Kulturocid
Izginjanje kulturne dediščine
Pa vendar se je zanimivo ozreti nanje. Raphael Lemkin je bil poljski pravnik judovskega rodu, ki je prek pravne analize vzpostavljenih nacističnih režimov v okupirani Evropi prvi definiral koncept genocida. Opredelil ga je kot »uničenje naroda ali etnične skupine«, kot naklepen in premišljen zločin s točno določenim namenom. Nekdanji varšavski javni tožilec, akademik in vojak, ki je pozneje emigriral v ZDA, je že v tridesetih letih prejšnjega stoletja razmišljal, kako pravno zaščititi ogrožene etnične in nacionalne skupine. Mož, ki je v holokavstu izgubil večino svojih družinskih članov, je bil eden glavnih pobudnikov sprejetja Konvencije za preprečitev in kaznovanje genocida Združenih narodov (CPPCG), ki je v veljavo stopila leta 1951. Drugi člen omenjenega dokumenta našteva več dejanj, ki izpolnjujejo zakonske znake genocida. Med drugim omenja ubijanje pripadnikov določene narodne, etnične, rasne ali verske skupine, izpostavljanje prizadete skupine življenjskim razmeram, ki lahko povzročijo njeno celotno ali delno uničenje in prisilno preseljevanje otrok ene skupine v drugo. Konvencijo je do danes ratificiralo 146 držav.
Ogroženi temelji civilizacije
Ob pripravi dokumenta je prišlo tudi do vprašanja, ali naj odgovorni v besedilo vključijo dejanje t. i. kulturnega genocida. Lemkin je bil mnenja, da se napad na kulturo določenega naroda oziroma skupine ne razlikuje bistveno od množičnih pobojev. Na koncu je prišlo do konsenza, da bi vključitev »kulturnega uničenja« preusmerila pozornost od glavnega namena dokumenta. To pa je bil poskus sprejeti pravni okvir za preprečitev množičnega fizičnega ali biološkega – npr. s prisilno sterilizacijo – uničenja določene skupine ljudi. Uporaba oznak, kot so kulturni genocid, kulturocid ali kulturno čiščenje, je danes odvisna od političnih, družbenih, zgodovinskih okoliščin posameznega konflikta, z njimi pa govorimo o podobnih stvareh. O izbrisu ključnih družbenih in verskih institucij na določenem območju, o prepovedi uporabe lokalnega jezika, o preganjanju intelektualcev in akademikov, o omejevanju umetniških, kulturnih dejavnosti, o uničenju ali zaprtju nacionalnih muzejev, knjižnic, arhivov, galerij …
Ko danes zremo proti Siriji in Iraku, kjer se je v vrtincu zapletenega in krvavega vojaškega, političnega, verskega, etničnega, sektaškega konflikta in ene največjih humanitarnih katastrof našega časa znašla pod udarom tudi tamkajšnja neprecenljiva kulturna dediščina, se najprej počutimo napadeni kot ljudje. Ob podobah izropanih muzejev, uničenih muzejskih eksponatov, zažganih dragocenih rokopisov, porušenih verskih objektov, razdejanih starodavnih spomenikov se zdi, da so ogroženi temeljni moralni in etični postulati naše civilizacije.
Zgodba pa se praviloma začenja s t. i. Islamsko državo.
Matična celica – zapor Bucca
Islamska država (s kraticami IS, ISIL, ISIS, Daiš) je radikalna sunitska salafistična džihadistična skupina, ki nadzira ozemlje od severozahoda Sirije do iraške Faludže, približno 70 kilometrov zahodno od Bagdada. Na območju je razglasila kalifat s prestolnico v sirskem mestu Raka, ki ga vodi skrivnostni Abu Bakr Al Bagdadi. Pod njeno nadvlado živi v Siriji in Iraku več kot šest milijonov ljudi. Jedro združbe naj bi se oblikovalo iz teroristične celice Al Kaida v Iraku, ki je kot reakcija na ameriško okupacijo nastala leta 2004. Skrajneži so svetovno javnost šokirali s silovitim zavzetjem drugega največjega iraškega mesta Mosul junija lani. ISIL je bil v Siriji sprva zgolj ena izmed mnogih oboroženih milic, ki so se pojavile v kotlu državljanske vojne, potem pa je izkoristil napete razmere v regiji in se oblikoval v dobro organizirano dominantno skrajno skupino, ki je spretno pridobila tuje orožje in nove borce. Bolj kot boj proti sirskim vladnim silam jih je zanimala ozemeljska ekspanzija in vzpostavitev vojaške premoči na zasedenem območju. Zvestobo so jim prisegle tudi nekatere tuje skrajne organizacije. Vrsta skrajnežev, borcev, operativcev, pozneje aktivnih znotraj skupine, se je povezala v zloglasnem ameriškem zaporu Bucca, ki je med letoma 2003 in 2009 deloval na jugu Iraka. Tam je bil priprt tudi Al Bagdadi, leta 1971 rojeni iraški imam in teolog, zadržani, a karizmatični vodja manjše sunitske milice.
Pripravljeni tudi na sklepanje kompromisov
Za ISIL je značilna hierarhična struktura oblasti. Kot kalif ima Al Bagdadi pod sabo razvejen administrativni sistem, sestavljen iz mreže manjših upravnih teles, ki jih vodijo regijski in okrajni emirji. Vladavina skrajne organizacije temelji na strahovladi in preganjanju drugače mislečih, saj zatirajo, pobijajo, zasužnjujejo šiite, kristjane, jezide, Kurde in pripadnike drugih verskih ali etničnih manjšin. Omejujejo pravice žensk, ki se morajo pokrivati od glave do peta in nimajo mesta v javnem življenju, kar naj bi nadzorovala tudi posebna ženska enota verske policije. Zanašajo se na razvejeno mrežo ovaduhov. Ne priznavajo osebne svobode in svobode izražanja, prostega gibanja ali združevanja. Uničujejo verske in kulturnozgodovinske objekte. Novačijo in indoktrinirajo otroke. Po strogi interpretaciji šeriatskega prava uvajajo za različne prestopke hudo telesno kaznovanje – bičanje, amputacijo udov, kamenjanje, obglavljanje – ki poteka na javnih mestih.
Skrajneži nadzorujejo urbana naselja z več milijoni prebivalcev, naftna polja, vojaške baze, pomembne cestne povezave, iščejo pa tudi različna zavezništva in sklepajo kompromise. V Iraku sodelujejo z nekdanjimi člani sekularne stranke Baath Sadama Huseina, bivšimi državnimi uradniki in odpuščenimi vojaki, s plemenskimi sveti in z različnimi sunitskimi opozicijskimi skupinami. Tudi v Siriji se morajo pogovarjati z raznimi uporniškimi milicami in plemeni, pri tehničnih vprašanjih, kot je na primer vzpostavitev oskrbe z vodo in elektriko na okupiranih ozemljih, pa se praviloma zanašajo na tuje strokovno znanje. Financirajo se z ropanjem in zasegom dohodkov ali premoženja posameznikov, državnih institucij, bank, s pobiranjem davkov in odkupnin za talce, s plenjenjem artefaktov in prodajo nafte, kjer naj bi med njihovimi strankami bili celo pripadniki sirskih vladnih sil in kurdskih pešmerg. Pod nadzorom imajo različne naravne vire, zaloge nafte, strateško pomembne jezove.
Za boljši vpogled v vsakdanje življenje pod krutim režimom je treba vedeti, s kakšnimi ukrepi poskuša skrajna skupina pridobiti na svojo stran civilno prebivalstvo. Znano je na primer, da v Mosulu vestno skrbijo za čisto okolico, urejene ulice in varen promet. Premalo je tudi informacij o tem, kako na zasedenih območjih poteka odpor proti skrajnežem, kako se organizirajo aktivisti in prek kakšnih kanalov delujejo. Obenem pa je pomembno tudi, kako se na aktivnosti skupine odziva muslimansko prebivalstvo po vsem svetu. Kako o skrajnežih govorijo državniki, politiki, kako se iz njih norčujejo in o njih šepetajo karikaturisti, umetniki, običajni ljudje.
Zgolj dobesedno branje Korana
Vtis, da je ISIL homogena skupina s točno določenimi verskimi prepričanji in doktrinami, je lahko vprašljiv. Skrajneži so mojstri uporabe družabnih omrežij in zelo dobro izkoriščajo sodobno digitalno tehnologijo v propagandne namene (in za rekrutacijo), zato je vprašanje, koliko dejansko vemo o njih. Težko je oceniti točno število borcev, ki naj bi jih imeli v svojih vrstah. Bilo naj bi jih okoli 100.000, od tega približno 20.000 iz tujine, iz Evrope, ZDA, Bližnjega vzhoda, Afrike, Azije. Toda ali res vse privablja obljuba življenja v kalifatu? Da bi skupino bolje razumeli, kar je ključno za uspešen boj proti njej, moramo izvedeti več o ozadju in motivih za pridružitev tujih borcev, žensk in drugih posameznikov, še posebej tistih, ki ne prihajajo z Zahoda.
ISIL prištevamo med skrajne salafistične skupine. Izraz salafizem, kot razlaga dr. Primož Šterbenc, sociolog, politolog in docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, izvira iz koncepta Ahmeda Ibn Tajmija, ultrakonservativnega islamskega ideologa iz 13. stoletja, ki je, poenostavljeno povedano, argumentiral, da lahko religijska resnica izvira zgolj iz dobesednega branja Korana. V našem primeru so pomembni trije elementi. »Prvič, že z razglasitvijo kalifata in preimenovanjem v 'Islamsko državo' skupina očitno ideološko-psihološko namiguje na ideal ene same velike svetovne muslimanske skupnosti (umma). Drugič, ideološko uveljavlja enotni kod prepovedanega in dovoljenega (haram in halal) po vsem svetu, s čimer dekulturira nacionalne (etnične) značilnosti posameznih sunitskih skupnosti. In tretjič, uveljavlja delno islamizacijo prostorov, kar kombinira z izgradnjo lastne države«. V zvezi z opisovanjem narave skrajne skupine pogosto omenjamo tudi doktrino vahabizma, danes uradnega verskega nauka v Savdski Arabiji, poimenovanega po sunitskem učenjaku Mohamedu Ibn Abd Al Vahabu iz 18. stoletja. Za vahabizem je, kot pojasnjuje dr. Šterbenc, prav tako značilen poudarek na dobesednem branju Korana in strogem monoteizmu (tavhid), ki prepoveduje kakršnokoli postavljanje spomenikov, kipov ali nagrobnikov.
Dolg seznam uničenja
Seznam uničene, poškodovane, ogrožene kulturne dediščine je dolg. Na severu Iraka so skrajneži Islamske države opustošili ostanke starodavnih asirskih mest Nimrud in Dur-Šarukin. Pod udarom se je kot ena izmed glavnih utrdb skrajne skupine znašlo drugo največje iraško mesto Mosul. Skrajneži so razdejali tamkajšnji muzej, drugi največji v Iraku, s številnimi neprecenljivimi artefakti iz obdobja starodavnih civilizacij, sicer v določenem številu kopijami in ne originali. Zažgali naj bi več tisoč knjig, listin, dragocenih otomanskih rokopisov, shranjenih v mestni knjižnici. Z eksplozivom so uničili grobnico preroka Jone, znane judovske svetopisemske osebnosti. Nasploh je bilo v mestu poškodovanih in uničenih ogromno mošej, grobnic, cerkva, šiitskih, katoliških in drugih objektov. Med ruševinami impresivnega antičnega mesta Hatra iz obdobja starodavnega Selevkidskega cesarstva, vpisanega tudi na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine, pa naj bi skrajneži hranili orožje, trenirali borce, pobijali zapornike in se pozneje znesli tudi nad samimi arheološkimi ostanki.
V Siriji je situacija podobna, saj naj bi bilo od začetka državljanske vojne poškodovanih ali oplenjenih skoraj tristo spomenikov kulturne dediščine. V medije so prišli samo najbolj odmevni primeri. S plenjenjem artefaktov naj bi sicer služile tudi uporniške skupine, za številne obubožane civiliste pa ostaja kraja starin ena zadnjih možnosti za zaslužek.
Zaradi posledic bojev med uporniki in pripadniki vladnih sil so se v nevarnosti znašli ali bili poškodovani na primer antično mesto Bosra na jugu Sirije, stari del Damaska, staro mestno jedro v Alepu in tamkajšnja znana mošeja Omajadov iz 8. stoletja, t. i. Mrtva mesta, starodavne naselbine na severozahodu države, in Krak des Chevaliers, eden najbolje ohranjenih srednjeveških križarskih gradov na Bližnjem vzhodu iz 11. stoletja. Muzeji v Alepu, Hami, Homsu in Raki naj bi bili izropani. ISIL je v mestu Deir ez-Zor na vzhodu Sirije uničil tamkajšnjo spominsko armensko cerkev, ki je hranila kosti žrtev otomanskega genocida nad Armenci. Maja letos pa so šokirali z zavzetjem starodavnega antičnega mesta Palmira.
Z uničenjem do višje cene
Za uničevanje starodavnih kulturnozgodovinskih objektov naj bi bile sicer zadolžene posebne manjše enote. Kaj točno jih vodi pri pustošenju? Dr. Primož Šterbenc pojasnjuje, da dobesedno branje Korana pomeni izjemno sovražnost do idolatrije oziroma čaščenja kipov in politeizma. »Treba pa je upoštevati tudi koncept kulturne obrambe, po katerem se v primeru konflikta med dvema skupnostma, ki sledita različnim religijam, začne krepiti njuna religijska identiteta. Islamska država je podobno kot njena predhodnica, organizacija Al Kaida v Iraku, nastala zaradi delovanja fenomena kulturne obrambe, ko je krščanska sila – ZDA – leta 2003 napadla Irak oziroma Bagdad, kjer je sunitska civilizacija v času bagdadskega abasidskega kalifata (762–1258) dosegla svoj največji razcvet. Radikalizirali so se na podlagi skrajno okrepljene sunitske identitete, sovražne do nesunitskih skupin, kot so šiiti ali kristjani. Obenem pa skupina sebe pojmuje kot zaščitnika sunitskega islama, po njenem edinega pravega islama, in arabskega sveta.«
Toda skrajneži se financirajo tudi s prihodki od ropanja in preprodajanja dragocenih artefaktov na mednarodnem črnem trgu, ki jim z uničevanjem celo zvišujejo ceno. Za plenjenje izdajajo posebne dovolilnice in »dejavnost« obdavčijo. Ali je potem mogoče, da radikalno skupino pri pustošenju vodijo tudi bolj pragmatični razlogi? Dr. Šterbenc odgovarja: »Dejavnik zviševanja cene artefaktom je sicer pomemben, toda ne smemo pozabiti, da za Islamsko državo načeloma ni značilen pragmatizem, temveč globoka vpetost v radikalne ideološke obrazce. Če uničevanje artefaktov predislamskih civilizacij lahko pojasnimo z zviševanjem cene na trgu, kako potem razložiti pustošenje šiitskih objektov ali poboje šiitov?«
Vprašljiva moč konvencij za zaščito
Mednarodna javnost je reagirala z ogorčenjem. Irina Bokova, generalna direktorica Unesca, je namerno uničevanje svetovne dediščine označila za vojni zločin. Dejanja je obsodila tudi EU. Zganili so se zaskrbljeni strokovnjaki, univerzitetni profesorji, raziskovalci in se povezali znotraj več mednarodnih pobud. Unesco s kampanjo Unite4Heritage spodbuja ljudi, naj o pomenu kulturne dediščine razmišljajo s kreativno uporabo družbenih omrežij. Mednarodna, v Španiji ustanovljena izobraževalna iniciativa Heritage for Peace pa na primer združuje več deset arheologov, raziskovalcev, akademikov, skupaj s skupino sirskih strokovnjakov, ki na licu mesta, sredi porušene Sirije, v sodelovanju z lokalnimi prebivalci popisujejo stanje na terenu in poizkušajo zaščititi poškodovane objekte in ogrožene artefakte. Veliko se govori tudi o nujnosti preprečevanja nezakonite trgovine s starinami in pomenu ustreznega dokumentiranja, tudi 3d-skeniranja spomenikov in predmetov, s katerim izgubljene artefakte lažje identificiramo, uničena najdišča pa, kot pravi ddr. Verena Perko, ena naših največjih strokovnjakinj za kulturno dediščino, ostajajo vsaj na virtualni ravni.
Kaj pa mednarodni dokumenti? Haaška konvencija o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada, s protokoloma iz leta 1954 in 1999, je poseben sporazum, ki med drugim določa potencialno ogrožene kulturne dobrine, opredeljuje načine varstva in zaščite in definira pravilnik o izvajanju dogovora. Vendar je treba vedeti, razloži dr. Jelka Pirkovič, nekdanja generalna direktorica Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, da so mednarodne konvencije, vključno s tistimi, ki jih sprejmejo v okviru Unesca kot specializirane agencije Združenih narodov, zavezujoče le za države podpisnice. »Haaška konvencija je nastala kot reakcija na uničevanje kulturne dediščine med drugo svetovno vojno, a so jo na primer ZDA podpisale šele leta 2009. Drugi protokol pa je nastal kot odziv na vojno na Balkanu, ker je postalo jasno, da konvencija ni učinkovita, če uničenje izvaja redna vojska države podpisnice na lastnem ozemlju. Težava je tudi v tem, da mora država Unescu sama sporočiti, katero kulturno dediščino naj sprejme pod posebno varstvo. Enako velja za definiranje in preganjanje kaznivih dejanj v zvezi z uničevanjem kulturne dediščine na ozemlju države članice. Sirija in Irak sta sicer podpisnika osnovne Haaške konvencije, nista pa Unescu sporočila seznama dediščine pod posebnim varstvom niti nista podpisala drugega protokola. Če države same niso dovolj aktivne, je mednarodna skupnost nemočna.«
Zločin nad človeštvom
Statistika je srhljiva. Od začetka sirske državljanske vojne leta 2011 je umrlo več kot 230.000 ljudi. 7,6 milijona jih je razseljenih znotraj Sirije, približno 3,9 milijona pa jih je zapustilo državo in se večinoma umaknilo v sosednje Turčijo, Libanon in Jordanijo. Mnogi od pregnanih životarijo v slabo opremljenih begunskih taboriščih, se prebijajo kakor vejo in znajo, države gostiteljice pa jih dojemajo kot veliko breme. Nekateri se v upanju za boljše življenje odpravijo na tvegano pot proti Evropi. Največje žrtve zapletenega sirskega konflikta pa so otroci in mladostniki, mnogi brez možnosti, da kot begunci nadaljujejo šolanje.
Zdi se perverzno, da na Zahodu včasih posvečamo več pozornosti uničenju kulturne dediščine kot sami sirski humanitarni katastrofi. Navadili smo se na poročila o trpljenju beguncev, o odvrženih bombah in porušenih mestih, ki nas ne ganejo več. Po drugi strani so tamkajšnji starodavni artefakti, templji, spomeniki del zakladnice celotnega človeštva in torej pripadajo tudi nam. Kdo odloča, kaj je bolj pomembno? Ali pa gre vendar za dve plati istega kovanca?
Ddr. Verena Perko pravi, da se ob dogodkih v Siriji in Iraku počuti popolnoma nemočno: »Brez dvoma se nas, arheologov, strahotno, namerno uničevanje kulturne dediščine, ki se seveda dogaja tudi drugod, intimno dotakne. Arheologije se pač ne da početi brez strastne navezanosti na raziskovanje človeške preteklosti. Izguba človeških življenj, na tisoče pregnanih, mučenje, trpljenje otrok je neizmerna tragedija. Nič manjše zlo, četudi ne na isti ravni, pa ni nasilno uničevanje kulturnih spomenikov, sežiganje knjižnic in ropanje muzejev. Gre za zločin nad človeštvom!« Uničenje kulturnih spomenikov je uničenje kolektivnega spomina nekega ljudstva, pove strokovnjakinja. »Enkrat uničeno je za vedno uničeno. Bistvo kulturne dediščine je ravno v tem, da služi kot materialni dokaz o obstoju določenega ljudstva ali skupine, z uničenjem pa lahko izbrišemo iz preteklosti – in sedanjosti – celotne kulture in narode.«
Če je to eden izmed ciljev skrajnih skupin, kakršna je ISIL, pa morajo vse strani priznati svoj del odgovornosti.
Nazaj v Irak
Sami Al-Daghistani je predavatelj na področju islamskega prava in etike na univerzi v Leidnu na Nizozemskem in raziskovalec na kanadski univerzi McGill. Pri opisovanju vzpona skrajnežev si ne dela utvar. Zanj je ISIL otrok ameriške okupacije Iraka leta 2003, njegovo uničevanje kulturne dediščine pa lahko razumemo kot nadaljevanje vzorcev delovanja, ki so jih v državi desetletje prej vzpostavili tuji okupatorji. »Ilegalna invazija na Irak je najprej pomenila nadaljevanje tamkajšnje težke humanitarne situacije, ki se je začela z zalivsko vojno in ekonomskimi sankcijami v devetdesetih. Nato je prišlo do razbitja sodobne suverene iraške države in uničenja tamkajšnje muslimanske arabske identitete. Izpraznjen prostor so zapolnile tri konfliktne in šibke entitete – šiitska, sunitska in kurdska – s sektaško agendo.« S prihodom tujih sil je Irak kot družba razpadel, pojasnjuje sogovornik. »Sistematičen napad na javne institucije in uničenje državnega aparata, zdravstvenega ter šolskega sistema, pustošenje muzejev, knjižnic, arhivov, ostankov starodavnih mest je potekalo pod nadzorom okupacijskih sil. Takratni civilni upravitelj Iraka Paul Bremer je ukazal razpustitev iraške vojske, ki je štela okrog pol milijona članov. Na hladnem so se znašli tudi člani stranke Baath Sadama Huseina, ki so jo Američani prepovedali. ZDA so dovolile nastanek sektaških milic, preganjanje iraške inteligence – znanstvenikov, akademikov, novinarjev itn. – ter uničenje verskih objektov in civilne infrastrukture.« Napad na kulturno dediščino pod ameriško okupacijo in strahovlado Islamske države se ne razlikuje bistveno, meni Al-Daghistani, saj gre v obeh primerih za politično sredstvo utrjevanja oblasti. »Iz medijev sicer dobimo vtis, da so Američani to počeli po naključju, medtem ko naj bi imel ISIL za pustošenje posebne teološke razloge. Čeprav po Koranu prepoved čaščenja malikov in kipov ne predvideva uničenja ali splošnega nasilja v imenu islama.«
Ne pozabimo, napad na Irak je s podpisom t. i. Vilenske deklaracije tedaj podprla tudi Slovenija.
Pogledi, let. 6, št. 13-14, 8. julij 2015