Enaki v drugačnosti
Omejitev gibanja je veljala za tiste, katerih prisotnost bi lahko povzročila nemire. Cesta med Zagradcem in Ambrusom je bila odprta pod posebnimi pogoji. Za kakšne posebne pogoje je šlo? Posebni pogoji s priimkom Strojan. Policija naj bi s tem ukrepom varovala prav njihova življenja. Domačini so ob cesti namreč postavili vaške straže. Do romskega naselja drugače kot mimo njih ni bilo mogoče priti. Tudi po gozdnih poteh ne, saj so vaščani tja namestili vejevje. Straže so potekale podnevi in ponoči. Postavili so šotore, elektrika je prihaja iz generatorja, prebivalci vasi pa so vaškim stražarjem prinašali hrano in pijačo. Nekateri so vzeli celo dopust, samo da se romska družina Strojan ne bi vrnila v svoje nekdanje bivališče. Komisija, ki si bo mnenje o tem, kako Slovenija uresničuje priporočila konvencije za varstvo narodnih manjšin, ustvarila v pičlih treh dneh obiska na podlagi pogovorov s predstavniki italijanske, madžarske in romske skupnosti, je opozorila na razlike v položaju Romov v Sloveniji v Prekmurju in na Dolenjskem. Primer, ki bode v oči, je občina Grosuplje, ki spet nima romskega svetnika in izobraževanja. Več kot polovica romskih učencev na Dolenjskem ne napreduje iz prvega v drugi razred. Čeprav komisija Dolenjske ni obiskala, vedo, da je tam položaj, kar zadeva romsko skupnost, najslabši. Še pravi čas so odšli, saj bi bili sicer priče novim valom nestrpnosti. Vrli predsednik civilne iniciative za reševanje romske problematike, ki je mimogrede obljubil, da bo ob neuspehu na lokalnih volitvah prenehal delovati, svoje obljube ni izpolnil in nadaljuje »reševanje« romskih vprašanj na Dolenjskem. Rešitev državnega brezpravja vidi v povezavi lastnikov zemljišč, na katerih nezakonito bivajo Romi, in njihovem »čiščenju«. Izraz »čiščenje« ni plod moje domišljije, temveč je prišel iz ust človeka, ki naj bi si vrsto let prizadeval pomagati Romom na Dolenjskem. Učinek je ravno nasproten. S svojimi izjavami še kako vzbuja nestrpnost, tako med Romi kot med večinskim prebivalstvom. Prvi ga zaradi njegovega delovanja ne marajo, drugi mu zaradi nasilnih in neprimernih reakcij prvih, ki jih povzroča, ploskajo in ga podpirajo. Pri tem mediji na veliko ugibajo, ali se bo Ambrus ponovil. In s tem tudi sami dolivajo olje na žerjavico, ki potrebuje le še malo, da zagori. Tako ali tako so večni problem Romi in priseljenci. Če že ne moremo svojega povedati korumpiranim politikom, visokim uradnikom, gradbincem in tajkunom, potem se vedno lahko znesemo na najbolj ranljive skupine, ki so povsod okoli nas. Če že nimate soseda Roma ali istospolno usmerjenega, potem imate zagotovo soseda s priimkom na -ić, ki vam gre že samo zato, ker ne upošteva slovenske abecede, ki črke ć ne pozna, na živce. Četudi z njim ni nič narobe in mu na hodniku vsako jutro prijazno odzdravite. Multikulturnost torej ni vprašanje, je dejstvo. Obdaja nas na vsakem koraku. Na nas je, da jo sprejmemo tako, kot je. Zakaj tolikokrat izgovorjena misel, da nas različnost bogati, v resnici ne zaživi in je še vedno le zapis na papirju? Je tako težko spoštovati pravice drugačnih? Vsi, ki se tako ali drugače ukvarjamo z Romi, zlagamo pisan mozaik na dolgi poti boljše vključenosti in razumevanja romske skupnosti v Sloveniji. V času, ko je multikulturnost dobrodošla, sprejemamo drugačne, a le do meje, ko ti ne živijo v naši soseski. Z napihovanjem zgodb globoko zakoreninjene predsodke in stereotipe o Romih le še poglabljamo. Ali je pogoj za uspešno vključitev Romov v družbo to, da znamo vsi lepo govoriti slovensko, da hodimo v službo in živimo po pričakovanjih večine? Ali smo potem še vedno Romi, če ne znamo govoriti romsko, če ne vemo, kje in kako so živeli naši dedki in babice? Sama sem imela srečo in mi romski jezik ni tuj, čeprav ga v mladosti nisem uporabljala. Vem, kako je živeti v romskem naselju, in vem, da sem bila tam kot otrok srečna. Danes vem, da sem vse to hotela pozabiti in izbrisati, ker biti drugačen ni enostavno. Vem, da moji otroci in vnuki tega ne bodo doživeli in poznali. Razen če mi dovolite biti ponosna na svojo drugačnost. Posploševanje na podlagi poznavanja osebnih značilnostih nekega posameznika rojeva stereotipe in predsodke do cele skupnosti. Govorjenje o njih na podlagi popolnega neznanja in nepoznavanja niti enega predstavnika neke skupnosti pa strahove. Morda boste nekoč premagali strah in nam dovolili biti enaki v naši drugačnosti.
–
Enisa Brizani je redaktorica romske oddaje na TV Slovenija Naše poti.
Pogledi, 1. december 2010