamegljuje, občasno pa je v funkciji ustvarjanja videza lažne enotnosti. Edino res popolno soglasje, ki bi ga v zvezi z volilnimi sistemi lahko izluščili iz znanstvenih del velikega števila avtorjev iz različnih demokratičnih držav, je to, da vsak volilni sistem v vsaki državi oziroma družbi učinkuje drugače (!) in daje drugačne rezultate, odvisno od kulture, demokratične tradicije, različnega zgodovinskega izročila, različno poudarjenih vrednot in sploh vseh dejavnikov, ki oblikujejo moderno demokratično družbo. Kadar torej preberete trditve tipa, »da obstaja soglasje velikega dela stroke, da je boljši ta in ta volilni sistem«, raje nehajte brati, saj vam spet nekdo prodaja svoje lastne predsodke in osebne interese pod krinko znanosti.
Stroka načeloma loči proporcionalni (sorazmerni) volilni sistem, kombinirani volilni sistem in večinski volilni sistem. Pri večinskem volilnem sistemu je bistvena, z vidika oblikovanja predvolilnih koalicij celo drastična razlika med enokrožnim in dvokrožnim večinskim volilnim sistemom. Velikokrat avtorji, ki vnaprej zavračajo dvokrožni večinski volilni sistem, zavestno manipulirajo in pišejo, kot da gre za enokrožnega, oziroma ju v opisovanju kar izenačijo.
Vsak od volilnih sistemov ima svoje prednosti in slabosti! Prednosti in slabosti kateregakoli volilnega sistema obstajajo neodvisno od okoliščin države oziroma družbe, v kateri je vzpostavljen, vendar v različnih družbenih okoljih pridejo zelo različno do izraza. Številni argumenti govorijo za to, da bi bil v sedanjih razmerah za Slovenijo glede na njeno politično in siceršnjo kulturo ter tradicijo dvokrožni večinski volilni sistem najboljša rešitev.
Dvokrožni večinski volilni sistem za odgovornost
Dvokrožni večinski volilni sistem ljudje dobro poznamo, saj po njem volimo predsednika države in župane. Glasovali bi za človeka in ne za politično stranko. Izvoljen bi bil torej tisti poslanec, ki bi v svojem volilnem okraju prejel večino vseh glasov volivcev, ki bi glasovali (na primer od skupaj 10.000 glasov vsaj 5.001 glas). Če nihče ne bi prejel absolutne večine, bi se v drugi krog uvrstila kandidata z največ glasovi v prvem krogu; v drugem krogu pa bi bil izvoljen tisti, ki bi prejel več glasov od protikandidata. Mandat bi torej prejel neposredno izvoljeni kandidat. To je bistvena razlika od katere koli variante proporcionalnega volilnega sistema, kjer gre glas volivca v resnici vedno politični stranki in politična stranka tudi prejme mandat, ki je potem šele po določenem mehanizmu (odstotek, preferenčni glas) dodeljen kandidatu z liste te stranke. Tudi morebitni absolutni preferenčni glas tega dejansko v ničemer ne spremeni!
Dejstvo, da izvoljeni poslanec prejme mandat neposredno, mandat pa temelji na glasovih večine vseh volivcev v okraju, bi imelo v slovenskih razmerah očitno zelo pozitivne posledice (kar lepo kažejo razmerja župan–občani v manjših občinah, ki so po velikosti primerljive z volilnimi okraji). Po dvokrožnem večinskem volilnem sistemu izvoljeni poslanec bi imel bistveno večjo legitimiteto in hkrati bistveno večjo odgovornost do volivcev. Danes veliko ljudi nima pojma niti o tem, kdo naj bi bil njihov poslanec. Večja odgovornost do volivcev bi zagotovo bistveno izboljšala politično kulturo. Konec bi bilo skrivanja za političnimi strankami in vsakdo bi zagotovo bolj pazil, kaj počne. Dejstvo, da bi ljudje poznali svojega poslanca, pa bi imelo tudi pozitiven povratni učinek – povečalo bi se zanimanje ljudi za politiko. Danes je pravzaprav največji met nepoštenim (tajkunom in podobnim), ki zlorabljajo politiko, uspel s tem, da so politiko tako priskutili povprečnim državljanom, da večina sploh noče več vedeti, kaj se dogaja. Z zmanipuliranimi nevedneži pa se da fantastično poigravati. Kar preberite si še enkrat uvodni del …
Enakopravna zastopanost vseh delov Slovenije
V zelo majhnem parlamentu, kar po mednarodnih merilih slovenski zagotovo je, je vpliv posameznega poslanca sorazmerno velik. Zato je enakopravna zastopanost vseh delov države zelo pomembna. Prebivalci volilnih okrajev, ki nimajo svojega predstavnika v državnem zboru, so objektivno v slabšem položaju od drugih. Tega problema tudi morebitna odprava okrajev in uvedba preferenčnega glasu ne bi izboljšala, ampak prej poslabšala. Sčasoma bi bili najbrž izvoljeni predvsem kandidati iz mestnih središč, kjer je dostopnost do medijev in s tem poznanost kandidata ter koncentracija volivcev največja.
Dvokrožni večinski volilni sistem problema neenakopravne zastopanosti delov države sploh ne pozna. Volilni okraji morajo biti oblikovani na približno enako število prebivalcev in morajo biti zaokroženi. Iz vsakega okraja je izvoljen natanko en poslanec. Enakopravna zastopanost vseh delov države je torej v dvokrožnem večinskem volilnem sistemu idealno dosežena.
Dvokrožni večinski volilni sistem za razvoj
Slovenija je od prvih volitev v državni zbor do danes imela na oblasti trikrat več časa tranzicijsko levico kot stranke demokratične sredine. Vse vlade so imele skupni imenovalec: pri ključnih razvojnih odločitvah so bile od znotraj blokirane zaradi izsiljevanja manjših partnerjev. Slovenija je na tak način zamudila izjemne razvojne priložnosti in izgubila ogromno denarja. Tudi neodločitev se v politologiji še kako šteje kot odločitev. Če nič drugega, prepozna odločitev pomeni izgubo časa. In čas je denar. Za nekatere več let prepozne odločitve v gospodarstvu je s primerljivimi ponudbami mogoče dokazati, da bi z njimi pred leti pridobili tudi do štirikrat več denarja, kot ga bo vlada lahko zdaj. In ker se je v vmesnem obdobju najemalo kredite, je škoda še toliko večja. V slovenskih razmerah je proporcionalni volilni sistem eden od temeljnih vzrokov za gospodarsko nazadovanje in stagnacijo še v času, ko vsa Evropa že napreduje. Vseh izgubljenih priložnosti se niti ne da oceniti. Poleg notranjih blokad in prevratov sredi mandata se izgubi tudi mesece časa po vsakokratnih volitvah zaradi sestavljanja koalicij in vlad.
Uvedba dvokrožnega volilnega sistema bi pomenila konec izgubljenih mesecev po volitvah zaradi postavljanja koalicij in vlad. Ker bi se koalicije oblikovale že pred volitvami, bi morali že prej oblikovati skupen program, na osnovi katerega bi volivci izvolili skupne kandidate. Notranjih strankarskih izsiljevanj zato ne bi več moglo biti. Vzpostavilo bi se stabilno politično-gospodarsko razvojno okolje za čas celotnega mandata, kar slovensko podjetništvo krvavo potrebuje.
Glas volivca bi dejansko odločil o oblasti
Razdrobljenost političnega prostora bi ob uvedbi dvokrožnega volilnega sistema zagotovo pripeljala do koalicij sorodnih političnih strank. Koalicije bi torej morale nastati precej pred volitvami in na osnovi skupnega programa poiskati ustrezne kandidate ter vnaprej predstaviti sestavo celotne vlade. Za volivca bi bilo to glede na sedanjo nepreglednost izjemno blagodejno. Pozitiven učinek uvedbe dvokrožnega večinskega volilnega sistema bi bil dolgoročno velik tudi zato, ker bi volivec spoznal, da njegov glas dejansko odloča. Povolilnih kravjih kupčij in na njih utemeljenih volilnih prevar preprosto ne bi več moglo biti. Na večer po volitvah bi vedeli, kdo je oblast in katera vlada je dobila zaupanje ljudi. Delo bi lahko prevzela takoj in izgubljenega časa ne bi bilo več. Uvedba dvokrožnega večinskega sistema je v sedanjih razmerah v življenjskem interesu slovenskega podjetništva, v razvojnem interesu celotne države in v interesu državljank in državljanov, da dejansko odločijo o oblasti ter s tem o svoji usodi.
Nasprotovanje dvokrožnemu večinskemu sistemu je uničevanje razvojnih potencialov
Noben volilni sistem ni idealen. Vprašanje je le, ali v aktualnih razmerah in v danem okolju pozitivne lastnosti posameznega volilnega sistema pretehtajo negativne. Razvojne prednosti uvedbe dvokrožnega večinskega volilnega sistema v Sloveniji so očitne in jih priznavajo tudi mnogi zagovorniki drugih sistemov. Kot pomanjkljivost tako nasprotniki običajno navedejo, da naj bi bil proporcionalni volilni sistem bolj demokratičen, ker daje večjo možnost izbire. Očitno dejstvo pa je, da je ta izbira bolj navidezna. Celo dr. Gaber, ki je vedno zagovarjal proporcionalni volilni sistem, je pred leti napisal, da je izbira volivca vedno ambivalentna – da sam pri sebi izbira le med dvema nasprotnima možnostma; ter da gre samo za vprašanje, kateri možnosti zazna kot nasprotni. Tudi s tega vidika je torej dvokrožni večinski volilni sistem mnogo bližji dejanski izbiri volivca kot katerikoli drugi.
Drugi očitek je navezan na obstoj in preživetje manjših strank, ker da bi jih večinski sistem uničil. Če bi šlo za enokrožni večinski volilni sistem, kjer vsaka stranka nastopi samostojno, saj za zmago zadošča en glas več od ostalih, bi bil ta očitek vsaj delno utemeljen. Vendar predlagamo dvokrožni večinski volilni sistem, ki zahteva absolutno večino vseh glasov, kar sili v povezovanje sorodnih strank že pred volitvami. Tako bi s postavitvijo svojih kandidatov kot skupnih ohranila svoj obstoj tudi manjša stranka, seveda ob dogovorjenem razmerju v koaliciji.
Ob tem velja opozoriti, da se je do zdaj že več kot jasno pokazalo tisto, kar vemo vsi, ki se znanstveno ukvarjamo z volilnimi sistemi: v proporcionalnem sistemu neodvisen kandidat nima prav nobene realne možnosti. Veliko število neodvisnih županov pa nedvoumno priča, da ljudje želijo večjo avtonomijo izvoljenih funkcionarjev do političnih strank. Tudi tu je prednost večinskega sistema zato očitna in je čas postavil na laž nekatere teoretike proporcionalnega sistema na tranzicijski levici, ki so ljudi zavajali s povsem nasprotnimi trditvami (kako naj bi »povezani neodvisni kandidati v proporcionalnem sistemu imeli večje možnosti za izvolitev« ... ja, prav gotovo).
Najbolj razvpita trditev nasprotnikov dvokrožnega večinskega volilnega sistema pa je čisto navadna laž, čeprav je objavljena v člankih ali knjigah. To je floskula, da dvokrožni večinski volilni sistem »povečuje nasprotja in skrajnosti v družbi«. To trditev dogajanje v slovenskem političnem prostoru postavlja na laž že dvajset let, pa jo še kar poslušamo vedno znova. Tako do konca ideološko razklan in v skrajnosti zabarikadiran politični prostor, kot se je v pogojih proporcionalnega volilnega sistema razvil v Sloveniji, meji že na absurd. Predstavlja oviro pri iskanju razvojnega konsenza. Prav proporcionalni volilni sistem dejansko sili v ideologizacijo in skrajnosti zaradi nujnosti poudarjanja razlik med množico političnih strank. To uči tudi zgodovina. Zavrženi in zločinski nacistični režim se je začel z vzponom Nacional-socialistične delavske stranke (NSDAP) na oblast, kar ji je uspelo prav zaradi proporcionalnega (!) volilnega sistema, ki je skrajnost nacistov nagrajeval. Absolutni večini se NSDAP s svojo protikapitalistično (!!! – vam tole ne zveni hudo znano?) revolucionarno retoriko ni uspela niti približati, a ko je Hitlerju kot njenemu voditelju leta 1933 v množici manjših, med sabo sprtih demokratičnih strank uspelo izsiliti mandat za sestavo vlade, je oblast sprevrgel v totalitarno in je ni več izpustil do dokončnega poraza v drugi svetovni vojni.
Dvokrožni večinski volilni sistem omogoča uspeh samo tistim kandidatom, ki zelo pozorno prisluhnejo željam večine in se sredini čim bolj približajo! Skrajnosti propadejo, nasprotja se zmanjšajo, ideološke teme izginejo v ozadje, v ospredje pa pridejo razvojni programi in kvaliteta ljudi ter strpno iskanje strateškega razvojnega soglasja. Prav to pa je tisto, kar Slovenija potrebuje.
Možnosti za resno spremembo volilnega sistema
Nasprotovanje dvokrožnemu večinskemu volilnemu sistemu je v aktualnih slovenskih razmerah le težko razumeti drugače kot pritlehno računico kovanja političnih dobičkov iz razklanosti in nepreglednosti političnega prostora. Vse to je razvojno skrajno škodljivo. Toda prav iz korita ideološke razklanosti, zmešnjave pojmov in vrednot ter nepreglednosti političnega prostora se debelo redi kar nekaj političnih strank na tranzicijski levici (in njihovih podaljškov v »nevladni« civilni družbi). Poleg tega vsaka napoved resne spremembe volilnega sistema zatrese hlače vsem tistim poslancem, ki kljub nedvoumni izkušnji iz leta 1996 še vedno naivno verjamejo, da bodo po istem volilnem sistemu najlažje ponovno izvoljeni v parlament. Zato so možnosti za vsako večjo spremembo volilnega sistema izjemno majhne. O tem priča reakcija najbolj vplivnih strank sedanje oblasti na največjo krizo, s katero se sooča Slovenija doslej. Namesto resnega pogovora brez predsodkov in floskul si želijo kvečjemu nekaj kozmetičnih popravkov: malenkosten dvig volilnega praga in absoluten preferenčni glas znotraj strankarske liste. Take spremembe seveda v ničemer ne bi odpravile pomanjkljivosti proporcionalnega volilnega sistema v aktualnih slovenskih razmerah, bi pa sodelovanje pri tovrstnem vbrizgavanju botoksa v grd obraz učinkov proporcionalnega volilnega sistema trajno spodnesel legitimiteto argumentov zagovornikom dvokrožnega večinskega volilnega sistema, ki opozarjamo na vsiljeni člen o tem sistemu v slovenski ustavi in trdimo, da je potrebno vsako odločitev ljudstva dosledno spoštovati.
Sedanja kriza je test zrelosti slovenske politike pri iskanju razvojnega konsenza. Najbolj odvratna floskula pri tem je, da »so v politiki vsi isti«. Nismo, ne bomo in nikoli nismo bili! Nekateri smo nosili orožje v vojni za Slovenijo, drugi so se sestajali z vodji obveščevalcev JLA. Nekateri so glasovali za razvojno uničujoč zakon o davku na nepremičnine, drugi smo mu do konca nasprotovali in smo ga poslali na ustavno sodišče ter tam zmagali. Nekateri se sprememb zaradi lastnih interesov na smrt bojijo; drugi vemo, da jih Slovenija potrebuje, ter temu dajemo prednost. A za dogovor sta potrebna dva. Zato, če ne bo šlo drugače, bi veljalo razmisliti tudi o ideji, da bi na osnovi ustavnega zakona izvedli referendum o volilnem sistemu ali vsaj posvetovalni referendum o spremembi ustave, pred katerim bi se vsi zavezali k doslednemu spoštovanju in uresničitvi odločitve. Tako da bi volivci neposredno izbrali med dvema jasnima alternativama, od katerih bi bila ena dvokrožni večinski volilni sistem, ki ga je ljudstvo nekoč že večinsko potrdilo. Tista alternativa, ki dobi več glasov, se s spremembo ustave uresniči. Že tak dogovor bi bil velik korak za politiko. Paradoksalno je največji nasprotnik takemu, za državo in vse njene prebivalce brez dvoma koristnemu dogovoru, proporcionalni volilni sistem, ker nagrajuje ideološka nasprotja. Za temi pa se skrivajo osebni interesi elit bivšega režima in njihovih dedičev, kar nedvoumno pove Murphyjev zakon: »Karkoli vam govorijo, vam govorijo o denarju!«
_
Mag. Branko Grims je poslanec državnega zbora od leta 2004.
Pogledi, let. 5, št. 8, 23. april 2014