Europeana, zakladnica družinskih spominov
06. 04. 2012
»Zbogom orožje. Dobrodošli spomini« je eno od gesel, s katerim Europeana in Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) v Ljubljani vabita Slovence, naj z družinskimi zgodbami in predmeti iz prve svetovne vojne sooblikujejo vseevropsko zbirko spominov Europeana 1914–1918. Kulturna dediščina niso le gradovi in cerkve, temveč tudi pričevanja posameznikov, zgodovina pa ni le tisto, kar se je dogajalo nekoč davno v preteklosti, temveč jo ljudje živimo in soustvarjamo, pravi Jill Cousins, direktorica Fundacije Europeana. Sliši se sijajno, a ima nekaj lepotnih napak …
V Europeani (evropska digitalna knjižnica z digitaliziranimi slikami, besedili ter zvočnimi in video posnetki, dostopna na www.europeana.eu) je ta čas po besedah ravnateljice NUK Mateje Komel Snoj dostopnih 250.000 enot digitalnih kulturnih vsebin, od česar jih je 205.000 prispevala NUK. Ključni motiv za Europeano 1914–1918, ki je, kot je na tiskovni konferenci prejšnji teden povedala Jill Cousins, direktorica Fundacije Europeana in Evropske knjižnice s sedežem v Haagu, njen »najljubši projekt«, je »digitalizirati vse reči, ki jih hranimo na podstrešjih«, pri tem pa k sooblikovanju evropske kulturne zgodovine pritegniti posameznike. Stare in mlade: babica se bo vrnila domov s škatlo spominov pod roko in veselo naznanila vnuku, da je dala digitalizirati vse družinske zgodbe. Kaj res, bo odvrnil vnuk, in se takojci priklopil na splet, v hlastavi radovednosti preveril povedano in se pomudil še pri drugih zgodbah, posledično pa poglobil svoje znanje o zgodovini. Tako nekako se glasi zgodbica, ki jo je povedala Jill Cousins, njene besede pa je potrdil tudi nemški zgodovinar Frank Drauschke, ki je takim javnim digitalizacijam (v angleščini so jih poimenovali kar family history road shows – po oddaji na BBC Antiques Road Show, v kateri se strokovnjaki za starine mudijo na različnih koncih Velike Britanije in ocenjuje predmete, ki jim jih prinesejo pokazat domačini) prisostvoval in o njih nekaj malega povedal. Nemčija je prišla na vrsto med prvimi, za Veliko Britanijo in Luksemburgom (po Sloveniji pa se bodo zvrstile še Danska, Belgija, Italija in tako naprej) in odziv medijev ter ljudi sta presegla pričakovanja, prinašalci družinskih spominov so se ponekod gnetli pred zbirnimi mesti, še preden so se ta odprla. Zaznati je bilo rahle razlike med predstavniki različnih narodov: medtem ko so Nemci v resnici prihajali z velikanskimi škatlami, v katerih so hranili najrazličnejše predmete, so Britanci ponavadi prinesli le medalje, ki so jih predniki dobili v prvi svetovni vojni, saj se jim ostalo ni zdelo vredno hrambe.
Postopek je dokaj enostaven: posameznik prinese predmet, ki mu ga po nekaj minutah, kolikor traja digitaliziranje, nepoškodovanega vrnejo. Če se je v hrambo odločil izročiti zgodbo, torej delček ustne dediščine, traja malce dlje – da spraševalec povedano vnese v računalnik. Pri predmetih izvedenci nemalokrat že na oko ugotovijo, ali so ti verodostojni ali ne, pri ustni dediščini pa je resnici mnogo teže priti do dna – in glede na to, da je od dogodkov minilo že skoraj stoletje, se je v človeškem spominu, sploh pa pri prehajanju iz roda v rod gotovo že marsikaj preoblikovalo, spojilo, olepšalo … Kako pomemben je dejavnik verodostojnosti pri takšnem zbiranju ustne kulturne dediščine? Europeana razlikuje med stvarmi, ki jih pridobimo iz ustanov, kjer hranijo kulturno dediščino skladno s pravili in imajo vse listine pečat verodostojnosti, ter podatki, ki jih pridobimo od posameznikov, odgovarja Jill Cousins. »Mislim pa, da je poslanstvo Europeane omogočiti dostop do takšnega gradiva, ki ponuja ogromno informacij in ogromno zgodb, s katerimi bodo ljudje na nekatere dogodke lahko začeli gledati z drugega zornega kota.« Ali so vsa takšna pričanja stoodstotno resnična in zanesljiva, je pač drugotnega pomena.
Osnovni namen takšnega zbiranja informacij je spodbuditi ljudi, da bi se vključili v oblikovanje kulturne zgodovine in v skrb za ohranjanje kulturne dediščine, je poudarila Karmen Štular Sotošek, predstavnica projekta Europeana 1914–1918 in vodja službe za digitalno knjižnico v NUK. Peter Hawlina, predstavnik slovenskega rodoslovnega društva, pa je na predstavitvi Europeane 1914–1918 med drugim spregovoril o pomembnosti družinske zgodovine. Naj bosta piščal iz Divjih bab ali kolo, ki so ga našli na Barju, še taki svetovni redkosti, je za družinske člane skorajda več vredno kaj, kar se najde v družinski zakladnici spominov. V primeru rodbine Petra Hawline je to dnevnik, ki ga je na galicijski fronti pisal njegov ded, mobiliziran kot zdravnik.
Toda skladno z glasom razuma, ki je prišel iz ust enega navzočih na tiskovni konferenci – bržčas ni bil predstavnik sedme sile, temveč (zgodovinske) stroke –, bi se kazalo vprašati, kdo bo vse zbrano obdelal in iz gradiva potegnil kakšno rdečo nit, nauk? Zbrano je navsezadnje le razsuti tovor, po katerem niti ne bo lahko brskati oziroma bo iščoči moral vedeti, kaj išče. Ali Europeana sodeluje z zgodovinarji, ki se bodo lotili takšnega dela? Z zgodovinarji smo že vzpostavili stik, zraven so pri vseh dogodkih, na katerih zbiramo gradivo, odgovarja Cousinsova. In kakšni bodo iskalni kriteriji? »Kdo, kaj, kje, kdaj,« izstreli sogovornica. »Imena in datumi so zelo pomembni pri iskanju, če to ne bo zadoščalo, pa po opisu in po posameznih besedah. Kogar bo zanimalo, kaj se je dogajalo na fronti pri Novi Gorici, bo preprosto vnesel vse te besede. Mislim, da to ljudem ponuja veliko novosti in da bo brskanje po Europeani 1914–1918 odkrivalo nemalo zanimivosti.«
Pogledi, št. 6, 28. marec 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
