Anej Korsika, Iniciativa za demokratični socializem
Ključna je vzpostavitev evropskega gibanja
Foto: Igor Zaplatil
07. 02. 2014
Anej Korsika (1985) je član Delavsko-punkerske univerze in Iniciative za demokratični socializem. Po diplomi iz politologije na ljubljanski Fakulteti za družbene vede je zdaj doktorski študent na Filozofski fakulteti, med letoma 2009 in 2011 pa je bil odgovorni urednik študentskega časopisa Tribuna.
Na materialih kot svoj simbol izpostavljate rdečo zvezdo, tudi sicer je v vaših programskih tekstih opaziti zavzemanje za koncepte, ki smo jih poznali v časih realnega socializma, zlasti v zvezi z omejevanjem zasebne lastnine. Kot ključni problem sodobne družbe prepoznavate kapitalizem. Se vam zdi s tako radikalno platformo sploh možno nastopiti na evropskih volitvah, sploh po izkušnji aktualne nemške velike koalicije – leve stranke so osvojile več kot pol poslanskih sedežev, ampak Die Linke, dediči nekdanje vzhodnonemške komunistične partije in tudi vsaj programsko vaši somišljeniki, za tradicionalne zahodne stranke veljajo za »nedotakljive«.
Če vprašam konkretno – bi v primerljivi slovenski konstelaciji demokratični socialisti pristali na koalicijo s socialnimi demokrati (SD)?
Naša ideološka izhodišča nas umeščajo bistveno bolj levo od SD, pa tudi od drugih primerljivih evropskih strank, kot so britanski laburisti, francoski socialisti, nemška SPD. Od začetka neoliberalne ofenzive v sedemdesetih ter s financializacijo in drugimi globalnimi procesi je namreč prišlo do celostnega pomika političnega prostora izrazito v desno, temu pa so sledile tudi zgoraj omenjene leve stranke. To, kar te stranke ponujajo danes, so le nekoliko nežnejše kapitalske politike – v praksi to pomeni, da varčevalnih politik ne zavračajo per se, temveč le obljubljajo, da si bodo zanje vzele nekaj več časa in jih izvedle malce obzirneje. Ni pa dvoma, da pristajajo na kapitalsko logiko rezanja javnega sektorja in zmanjševanja javne porabe. Gre torej za ujetost v horizont kapitala kot takega – za nas pa je najpomembnejša transcendenca tega horizonta, kar v primernih zgodovinskih okoliščinah pomeni tudi revolucionarni horizont. Zavedamo se namreč, da je družba kot taka ujeta v protislovja, ki jih kapital ni sposoben rešiti, in da je zato za boljšo, bolj pravično družbo ob koncu dneva potrebna, v resnici nujna, odprava kapitalizma – to stališče postavlja med nas in med socialne demokracije v Sloveniji in drugod bistveno ločnico.
Jasno in glasno priznavamo, da je naša usmeritev socialistična oziroma komunistična, da se napajamo iz zgodovine delavskih bojev – hkrati s tem pa imamo kompleksen odnos do poskusov uveljavljanja teh stališč v doslej obstoječih socializmih v 20. stoletju. Ta odnos ne more biti enoznačen, saj bi v tem primeru lahko šlo le za reafirmacijo ali pa za popolno negacijo teh režimov – to pa bi bilo v obeh primerih napačno. Kot namreč pravi naš tovariš Lev Centrih, je zgodovino prejšnjega stoletja popolnoma nemogoče razumeti brez Sovjetske zveze oziroma brez dejstva obstoja realnega socializma in poskusov uvajanja socializma v številnih drugih državah po svetu. Sama zgodovina teh socializmov je notranje močno razčlenjena, že v primeru Sovjetske zveze lahko državo razumemo le, če jo obravnavamo po kosih: na začetku je bila namreč nekaj povsem drugega kot na koncu.
Zgodovinsko korektno, pa tudi za nas politično produktivno stališče je pokazati na dialektičnost tega odnosa. Absolutno so v teh realnih socializmih obstajali pozitivni civilizacijski dosežki, uveljavile so se emancipatorne družbene prakse, ki jih moramo danes kritično ovrednotiti ter raziskati, kje in zakaj so prišle do svojih meja, nato pa jih razvijati naprej. Ne smemo pozabiti, da je bila Sovjetska zveza ena prvih držav, kjer so ženske dobile volilno pravico in pravico do razveze, in četudi se je sčasoma ta prostor svobode začel krčiti, ga je bilo v prvih letih res veliko, tudi denimo na umetniškem področju. Vse to so po našem mnenju točke, na katere bi se veljalo opreti – ne nazadnje je sam obstoj vzhodnega bloka vršil določen pritisk na Zahod, ki je kot odgovor na »rdečo grožnjo« razvijal državo blaginje (»welfare state«). Tudi v razrednih bojih v državah, kot sta bili Francija ali Zahodna Nemčija, je ta grožnja pomagala doseči marsikatero koncesijo s strani kapitala. Vse to danes premalo poudarjamo, podobno kot tudi eno od značilnosti jugoslovanskega samoupravnega socializma, namreč politiko neuvrščenosti, ki je številnim državam v razvoju pomagala v kritičnih trenuttih osvoboditve izpod kolonialnega režima. Neuvrščenost je namreč omogočila mnogim manjšim in razvijajočim se državam, da so bile zaznane na mednarodnem prizorišču, ki ga je sicer obvladovala hladna vojna med Vzhodom in Zahodom.
O jugoslovanskem samoupravnem socializmu menimo, da je šlo za socialistični poskus, ki je v praksi prišel najdlje – nato pa tako kot drugi naletel na svoje realne meje. Tudi to še ni bil takšen socializem, kakršnega si želimo, je pa omogočil realno zgodovinsko izkušnjo, na osnovi katere danes lahko nadaljujemo delo.
To, da sem izpostavil predvsem pozitivne vidike, ne pomeni, da se ne zavedamo negativnih – je pa dejstvo, da so ti dovolj znani in neštetokrat reciklirani. To je dobro, saj se s tem pritiska na nas, da novo vzpostavljajoči socializem pokažemo kot demokratično silo – prav zato smo izpostavili, da smo Iniciativa za demokratični socializem, čeprav je nedavno Vlado Miheljak v kolumni opozoril, da gre za pleonazem, podobno kot če bi rekli črn zamorec. Socializem mora biti tako po svoji definiciji demokratičen, vendar je to treba dvojno poudariti, da ta demokratični moment še posebej podčrtamo.
»Te volitve, sočasno z volitvami v evropski parlament, bodo vsekakor zelo pomemben lakmusov papir za prihodnji razvoj levice po vsej Evropi, zato lahko predvidevamo, da bo internacionala kapitala to grožnjo svojim interesom poskušala minimizirati.«
Kako torej demokratični socializem gleda na volitve in kako na revolucijo? Klasična boljševistična doktrina je narekovala spodbujanje okoliščin, v katerih bi lahko izvedli revolucijo. Zmaga na volitvah ni veljala za realističen scenarij.
Nisem prepričan, če to povsem drži. Seveda je res, da sta bila v državah realnega socializma Lenin in boljševizem skozi desetletja kanonizirana, zanimivo pa je, da na to ideološko interpretacijo pristaja tudi dobršen del zahodnega zgodovinopisja. Ampak z zgodovinsko resničnostjo Lenina kot osebe ter boljševizma kot političnega gibanja to nima kaj dosti skupnega. Sodobnejši avtorji, kot na primer Lars T. Lih v knjigi Lenin Rediscovered, izpostavljajo, kako močno je bil Lenin zavezan nemški socialni demokraciji, predvsem »erfurtskemu modelu«, tako v vsebinskem kot v organizacijskem smislu. Po njegovi interpretaciji je Lenin v konkretnih ruskih razmerah povsem nedemokratične caristične vladavine, ki ni poznala ne svobode govora ne združevanja, poskušal delovati tako kot nemška socialna demokracija v nemških razmerah. To je osrednji moment t. i. združitvene formule, v kateri imamo na eni strani ljudi, ki za preživetje vsak dan prodajajo svojo delovno silo, torej delavce, na drugi pa socialistično opcijo, in ti dve komponenti je treba združiti. Seveda pri tem ne gre za nekakšno mehanicistično združitev, ampak za organsko, tu je šel cel kup vmesnih in podpornih institucij, predvsem so tu pomembni sindikati. Ampak v grobem bi lahko parafrazirali Kanta in glede usodnosti in nujnosti te združitve zapisali: »Delavci brez socializma so slepi, socializem brez delavcev je prazen.« Zelo pomembno in v nasprotju z neko splošno predstavo boljševikov kot revolucionarnih zarotnikov je tudi to, da so se še kako dobro zavedali, da se je treba udeleževati vseh legalnih oblik boja, tudi in predvsem volitev. Ilegalne oblike ter konspiracija pa so bile v danih razmerah pač oblika vzdrževanja organizacije pri življenju.
Boljševiki in menjševiki so bili do prve svetovne vojne vključeni v ruski dumi in so bili med le štirimi evropskimi socialnimi demokracijami, ki so ob izbruhu vojne glasovale proti vojnim kreditom; poleg teh dveh sta bili proti le še romunska in srbska. Nemška, francoska, belgijska in druge sorodne stranke so glasovale za vojne kredite in so s tem neposredno pripomogle h klanju med delavstvom. Lars T. Lih to glasovanje navaja kot dokaz, da se Lenin ni odpovedal erfurtskemu modelu nemške socialne demokracije, temveč mu je poskušal ostati bolj zvest kot sami Nemci. V času imperialne svetovne vojne je s tem pokazal, da je vojno spodbujajoči socialni šovinizem nesprejemljiv, saj neposredno podpira bratomorno vojno, hkrati s tem pa se je zavedal, da bi bil pacifizem v takšnih zgodovinskih okoliščinah samo naiven. Leninov pogled se je po začetku vojne zavzel za to, da se imperialna vojna spremeni v državljansko, kar se je v Rusiji tudi zgodilo. Podlaga te zahteve je bilo prepričanje, da je imperialna vojna tudi že državljanska, saj vladajoči razred v njej ne le ne trpi, temveč pogosto celo izdatno služi. Pomembno se je zavedati zgodovinske specifike in dejstva, da Lenin ni padel v ruske razmere kot kakšen komet, nato pa z nekakšno zarotniško združbo prevzel oblast: to bi bilo enostavno nemogoče. Po izbruhu državljanske vojne je kar štirinajst tujih vojsk napadlo mlado sovjetsko oblast – če ta ne bi bila tako močno zasidrana med množicami, bi se sesula kot hišica iz kart.
Omenili ste avantgardizem: kako gre ta skupaj s konceptom demokracije? Seveda ima vsaka politična organizacija svoje vodstvo, ampak izkušnja realnih socializmov je vendarle ta, da avantgarda v določeni točki preneha zaupati ljudstvu in se pri uresničevanju svojih idej raje zanaša na represijo. Verjetno je za prenovo socialistične opcije koristno razmisliti o tem razmerju med vodstvom in »vódenimi«.
Konceptualno gledano avantgardizem predpostavlja demokracijo, kajti na dolgi rok se še nikoli ni zgodilo, da bi bili funkcionarji bolj levi od baze. Medtem ko je obratnih primerov nešteto, recimo primer zgoraj omenjenega glasovanja za vojne kredite. Zato se je temu vprašanju treba posvečati z vso resnostjo. Tu je sicer zelo povedna že sovjetska izkušnja. Siloviti prostor svobode, ki je bil načeloma odprt od revolucije leta 1917 do začetka tridesetih, ko je po frakcijskih bojih v partiji Stalinu uspelo vzpostaviti absolutno dominanco, je zelo specifično zgodovinsko obdobje, ki mu težko najdemo par. O tem čudovito pripovedujeta slovenski študiji Marjana Britovška Boj za Leninovo dediščino (1976) ter Stalinov termidor (1984), v katerih se zelo dobro vidi, kako težko bi trdili, da so zadeve v Sovjetski zvezi potekale teleološko, se pravi, da bi bila že v njihovem jedru vsebovana kal lastnega propada. Ta aspekt do določene mere sicer brez dvoma je prisoten, vseeno pa ob spremljanju frakcijskih bojev leve in pozneje tudi desne opozicije proti centru, ki ga je predstavljal Stalin, spoznavamo močno dramaturgijo, ki se je razpletala dobrih deset let – na koncu pa se je Stalin vzpostavil kot absolutni hegemon, ki je dokončno utrdil svojo oblast z velikimi čistkami na predvečer druge svetovne vojne.
Ključno je organizacijsko vprašanje: kako ohranjati zdrav odnos med nujnostjo operativnosti organizacije, se pravi preprečevanjem tega, da bi organizacija postala debatni krožek, ter med nevarnostjo okostenelosti, torej tem, da od demokratičnega centralizma ostane samo še centralizem. Samokritično lahko ugotovimo, da socializem na tem področju izkazuje manko regenerativne sposobnosti: zanimivo je, da so se skozi skoraj celotno obdobje Sovjetske zveze na ključnih pozicijah izmenjevali predoktobrski boljševiki, se pravi stari revolucionarji. Mihail Gorbačov je bil prvi partijski voditelj, ki ni bil rojen pred revolucijo in se torej ni osebnostno oblikoval v prvih letih po njej, temveč že po drugi svetovni vojni, je pa morda tudi zato Gorbačov pomenil labodji spev Sovjetske zveze. Enako je veljalo v drugih državah, tudi v Jugoslaviji: ni prišlo do ustreznih mehanizmov učinkovite politične reprodukcije, ki bi poskrbeli za menjavo generacij po umiku revolucionarne garde. Takšni mehanizmi bi verjetno morali predpostavljati omejitve mandatov in podobne kontrolne točke, kar je ponovno področje, ki se ga bo v okviru potencialnih socialističnih projektov v našem času še treba lotiti, če bomo želeli ponuditi resnično demokratično alternativo.
Seveda pa velja pripomniti, da tudi v državah meščanske parlamentarne demokracije z jasnimi omejitvami mandatov ter z demokratičnimi checks and balances, kakršne poznajo v ZDA, lahko ob nedavnih razkritjih Edwarda Snowdna spoznavamo, kako tudi v teh državah vzporedno obstajajo prikriti centri moči in nadzora, ki so popolnoma nedemokratični in ki s svojim delovanjem kršijo celotno abecedo pravil lepega obnašanja. Lahko bi morda celo rekli, da dandanašnji tudi meščansko formo pestijo podobni problemi kot nekdanje enopartijske režime.
No, vendarle se o Snowdnovih razkritjih odkrito govori in v demokratičnem okolju je jasno, kdo mora reagirati, v razmerah realnega socializma pa je taka javna debata nemogoča.
Drži, v Vzhodni Nemčiji nikoli ni bilo široke javne razprave o Stasiju – vse dokler Vzhodne Nemčije ni več bilo.
Kaj se bo zgodilo v ZDA, je pa drugo vprašanje: bo za nastali položaj politično odgovarjal predsednik Obama? Ključno vprašanje se mi zdi, ali je v igri ponovno vprašanje »impeachmenta«. Če ne bo zahtev po resni politični odgovornosti, se moramo zavedati, da same besede pač nikogar ne bolijo in da se bo zadeva sčasoma pospravila v predal in počasi pozabila. Kapitalizem je namreč mnogo bolj prefinjen sistem nadzora in moči, kot je bil to realni socializem kdaj koli v svoji zgodovini. Kot ilustrira stara šala Radia Erevan: Nixon reče Brežnjevu, da pred Belo hišo vsak lahko kriči »Dol z Nixonom!« pa se mu ne bo nič zgodilo – Brežnjev pa mu odvrne, da tudi pred Kremljem lahko vsak kriči »Dol z Nixonom!« in se mu prav tako ne bo nič zgodilo.
»Naš osnovni cilj ni zmaga na volitvah, ampak vzpostavitev demokratičnega socializma, saj smo najgloblje prepričani, da je to edini način, da resnično izboljšamo kakovost življenja ljudi.«
Prav to pa je ključno vprašanje: kaj se zgodi, kaj so realni učinki tega govorjenja? Izkušnja nas uči, da je odgovor zelo preprost – ni jih.
A vendarle: četudi imajo demokracije po svetu različne notranje probleme, je dostop javnosti do informacij in do javne razprave mnogo večji, kot je bil v državah realnega socializma ali kot je še danes v diktaturah po svetu. Seveda se včasih zdi, da se družbena protislovja vedno bolj kopičijo, a vseeno – ali gre res za tako »klasično« alternativo: kapitalizem ali socializem? Mar ni podlaga te alternative ortodoksna marksistična analiza, ki trdi, da se na volitvah tako ali tako nič bistvenega ne spremeni in da je revolucija edini odgovor na te lepotne popravke. Po revoluciji pa problemov ni več, kot lepo ponazarja šala, ki ste jo navedli.
Mislim, da je treba odstreti formalne ločnice, saj zlasti v času krize kapitalizma živimo v času velikih koalicij, v katerih tako pri nas kot drugod sodelujejo nominalno leve in nominalno desne stranke, dejansko pa se izkazuje, da so med njimi glede ključnih ekonomsko-strateških vprašanj le kozmetične razlike. To je danes ključno politično vprašanje v mednarodnem merilu, žal pa se z njimi na političnem trgu ne pride daleč, mnogo bolj sočna so namreč vprašanja kulturnega boja ter polpretekle zgodovine. Ta namreč nikogar zares ne bolijo, omogočajo pa trkanje po prsih, da so ti ali oni pravi dediči levice ali tradicionalnih vrednot.
In ob pozornem spremljanju se izkaže, da je bila v enopartijskem okolju v frakcijskih bojih med liberalnimi ter ortodoksnimi strujami večja politična pestrost kot v razmerah večstrankarskega pluralizma. Četudi so ti frakcijski boji potekali znotraj ene stranke, so bile debate med njimi vsebinsko mnogo bolj dramatične kot debate med domnevno nasproti stoječimi si strankami, ki smo jim priča danes.
Kaj konkretno imate v mislih?
Govorim o liberalni struji v jugoslovanskem komunizmu, o Stanetu Kavčiču, o hrvaškem Maspoku, Marku Nikeziću v Srbiji. Ta struja je odpirala temeljna vprašanja, ki so bila sicer zadušena, ampak tudi danes se da marsikaj zadušiti. V nasprotju z našim primerom je taki liberalni struji znotraj kitajske in vietnamske komunistične partije uspelo zmagati in rezultat je eden najuspešnejših in s tem nujno najbolj surovih kapitalizmov v zgodovini. Poudariti želim, da četudi so bili realni socializmi enopartijski režimi, so bile same partije navznoter močno razčlenjene, kar nam kaže, da vse skupaj vendarle ni bil tak monolit, kot se nekateri trudijo prikazati. Med liberalnimi in bolj ortodoksnimi strujami znotraj Jugoslovanske zveze komunistov so bile tako neprimerno bolj dramatične razlike in bistveno bolj burne razprave, kot pa so danes na primer med Igorjem Lukšičem in Gregorjem Virantom.
To vodi v morda bistveno vprašanje, ki je prisotno tudi v materialih Iniciative za demokratični socializem, vprašanje lastnine. Če je zasebna lastnina omejena, kot je bila v realnih socializmih, se postavi vprašanje, kdo torej je lastnik produkcijskih sredstev? V jugoslovanskem, samoupravno socialističnem modelu združenega dela naj bi bilo ljudstvo lastnik vsega, a zaradi praktičnih vprašanj, nekaj pa najbrž tudi zaradi nadzora, je to dejansko pomenilo državo.
Spomniti se velja na še kako resnično misel iz Komunističnega manifesta, da je že v obstoječi, se pravi kapitalistični družbi zasebna lastnina odpravljena za devet desetin prebivalstva, lahko pa to pretvorimo celo v sodobnih 99 odstotkov. Tudi v tem kontekstu je treba biti zelo natančen: kar mi v Iniciativi za demokratični socializem poudarjamo, je koncept družbene lastnine. Ta se seveda ne tiče pralnih strojev in drugih gospodinjskih aparatov, ki jih potrebujemo v našem vsakdanu. Zaradi tega naša družba seveda ne trpi, tista zasebna lastnina, ki povzroča ne le trpljenje, temveč tudi nenehne krizne cikle, je zasebna lastnina produkcijskih sredstev, se pravi tovarn, laboratorijev, pristanišč in drugih produkcijskih centrov.
Tudi državna lastnina v strogi zastavitvi ne prebija okvirov kapitalizma: ne gre za preprosto nasprotje med kapitalizmom z zasebno lastnino in socializmom z državno lastnino. V največjih kapitalističnih državah jim ne pade na kraj pameti, da bi tujcem prodali največje strateške koncerne. Trenutno slišimo, da je med interesenti za nakup Telekoma Slovenije nemški telekom – nemška država niti v sanjah ne razmišlja o prodaji svojega telekoma, čeprav sicer rada trosi nasvete manjšim in šibkejšim državam, kako je te stvari treba privatizirati. Kdo s pozicije močnejšega ne bi dajal takšnih nasvetov, če si kupnino s prihodki iz poslovanja lahko povrne že v nekaj letih? Enako velja seveda tudi obratno – kupnino, ki si jo obeta slovenska država, bi ta dobila v treh letih poslovanja Telekoma, če bi slednji ostal v slovenski lasti. In enako kajpada še naprej v poznejših letih.
Zato je za nas ključen koncept družbene lastnine, ki dejansko prebija dihotomijo zasebnega in državnega. Problem teh dveh je, da pogosto proizvedeta enake ali vsaj podobne posledice: pri zasebnem lastništvu si profit prisvojijo lastniki kapitala, pri državnem pa politične elite, ki se izmikajo demokratičnemu nadzoru in zato državna lastnina ne deluje v interesu državljanov, temveč se jo zlorablja za različne klientelistične interese. Paradoksalno se kot rešitev kaže privatizacija, kar pomeni, da je demokratičnega nadzora po definiciji še manj, gre pravzaprav za legalizacijo slabega in koruptivnega stanja. Mi mislimo, da je treba iti v drugo smer: lastništvo moramo demokratizirati in državljanom omogočiti vpogled v to, kaj se z njihovo, se pravi družbeno lastnino dogaja. To seveda ne gre v take absurdne podrobnosti, kot bi bilo denimo neposredno glasovanje, ali bomo povečali ali zmanjšali proizvodnjo elektrike v nuklearki Krško, pač pa za najširše dostopno, demokratično javno razpravo o temeljnih strateško-razvojnih vprašanjih naše skupne lastnine. Cilj je, da ta lastnina ne postane žrtev elit, pri čemer z vidika izkoriščane večine niti ni bistveno, ali so te elite kapitalske ali politične.
Mar ni to zelo blizu Kardeljevi zamisli samoupravnega socializma?
Tako je, in na mikroravni znotraj delovnih kolektivov je do določene stopnje tudi že zaživelo, na makroravni pa ni uspelo.
Ampak takšna zastavitev vseeno predpostavlja določeno avantgardo, mar ne? Če drugega ne, kot kaže primer nuklearke, jo verjetno nekje preseka stroka, saj je stopnja kvalificiranosti splošne javnosti za strokovno debato vendarle omejena.
Seveda socialistična vizija ne more biti uresničena čez noč z enim samim ukrepom. Na tem mestu se kot eno temeljnih vprašanj kaže dostop do medijev: če bodo ti ostali v rokah kapitalskih elit, ki imajo že po definiciji več denarja in zvez v medijih, tako da jim bodo lahko vsilile svojo agendo, pogledi delavcev pa ne bodo prišli do javnosti, potem ne bomo mogli narediti kaj dosti. Da ljudje danes nimajo znanja za upravljanje podjetij, nikakor ne pomeni, da si tega znanja niso sposobni pridobiti. Dokler pa ne dobijo realnih vzvodov vplivanja, je utopično pričakovati, da bodo v prostem času za šalo študirali te stvari, če jih potem, ko se sprejemajo odločitve, nihče nič ne vpraša.
Vpeljevanje socialističnega projekta je treba koncipirati tako kratkoročno kot tudi srednje- in dolgoročno. Gre namreč za precej revolucionarne spremembe glede na stanje, v kakršnem živimo danes: želimo si, da bi se človek razvil v širše bitje, ki je bolj sposobno slediti družbenim procesom in jih globlje razumevati, kajti le tako bo lahko deloval s ciljem koristi družbe v celoti. Jasno je, da smo trenutno še zelo daleč od tega, vendar se je enkrat pač treba odpraviti na to pot, kajti alternativa je le čista distopija, v kateri živimo zdaj, in prepričanje, da zdajšnje razmere lahko reproduciramo v neskončnost.
Katere konkretne poteze si vi in vaši somišljeniki želite potegniti v prihodnjih letih? Je evropski okvir ustrezen?
Ključna zadeva je vzpostavitev gibanja v evropskem merilu. Ne le Slovenija, tudi druge države na evropski periferiji, kot sta denimo Grčija in Portugalska, so same premajhne – če pa se združijo v zavezniški blok držav s podobnimi ekonomskimi in političnimi težavami, lahko postanejo mnogo močnejše in zmorejo ne le artikulirati, ampak tudi udejanjiti drugačno politiko. To vsekakor lepo zveni, v praksi pa zahteva, da napredne, leve, socialistične sile v teh državah pridobijo realno politično moč ali celo prevzamejo oblast. Kaže, da je danes najbližje temu Grčija, kjer bodo 18. in 25. maja lokalne volitve, na katerih bo po trenutnih javnomnenjskih raziskavah Syriza dosegla prepričljivo zmago. Te volitve, sočasno z volitvami v evropski parlament, bodo vsekakor zelo pomemben lakmusov papir za prihodnji razvoj levice po vsej Evropi, zato lahko predvidevamo, da bo internacionala kapitala to grožnjo svojim interesom poskušala minimizirati.
Našo Iniciativo za demokratični socializem, ki trenutno šteje devet mesecev, razumemo kot del prizadevanj za zmago naprednih sil v Evropi. Nismo klasična parlamentarna stranka, stranko razumemo le kot instrument širšega gibanja. Tudi zato se tako intenzivno posvečamo programskemu delu, saj hočemo čim bolj doreči samo substanco tega subjekta, ki ga vzpostavljamo, obenem pa vseeno ne zanemarjamo širitve naše ideje in se trudimo v ideološkem in aktivističnem smislu pritegniti čim več ljudi, ki bi stranko sprejeli kot logičen mehanizem za uresničevanje svojega prepričanja.
Volitve za evropski parlament so torej odlična priložnost, a najverjetneje za tokratne vsaj v Sloveniji še ne boste čisto pripravljeni?
Ne gre za to, koliko smo trenutno pripravljeni, volitev bo še dovolj. Za nas je pomembneje vztrajati pri tistem, o čemer tudi javno govorimo: da tudi navznoter sledimo demokratičnim postopkom, ki so lahko včasih precej dolgotrajni, a ko privedejo do odločitve, za njo stoji celotna organizacija. Odločitev za ustanovitev stranke za nas že zdaj ni tehničen problem, potrebnih dvesto podpisov bi lahko zbrali čez noč, ampak gre za politično vprašanje, kdaj in na kakšen način narediti ta korak, o katerem že več mesecev potekajo bogate vsebinske razprave. Pri tem sledimo svoji notranji dinamiki, namesto da bi se nespametno odzivali na zunanje impulze. V tem primeru bi lahko marsikoga razočarali, kar bi imelo za posledico še manjše zaupanje v politiko. Naš osnovni cilj ni zmaga na volitvah, ampak vzpostavitev demokratičnega socializma, saj smo najgloblje prepričani, da je to edini način, da resnično izboljšamo kakovost življenja ljudi. Volitve in parlamentarno delovanje pri tem vidimo le kot enega v množici različnih ukrepov za dosego tega cilja.
Pogledi, let. 5, št. 2, 22. januar 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
