Liki izseljencev v književnosti
Izseljenec, kaj je tebe treba bilo
06. 04. 2015
Slovenija – točneje njene pokrajine, ki so v zgodovini sodile pod raznovrstne državne tvorbe – nikoli ni bila območje, kamor bi ljudje drli v iskanju dela. Malo zavoljo naravne konfiguracije terena, malo zavoljo vsakokratnih zgodovinskih okoliščin je bila prej tista, ki je dajala delavce tujini. Izseljenstvo je v teh krajih stalnica, zato tem bolj čudi, da se v današnjih časih bije plat zvona, da Slovenija doživlja beg možganov. Statistični podatki to tezo ovržejo, zanimivo pa je, da je obravnavanje izseljencev, tako v družbi kot v njenem reflektiranem odsevu, književnosti, precej negativno. Oziroma da se dela o izseljenstvu ali izpod peresa izseljencev rabijo kot nekakšno svarilo pred odločitvijo za odhod ...
Izseljenec je lik, ki najbrž v nobeni družbi ni deležen prav laskavih oznak. Ne v oni, v katero se je priselil in je večni prišlek, še manj pa v tisti, ki jo je zapustil. Kar je logično, saj tam o njem sodijo tisti, ki so ostali. Tisti, ki se niso strahopetno izognili težavam, s katerimi se izseljencu ni več ljubilo spoprijemati – pa najsi je bila to revščina ali nepredušni pokrov, ki ga je režim poveznil nad narod in udušil svobodo misli. Izseljenec je človek, ki ni premogel dovolj pokončnosti in premočrtnosti, da bi se vsemu temu še najprej zoperstavljal. Tako kot ostali, ki raje še naprej trpijo, kot da bi pospravili šila in kopita in se odpravili lepšemu jutri naproti. Kajti vztrajnost, mogoče tudi trma, in potrpežljivost, mogoče tudi podredljivost in pripravljenost trpeti, sta – vsaj v slovenski družbi – dokaj čislani vrednoti. Ostati zakoreninjen tam, kjer si pač pognal, je znak neke doslednosti. Življenje navsezadnje ni potica, pač pa boj. Ali v najboljšem primeru igra, v kateri s kartami, ki so ti bile dodeljene ob rojstvu in na katere nisi imel vpliva, poskušaš kar najbolje preigrati do bridkega konca. Vsakršni poskusi goljufanja – in zamenjavati karto s podobo dežele, v kateri si bil rojen, je vsekakor poskus izigrati usodo – so obsojanja vredni.
To je znano in s tem je treba seznanjati že otroke. Jasno, da ne s papirnatimi zapovedmi, ki kar kličejo po temu, da bi jih otroška radovednost in najstniško uporništvo strla, temveč na bolj tenkočuten, prevejan način. Najbolje tako, da se jim pokaže, kaj bi se zgodilo, če bi se kdaj kdo vendarle odločil zapustiti domovino. Nič dobrega, kakopak.
»Lukec, ozri se, če hočeš še enkrat videti našo vas in našo dolino,« se nekje proti koncu sedmega poglavja oglasi Lukčeva mati v Bevkovi otroški povesti Lukec in njegov škorec. In »Lukec se je ozrl. V daljavi je na pobočju stala vas. Na samoti blizu nje se je odražalo nekaj sivega. Koča. Vedno bolj se je odmikala očem. Odmikala se je tudi Vipavska dolina s svojimi sončnimi pobočji, hišami in vrtovi … /…/ Voz je zginil za ovinkom in se spuščal med gostim drevjem v tesnec dveh bregov. Vipavska družina se je skrila očem … Za vedno?«
Niti škorec ga ne more razvedriti
Na takole tragično podobo rojstnega kraja, ki se jim bo za vedno prikazoval v duhu, so obsojeni tisti, ki bodo odšli. Oziroma bo njihov poskus, da bi ga spet uzrli, primerljiv s tekom za vozom, ki je za vedno zaznamoval malo Francko iz Cankarjeve povesti, tako emblematične (in travmatične) za slovensko duševnost. In kot da večni ogenj domotožja, v katerem se cvro izseljenci, ni dovolj: Lukcu po poti v Argentino umre še mama. V novi domovini se snide z očetom, a njegova bridkost je neizmerna (in niti škorec Klepec ga ne more razvedriti). Argentina je tista, ki mu je vzela mater, je spoznanje, ki se zažre v fantiča ob prihodu v novi svet. In tako kot vsi izseljenci, pregnanci, imigranti po sili razmer pade v past idealiziranja dežele, ki jo je zapustil. Tem bolj, ker si v svoji otroško čisti in preprosti duši riše, da na drugi strani morja, na vetrovnem Vipavskem, še vedno teče čas, v katerem je njegova mati živa. Zaželi si domov – in predlaga očetu, da bi se kar odpeljala nazaj. Ta mu pojasni, da »za nekaj let ostaneva tu«, kajti »doma za nas ni kruha«. Oče in sin se v zadnjem prizoru drug drugemu »toplo nasmihata«, strta od bolečine zaradi izgube matere in domovine, prepuščena na milost in nemilost tujcem in tujstvu.
Morda se bo komu zdelo plehko ob bok enega od kanonov slovenske literature za otroke postavljati spletne komentarje na portalu slovenske nacionalke. A nihče ne more oporekati, da so spletni komentarji ena od oblik izražanja javnega mnenja. Nihče ne trdi, da zelo elaborirana in argumentirana, vendarle pa se pisci zavoljo spletne anonimnosti sprostijo in zapišejo tudi kaj, pod kar bi se z imenom in priimkom sramovali podpisati. V rubriki Glej ga, Sloven'c!, ki jo portal MMC objavlja enkrat na teden od septembra lani, so predstavljene zgodbe rojakinj in rojakov, ki so se preselili v tujo državo in si tam ustvarili novo eksistenco. V grobem to pomeni, da imajo službo in prebivališče, nekateri pa tudi družino in otroke, rojene iz etnično čiste slovenske ali mešane zveze. Povsem solidno življenje s prednostmi in pomanjkljivostmi, o katerem bolj ali manj prostodušno razlagajo. Pravzaprav se zdi, da s svojimi zgodbami v ničemer ne bi mogli dati povoda za izrekanje kakršnihkoli mnenj razen v zvezi z novo državo, v katero so se preselili, in razlikami glede na življenjski slog v Sloveniji. Ampak ko se človek potopi v morje komentarjev – pozor, ta rubrika je med najbolj branimi – se mu razkrijejo zanimive poteze nacionalnega značaja … Že površen ošvrk razkrije, da je protagonistom le malo bralcev pripravljenih priznati, kar jim gre: da so zbrali pogum in odšli ter da so (vsaj nekateri, ne pa čisto vsi) v novi deželi razmeroma uspešno zaživeli. V grobem bi komentatorje lahko razdelili na dva pola (kot po navadi): tiste, ki sistematično dajejo v nič vse, kar tujina ponuja, in one, ki z veliko domoljubno vznesenostjo poveličujejo vse, kar je mogoče užiti samo v Sloveniji. Prvi se pridušajo nad neusmiljeno dirko za denarjem, v ritmu katere se odvijajo dnevi izseljencem; nad netenkočutnostjo zdravstvenega sistema, ki pomaga samo bogatim, ostale pa pusti, da poginejo kot potepuški psi; opozarjajo na kapitalistični pohlep, zaradi katerega bodo zaposleni v tujini slej ko prej izgoreli; izseljence pomilujejo, ker bodo postali žrtve onesnaženega ozračja in kontaminirane hrane, po malem in niti ne tako zelo med vrsticami pa jih obtožujejo pogoltnosti, ki jih je speljala iz raja na Zemlji, imenovanega Slovenija. Kajti na našem koščku sveta ima človek vse; spletni komentatorji iz druge skupine (ki pravzaprav sodijo v isti tabor kot prvi) ne pozabijo opozoriti na čudovito naravo, ki je na dosegu roke oziroma avtomobila celo živečim v mestih; na izjemen čut za egalitarnost, ki ne dopušča ekscesnega bogatenja; na fleksibilen delovni čas, ki (nekaterim) omogoča, da po opravljenem delu v službi že ob dveh rinejo v bližnji hrib (taistim očitno omogoča tudi, da že med službenim časom prebirajo lahkotnejše vsebine na spletu in se o njih na dolgo in široko izrekajo) … In še cel kup podrobnosti, katerih skupni imenovalec ne more biti drugega kot nauk Basni o lisici in kislem grozdju. O tisti lisici, ki se ni mogla stegniti po grozdju, ki ji je viselo (pre)visoko nad glavo, in si zategadelj izmislila, da je gotovo kislo in neužitno. Tako kot je selitev v tujino, ki je pisci omenjenih spletnih komentarjev v resnici najbrž niso sposobni, nesmiselno, naravnost samomorilsko dejanje. Ker je tam vse slabše in ker človeku nič ne more nadomestiti domovine – kot bi bili še vedno v tridesetih letih 20. stoletja in kot bi bili vsi še vedno pod vplivom Lukca in njegovega škorca (slednjega najbrž manj). Zares pretresljivo pa je, da je med spletnimi komentarji brati tudi čisto jasno in neprizanesljivo izražena mnenja, kako so izseljenci izdajalci. Nacionalna televizija, ki takšne zgodbe na svojem portalu objavlja, pa da je v tem hudodelskem dejanju sozarotnica, kajti s takšnim poročanjem ljudi tako rekoč spodbuja k emigriranju. Takšna mnenja samo še potrjujejo tezo, da so poprej omenjeni zapisi o pasteh tujine in blagodejnosti življenja v domovini zgolj pesek v oči …
Vojna prežene z doma še bolj kot to, da nimaš dela
Povest Lukec in njegov škorec je prvič izšla leta 1931, ko je Primorska še ječala v jarmu fašizma in je bil ta, poleg vsesplošno majavega ekonomskega položaja, eden glavnih motivov za izseljevanje. »Migracijski tokovi so danes v Evropi najbolj odvisni od ekonomskih razmer,« razlaga Barica Razpotnik z Oddelka za demografsko statistiko in statistiko življenjske ravni Statističnega urada Republike Slovenije (SURS). Da je tako, gre bržčas pripisati temu, da na stari celini k sreči ne divjajo več vojne – v nasprotnem primeru bi bile te še silovitejši dejavnik izseljevanja, kajti »vojna te z doma prežene še bolj kot to, da nimaš službe«, pravi Razpotnikova. Izjema je bila seveda vojna na območju nekdanje Jugoslavije, ki je še danes ostalo regija, iz katere se v Slovenijo doseljuje največ ljudi. Prve štiri države na lestvici prihajajočih so Bosna, Hrvaška, Kosovo in Srbija, pove Barica Razpotnik. Zadnja leta od tam prihajajo sicer pogosteje kot zaradi zaposlitve z namenom združevanja družine – prihajajo žene in otroci, medtem ko so moški prišli že pred leti in so si po znanem vzorcu najprej poiskali zaposlitev in zagotovili eksistenco, nato pa poklicali še po preostale družinske člane. Nekateri od teh se verjetno v iskanju dela pomaknejo severneje, v Avstrijo in Nemčijo, a ker pogosto uradno ne prijavijo odselitve, SURS o tem ne more z gotovostjo trditi ničesar.
Selitveni prirast blizu ničle
Sicer pa h ksenofobiji nagnjenim domorodcem podatki SURS hitro zaprejo usta: priseljevanja v Slovenijo je v zadnjih letih manj, strokovno se temu reče, da je »selitveni prirast blizu ničle«, k čemur pripomore tudi nekoliko močnejše odseljevanje. V največjem številu so priseljenci prihajali v letih 2008 in 2009, potem je udarila kriza in začeli so se vrstiti znani dogodki, zaradi katerih priseljencev iz tujine nekako ni več mikalo priti v Slovenijo. Z izjemo tistih, ki so si tu že ustvarili novo življenje, seveda. Sicer pa Slovenijo veliki migracijski tokovi, značilni za preostali svet, večidel obidejo, se strinja Razpotnikova. S tem izrazom so seveda mišljeni valovi pregnancev iz afriških držav, ki jih v zasilnih barkačah naplavlja na južnoitalijanske obale, in kolone beguncev z bližnjevzhodnega območja, kjer divjajo spopadi. Somalijska deklica, ki se je pred kratkim pridružila svoji sestri, živeči v Mariboru, je primer, ki je bil medijsko zelo razvpit, a je v resnici zgolj osamljeno drevo v gozdu, ki ga sploh ni.
Beg možganov, ki ga ni
Nekaj podobnega bi lahko dejali tudi za drug pojav, o katerem mediji veliko pišejo in govorijo, pogosto tendenciozno in populistično: da Slovenija postaja prizorišče epohalnega bega možganov in da jo trumoma zapuščajo mladi, izobraženi, skratka najboljši kadri. K takšnemu preuranjenemu sklepanju bi navsezadnje lahko vodilo tudi branje izseljenskih zgodb na že omenjenem informativnem portalu MMC. Pa vendar je resnica, če smemo verjeti statističnim podatkom, drugačna. »Po letu 2011 je zaznati negativni selitveni prirast terciarno izobraženih,« pravi Barica Razpotnik, ki poudarja, da ob tem vendarle ne gre zagnati vika in krika. Najprej zato, ker bi za izražanje argumentiranih sodb morali razpolagati z več primerljivimi podatki iz let pred krizo. Nadalje pa tudi zato, ker delež t. i. terciarno izobraženih (kar pomeni, da so zaključili več kot srednje šolanje) v starostni skupini, ki se največ odseljuje, to pa so stari med 25 in 39 let, ni nič večji kot sicer med prebivalstvom te starosti, ki živi v Sloveniji. Zato bi težko govorili o kakšnem posebnem begu možganov, sklene Razpotnikova. A takoj nato potoži o določeni zmedi, ki vlada na področju odjavljanja iz prebivališča v Sloveniji: vsakdo, ki se odloči zapustiti domovino in se na tuje preseliti za več kot tri mesece, bi moral poskrbeti za uradno prijavo začasne odsotnosti na upravni enoti, kar se potem zabeleži tudi t. i. CRP, Centralni register prebivalstva, ki je v pristojnosti ministrstva za notranje zadeve in je »osrednja podatkovna baza z najosnovnejšimi podatki o prebivalstvu Slovenije«. V praksi pa je tako, da ljudje tega niti ne vedo in se ne odjavljajo, pogosto tudi ker se nadejajo določenih ugodnosti, ki jih bodo tako deležni (denimo pri skorajšnji uvedbi nepremičninskega davka). In tako tudi SURS njihovega odhoda ne zazna in jih ne more šteti med odseljene. Barica Razpotnik malo za šalo, malo zares prizna, da jo je med branjem zgodb iz rubrike Glej ga, Sloven'c! večkrat zgrabila radovednost, ali so vsi, ki so vehementno zatrjevali, koliko časa je že minilo, odkar so se izselili iz Slovenije, svoj odhod kdaj tudi uradno prijavili.
Lojze Kovačič
Mlačen sprejem
Ni kaj, včasih je bilo vse lažje: preprosto si se vkrcal na parnik, ki te je po kakšnem tednu plovbe izvrgel na drugi strani Atlantika in že te za uradništvo domače dežele ni bilo več. Roko na srce, Slovenija je ena tistih držav, ki je od nekdaj delovno silo bolj posredovala drugim, kot jo sprejemala. Do zanimivega manjšega preobrata na tem področju je prišlo le v šestdesetih letih 20. stoletja, ko so k nam začeli prihajati delavci iz južnejših jugoslovanskih republik. Značilen migracijski tok od juga proti severu je imel tudi svoj odblesk v najsevernejši jugoslovanski republiki: Slovenci so se takrat izseljevali v Nemčijo in Švico. A jih je bilo, ekonomskih emigrantov, poimenovanih tudi gastarbajterji, vendarle manj kot ekonomskih priseljencev v Slovenijo, kjer jim je staroselsko prebivalstvo nadevalo nič kaj laskava poimenovanja. Zanimivo pri vsem tem je, da se je še v tistem kratkem obdobju, ko se je Slovenija zaradi gospodarskega razmaha mogla pomeriti v vlogi države, ki priseljence sprejema, izkazala za boljkone mačehovsko gostiteljico. Slednje velja predvsem za odziv prebivalcev, kakopak. Ampak obkladanje s čefurji ni še nič v primerjavi s hladno prho, ki jo je doživel drugi val gostujočih delavcev, ko so v novem tisočletju priskočili na pomoč pri slovenskemu nepremičninskemu razcvetu. Ostali so brez plačil in brez upanja, da bi denar, za katerega so garali, še kdaj videli. Staroselci so pri tem zrli v konice svojih čevljev in plitvo dihali. In čakali, da mine …
Postati neke vrste Švica na Balkanu je bila ena od poosamosvojitvenih krilatic. Resnici na ljubo se je treba vprašati, ali bi Slovenija in njeni staroselski prebivalci kaj takega sploh prenesli. Visoka stopnja gospodarske rasti in nepretrgoma naraščajoče število delovnih mest namreč s seboj prinesejo tudi zahteve po novi delovni sili, ki mora priti od drugod. Švica, tista prava, je še danes ena od držav v Evropi, v katero se največ doseljujejo. Tudi iz Slovenije. Če je pri nas t. i. selitveni prirast leta 2013 po podatkih SURS znašal + 0,2 na 1000 prebivalcev, je bil v Švici vrtoglavih + 10,2. Pri čemer alpska konfederacija sploh ni država, ki sprejme največ prišlekov – gladko jo poseka Luksemburg s selitvenim prirastom + 19,0 na 1000 prebivalcev. Ampak treba je vedeti, da priseljenci v Luksemburgu nemalokrat ostajajo samo po štiri, pet let, kolikor je trajanje njihove delovne pogodbe za zaposlitev v kateri od evroinstitucij.
Prišleki »iz črnega v črno«
In kdor reče Švica in Slovenija, mora slej ko prej omeniti tudi Lojzeta Kovačiča. Njegovo monumentalno, skoraj tisoč strani dolgo delo Prišleki, ki je prvič izšlo pri Slovenski matici leta 1983 (druga knjiga s tretjim delom pa naslednje leto), je eden temeljnih romanov slovenske književnosti, ki tematizira izseljenstvo. Oziroma povratništvo. Prvoosebna pripoved oziroma spominjanje na otroška leta je trpka; izkoreninjenost otroka, rojenega v Baslu in iz Švice skupaj s starši pregnanega v dolenjsko zakotje Slovenije, kot da je poudarjena s tropičji, ki pričarajo občutje lebdenja med dvema svetovoma, občutje brezdomovinskosti in nepripadanja ničemur. Sam Kovačič je v nekem intervjuju monolog v svojem romanu označil za »debelo, gosto tkano preprogo, ki duši vsak korak«. Izvirni greh izseljenstva je tu pravzaprav zagrešil Kovačičev oče, ki je odšel v Basel in se tam dokaj uspešno ustalil kot krznar. Preponosen, da bi sprejel večkrat mu ponujeno švicarsko državljanstvo (čeprav se je vmes poročil s Švicarko in sta se mu v zakonu rodila dva otroka), je vztrajal, da je Slovenec in bo to tudi za vedno ostal. A ko se je švicarska oblast leta 1938 odločila, da bo s svojega ozemlja izgnala vse, ki niso imeli švicarskega državljanstva, mu ni preostalo drugega, kot da je na vlak naložil vse svoje imetje, skupaj z družino vred, in se odpeljal v tedanjo Jugoslavijo, točneje v vas Cegelnico. »Najhuje je bilo, da smo v novi domovini bili zaznamovani zaradi baselske nemščine, ki smo jo govorili doma, za Nemce, te pa ravno tedaj zavoljo Hitlerja nihče ni maral. Padli smo iz ene skrajnosti v drugo, iz črnega v črno. To pa ni obetalo, da se bo iz črnine zaiskrila kaka zvezdica, kot to v vesolju počenja temna energija, ko požira zvezde in jih potem ponovno rojeva v vakuumu svojega osrčja,« je povedal Kovačič v enem od intervjujev nekaj let pred svojo smrtjo, leta 2004. Njegov roman, knjiga o padcu »iz črnega v črno«, je bil leta 2010 skupaj z Ruskim testamentom, tematsko sorodnim romanom francoskega pisatelje ruskih korenin Andreïa Makina, snov za maturitetni esej pri izpitu iz slovenskega jezika s književnostjo.
Milan Kundera
Deseti bratje
Kovačičeva trilogija se torej bolj kot z življenjem v izseljenstvu, ekonomskem ali političnem (iz ekonomskega eksila imamo nasploh bolj malo književnih poročil), ukvarja s trkom, ki se zgodi ob vrnitvi v staro domovino (ki za pripovedovalca v Prišlekih nikoli zares ni bila domovina). V približno istem obdobju, ko so se slovenski gimnazijci mrzlično prebijali skozi stotine strani Kovačičevega poetičnega pisanja, je slovenska književnost dobivala prvo zaresno literarizacijo življenja v političnem eksilu. Roman Poslednji deseti bratje Zorka Simčiča (ki se je sredi devetdesetih iz Argentine prav tako že vrnil v Slovenijo) nosi letnico izida 2012, vendar se časovni lok boči vse do mesecev po drugi svetovni vojni (v povesti o desetnici Marjetici pa celo še dlje, do starih Slovanov). Eden od likov, ki konec šestdesetih let 20. stoletja živi v Buenos Airesu, se živo spominja odhoda. Kako je stal na palubi parnika, ki ga je imel ponesti v novi svet, novemu začetku naproti. In kako je s krova zrl na italijansko luko, kamor so na pomol pritrdili trakove, katerih drugi konec je bil navezan na ograjo ladje. Ko se je ladja oddaljevala od obale, so se trakovi drug za drugim trgali, opazujočega pripovedovalca pa je spreletelo, da se je pravkar pretrgala popkovina, ki ga je vezala na Evropo, na stari svet, na vse znano, kar je doslej poznal. Popisi občutkov strahu pred novim, neznanim, so pretresljivi: »Dan. Večer. Noč. On leži. Tako nekako – si pravi – mora biti pred smrtjo. Odhajaš, a ne veš kam.«
Zorko Simčič je za svoj roman Poslednji deseti bratje in preostali del literarnega opusa leta 2013 dobil nagrado Prešernovega sklada, kar je pravzaprav presenetljivo, saj s(m)o iz domovine na književnost, ki so jo ustvarjali slovenski deseti bratje, raztreščeni po svetu, vedno pogledovali z ideološko obarvanimi očali. Razen izjem nam sadovi literarnega ustvarjanja v diaspori niso znani, tako kot dolgo niti obstoj teh enklav slovenskega in slovenščine skorajda ni bil znan. Brina Svit v Slovenskem obrazu (Le visage slovène) lepo popiše, kako je v Buenos Airesu, kamor so jo dolga leta privabljali predvsem milonge in tanguerosi, nekega dne usoda poskrbela, da je prišla v stik s skupnostjo Slovencev. Usodno srečanje se je zgodilo v taksiju, ki ga je vozil potomec slovenskih emigrantov. Polagoma se je pred očmi ženske, ki je bila vzgojena v partizanskem duhu, kakor Brina Švigelj Mérat nekje zapiše, plast za plastjo začela luščiti slika skupnosti slovenskih izseljencev v Buenos Airesu. Knjiga Slovenski obraz je bila, tako kot že nekaj časa vse izpod pisateljičinega peresa, spisana najprej v francoščini, kajti Brina Svit je tudi sama neke vrste izseljenka v Francijo in jezikovna emigrantka v francoščino.
Izdajalec brez državljanstva
Glede na količino romanov, ki jih je napisala v francoščini, je po galskih standardih prav gotovo že obveljala za francosko. Nekako tako kot je francoska kultura že vsesala in si prisvojila Milana Kundero, za katerega nobenemu Slovanu ne bi prišla na misel besedna zveza »francoski pisatelj«. Pa vendar je z zamenjavo jezika najbrž tudi sam želel pretrgati simbolno povezanost z domovino. O tem, kaj se zgodi, ko se (politični) izseljenec po dolgih desetletjih ponovno vrne v domovino, je čudovito popisal v romanu Nevednost (Ignorance). Nič dobrega, na kratko, saj je to delo o povratku polno nelaskavih opisov tistih, ki so ostali. Eno od glavnih junakinj, češko emigrantko Ireno, pred obiskom na Češkem tlačijo more, v katerih proti njej tečejo ženske z vrčki piva. Ko se v resnici za nekaj dni vrne v Prago, dojame, kaj so te grozljive sanje napovedovale: poskus njenih starih prijateljic, da bi izničile vsa leta njenega bivanja v tujini. Ker je ni bilo med njimi, ker jih je zapustila, je cena, ki bi jo morala plačati, da bi se smela vrniti v njihov prijateljski krog, ta, da bi se morala odpovedati vsem letom, ki jih je preživela na tujem, da bi odvrgla spomine na čas, ko zanje ni obstajala. Kunderovo Nevednost je bržčas spodbudil njegov lasten obisk na Češkem, kamor se je odpravil kmalu po padcu železne zavese. Ker so mu zaradi navzkrižij s komunistično oblastjo leta 1979 (štiri leta pred tem je emigriral v Francijo) odvzeli češkoslovaško državljanstvo, mu je leta 1981 tedanji francoski predsednik François Mitterand s posebnim odlokom podelil francoskega. Še danes ima Kundera samo francosko državljanstvo, v domovini pa so mnenja o njem deljena – leta 2008 je češki tisk celo objavil dokumente, ki naj bi pričali o njegovem sodelovanju s češkoslovaško tajno službo, za katero naj bi v šestdesetih letih 20. stoletja deloval kot ovaduh. Označili so ga torej za – izdajalca.
Pogledi, let. 6, št. 6, 25. marec 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
