Pogovor z Damjano Pečnik in Gojkom Zupanom
Kulturna dediščina: Status še ne pomeni denarja za obnovo
Foto: Mavric Pivk
07. 04. 2012
Tako kot ima vsak državljan svojo osebno izkaznico, mora biti kulturna dediščina vpisana v register in biti ovrednotena. V register nepremične kulturne dediščine je pri nas trenutno vpisanih že skoraj 30 tisoč enot. O problemih in uspehih na področju kulturne dediščine smo se pogovarjali z Damjano Pečnik, generalno direktorico Direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, in Gojkom Zupanom, sekretarjem na direktoratu.
Veliko objektov kulturne dediščine ne vzdržujemo redno. Tako čakajo na trenutek, ko se jih lastnik ali oskrbnik usmili in jih obnovi. Eden takšnih novejših nedavnih primerov je denimo tudi cerkev sv. Mihaela v Črni vasi na Barju.
»Zanimanja za trajen najem objektov sploh ni! Izjema so najemniki (npr. društva), ki bi radi, da jim država gradove prenovi v celoti in nato še subvencionira njihovo dejavnost, ki ekonomsko ne bi pokrila niti tekočih stroškov obratovanja.«
Zupan: Zelo enostavno povedano – raven varovanja kulturne dediščine je zrcalo razvitosti družbe v pozitivnem in negativnem smislu. Dejstvo je, da so lastniki kulturnih spomenikov pogosto premalo šolani ali bolje – premalo zainteresirani za vzdrževanje in prenovo objektov. Kadar se lotijo obnove, se ne posvetujejo s strokovnjaki zavoda za varstvo kulturne dediščine. Posamezniki v vseh preteklih desetletjih niso vložili niti ene ustrezne prošnje za kakršnokoli sofinanciranje prenove objekta. No, glede cerkve sv. Mihaela je bivše ministrstvo za kulturo v lanskem letu dobilo vlogo za intervencijo, ker cerkvena streha pušča, vendar je prišla vloga v času, ko je bil denar že porabljen. Kljub temu je ministrstvo skupaj z restavratorskim centrom in ljubljansko enoto zavoda za varstvo kulturne dediščine začelo izdelovati dokumentacijo za poseg. Konservatorski načrt je s strani stroke pripravljen, čakamo na dopolnilo vloge lastnika, župnije Ljubljana - Barje oziroma RKC.
Damjana Pečnik
Pečnik: Rada bi opozorila, da odlok o razglasitvi nekega objekta za spomenik državnega pomena ne pomeni, da je denar zanj zagotovljen. Odlok določi status, ki ga ima kulturni spomenik, in pomeni, da je država prepoznala njegovo kakovost in širši pomen za družbo, najsi bo to spomenik lokalnega ali državnega pomena. To je le strokovni status dediščine. Lastnik spomenika je lahko država ali zasebnik. S pomočjo statusa je možno kandidirati na različnih razpisih, ki jih organizira resorno ali druga ministrstva in lokalne skupnosti. Letos tovrstnih razpisov pri nas verjetno ne bo, ker proračunskega denarja ni.
Varovanje kulturne dediščine je zadnjih petdeset let neposredno odvisno od denarja iz državnega proračuna.
Pečnik: Slovenska država zagotavlja nekaj denarja za obnovo kulturne dediščine, ki ga žal nikoli ni dovolj. Imamo natančne preglede trendov zadnjih petih let. Na spletnih straneh ministrstva je za vsak objekt ali projekt natančno predstavljeno finančno poročilo, za vsako leto posebej, kam in koliko smo vlagali. Opazen je zaskrbljujoč trend zmanjševanja neposrednih proračunskih sredstev za obnovo kulturnih spomenikov, hkrati področju kulturne dediščine v finančni perspektivi 2014–2020 grozi še izguba pomembnega finančnega vira (Evropskega sklada za regionalni razvoj), s katerim je Direktorat za kulturno dediščino premagoval negativne posledice znižanja sredstev integralnega proračuna, namenjenih kulturnim spomenikom. Več perspektiv in financ za ohranjanje dediščine kot resorno ministrstvo imajo ministrstva za gospodarstvo, okolje in prostor, kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Glede umika kulture iz nove finančne perspektive so se na nedavnem sestanku v Bruslju temu uprli kulturni ministri iz vseh držav Evropske unije. Zdaj prepričujejo bruseljske birokrate, da je kultura tudi pomemben dejavnik gospodarskega razvoja.
Denarja za kulturne vsebine bo vedno manj, naša zakonodaja ne spodbuja zasebnega vlaganja v kulturo in obnovo kulturnih spomenikov. Kje so rešitve?
Zupan: Če pogledamo samo čez mejo, lahko vidimo, da imajo Hrvati dodatno financiranje kulturne dediščine urejeno s pomočjo državne rente.
Pečnik: Tudi mi smo predlagali podobno rešitev, vendar nas je tedanja vlada zavrnila. Ne želi rente za kulturno dediščino.
Zupan: Menijo, da bi to bila dodatna obremenitev gospodarstva in davkoplačevalcev. Ustavili so nas na samem začetku razvijanja predloga za tovrstno financiranje.
Pečnik: Odločitve za vpis določenega objekta na seznam svetovne kulturne in naravne dediščine ali na Reprezentativni seznam nesnovne dediščine človeštva na Hrvaškem sprejemajo na najvišji državni ravni, in temu primerno so podprti s kadri in financiranjem. Samo kot primer – za vpis na listo Unesca imajo posebno službo, v našem direktoratu pa skrbi za priprave dokumentov za vpis v register svetovne kulturne dediščine le ena oseba, poleg vseh drugih nalog, ki jih ima.
In kako napredujemo z vpisovanjem naše kulturne dediščine na Unescov seznam?
Pečnik: Od lanskega junija imamo na seznamu svetovne kulturne in naravne dediščine Unesca vpisana kolišča na Ljubljanskem barju v okviru transnacionalne nominacije šestih držav z naslovom Prazgodovinska kolišča okoli Alp. To je naš prvi kulturni spomenik na prestižnem seznamu. Gre za širše geografsko območje, ki obsega ozemlje današnje Švice, Avstrije, Francije, Nemčije, Italije in Slovenije, kjer so našli arheološke materialne dokaze prazgodovinskih koliščarskih naselbin iz obdobja od 5000 do 500 pred našim štetjem. Nahajajo se pod vodo, na obrežjih jezer, vzdolž rek ali v močvirjih, kot na primer devet slovenskih lokacij na Barju. Zaradi odličnih možnosti datiranja ostankov arhitekturnih elementov in s pomočjo bogatih organskih najdb nam kolišča omogočajo razumevanje celotnih prazgodovinskih vasi in njihov prostorski razvoj v zelo dolgem časovnem obdobju.
Škocjanske jame so novembra 2011 praznovale svojo 25-letnico vpisa na Unescov seznam in še 15-letnico zakona o regijskem parku Škocjanske jame. V tem času je javni zavod ob svoji strokovni dejavnosti razvil tudi številne izobraževalne in promocijske programe in dobro sodeloval z lokalno skupnostjo, zato velja za primer dobrega upravljavca svetovne dediščine. Kljub vpisu na seznam pod naravnimi kriteriji pa so z jamami nedeljivo povezane prvine kulturne dediščine, tudi arheološke najdbe, zgodovina raziskav krasa in razvoja krasologije. Številne prenovljene hiše in njihova nova namembnost kažejo rezultate te dejavnosti.
Kaj pa priprave za nominacijo še kakšnega spomenika?
Pečnik: Trenutno delamo na treh projektih. V postopku ocenjevanja je slovensko-španska nominacija z naslovom Dediščina živega srebra. Almadén in Idrija, ki je bila predana centru za svetovno dediščino v Parizu februarja 2011. Aktualna revidirana nominacija v primerjavi s prejšnjimi dosjeji v ospredje postavlja živo srebro – tehnološke in industrijske postopke, ki so vplivali na oblikovanje kultur, gospodarstev in družbenih sprememb. Dodatne informacije smo morali predložiti do 28. februarja 2012, odbor za svetovno dediščino pa bo o njej odločal na zasedanju v Sankt Peterburgu letos junija in pričakujemo pozitivno odločitev o vpisu.
Že leta 2010 smo začeli s konkretnimi aktivnostmi v zvezi z nominacijo projekta Dinarski kras v kategoriji mešana dediščina. Koordinator projekta, ki ga v enakem deležu financirata MK in MOP, je Park Škocjanske jame. Marca letos je predviden drugi mednarodni sestanek držav projekta – Italije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije in Črne gore z udeležbo predstavnikov Centra za svetovno dediščino, Združenja za ohranjanje spomenikov in spomeniških območij in Svetovne zveze za varstvo narave. Idealno bi bilo, da bi v skupni nominaciji Dinarskega krasa uvrstili ves naš matični Kras.
»Poleg Plečnika je veliko bolj perečih, strateških problemov. Imamo vrsto spomenikov, ki potrebujejo skrb in državni denar, ker so jih v preteklosti izkoriščali za gospodarstvo, socialo, turizem, zdaj pa bi prazne lupine radi prevalili na kulturo.«
Zupan: Skupaj s Čehi smo začeli aktivno sodelovanje v okviru priprave transnacionalne nominacije del arhitekta Jožeta Plečnika. Po prvem sestanku v Pragi junija 2011 smo skupaj z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje konec januarja 2012 pripravili drugi strokovni sestanek v Ljubljani, na katerem smo proučili ustrezne korake za nadaljevanje projekta.
Pečnik: Oba projekta sta vsebinsko in organizacijsko zelo zahtevna, njun zaključek načrtujemo okvirno do leta 2015. Vzporedno na ministrstvu koordiniramo tudi aktivnosti za vpis Škofjeloškega pasijona na Reprezentativni seznam nesnovne dediščine človeštva pri Unesco. Delo teče v sodelovanju z občino Škofja Loka in Slovenskim etnografskim muzejem – koordinatorjem za varstvo žive dediščine. Prvi korak je razglasitev pasijona za živo mojstrovino, kar bo sploh prva razglasitev enote žive dediščine na nacionalni ravni.
Kako pa je s Plečnikovim opusom? Je že v celoti zaščiten?
Zupan: Nikoli ne razglašamo celotnega opusa, le ključna dela, bo pa ves opus v registru. Razglašen je njegov ljubljanski opus, vendar je narejena selekcija. Za ostali del Plečnikovega opusa so se pogodbeno zavezali na ZRC SAZU, da naredijo selekcijo. Vendar naloga ni opravljena do konca. Manjka npr. celotna Komenda pri Kamniku, in to kljub nekaterim predelavam. V Komendi je nekaj del, ki jih je treba ovrednotiti. Skratka, strokovnjaki z Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti še niso pripravili zadovoljivih izborov. Zgolj popis z manj kot 40 enotami s fotografijami ni dovolj. Terenski pregled pripravlja tudi zavod za varstvo kulturne dediščine. Do razglasitev Plečnikovih del po Sloveniji bo dolga pot, polna usklajevanj z lastniki, stroko, občinami in državo.
Pečnik: Razglasitve so akt ovrednotenja, torej pravni dokument, ki omogoča boljše varovanje, boljše trženje in jasnejša navodila za varovanje. Znova poudarjam – odlok ni denar niti gospodar. Popis in vrednotenje pomenita prvo stopnjo, tudi natančnejši pregled stanja objekta in tehnična navodila za nujno vzdrževanje pa pomenijo drugo stopnjo.
Zupan: Poleg Plečnika, za katerega v povprečju skrbimo bolj kot za druge objekte, je veliko bolj perečih, strateških problemov. Imamo vrsto spomenikov, ki prav tako krvavo potrebujejo skrb in državni denar, ker so jih v preteklosti izkoriščali za gospodarstvo, socialo, turizem, zdaj pa bi prazne lupine radi prevalili na kulturo. Gradovi so bili nadgradnja posestev in ne zgolj obrambni zidovi.
Vaš komentar me je spomnil na usodo dvorca Betnava. Danes vidimo, da mariborska škofija ni bila dober lastnik, jemali so ga le kot nepremičnino, ki ima svojo tržno vrednost ...
Zupan: Po eni strani gre za tipično tajkunsko zgodbo, po drugi strani pa je imela mariborska nadškofija z objektom zelo ambiciozne načrte, ki jih je delno sofinanciralo tudi ministrstvo za gospodarstvo, delno pa ministrstvo za kulturo za restavriranje poslikav. Iz znanih razlogov je vse padlo v vodo.
Ti znani razlogi so, da je mariborska nadškofija bankrotirala in bodo vsi spomeniki, ki so pod hipoteko, postali last neke avstrijske banke.
Zupan: Zna biti, da res. O lastninskih procesih na ministrstvu nimamo podatkov. Za uveljavljanje predkupne pravice ni doslej prosil nihče. V zadnjih desetih letih je bilo veliko idejnih zasnov za objekt in posestvo Betnava, ki so jih morali vedno znova dopolnjevati strokovnjaki zavoda za varstvo kulturne dediščine, in vse je ostalo le v načrtih. Urejena je bila manjša muzejska prezentacija z zbirko cerkvene umetnosti in predstavitev škofa Slomška. Nikakor pa ne smemo pozabiti, da je mariborska škofija leta 1999 Betnavo dobila solidno prenovljeno. Pred propadom je bila rešena predvsem po zaslugi konservatorskih služb že v sedemdesetih in osemdesetih letih. Takrat so izpeljali skrbno načrtovano sanacijo z izvajanjem restavratorskih in vzdrževalnih posegov v objekt, vse z državnim denarjem in z denarjem podjetja Lipa iz Ajdovščine.
Zdi se, da je javnost presenečena, ker je Cerkev dobila v last Blejski otok, ki je in bi moral po mnenju mnogih ostati obča, skupna dobrina v državni lasti.
Zupan: Katoliška cerkev upravlja cerkev in stavbe na otoku, država je prenovila stopnišče; z več strpnosti bi bilo urejeno še več. Bled kot simbol pa izrabljajo prodajalci razglednic in prospektov od Slovenije vse do Francije, kar kaže anekdota, ko so angleške turistične agencije tržile Francijo s pomočjo fotografije Blejskega jezera z otokom. Kje so inšpekcije, sodišča in »združenje za zaščito avtorskih pravic« za kulturno dediščino, ki bi iz vreče teh komercialnih sredstev delež preusmeril v obnovo dediščine?
Pečnik: Trenutno je Blejski otok še v sodnem postopku. Žal ne vem, v kateri fazi, ker to ni predmet dediščine, ampak drugih služb na ministrstvu in sodišč. Rimskokatoliška cerkev je eden največjih lastnikov slovenske kulturne dediščine. Ta konkretna dediščina je bila v drugi polovici 20. stoletja bolj ali manj vzdrževana predvsem zato, ker cerkve ljudem nekaj pomenijo. Tako so tudi lokalne skupnosti vlagale v njihovo obnovo. RKC ima na objektih različne upravljavce z različno afiniteto do njih. Nekje zgledno skrbijo za te kulturne spomenike, drugje pa ne.
Gojko Zupan
Vedno večji problem postaja varovanje arhitekture 20. stoletja. V zadnjih dvajsetih letih se je podrlo in opustošilo vse preveč stavb slovenskega modernizma. Ali je arhitektura druge polovice 20. stoletja že dobila svoj pomen znotraj službe za varovanje kulturne dediščine?
Zupan: Register je en sam in enaka pravila veljajo za vse. Večina dosedanjih akcij za zaščito arhitekture 20. stoletja je izhajala prav iz popisov v registru. Spomeniška služba je bila prva, ki se je z dr. Stanetom Bernikom dogovarjala za evidenco in selekcijo novejše arhitekture, vse, kar sledi, izhaja iz tega temelja. Protestno označevanje ogroženih pomembnih modernističnih arhitektur, kar je bilo navzven delo civilne družbe oziroma aktivistov iz vrst arhitekturne stroke, je bilo možno tudi zato, ker so popise dobili prav iz našega registra, četudi tega nihče natančno ne navaja. Ministrstvo sodeluje z Docomomo (Slovenska delovna skupina za dokumentacijo in konservacijo stavb in urbanističnih zasnov modernega gibanja), z Društvom arhitektov Ljubljana ter drugimi strokovnjaki. Tudi za prenove arhitekture 20. stoletja se izdelujejo konservatorski načrti.
Pečnik: Na tem področju se srečujemo s konkretnimi problemi. Poglejmo šole, ki so bile zgrajene v šestdesetih letih. Po 20, 30 letih so zastarele, treba jih je posodobiti in prilagoditi novim standardom. V takih primerih morajo arhitekti dati soglasje za prenovo. Pogosto se ti ne strinjajo s posodobitvijo, želijo status quo, oziroma predlagajo svoje rešitve, uveljavljajo avtorske pravice in ne dovolijo poseganja v avtorsko delo. Pa vendar, novo obdobje zahteva spremembe za osnovne šole, standardi so drugačni kot pred 30 leti.
Zakaj ste se odločili za prodajo desetih gradov, ki so bili doslej v lasti države? V kakšnem stanju so? Ali se jih ni dalo z malo truda in evropskimi sredstvi pripeljati nazaj v življenje? Kdo bo zagotavljal, da jih lastniki, ki jih bodo kupili, ne bodo pustili propadati?
Zupan: V zadnjih petnajstih letih je ministrstvo postopoma postalo lastnik 23 gradov in desetine drugih objektov. Vsi so pozabili, da so bili gradovi nekoč krona gospodarstva. Takrat so jih vzdrževali z dohodki s polj, gozdov, vinogradov, iz mitnin, z obveznim ali prostovoljnim delom … Zdaj naj bi kulturne dejavnosti same zase rešile vse probleme financiranja. Več kot 50 slovenskih gradov vzdržujeta ali sovzdržujeta občinska, regionalna ali državna kultura, v njih so naseljeni muzeji, knjižnice, arhivi, včasih kombinirano z lokalno upravo, ponekod s poročnimi dvoranami in dvoranami za druge namene. Turizem vzdržuje tri ali štiri gradove, in še te pogosto s pomočjo države ali z eksploatacijo kulturnih funkcij (Otočec, Mokrice, Bled, Predjama), gospodarstvo kot tako pa niti desetino gradov.
Plečnikov stadion
Pečnik: Nekateri gradovi so v ustreznem stanju (če se omejimo samo na državne: Bled, Brdo, Cekinov grad, Fužine, Otočec, Polhov Gradec, Snežnik, Negova/novi grad in pristave, Predjama, Ptuj, del Turjaka, Jablje. Posamezni gradovi čakajo na manjše popravke ali na dokončanje celovite obnove – Kostanjevica, Negova/stari grad, Grad na Goričkem, Pišece, Socerb, pristave grada Snežnik), drugi čakajo prenovo. Nekateri od teh imajo ustrezno projektno dokumentacijo in prenova poteka (Strmol, Vipolže), tretji z dokumenti čakajo na finance (Borl, Dornava, Grad Gradac, Šrajbarski Turn). V četrti skupini so objekti, ki niso v ustreznem stanju in nimajo primerne funkcije – Bizeljsko, Hmeljnik, Rihemberk, Socka, Turnišče, Viltuš. Zanimanja za trajen najem celo prenovljenih objektov sploh ni! Izjema so najemniki (npr. društva), ki bi radi, da jim država gradove prenovi v celoti in nato še subvencionira njihovo dejavnost, ki ekonomsko ne bi pokrila niti tekočih stroškov obratovanja. To pa ni mogoče. Država nima denarja za vzdrževanje vseh objektov in še društev v njih.
Zanimiva je bila zgodba, ko je pred meseci Samo M. Strelec pozval, naj državljani skupaj kupimo grad Turnišče za 1,2 milijona evrov, za kolikor ste ga dali naprodaj. Kakšna je zdaj njegova usoda?
Pečnik: Grad Turnišče naj bi obnovilo ministrstvo za šolstvo in mu tudi dalo vsebino. Dodatne civilne pobude so pri tem dobrodošle. Vendar niti te niso dovolj. Tako smo prejšnji teden komaj preprečili nadaljnje odtujevanje lesa iz parka gradu Turnišče. Z nepooblaščenim sekanjem je bila narejena nepopravljiva škoda v grajskem parku, saj so bila nekatera požagana drevesa starejša od 200 let. Na srečo je odgovorni konservator ravno ta dan želel evidentirati park grada Turnišče in s pomočjo policije preprečil nadaljnjo škodo. Podobno se dogaja v posameznih državnih gradovih, kjer so uničili in/ali odtujevali opremo, gradbeni material, bakrene žlebove, ali pa so nepooblaščeno oddajali površine v najem in še kaj. Zato je Vlada RS sprejela sklep, da je za nekaj objektov mogoča tudi prodaja, če bi to olajšalo izpeljavo njihove dolgoročne prenove. Kupec bi moral zagotoviti, da bo grad prenovljen skladno s kulturnovarstvenimi pogoji in dostopen tudi za javnost. Trenutno oddajamo grad Predjama in prodajamo grad Socka. Kot možna oblika reševanja se kaže javno-zasebno partnerstvo. Tu orjemo ledino, ker na državnem nivoju ni ustrezne prakse in so postopki zelo komplicirani.
Plečnikov stadion
Zdi se, da večina državljanov še vedno ne ve, kaj je kulturna dediščina. Kako pa je umeščena v šolski kurikulum?
Pečnik: Kulturna dediščina zajema praktično vsa področja človekovega delovanja in se prepleta z različnimi segmenti kurikulumov v vzgoji in izobraževanju. Kulturna dediščina lahko zaradi tega postane vezni člen in stičišče vseh kurikulumov. Na tej točki se lahko srečajo vsebine vseh šolskih predmetov in dejavnosti vrtcev in šol. Poznavanje dediščine zahteva neposredni stik s premično, nepremično in živo dediščino. Zelo pomembno v tem procesu je povezovanje šol in vrtcev s kulturnimi ustanovami. Večina kulturnih ustanov že ima pedagoške programe, ki so vsebinsko in didaktično zanimivi. Želimo si še več podobnih vsebin in aktivno udeležbo mladih pri ohranjanju. Pomembna prireditev je Kulturni bazar, ki se je udeležujejo tako strokovne kulturne inštitucije, ki predstavijo svoj pedagoški program, kot tudi šole.
Barje
Zupan: Osmi februar z množicami v kulturnih ustanovah, Ta veseli dan kulture, tudi Evropska prestolnica kulture kažejo svoj pomen. Največji uspehi EPK do zdaj so prenovljeni objekti dediščine v Mariboru. Tudi dnevi dediščine so prinesli dobre rezultate, saj so pokazali, da je interes velik med najmlajšo populacijo, v srednjih šolah pa se izgubi. Za to stanje niso krivi dijaki, ampak mi vsi, pa tudi mediji, predvsem nacionalna televizija.
Če prav razumem zakon o varovanju kulturne dediščine, ta varuhom kulturne dediščine nalaga izdelavo mnenj in smernic, nimate pa možnosti sankcionirati nepravilnosti in škode?
Pečnik: Po zakonu so možne tudi sankcije, vendar ne tako usmerjene, kot bi si želeli. Ne želimo preveč ostrine, pač pa učinkovito državo, kjer bi ukrepom inšpekcij sledila tožilstva in sodišča. Ta se problemov okoli dediščine bolj ali manj izogibajo. Hkrati pa težko govorimo samo o dobrih in slabih lastnikih. V prvi vrsti je vsak lastnik dolžan skrbeti za svojo lastnino, pa naj bo to kulturna dediščina ali ne. Lastniki kulturnega spomenika prepogosto pričakujejo finančno pomoč države in lokalne skupnosti, še posebej, kadar sami ne zmorejo stroška obnove.
Zupan: Če ne bi imeli na razpolago evropskih sredstev in »kulturnega tolarja«, bi bili skorajda brez sredstev za obnovo kulturne dediščine. Doma je premalo podpore – tako kadrovske kot finančne. Večno popravljanje zakonodaje ne more biti končni cilj. Cilj so osveščeni lastniki, odgovorna država in ideal, ki ga kažejo Angleži pri prenovi naših hiš. Konservatorji so zanje dobrodošli svetovalci in ne del represivne države.
Pogledi, št. 6, 28. marec 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
