Kam hodijo umirat heroji
Foto: Jože Suhadolnik
16. 12. 2015
Vsaka šola je imela svojega. Nekje v bližini, na koncu ulice, tako je bilo najbolj praktično, saj šolarjev ob praznikih ni bilo treba gnati daleč.
Tam je bila kratka komemoracija z recitiranjem in prižiganjem svečk, potem je bilo prosto. Govor je seveda o spomenikih padlim žrtvam narodnoosvobodilnega boja. Kako nanje gledamo danes, je ena od tem v obširni interdisciplinarni, večnacionalni študiji z naslovom Heroes we love ( Naši heroji ). O raziskavah pod njenim okriljem, ki so potekale v slovenski Istri in na Hrvaškem so konec novembra spregovorili raziskovalci na okrogli mizi v Znanstveno-raziskovalnem središču Univerze na Primorskem v Kopru.
Naši heroji je obsežen projekt, ki proučuje pogled na – marsikje še vedno kontroverzno – dediščino socializma v Vzhodni Evropi od Poljske do Albanije (natančneje: poleg Slovenije so vanj vključene še Srbija, Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Bolgarija, Poljska in Albanija). Kot piše na spletni strani heroeswelove.wordpress.com, je poslanstvo tega projekta »povezovanje sodobnih umetniških praks z raziskavami in anketami med prebivalstvom o socialistični umetnosti v njenem kulturnem, socioideološkem in sociološkem kontekstu«. Eden vidnejših izplenov je bila, denimo, razstava v Umetnostni galeriji Maribor z naslovom Naši heroji. Socialistični realizem revidiran, Primer: ex-Jugoslavija, ki so jo odprli spomladi letos.
Agrarna reforma, kaj je to?
Projekt Naši heroji je še v teku in se bo izvajal vse do leta 2017. Okrogla miza v koprskem Znanstveno-raziskovalnem središču je bila priložnost, ob kateri so raziskovalke in raziskovalci spregovorili o raziskavah, ki še potekajo, pa tudi o tistih, ki so se že zaključile.
Mag. Neža Čebron Lipovec (Oddelek za arheologijo in dediščino, FHŠ) in dr. Katja Hrobat Virloget (Inštitut za dediščino Sredozemlja, FHŠ) sta se sklenili osredotočiti na spomenike NOB v Istri. Pri tem nista raziskovali samo dominantnega diskurza, temveč sta vključili tudi obrobne, recimo kako spomenike sprejemajo mladi, rojeni po letu 1991, in pripadniki italijanske narodnostne skupnosti. Mladim iz slovenskih in italijanskih srednjih šol so za začetek zastavili vprašanje, kdo je zanje heroj. In dobili kar zanimiv odgovor: zvečine so odgovarjali, da so njihovi heroji njihovi starši ... Ko so jih pobarali, kdo so »heroji našega časa«, so mladi skorajda v en glas izstrelili, da so to – gasilci. Kajti heroj je zanje, »kdor dela dobre stvari, rešuje življenja in je pripravljen za to žrtvovati tudi svoje«. Definicija, pod katero bi sodili tudi heroji NOB, če bi seveda mladi vedeli, kaj je NOB ... Kajti ko so dijake vključili v raziskovalno delo, se je pokazalo marsikaj. Za mlajšo generacijo v Kopru se je tako izkazalo, da prenekateri od njenih pripadnikov ne ve niti, kdo je bil Pinko Tomažič. Znano jim je sicer, da se je ena od koprskih šol imenovala po Janku Premrlu – Vojku, vendar ne vedo, kdo je to bil. Podobno je z imeni mestnih ulic, ki so ostala kot pomniki zgodovinskih obdobij, recimo Ulica agrarne reforme in Ulica Osvobodilne fronte, ki ju mladi ne povezujejo več z obdobjem narodnoosvobodilnega boja. Iz anket »seva žalostna vrzel«, sta povedali raziskovalki. A ni še vse izgubljeno: mladi so velikokrat izrazili željo, da bi se o tem obdobju bolje poučili, saj da jim »v šoli nič ne povedo«. Ena od anketirank, ki se šola na italijanski gimnaziji, je tako predlagala, da bi posneli risanko o superheroju Titu. In ko sta raziskovalki dijakom naložili, naj napišejo pismo »heroju našega časa«, je neki 16-letnik pisal Nelsonu Mandeli ...
Prvi spomeniki izpod rok obrtnikov
V drugem delu raziskave sta se Neža Čebron Lipovec in Katja Hrobat Virloget posvetili spomenikom NOB. Kot sta povedali, bi te, ki so postavljeni po Istri, v grobem lahko razdelili na tri tipe: prvi so zrasli v prvem povojnem desetletju in so tako rekoč ljudski, saj so nastali pod rokami krajevnih obrtnikov, in ne renomiranih umetnikov. Postavili so jih na izrecno željo lokalne skupnosti, v figuraliki pa se zgledujejo po nagrobnikih, le da je križ zamenjala zvezda. V drugo skupino sodijo spomeniki, ki so jih postavili od sredine petdesetih do sredine šestdesetih let; gre večinoma za delo arhitektov, ki so obeležja herojem znali tudi umestiti v prostor, ponavadi jih obdaja t. i. spominski park. V zadnjem obdobju, v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, so bili avtorji takšnih spomenikov zvečine akademski kiparji, na Primorskem je bil dejaven zlasti Jože Pohlen (1926 – 2005). Raziskovalki sta še ugotovili, da so spomeniki vseh naštetih tipov zadovoljivo vzdrževani, saj zanje skrbijo bodisi zveze združenj borcev bodisi krajevne skupnosti v navezi s šolami.
Zavrženi junaki
To pa nikakor ne drži za spomenike NOB na Hrvaškem, sta poudarili dr. Nevena Škrbić Alempijević in dr. Sanja Potkonjak s Filozofske fakultete Univerze v Zagrebu. Heroje, ki smo jih včasih imeli radi, smo v določenem trenutku zavrgli, sta povedali. Kolektivni spomin je vedno odraz sedanjosti in vrednot, ki so cenjene danes. V kulturnem spominu ločimo trdno in mehko: prvo tvorijo spomeniki, arhitektonski objekti in poimenovanja ulic, drugo pa teksti in tekstualizirani narativi. Kaj se zgodi s heroji oziroma spominom nanje, ko na lepem padejo v nemilost oziroma niso več moderni, sta se vprašali zagrebški raziskovalki in predstavili izsledke nekaj raziskav, v katerih sta poskušali najti odgovor na svoje vprašanje: o dnevu mladosti v Kumrovcu, o usodi spomenikov v Sisku ter o (ne)naklonjenosti do Tita in njegovega trga v Zagrebu.
Pozaba je oblika institucionalnega uničenja
»Pa začnimo, kot se za vsako zgodbo o Titu spodobi, v Kumrovcu,« je povzela dr. Nevena Škrbić Alempijević. Vasica, v kateri je bil rojen »največji sin jugoslovanskih narodov« in »največji heroj«, je bila v zlatih časih vajena sprejemati od pol milijona do milijona obiskovalcev na leto. V SFRJ je namreč postala pomembna destinacija t. i. političnega turizma in tudi središče jugoslovanske ideologije. Raziskava, ki so jo v Kumrovcu opravljali že leta 2004, je pokazala, da se je kmalu po razpadu Jugoslavije začel tudi propad Kumrovca. Najprej je vas – ki se je v drugi polovici 20. stoletja kot vsak pravi romarski kraj močno razrasla – malone čez noč izginila iz javne sfere. Kumrovec je med Hrvati negativni predznak dobil tudi zaradi balkanske vojne, ki je zahtevala na stotine žrtev. Odkar so žarometi, usmerjeni v vas na meji s Slovenijo, tako nenadno ugasnili, so bili tudi tamkajšnji spomeniki prepuščeni propadanju. Zaživijo na en sam dan v letu, 25. maja, oziroma tisto soboto, ki je temu datumu najbližja. Takrat hrvaška Zveza društev Josip Broz Tito pod geslom U mladosti je radost, u radosti je mladost in v družbi somišljenikov iz drugih republik in avtonomnih pokrajin nekdanje Jugoslavije tam obhaja spomin na preminulega voditelja.
Nekaj podobnega, zdrs v počasno propadanje, se je spomenikom primerilo tudi v Sisku, še enem od hrvaških mest, ki sta ga raziskovalki vzeli pod znanstveni drobnogled. Raziskava je tam potekala med letoma 2007 in 2011, ena od temeljnih ugotovitev pa je bila, da so obeležja narodnoosvobodilnega boja v tem mestu deležna ene od dveh čisto nič blagohotnih usod: bodisi da so bila žrtve vandalizma, načrtno poškodovana ali docela uničena bodisi da so padla v pozabo, ki je samo drug obraz institucionalnega in načrtnega zanemarjanja. Potkonjakova in Škrbić Alempijevićeva sta še povedali, da se na Hrvaškem pogosto dogaja, da kot po naključju poleg spomenika NOB zraste pomnik žrtvam domovinske vojne. In seveda je odveč poudarjati, kateri v tej tekmi priljubljenosti zmaga. NOB kot eden od konstitutivnih dogodkov za SFRJ ima namreč na Hrvaškem v nekaterih okoljih izjemno negativno konotacijo.
Tito-afekt v Zagrebu
To je postalo jasno tudi v Zagrebu, kjer so izvajali raziskavo z zabavnim imenom Tito-afekt – cilj je bil ugotoviti, kakšna čustva ime in podoba pokojnega jugoslovanskega voditelja v ljudeh vzbujata danes. Zelo ambivalentna, kot se je izkazalo. Še vedno sicer obstajajo ljudje, starejših letnic rojstva in s spomini na lastno udejstvovanje v NOB, ki predano negujejo t.i. geoglife – napis Tito iz grmičevja na dvorišču pred stolpnico v središču Zagreba, kjer stanuje ena od raziskovalk. So pa tudi takšni, ki se ne zmorejo niti pretvarjati, da jih je Titova slika, ki so jim jo prijatelji izročili kot rojstnodnevno darilo, vsaj malce nasmejala in razveselila. Gotovo so jo dobili na sejmu starin ali sejmu rabljenih stvari – dveh lokacijah, kjer so v sklopu raziskave prav tako poskušali izmeriti mnenjsko temperaturo in se pozanimati, ali obstaja povpraševanje po artefaktih z njegovo podobo, in povpraševali, kakšen odziv ponavadi povzroči pri mimoidočih.
Zares pa so se čustva razplamtela na Titovem trgu. Gre za predel Zagreba, ki nosi ime Trg maršala Tita, kar nekaterim meščanom ni več prav. Raziskovalki sta zaznali nekaj, kar sta poimenovali »spominsko trenje« oziroma spopad glede tega, čigav spomin je legitimen. Skupina meščanov, ki se je organizirala v Krug za trg (Krog za trg), je namreč zahtevala preimenovanje v Kazališni trg (Gledališki trg – nekdanje poimenovanje), in to na podlagi prepričanja, da je bil Tito diktator, krvnik in izdajalec. »Trg zločinca Tita«, je pisalo na transparentih, s katerimi so demonstrirali za preimenovanje. Na drugem bregu, oziroma tudi fizično nasproti, na drugem koncu trga, so jim ob istem času in na isti dan stali nasproti pripadniki Zveze antifašistov, ki so se zavzemali, naj trg ohrani svoje zdajšnje ime (ki ga za zdaj še vedno ima).
Spomin ni enovit, je kompetitiven in na primeru zagrebškega trga sta raziskovalki pokazali, kako v praksi poteka boj glede tega, kateri spominski diskurz je treba izbrisati in katerega institucionalizirati. »Spomin ni eden in heroji niso za vedno,« se je glasil njun sklep.
Kraji spomina, kraji meje
Dr. Borut Klabjan (Oddelek za zgodovino, FHŠ), je predstavil delne ugotovitve raziskave z naslovom Kraji spomina, kraji meje, katere vodja je. Raziskava bo trajala do leta 2017, Klabjan pa je povedal, da ga je sprva mikalo lotiti se obdobja takoj po vojni, ko so spomeniki v krajih ob meji vznikali na udarniški način. A si je premislil v korist zanj še zanimivejšega časa po letu 1954, ko je bilo Svobodno tržaško ozemlje formalno razdeljeno med Italijo in Jugoslavijo in je Trst pripadel Italiji. Geografsko pa se je osredotočil na kraje, ki jih je poimenoval »zamejstvo«, s čimer označuje Trst in okolico, od koder izhaja tudi sam.
Do tedaj so bili spomeniki značilni predvsem za urbano okolje, ugotavlja Klabljan že v prispevku »Partizanska pokrajina«: Partizanski spomeniki in komemoriranje partizanov na tržaškem, objavljenem leta 2012 v zborniku Acta Histriae. Šele po drugi svetovni vojni so se razširili na podeželje. In prevzeli nemalo lastnosti kapelic ali celo vaških cerkva: »Partizanski spomeniki, ti novi artefakti spomina, so kombinirali laično vsebino s formo religioznih obredov: partizanski spomenik je namreč postal novi totem, nov predmet čaščenja in je ob tradicionalnem, vaški cerkvi, predstavljal novo laično svetišče. Tako so tudi proslave za padle partizane imele sakralni značaj /…/. V tem kontekstu je vlogo vaškega župnika prevzel predstavnik nekdanjih borcev ali lokalni politični veljak, shodi in predstave pa so predstavljali laično verzijo verskih romanj in mašnih/ cerkvenih obredov. Večkrat je prišlo do simbioze med verskim in laičnim ritualom, saj ni bila redkost videti procesijo nekdanjih partizanov v uniformah z župnikom na čelu, ki so se najprej udeležili cerkvenega obreda in nato počastili padle ob vaškem spomeniku, ne da bi se komemoracijski model pri tem spremenil.«
Spominski parki kot braniki slovenstva
Če so spomeniki NOB v prvem letu miru rasli udarniško in bili mnogi tudi dokaj neugledni na pogled, so v prvem desetletju po vojni takšna obeležja postala kar precej impozantna. Kar je Boruta Klabjana napeljalo k naslednji lucidni tezi: manj ko je bilo preživelih borcev, veličastnejši so bili njim posvečeni spomeniki. Hudobni bi jo razvijali naprej in mimogrede prišli na dan z razlago, da morajo resnični ljudje z vsemi svojimi hibami in pomanjkljivostmi pač najprej umreti, šele nato se lahko začne glorificiranje njihovih dejanj in ustoličenje ideologije ...
Ti večji spomeniki, ponekod kar spominski parki, niso več zrasli iz samoprispevka, temveč so njihovo gradnjo financirale zveze borcev iz Jugoslavije in združenja zamejskih Slovencev levičarske provenience.
Najzanimivejša Klabjanova teza pa je tista o spomenikih kot branikih slovenstva. Ne v tistem klasičnem, duhovnem smislu, kar je pri spomenikih pravzaprav samoumevno, temveč čisto dobesedno. Šestdeseta leta so bila čas velikega gospodarskega preporoda Italije, nove tovarne so rasle kot gobe po dežju in v iskanju zemljišč, kjer bi zrasli proizvodni obrati v zaledju Trsta, so bile mestne oblasti z veseljem pripravljene odstopiti investitorjem območja, ki so bila strnjeno poseljena s slovenskim prebivalstvom. In ker ponavadi ni šlo zlepa, je šlo zgrda: z razlastitvami, ki bi jih lahko označili za nič več in nič manj kot podaljšek raznarodovalne politike iz časov vzpona fašizma v tridesetih letih 20. stoletja. Toda če so na takšnem ozemlju postavili spomenik, razlastitev in gradnja tovarne ni več mogla priti v poštev. Zato je dr. Klabjan branik, ki so ga tvorila obeležja NOB, pomenoval kar »Maginotova linija«.
Pogledi, let. 6, št. 23-24, 9. december 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
