Lagodje kot stanje duha
Sključena sivolasa gospa se je s prsti, skrivenčenimi od osteoporoze, prižemala ob ročaj hojice, ki ji bo v oporo na poti do stoletnice. Do nje bržčas nima več dolgo. Pri učenju, kako rokovati z novim ortopedskim pripomočkom, ji je pomagala hči, prav gotovo z eno nogo že v sedmem desetletju. Fant aziatskih potez je s cenenim fotoaparatom skromno šklocnil utrip mestnega trga. V objektiv je ujel omizje avstrijskih turistov v najboljših letih, ki so nazdravljali s kozarci spritzaperola, pijače živooranžne barve. Skozi stekla je čudovito presevala svetloba zahajajočega sonca, ki je mehko ožarjala mesto v zalivu.
Na ploščad pred kavarno Stella polare je kot na prizorišče igre z naslovom Umiranje dneva v starajočem se mestu stopil naslednji nastopajoči: mladenič negovanega videza in ženstvenih kretenj, za njim je stopical psiček na povodcu. Dogajanje na odru s kakšnih petdeset metrov oddaljenega mostu čez Canal grande je opazoval James Joyce. Iz brona, v katerega je ulit njegov kip, in s časovne oddaljenosti skoraj sto let. Na začetku dvajsetega stoletja, ko je pisatelj tu poučeval angleščino pri Berlitzu, je bil Trst avstrijsko okno v svet. Pristaniško mesto, ki je bilo narodnostno pisano, kot so korenine družine Illy, vendar kljub temu uglašeno in ubrano, kakršen je okus kave iz njihove pražarne. Pa tudi dojemljivo za nove poslovne zamisli ter odprto – tako kot je Veliki trg (Piazza Unità), menda edini sredozemski trg, ki ima namesto četrte stranice morje. Pretekla veličina veje iz klasicističnih poslopij – deželna vlada, zavarovalnica Lloyd Adriatico, mestna hiša z Mihcem in Jakcem, ki odmerjata čas. V zadnjih sto letih kot da sta urni mehanizem vrtela hitreje, kajti na trgu pod njima je odmevalo korakanje preštevilnih zavojevalcev, v burji so plapolale razne zastave. Nekoč cvetoča trgovina, iz katere je vzklila tržaška blaginja, je danes bolj suha veja. Šibki odmev nekdanjega trgovskega vrveža je bilo bohotenje stojnic s kavbojkami na trgu ob Rusem mostu (Ponte Rosso) v osemdesetih letih, danes so tu Kitajci z rdečimi lampijončki pred svojimi prodajalnami… Za Trst, ki si je nekoč po pravici zaslužil oznako »odprtega okna«, bi bila danes iz oddelka že nekoliko obdrsanih publicizmov dosti primernejša »zaprta vrata«.
Trst je z 19.000 prebivalci, starejšimi od devetdeset let, najstarejše italijansko mesto, pravi dr. Zoran Arnež, predstojnik oddelka za plastično kirurgijo bolnišnice na Katinari (Cattinari), ki se tjakaj vozi le delat in zvečer vrne v Ljubljano. Trst je bolno, staro mesto in tudi Slovenci, ki živimo v njem, nismo povsem zdravi, obešenjaško ugotavlja dr. Ivan Verč, profesor na Visoki šoli za prevajalce in tolmače. Da je Trst multikulturen, je mit, ki so ga skovali in ga razširjajo intelektualci, je prepričan dr. Khaled Fouad Allam-Lettis, profesor na Fakulteti za politične vede. Toda slišati je tudi: »Človek se zaljubi v Trst kot v mesto,« pravi Vladimir Jurc, Štajerec po rodu, ki pa že osemindvajset sezon igra v Slovenskem stalnem gledališču (SSG). Zgodovinarka dr. Marta Verginella njegove besede potrjuje s svojo odločitvijo, da bo kot rojena Tržačanka živela kvečjemu razpeta med obe mesti, Ljubljano, kjer od začetka devetdesetih let predava na Filozofski fakulteti, in Trstom, kjer je visoka kakovost življenja. Trst je bil za družino Filipa Fischerja, pripadnika tržaške judovske skupnosti ter Slovenca po lastni izbiri in ne po rojstvu, najboljši približek nekdanje domovine – ker kot potomci judovskega veletrgovca s kožami v Titovi Jugoslaviji niso imeli kaj iskati, so se odločili, da bodo dogajanje v FLRJ opazovali tik izza meje. Ta je od druge svetovne vojne vse prevečkrat odvračala od pogledov onkraj, kaj šele, da bi vabila k prehajanju z ene strani na drugo ali seznanju s sosednjo kulturo in družbo. Poznavanje drugega je bilo v zadnjih petdesetih letih zelo skromno in omejeno na trgovino: Italijani so v Jugoslavijo hodili po meso in v gostilne, Slovenci in Hrvati pa na italijansko stran po kavbojke in čevlje, meni psihoanalitik dr. Pavel Fonda. Toda podatki Slori (Slovenski raziskovalni inštitut) zavračajo stereotip, da so samo Italijani tisti, ki ne hodijo čez mejo: ta delež znaša 15 odstotkov in je enak pri pripadnikih obeh narodnosti.
Moralna zavezanost slovenstvu
»Ljubim Trst, ljubim živeti ob morju,« pravi Vladimir Jurc, ki se vsako poletje, ko pade zastor po zadnji predstavi v slovenskem gledališču v Trstu, za dva meseca prelevi v Štajerca. In tako se o Trstu pogovarjava v Mariboru; podatek, ki je absurden zgolj za ljudi brez trohice zgodovinskega vedenja, obe mesti na skrajni zahodni in severovzhodni meji slovenskega etničnega ozemlja sta bili v preteklosti že povezani v os, le da se je človeška množica med njima gibala z zahoda na severovzhod, eksodus Primorcev je v tridesetih letih potekal proti Štajerski. Jurc je šel v nasprotni smeri: v Trst se je preselil sredi osemdesetih, a niti ne iz rojstnega Maribora, temveč po desetletju v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG) v Ljubljani. Nameraval je priti za dve leti, to pa se je sprevrglo v daljšo dobo, v kateri je doživel že skoraj vse. S finančnimi problemi so se spopadali ves čas, pravi, tega se človek navadi. Ne bi si pa mislil, da bo po srečnih dnevih SSG, ki jih umešča v osemdeseta in devetdeseta leta, pristanek tako trd in boleč, kot je bil lani jeseni. Od zlatih časov tržaškega gledališča, ko so na oder postavili celoten Cankarjev repertoar in gostovali na različnih festivalih, denimo Sterijevem pozorju, pa tudi v Ljubljani, so si radi ogledovali njihove predstave in jim pripisovali primesi nekakšne mediteranskosti, se je igralski ansambel zdesetkal z več kot dvajset članov na borih sedem igralcev, kolikor jih šteje danes. Na opazko, da se je še sam navzel nekaj lahkotnega sredozemskega duha, odvrne, da za njegovo igro tega menda ne bi mogli reči, ker je na odru zelo strog do sebe, pa tudi sicer mu nekatere značilnosti italijanskega temperamenta niso preveč všeč. Vedno ga je odbijala ignoranca do poznavanja tujih kultur in jezikov, doda sogovornik, ki pa ga odlikuje tiste vrste neobremenjenost in lahkotnost – vseeno, ali prirojena ali na Tržaškem pridobljena – da se človek ne pomišlja z njim spustiti v sproščeno tikanje od prvih stavkov naprej.
Selitev za igralca ne pomeni le spremembe bivalnega okolja, še mnogo bolj občutena je sprememba občinstva. Igrati pred gledalci v tržaškem gledališču je bilo za Jurca tem bolj drugačna izkušnja, ker se je prej v novih vlogah predstavljal v Slovenskem mladinskem gledališču, ki ga je pomagal preoblikovati v avantgardno teatrsko ustanovo. Nekaj tega duha si je ob odhodu v Trst zadal za cilj zasejati tudi v tamkajšnjem gledališču, a se je moral sprijazniti z okorno birokracijo, ki ni dovoljevala uprizarjanja gledaliških iger na sekundarnih in priložnostnih odrih, zato je njegova zamisel o tem, da bi, denimo, vdihnil novo gledališko namembnost okrogli stavbi plinovoda pri Sv. Jakobu, ostala le pri zamisli. SMG je bilo le eno izmed ljubljanskih gledališč, SSG pa mora biti vse v enem za slovensko skupnost v Trstu in moralna zavezanost je tem večja, razlaga Jurc. Čut moralne odgovornosti je obojestranski, med pripadniki slovenske manjšine namreč ni redek pojav, da iz enakih motivov kupujejo Primorski dnevnik. SSG ima za sabo več kot stoletno zgodovino (leta 1902 je bilo v Trstu ustanovljeno slovensko Dramatično društvo, op. p.) in mora zadostiti vsem, se zaveda Jurc, »biti mora tako ljudski oder, da lahko kdaj vžgejo kaj eksperimentalnega«. Slovensko gledališče po bitki za denarna sredstva, ki je dobljena le začasno, čaka še en boj, napornejši in usodnejši: tisti za občinstvo. Tako kot igralski ansambel je tudi to razredčeno, število abonentov se je v zadnjih letih precej zmanjšalo, vseeno pa so pod umetniškim vodstvom Marka Sosiča uvedli novost, katere namen je pritegniti ljudi, ki si predstav v SSG niso hodili ogledovat: italijansko govoreče. Italijanske nadnapise, v katerih so nekateri zagrizeni Slovenci videli ponižanje, Vladimir Jurc vidi kot pozitivne. Tudi Založništvo tržaškega tiska bi lahko razmislilo o dvojezičnih izdajah, meni, miselnost, po kateri naj si Italijani kar sami prevedejo v svoj jezik, je zabloda, treba jim je ponuditi našo kulturo. V osemindvajsetih letih ni imel niti ene same slabe izkušnje s kakšnim italijanskim fašistom. Kar zadeva identiteto Slovencev v Trstu, je treba razumeti, da so še živi pripadniki slovenske manjšine, ki so na svoji koži skusili italijanski fašistični teror. Preostali na tovrstno dogajanje gledamo z distance in se nam zdi čudno, če tako trmasto vztrajajo pri slovenstvu in slovenščini. Ostal je priokus, da so Slovenci zaradi fašističnega zatiranja premalo iztržili oziroma da Italija ni plačala cene.
Čakajoč na dogodek
Ker je Vladimiru Jurcu kot igralcu blizu govor in je na ljubljanski Akademiji za gledališče, film, radio in televizijo izredni profesor za področje dramske igre z umetniško besedo, je seveda opazil nekakšno jezikovno okornost tržaških Slovencev: medtem ko njihovi italijansko govoreči someščani, kadar jim pod usta pomolijo mikrofon, veselo zapojejo v italijanščini, Slovenci, razpeti med dva jezika, od katerih eden ni njihov materni, drugega pa ne obvladajo do stopnje, kakršna bi se za materinščino spodobila, kar nekako potihnejo. Raje molčijo ali se držijo zase, najbolj se tega problema zavedajo intelektualci, pravi Jurc. (Jezikovno) odrešitev doživijo tisti, ki se namesto na italijanske univerze odpravijo v Slovenijo: mladi, ki študirajo v Ljubljani, so osvobojeni ljudje, razlaga Jurc. In ne le jezikovno, temveč v širšem pomenu, kajti Trst je kljub burji, ki pozimi čisto brez milosti biča in tepe tržaške hiše, barke, drevesa, ljudi in pse v njihovih plaščkih, zatohlo, zaprto mesto – z intelektualnega stališča. »Nekaj bi se moralo zgoditi, neki dogodek v mestu Gogi.« V Trstu in med Tržačani je močno v čislih materialno, poleg tega je prisoten nekakšen občutek samozadostnosti in komur ga uspe preseči, se ozreti onkraj pobočij, ki se spuščajo proti mestu v zalivu, dobiti širši Weltanschauung – ta je že nekaj storil zase, pripoveduje Jurc. Dialog je pomanjkljiv tudi med Slovenci, kot na avstrijskem Koroškem je tudi tukajšnja manjšina razcepljena po ideološkem ključu. Toda v primerjavi s koroškimi Slovenci so tržaški kljub manjšinski pripadnosti menda bolj samozavestni, razlog za to posebnost pa se mu je razkril v branju socioloških raziskav na slovenskem Radiu Trst A, kjer je občasno delal kot napovedovalec. Slovenci s Tržaškega so bili v preteklosti vedno obrtniki, bodisi peki, kamnoseki ... bili so ekonomsko neodvisni; medtem ko so se tisti, ki danes živijo v Avstriji, preživljali kot dekle in hlapci, veliko je bilo med njimi tudi pankrtov, to pa jih je dodatno sklestilo na družbeni lestvici.
Od Trsta kot multikulturnega mesta, ki je ponujalo zavetje pripadnikom toliko narodov, je danes ostalo bore malo. Od neitalijanskih skupnosti so na kulturnem področju še najdejavnejši Slovenci, Srbi manj, nekoliko Judje, pripoveduje Jurc. Že Cankar je o Lahih dejal, da so hrupno ljudstvo, pripoveduje Jurc, v tej njihovi neposrednosti je sicer nekaj simpatičnega, je pa lahko toliko bolj moteča njihova zagovednost. Ko se je priselil, se mu je pogosto dogajalo, da so popravljali njegov izgovor v italijanščini, zdaj se celo Italijani že začenjajo zavedati, da je znanje tujih jezikov bogastvo in veščina in mu izrekajo priznanje, da obvlada njihovega – oni pa njegovega ne, čeprav je »nona govorila slovensko, jaz pa žal ne«. Njegova sinova obiskujeta italijansko srednjo šolo in govorita slovensko, italijansko, angleško in nemško, to je za Italijane nekaj izjemnega, pravi Jurc. V Trstu živi že osemindvajset let, po njegovem je to izraz nekega zaupanja in vztrajanja, pa tudi razvade – ker se navadiš na določen življenjski slog.
Navdušenje nad na novo odkrito sosedo
Kot zakleto, tudi z drugo sogovornico, tržaško Slovenko, se ne dobiva v Trstu, temveč v Ljubljani. A zgodovinarka, dr. Marta Verginella, živi med obema in vztraja pri tej bipolarnosti, kot pravi. Odraščala je v povsem slovenskem okolju, otroštvo je preživela v Križu, potem so se selili na Prosek, zadnjih dvajset let živi v mestnem središču. Z italijanskim ambientom se je srečala šele na tržaški Filozofski fakulteti, kjer je bila italijanščina učni jezik. Kaj takega danes ne bi bilo več mogoče, pripoveduje, tudi obrobje Trsta ni več samo slovensko. Po drugi strani pa dvojezičnost postaja vrednota, Italijani obžalujejo, da ne znajo slovensko, predvsem tisti, ki so se v Trst priselili iz drugih delov Italije (ekonomska migracija ali uradniki). Zaznati je navdušenje nad na novo odkrito sosedo, v Sloveniji zlasti preprostejši ljudje cenijo urejenost krajine in podobne lastnosti, ki so jih prej občudovali v Avstriji. Tržačani začenjajo obiskovati Ljubljano kot prestolnico, hodijo si ogledovat kulturne prireditve in zgodovinske znamenitosti, Verginella našteva nedavne pozitivne premike v odnosu italijanske večine do manjšine in njihove kulture. Pogled na Slovence so spremenili predvsem prišleki v Trst, ljudje, ki niso bili obremenjeni s preteklostjo in tržaške okolice, ki je po drugi svetovni vojni pripadla Jugoslaviji in nato Sloveniji, niso doživljali kot nedostopnega sveta onkraj meje ali celo kot nekaj, kar jim je bilo v političnih igrah odvzeto. Zakrknjenih fašistov niti v Trstu ni več mnogo, odgovarja Verginella, število tistih, ki sosedu niso pripravljeni dati enakih pravic, se resda manjša, toda nevednost ostaja in problematična je zlasti v intelektualnih krogih. Vseeno pa bi Trstu še vedno lahko pripisali multikulturnost, meščani medse sprejemajo nove in nove narodnostne skupnosti, v zadnjem času se je zaradi beguncev iz balkanskih vojn okrepila srbska, prišli so Kitajci, Senegalci, Kurdi. Zaplete pa se, ko neka skupnost zahteva svoje pravice, doda sogovornica, ki priznava, da je asimilacija v šolah močna in da najbrž tudi zaradi tega ni izgredov na narodnostni podlagi.
Problem Trsta je neaktivnost, je mesto, ki ne olajšuje aktivnosti, temveč jo celo ovira, se sogovornica kritično ozre na negativne plati življenja v mestu v zalivu. Ni naklonjeno agilnim in odprtim ljudem, je pa idealno za lagodno življenje. Morda je prav to eden od vzrokov, da toliko mladih zapušča Trst. Dokler je mesto sodilo pod Avstro-Ogrsko, so odhajali študirat na Dunaj in v Gradec, danes pa tržaška Filozofska fakulteta nima izoblikovanega odnosa do zaledja in si za vzor jemlje Rim, namesto da bi ubrala bolj srednjeevropsko pot. Nasploh se Tržačani po mnenju dr. Marte Verginelle preveč obračajo k Rimu, tržaška elita si prizadeva ujeti korak z rimsko, oni pa na Trst gledajo kot na periferijo.
Slovenija kot vzor reda in urejenosti
Ko je dr. Zoran Arnež kot strokovni direktor ljubljanskega Kliničnega centra leta 2007 zapustil Slovenijo in se zaposlil v bolnišnici na Katinari (Cattinara) v Trstu, gotovo ni mislil, da se seli na periferijo. Italijani so ga sprejeli kot zvezdo, zgodil se je beg možganov in v podobi Zorana Arneža so dobili lep odmerek sivih celic in par izurjenih rok, veščih kirurškega skalpela. Da sem prevzel vodenje oddelka za plastično kirurgijo, je bil za bolnišnično osebje iz nekdanje Jugoslavije velik dogodek, se spominja Arnež, čigar prihod so Slovenci, Hrvati, Srbi in drugi člani multikulturne zdravniško-sestrske zasedbe v bolnišnici nad Trstom doživeli kot priznanje slovenske strokovnosti. Za sogovornika novo delovno mesto ni pomenilo tako korenite spremembe, kot bi marsikomu, ki mu je (bila) meja med Slovenijo in Italijo kot nekakšen limes, onkraj katerega po starorimsko rjovijo levi. V Trst hodi že od drugega razreda osnovne šole, od šestdesetih let, kajti tu živijo njegovi sorodniki, tako da jezik ni bil ovira. Seveda pa je velikanska razlika med Trstom takrat in Trstom danes: Tržačani, ki si prej cela desetletja niso drznili pokukati na slovensko, pravzaprav jugoslovansko stran, si rade volje privoščijo izlet v Slovenijo in v naši državi vidijo vzor, podobo reda in urejenosti, ki v marsičem prekaša Italijo, poudarja Arnež. Edini pogoj, ki si ga je postavil pri iskanju nove zaposlitve, je bil delo v univerzitetni bolnišnici in ta pogoj Katinara izpolnjuje, razlaga v dvanajstem nadstropju enega od dveh betonskih stolpov, ki se dvigujeta nad Tržaškim zalivom. Ob vodenju oddelka za plastično kirurgijo opravlja še funkcijo vodje šole za specializacijo iz plastične kirurgije v okviru tržaške medicinske fakultete. Toda v sklopu racionalizacije oziroma krčenja števila italijanskih univerz bi italijanske oblasti šole za specializacijo iz plastične kirurgije pod okriljem univerz v Padovi, Veroni, Vidmu, Bologni in Trstu hotele združiti v eno samo s sedežem v Padovi. Temu Arnež nasprotuje, saj bi želel v Trstu napraviti samostojno, mednarodno šolo, ki bi povezala Italijane, Slovence in Hrvate. Pismo o nameri glede tega so že deponirali pri pristojnem ministrstvu. Seveda pa je pri tem treba biti potrpežljiv, pripomni sogovornik: »Za nostrifikacijo moje diplome so potrebovali leto in pol.« Prihodnost je v povezovanju, je prepričan, za zdaj z bolnišnico v Valdoltri sodelujejo na področju kroničnih ran (razjede zaradi pritiska, golenske razjede, diabetična stopala). Cilj je pospešiti prehajanje bolnikov z ene strani meje na drugo, sodelovanje se razvija tudi s šempetrsko bolnišnico dr. Franca Derganca na področju rekonstrukcijske mikrokirurgije. S tema bolnišnicama se dogovarjajo za možnost zdravljenja v univerzitetni bolnišnici Katinara, kjer imajo na voljo vse zmogljivosti, s hiperbarično komoro vred. Enako bi veljalo za primorske bolnike (Slovence), ki potrebujejo veliko rekonstrukcijske posege po raku glave, vratu in dojk, Italijanski bolniki pa bi se lahko zdravili zaradi poškodb udov v šempetrski bolnišnici, ki je vrhunsko usposobljena za timsko obravnavo takih poškodovancev, vključno z urgentnimi mikrokirurškimi posegi. V okviru tega projekta, ki se poteguje za evropska sredstva, bi se zdravniki tudi učili obeh jezikov, slovenskega in italijanskega, saj bi to olajšalo sporazumevanje s pacienti.
Mediteranska ležernost
Kako visoko kotirajo Trst in njegove bolnišnice v italijanskem merilu? Trsta se ne drži sloves, kakršnega je Ljubljana uživala v Jugoslaviji, odgovarja Arnež, so pa področja, na katerih izstopa in bi jih lahko oklicali za centre odličnosti, med njimi izpostavi tržaško pediatrično bolnišnico Burlo Garofolo, urologijo in endoskopsko abdominalno kirurgijo. V centru Trsta, nedaleč stran od ene osrednjih mestnih žil Ulice Carducci, Arnež ob torkih dela še v samoplačniški ordinaciji. Kdo so tam njegovi pacienti, kakšen je profil premožnih Tržačanov, ki si lahko privoščijo rekonstruktivne in estetske operativne posege? Tržačani, ki prihajajo k meni, razlaga Arnež, so na splošno dobro stoječi, njihovi prihodki pa izvirajo, denimo, iz pokojnin, ki so si jih prislužili kot lastniki podjetij ali višji državni uradniki, ali pa so si omogočili dobra zavarovanja. Trst je mesto z najstarejšim prebivalstvom v Italiji, za njegove meščane pa je značilna specifična mentaliteta, lagodje kot stanje duha. »Pogledajo na morje in se jim ne da,« opiše slovito mediteransko ležernost, njegove besede pa so v pisarni z razgledom na bleščečo se modro ploskev, po kateri so drsele drobne bele pike, zvenele kar razumljivo. Delovni stol Arneža ni obrnjen z naslonjalom proti oknu, a najbrž skrivnost tiči tudi v tem, da je v Trst prišel kot človek, ki se je izoblikoval v drugačnem okolju ... Ukoreninjene navade pa je težko spreminjati: kar nekaj časa je trajalo, da je podrejene v bolnišnici navadil na svoj ritem. In da jim danes bržčas ne pride na misel izreči stavka ‘No se pol’ (slov. Ne da se), ki je po Arnežu priljubljena replika Tržačanov. V zdravstvu smo servis za ljudi, ne sme ti biti vseeno, kakšne so čakalne dobe in ali pacienta s hitro napredujočo obliko raka naročiš na pregled, ko ga po logiki napredovanja bolezni ne bo več med živimi, razlaga sogovornik. In dodaja, da so Italijani fatalisti: »Naročiš ga na operacijo, pa ne pride. Ker je bilo lepo vreme.« To ni šala, to se je res zgodilo, zatrjuje. Še ena razlika ločuje italijanske paciente od tistih, s katerimi je imel opravka v Sloveniji: za Italijane ni najhujša bolezen, četudi je to rak, najhujša je brazgotina! Spremeniti je moral način komuniciranja z ljudmi, v Sloveniji je svojim pacientom brez sprenevedanja povedal, če jim je ostalo le še nekaj mesecev življenja, ker se mu je to zdelo pošteno. V Trstu pa bi kaj takega dojeli kot nevljudnost, resnico se jim mora odmerjati po kapljicah. »Njihov velik problem je ljubezen do morja in sonca,« se Arnež povrne k svoji priljubljeni temi. Zato je med njimi polno kožnega raka, a kaj ko »si ne dajo dopovedati« in se pražijo in cvrejo na soncu.
S tezo o multikulturnosti Trsta se strinja, v njen prid postreže s podatkom, da ima bolnišnica Katinara prevajalce za petnajst jezikov. Med našim obiskom sta parkirišče pred bolnišnico ravno zapuščala kitajska zakonca, na stopnišču pred vhodom v stavbo pa je čepel temnopolt moški in ponujal značilno kramarijo. Na Slovence se ne gleda več zviška, slovensko govoreči pacienti Arnežu menda pogosto zaupajo, da so ponosni nanj kot na Slovenca. Vstop Slovenije v EU je bil po sogovornikovem mnenju ena bistvenih prelomnic, ki so vplivale na spremembo odnosa, podcenjevanje pa se je zlagoma prelevilo v odkrito občudovanje tudi zato, ker je Slovenija v razmeroma kratkem obdobju od osamosvojitve naredila velikanski skok naprej, Italija pa je obtičala. Veliko dela jih čaka še pri odkrivanju lastne preteklosti: moj kolega, otolog, živi kilometer stran od Gonarsa, pa ni vedel, da je bilo med drugo svetovno vojno tam taborišče, zaprepaden pove Arnež, čigar očeta so kot šestnajstletnega internirali prav tam. »Nihče od mojih kolegov ne ve takih stvari, zato jim jaz razlagam.« Prav daje Borisu Pahorju. Mora se razvedeti, kdo je bil na zmagovalni strani in kdo poraženec v drugi svetovni vojni ...
Mit o svetovljanskem mestu
Dr. Khaled Fouad Allam domuje v prijetni, ravno prav ozelenjeni stanovanjski soseski streljaj stran od gradu Sv. Justa (San Giusto). Ploščica s priimkoma »Allam - Lettis« je pritrjena na kovinska vrata v debeli kamniti ograji, ki pred preveč vsiljivimi pogledi mimoidočih skriva razkošno vilo z vrtom. A vsakršen predsodek, češ debelina ograje je premosorazmerna z nedostopnostjo tistega, ki za njo stanuje, se razprši, ko se za vhodnimi vrati pojavi profesor Allam. Ves nasmejan in prepojen z alžirsko gostoljubnostjo ponudi najmanj pet različnih vrst pijač, ki se jih ne bi sramovali v srednje dobro založenem baru, nato pa mimogrede razkaže dnevni prostor, veličastno pribežališče intelektualca s skladovnicami knjig, opozori na umetnine iz različnih arabskih držav in Irana, ne pozabi odpreti vrat kopalnice z umetniškimi keramičnimi ploščicami, ogled pa se konča na vrtu. Njegov prst se usmeri k vrtni uti, obraščeni z drevjem, vse skupaj pa umesti v primeren kontekst razlaga o sosedih in nekdanjih prebivalcih hiše: »Smo v četrti, kjer je bilo veliko konzulatov. Tamle čez je bil avstrijski, tole pa je bila hiša britanskega konzula, Richarda Burtona, ga poznaš – to je tisti, ki je odkril izvir Nila?«
V Trstu živim že triindvajset let, razlaga Khaled, sem sem prišel kot lektor za francoščino in arabščino in se zaposlil na tržaški univerzi. Da, ampak zakaj prav Trst, vrtam – v upanju, da bom slišala kaj o multikulturnosti tega mesta, ki mu je, Alžircu, prigovarjala, da bo v pristaniškem mestu s patino in svetovljanskostjo avstro-ogrskega imperija bolj dobrodošel kot na katerem koli drugem koncu italijanskega škornja. Sogovornik ne pozna milosti, očitno pa tudi romantike ne: »Zgodilo se je nekaj zelo banalnega – poročil sem se. Toda v nasprotju z večino Tržačanov sem prepotoval celotno Italijo od juga do severa, lahko rečem, da je mit o Trstu kot svetovljanskem mestu res samo mit, ki so si ga izmislili intelektualci in ga ti tudi širijo.« Ko sem prišel in na straniščih po fakulteti videl napise SCHIAVI in preostale žaljivke na račun Slovanov, najprej nisem vedel, za kaj gre, se spominja, nisem se zavedal razsežnosti tega konflikta in počasi sem spoznaval, kako kompleksno mesto je Trst. Nikakor ni svetovljansko, je prepričan, v njem resda prebivajo pripadniki številnih etničnih skupnosti, ki pa – v nasprotju z ameriškim talilnim loncem – niso ustvarile nekakšnega skupnega socialnega tkiva. Mešanih zakonskih zvez, kakršna je njegova, je malo, navsezadnje so fašisti leta 1938 sprejeli rasne zakone in Trst je bil eno redkih (če ne edino) mesto v Italiji s krematorijem: v Rižarni pri Sv. Soboti (San Sabba).
»Naš svet kot en sam vrt«
Čeravno je svetovljanskost bolj v glavah literatov, so različne narodnostne skupnosti veliko prispevale k življenju v Trstu. Slovencem je najbrž manj znano, da je v mestu v zalivu zastopana tudi muslimanska skupnost, katere začetki segajo daleč v zgodovino – ne gre le za nedavne ekonomske priseljence ali prebežnike pred avtokratskimi režimi v domovinah. Od leta 1848 je na obrobju Trsta, pri Sv. Ani, muslimansko pokopališče, ki so ga Tržačani, natančneje, predstavniki avstrijskega imperija uredili po dogovoru s predstavniki takratnega otomanskega imperija. V Trstu so se številni Otomani ustalili, do druge svetovne vojne je tu prebivala družine, ki je izdelovala baklave in bila ekskluzivna dobaviteljica te slaščice za habsburško monarhijo. Danes so tu Kurdi, ki pečejo kebabe; Döner Kebab je že skoraj multinacionalka, etnični odgovor na McDonald’s, se pošali profesor, ki na tržaški fakulteti za politične vede predava sociologijo muslimanskega sveta. V Trstu se je ustalila tudi dokaj številčna judovska skupnost, a med Judi in muslimani ni bilo trenj, ker tedaj še ni bilo izraelske države, izoblikovala se je nekakšna srečna simbioza, kakršna je bilo svoj čas značilna za Sarajevo, pravi Allam. Na mnogih popotovanjih je odkrival vso nekdanjo Jugoslavijo in pot ga je seveda zanesla tudi v neposredno sosedstvo Trsta, v Slovenijo in Ljubljano. V slovensko prestolnico je med drugim na ogled pripeljal študente z univerze v Stanfordu v ZDA, kjer je tudi gostujoči profesor. Plečnik, Prešeren, jedrska elektrarna Krško so besede, ki mu mimogrede zdrsnejo z jezika. Ne, govorim le malo slovensko, skromno odvrne, Prešerna je bral v italijanskem prevodu, a bi ga morali poznati vsi, je prepričan. Boris Pahor, vzklikne, skrajni čas je, da so ga Italijani odkrili, žalostno je, da je tako dolgo trajalo! Vsepovsod so zidovi, ki jih je treba odstraniti, Evropa je preveč evropocentrična.
Ne jezik, ne religija, ne mesto, ali država, v kateri smo se rodili, v prihodnosti ne bodo prevladujoči gradniki človekove identite, je prepričan Allam, enojezikovne in enoreligijske države bodo postale preteklost, mesta bodo vse bolj svetovljanska. Moja hči, ki je stara sedemnajst let, govori italijansko, arabsko in japonsko, pravi, in pojasni, da japonsko zgolj zaradi navdušenosti nad japonsko kulturo. Prihodnje generacije bodo veliko potovale, razlaga, tudi zato bomo počasi ustvarili novo univerzalno kulturo. »Naš svet bo kot en sam vrt, vsakdo bo lahko po svojih močeh prispeval in ga polepšal,« optimistično in kar nekoliko književno navdahnjeno. Da se v njem skriva tudi nekoliko pisatelja ali vsaj pišočega, ni skrivnost, občasno se podpisuje pod kolumne v La Repubblici, izdal je nekaj strokovnih socioloških del, v zbirki Raccontare Trieste (Pripovedi o Trstu) pa je izšla tudi njegova kratka zgodba, katere tema je – Trst. Natančneje, kako bi preživel zadnji dan v mestu, ki si ga je sam izbral za svoje. Takšno vprašanje so namreč zastavili snovalci zbirke in nanj so v zgodbi odgovarjali vidnejši priseljenci, Khaled pa si je za izhodišče svojega zapisa, v katerem se kot na nekakšnem romanju poda od enega do drugega božjega hrama v Trstu, ki jih glede na zastopanost veroizpovedi, ni malo, izmislil izviren zaplet: policija je razkrinkala naklep muslimanskih teroristov, ki so hoteli napasti nuklearko v Krškem, zato so Italijani izgnali vse muslimane.
»Bolje jezik več kot jezik manj«
Filip Fischer pogovor začne z omembo, da je danes v Italiji še približno 60.000 Slovencev. Njegova odlična slovenščina odžene vsakršen dvom, nekako samoumevno je, da tudi on sodi mednje, a ko ga naslovim s Slovencem, odkima in v odgovor začne odvijati nit zgodovine svoje družine, ki se razpreda po vsem Sredozemlju, od Hrvaške do Izraela. Rojen je bil v Splitu, oče, judovski veletrgovec s kožami, in mama, folksdojčerka, sta bila iz Zagreba. Za časa druge svetovne vojne in Anteja Pavelića so se zatekli v Dalmacijo, ki so jo bili zasedli Italijani, po padcu fašizma pa so Italijane zamenjali Nemci in očeta so eliminirali, materi, bratu in malemu Filipu pa se je uspelo rešiti. Po vojni so nekaj časa vztrajali v Jugoslaviji, a kaj bi družina judovskega veletrgovca v komunizmu? Zato so se odpovedali jugoslovanskemu državljanstvu, kar je bil pogoj, da so leta 1950 emigrirali v Izrael, leto dni so bivali v Jeruzalemu. Premalo, da bi dobili izraelsko državljanstvo in da bi se sogovornik spominjal kaj več kot utrinkov, denimo velikih rezervoarjev z vodo na strehi njihovega jeruzalemskega domovanja, v katere so streli iz palestinskih pušk občasno naredili kakšno luknjo, da je potem dragocena tekočina odkapljala v izsušeno zemljo.
Naposled so se leta 1954 ustalili tik ob meji, v Trstu. Ker so se jugoslovanskemu državljanstvu odrekli, so bili v Italiji apatridi, Filip Fischer celo do leta 1980, ko je kot potomec folksdojčerke končno dobil nemški potni list. Vmes je odslužil vojaški rok v italijanski vojski, a mu je država odbila prošnjo za italijansko državljanstvo. Ker sem hodil v slovenske šole, pripomni gospod Fischer stvarno in prav nič zagrenjeno. Biti apatrid dolgih trideset let ni prijetna izkušnja, pojasnjuje in žanje nejeverne poglede poslušalca s fotoaparatom in poslušalke z beležnico, ki si tako kot večina pripadnikov njune generacije življenja brez potnega lista in potovanja kam daleč ne moreta predstavljati niti za pol leta, kaj šele za tri desetletja! Pa vendar se je odločitev Fischerjeve matere, ki je sinova dala v slovenske šole, takrat zdela bolj logična: ker nista znala niti besede italijansko, sta po petletni osnovni šoli v okviru srbske pravoslavne občine v Trstu presedlala na slovensko šolo. »Bolje jezik več kot jezik manj,« je takrat menda razmišljala njegova mati, to je pač veljalo v njihovi družini, saj je pokojni oče na vprašanje, katere tuje jezike govori, odgovarjal z »angleško in francosko« in dostavkom, da preostali – hrvaško, madžarsko, nemško, češko in jidiš – pač niso tuji. Žal mi je, da ne govorim madžarsko, ob tem pripomni Filip Fischer, čigar brezhibna slovenščina s pojmovno in frazeološko razgibanim besediščem bi pognala rdečico na obraz ne le marsikaterega pripadnika slovenske skupnosti v Trstu, temveč tudi Slovenca iz matice. Sporazumeva se lahko še v toliko drugih jezikih – pustimo ob strani, ali so tuji ali domači – da bi za prijetnega sivolasega gospoda z lahkoto zapisali, da uteleša Mitteleuropo, tisto mitsko srednjeevropskost in multikulturnost, ki veje iz literarnih del o Trstu in je menda izmišljena. Ali pa ni in sedi v kavarni San Marco na Ulici Battisti. »Sočustvujem z izbrisanimi v Sloveniji,« pravi gospod Mitteleuropa, ki je dobršen del svojega delovnega življenja preživel v uredništvu Primorskega dnevnika, kjer je delal kot korektor in soustvarjal časopis tudi kot pisec. Njegova žena, tržaška Slovenka, pravi, da so ga Slovenci sprejeli medse, sam pa jo v šali popravlja, češ da se je poslovenil. Njegova otroka govorita slovensko, enako vnuka. O otrocih mešanih staršev ima nadvse svetovljanske nazore: »Si dvestoodstoten, ker od vsakega dobiš po sto odstotkov.« Še nekaj misli v zvezi s tem pove: »Nekaterim se zdi, da se izneveriš svojemu narodu, če nisi izključno Slovenec ali izključno Italijan. Jaz pa pravim, da imaš pravico ljubiti tako svojo mater kot svojega očeta. Lojalnosti do neke narodnosti ali države ne izkažeš s tem, da zatajiš svojo drugo dušo. Katera pa je sploh prva in katera druga duša?«
Spoštovanje namesto strpnosti
V judovski skupnosti v Trstu, ki danes šteje le še okoli šeststo pripadnikov, je Filip Fischer t. i. oficir za zvezo s člani judovske skupnosti v Sloveniji in na Reki. Med tržaško skupnostjo in skupnostma v Sloveniji in na Reki so velikanske razlike, kar zadeva dojemanje vere. Sam je glede vere »laičen do obisti«, smeje se pripomni. Ampak zaradi sprememb v načinu življenja judovskih skupnosti po svetu ni natančne ločnice med pojmoma jud, pisano z malo kot pripadnik vere, in Jud, pisano z veliko za pripadnika judovskega naroda, je Filip Fischer zapisal v enem svojih prispevkov o zgodovini judovstva. V Trstu je judovska skupnost nekoč štela 6000 članov, a kaj, ko je tržaško prebivalstvo vseh verskih in narodnostnih pripadnosti doživelo silen osip že v prvih letih fašizma. Takoj po prvi svetovni vojni so vsi, ki se niso več počutili doma v Trstu pod Italijo oziroma so bili izpostavljeni šikaniranju zaradi svoje tujerodnosti – »Čuden pojem za Trst, kajne?« – mesto zapustili. Petindvajset tisoč ljudi se je izselilo – Nemcev, Slovencev, Avstrijcev, Madžarov. »O tem se ne govori,« pravi Fischer. Pod fašizmom je bila judovska skupnost strogo nadzorovana, njen tajnik pa zreduciran malone na italijanskega državnega uslužbenca. Italijanska uradna zgodovina je izbrisala vse, kar ni bilo italijanskega. Moj prijatelj je Trst nekoč označil za »mesto s protezo italijanstva«, razlaga Fischer, »srednjevropska neoklasicistična arhitektura, na hišah pa izveski s poimenovanji ulic po italijanskih narodnih herojih«. Le kam so izginili vsi padli na drugi strani, je vprašanje, ki se ob tem poraja. Trst in njegova narodnostna sestava se med drugim zrcali v zvoncih, na zlatih ploščah pri vhodnih vratih v mestne palače je najti vse mogoče priimke, opozarja sogovornik. Bi lahko rekel, da je za Trst bolj značilna strpnost kot za druga italijanska mesta? »Strpnost, to besedo sovražim,« me prijazno popravi, »različne narodnostne skupnosti v preteklosti niso bile strpne, se pravi, da so trpele druga drugo, temveč so se spoštovale!«
Mesečno plačo za Valvazorja
Kako pogosto gre v Slovenijo, odkar ima potni list? Ne, ne hodim tja pogosto, Slovenija mi je nekako daleč, pravi Fischer. Slovencem in slovenščini izkazuje spoštovanje drugače kot s kulinaričnimi izleti v kraške gostilne, včasih pogostem konjičku med Tržačani, pa najsi so ti zavestno ali pa nezavestno slovenskega rodu. Nekoč je v italijanskem antikvariatu naletel na prvo izdajo Slave vojvodine Kranjske (Die Ehre dess Hertzogthums Crain) iz leta 1689. Starinar je iz dragocenih knjig trgal bakroreze, Filip Fischer pa je obšel vse slovenske institucije, naj vendarle zberejo denar in knjige odkupijo. Zaman; naposled je za to, da bi rešil eno knjigo izmed štirih, sam namenil svojo enomesečno plačo.
Kot naturalizirani Slovenec ve povedati marsikaj gorkega na račun nekaterih pripadnikov naroda, ki si ga je izbral za svojega. Kadar se odločam, h kateremu odvetniku ali zdravniku grem, ne bom izbiral glede na to, ali je Slovenec ali Italijan, temveč se bom odločal po tem, ali je dober ali ne, pravi. Nekateri Slovenci pa so prav takšni: »Magari zapit, samo da je Slovenec!« je nekoč dejal neki znanec za bodočega moža svoje hčere. Strah in zavračanje drugega sta obojestranska, sklene Filip Fischer in nato popelje še na ogled tržaške sinagoge. Ta stoji nedaleč stran od ulic San Francesco in Machiavelli, kjer je velika koncentracija slovenskih ustanov, med pomembnejšimi sta Narodna in študijska knjižnica ter Slovenska kulturno-gospodarska zveza. Mogočna stavba iz belega istrskega marmorja je delo arhitektov Ruggera in Arduina Berlama, zgrajena je bila nekako takrat kot slovenski Narodni dom, ko so se različne etnične skupnosti v Trstu hotele postaviti, razlaga Fischer.
Poštevanke ne zna v italijanščini
V veličastni stavbi arhitekta Maksa Fabianija na Ulici Fabio Filzi, ki je bila zgrajena kot Narodni dom na začetku 20. stoletja in bila leta 1920 požgana, danes deluje Visoka šola za prevajalce in tolmače (Scuola superiore di lingue moderne per interpreti e traduttori). Na oddelku za slavistiko poučuje tudi dr. Ivan Verč, jezikoslovec in – tržaški Slovenec. Še pred dvajsetimi leti je veljalo, da je tržaški Slovenec, ki dobro govori italijansko, skoraj izdajalec slovenskega naroda, je ena številnih kontroverznih izjav, s katerimi Verč razbija mite o bogastvu dvojezičnosti in multikulturnosti Trsta, v katerih smo zrasli Slovenci iz matice. Trst je multikulturno mesto, ni pa medkulturno, meni Verč, se pravi, da ni sodelovanja in povezovanja med kulturami. Pripadniki slovenske manjšine živijo (in nekateri tudi delajo) znotraj slovenskih struktur, katerih financiranje pa je odvisno od Italije. Mi živimo v nekem drugem jezikovnem okolju, pravi Verč, kajti »jezik ni stvar slovnice, temveč stvar bivanja«. Prevod zatorej ni nasilje nad jezikom, temveč nasilje nad bivanjem. »Narodna zavest je v slovenščini pozitivna vrednota. In kaj dobim, če to prevedem v italijanščino? Fašizem!« se zareži Verč.
Če so se pogovarjali v italijanščini, so jih okarali starši, tako in tako pa so bili zaradi slovenskih besed tu pa tam deležni postrani pogledov od Italijanov – še pred kakšnimi desetimi, dvajsetimi leti. Najzanesljivejši znak, da se razlikujemo od Slovencev v Sloveniji, je humor – smejemo se različnim stvarem, pravi Verč, tudi sam svojevrsten primer ne le dvojezičnosti, ampak bolje rečeno kar večjezičnosti, kajti njegovi zapiski so v vseh jezikih, ki jih obvlada: angleščini, italijanščini, ruščini, slovenščini, podatke si zapomni v tistem jeziku, v katerem jih prebere. Potem pa za objavo pač prevede v enega samega. Popolne dvojezičnosti ni, na nekaterih področjih si v nekem jeziku okretnejši kot v drugem. »Priznam, da poštevanke ne znam v italijanščini. Tudi o premicah, pravih kotih in geometriji sem se učil v slovenščini, zato bi pri vseh kvizih na italijanski televiziji, kjer tekmovalce sprašujejo o tem, odletel v prvi četrtini, ko so v igri najlažja vprašanja za najnižje denarne zneske,« se pošali. Nato navrže še eno hudomušno misel o dvojezičnosti, ki je zrastla na zeljniku Tržačana Paola Privitere, Slovencem naklonjenega Italijana, ki je med drugim prevedel dela Borisa Pahorja: »Ni večje bede kot biti dvojezičen. Tako si dvakrat primoran poslušati iste neumnosti in jih tudi dvakrat razumeti.«
Vse več Italijanov bi se učilo slovensko
Kar zadeva slovensko manjšino v Italiji, je treba vedeti, da številka 70 do 80 tisoč, kolikor naj bi jih bilo po uradnih podatkih, zajema čisto vse – od tega pa jih je le kakšnih tisoč takih, ki so dejavni v slovenskih ustanovah, opozarja dr. Ivan Verč. Sicer pa je v zadnjem času zaznati naraščajoče navdušenje nad študijem slovenščine, ki jo je v Trstu mogoče študirati na Filozofski fakulteti in na Visoki šoli za prevajalce in tolmače, kjer se število vpisanih nagiba krepko v korist Italijanov, ki prihajajo tudi iz Rima, iz Kalabrije. K popularizaciji je brez dvoma prispevala Evropska unija, katere del je od leta 2004 Slovenija, prikimava dr. Ivan Verč, in morebiti obet prevajalske ali tolmaške službe v evroinstitucijah, kjer so govorci slovenščine kot enega redkih jezikov močno iskani (tržaška Visoka šola za prevajalce in tolmače pa v čislih kot dobaviteljica kakovostnih kadrov). Ena izmed posledic selitve Visoke šole za prevajalce in tolmače v Narodni dom je, da mesto ve, pripadniki katere narodnostne skupnosti so stavbo postavili. Pri obletnici požiga se že zaplete: namestitev spominske table na pročelje nikakor ni bila samoumevna, uporaba izraza »fašizem« pa prepovedana, namesto tega piše, da je poslopje »zgorelo v plamenih nacionalne nestrpnosti«. Mnogi jim očitajo popustljivost, priznava dr. Ivan Verč, a obenem ugotavlja, da ima tako oblikovan stavek tudi prednosti: »Fašizem je zgodovinska kategorija, nacionalizem pa je univerzalen …«
Pljuča Slovenije
Slovenci v Trstu so bili že konec 19. stoletja meščani. Zmotno je torej prepričanje, da so bili samo kamnoseki na tržaškem obrobju, res pa je, da so Slovenci postali meščani pozneje, medtem ko je bilo tradicionalno meščanstvo v Trstu italijansko. Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa so njena pljuča; brez pljuč srce ne bo utripalo, brez srca ne bodo pljuča dihala, je za Ivanom Tavčarjem ponovil Ivan Cankar v govoru v tržaškem Delavskem domu leta 1918. Delavski dom je bil središče socialistov, Narodni dom pa so zgradili liberalci. Takrat, na začetku 20. stoletja, je bil Trst kot avstro-ogrsko pristanišče v zenitu, po zadnjem štetju prebivalstva, ki so ga leta 1910 še opravili uradniki avstro-ogrske monarhije, je imel 229.000 prebivalcev, pove dr. Ivan Verč in s stene sname uokvirjen, a porumenel list papirja z minuciozno razvrščenimi statističnimi podatki. V razpredelnici se gnetejo pripadniki prav vseh narodnostnih skupnosti, ki so v Trstu tedaj sobivale: največ je seveda Italijanov, nemško govoreči so bili pretežno uradniki, ki so bivališča zapustili skupaj z umikom oblasti s tega koščka jadranske obale, Slovencev je bilo 56.000. Toda nad popisovalci se je že risala slutnja prve svetovne vojne, tudi ko je leta 1918 utihnilo orožje in se je vojaški spopad preselil na diplomatski parket, kjer so se nasprotujoči merili z bolj uglajenimi sredstvi, se je začel počasen konec. Ko je Trst prišel pod Kraljevino Italijo, je bilo od vsega začetka jasno, da ne bo več glavno pristanišče. A med Tržačani je prevladala miselnost, da bi jim Italija morala pomagati, da bi se laže postavili na noge – in v tem imamo Slovenci menda nekaj skupnega z Italijani, oboji za nezavidljiv položaj krivimo druge, samokritično doda dr. Ivan Verč. Italijani v Trstu so pomoč pričakovali od krščanske demokracije, Slovenci pa od matične države. Njihova napaka je, da niso verjeli v pravno državo: če bi odvetniki slovenske skupnost z zahtevami glede dvojezičnosti in preostalih privilegijev, ki jim gredo, neprestano zasuvali italijanska sodišča, bi njihovi zahtevki sčasoma napredovali do ustavnega in tam bi se moral razviti nekakšen dialog.
Tržačani, tako Slovenci kot Italijani, še danes rečejo, ko se odpravljajo nekam zunaj Trsta, da »gredo v Italijo« – kot da ne bi bili v Italiji, razlaga dr. Ivan Verč. Kadar hoče italijanskemu sogovorniku razložiti, kaj pomeni živeti ob meji, pove zgodbo svojega očeta, ki se ni premaknil iz hiše pri Svetem Jakobu (delavski del, ljubkovalno imenovan tudi »mali Stalingrad«), pa je bil leta 1903 rojen v Avstro-Ogrski, leta 1918 je dobil potne listine Kraljevine Italije, leta 1943 je to ozemlje pod nemško oblastjo dobilo ime Adriatisches Küstenland, 40 dni so sodili celo pod Jugoslavijo, do leta 1948 so bili Tržačani državljani anglo-ameriške uprave, nato Svobodnega tržaškega ozemlja, od leta 1954 je tu Republika Italija. Nauk tega je, da za ljudi, ki živijo ob meji, država ni ključni element njihove identitete. Nasploh je ideja nacionalnih držav, ki so nastajale v 19. stoletju, preživeta, meni sogovornik. Tudi jezik ni najpomembnejši gradnik človekove istovetnosti, po mnenju dr. Ivana Verča je najpomembnejša kultura, v kateri živiš, severnoitalijanska in slovenska. »V Sloveniji branim Italijane, češ da niso vsi neumni, v Italiji pa Slovence, ki prav tako niso vsi banditi.« Ugotavlja, da je v odnosu Slovenije do Trsta v zadnjem času mogoče zaznati nekakšne premike na bolje, ni več tiste togosti. Je pa zanimivo, kako različno so v zadnjih desetletjih Slovenci dojemali Tržačane: kot »izgubljene brate«, v osemdesetih kot »srečnejše brate«, celo besedne zveze, kot sta »folklora« in »topla greda«, so nanje lepili. »Kako naj človek to prenese, enak je, pa naj se spreminja?« se sprašuje dr. Ivan Verč.
Spoznati drugega, razčistiti in oprostiti
»Nerazumevanja in predvsem ravnanja, za katera so značilna sumničenja in zaskrbljenost, imajo svoj temelj v pomanjkljivem medsebojnem poznanstvu in v ne vedno jasni želji, da bi se spoznali,« je zapisal tržaški psihoanalitik dr. Pavel Fonda v zborniku z zgovornim naslovom Sosedje, tako blizu in tako daleč, ki ga je pred petimi leti izdalo Združenje Concordia et pax – s še bolj poimenljivim imenom. Spremembe, ki zadevajo dvojezičnost in dojemanje Slovencev in slovenskega v očeh italijanskih meščanov Trsta, se dogajajo od leta 1945 naprej, počasi, a stalno – in to ne glede na politično situacijo, razlaga dr. Pavel Fonda v svoji ordinaciji na Ulici San Franceso. Če bi že moral izpostaviti kakšen datum kot prelomnico, to ne bi bil vstop Slovenije v EU, temveč padec komunistične diktature leta 1991, meni. Kljub temu ni velike razlike, nekoliko resignirano pristavi, »oboji smo pod vplivom stereotipov iz preteklosti, ki so nabiti z emocijami«. Vsak ima zelo različno sliko o drugem, tržaški Slovenci pa so kot dvojezični nenehno v stiku z obema kulturama, italijansko so vsrkali že v otroštvu in tudi živijo v njej. »Rani nas, če Italijani grdo govorijo o Slovencih in tudi če Slovenci iz Slovenije grdo govorijo o Italijanih.« Sprava med Italijani in Slovenci bo mogoča, šele ko se bo vsak narod spravil sam s seboj. Italijani morajo počistiti pred svojim pragom, kar zadeva fašizem, pri Slovencih je tako sporno zgodovinsko obdobje 40-letna komunistična diktatura. Petdeset let smo Slovenci skrivali povojne poboje, pravi dr. Pavel Fonda, saj tudi v Sloveniji nihče ni vedel za Goli otok, Kočevski rog ... vse to je bilo zamolčano tako kot zločini, ki so jih zagrešili fašisti. Mladi nočejo več slišati o fojbah, o poitalijančenih priimkih … to je priljubljena tema pogovora med starejšimi. S tem je treba zaključiti, razčistiti in pospraviti v arhiv, je prepričan. Ali med psihoanalizo kdaj nanese beseda na to? Dr. Pavel Fonda se je pogosto spraševal, zakaj njegovi pacienti med psihoanalitskimi seansami nikoli ne omenjajo teh dogodkov, a je sčasoma spoznal, da je ta tema skupinska in se ne nanaša na medosebne odnose. Vsekakor pa ne vzdrži poenostavljeno razmišljanje, da se bo težava rešila sama od sebe, ko bodo vsi, ki so travme izkusili na svoji koži, pomrli. To so transgeneracijske travme, pojasnjuje dr. Pavel Fonda, vlečejo se skozi dve, tri, štiri generacije, korenine pa segajo v devetnajsto stoletje, ko so Slovencem v avstro-ogrski monarhiji na bojnem polju zvečine stali nasproti kot sovražniki Italijani.
Spet v srednjem razredu
Trst po njegovem mnenju (še) ni multikulturno mesto. Multikulturnost je oboje – mit in resničnost. Mit zato, ker resnica ni takšna, kakor se tradicionalno prikazuje, čisto zares pa je Trst zrastel tako rekoč iz nič, ogromna večina njegovih prebivalcev je prišlekov. Mešani zakoni so realnost in otroke, rojene v zvezi med italijansko in slovensko govorečim, vse pogosteje vpisujejo v slovenske šole. V praksi to lahko privede do situacij, kakršne so bile še pred štirimi desetletji povsem nepredstavljive: »Moj vnuk hodi v slovensko šoli, kjer je večina njegovih sošolcev Italijanov,« pripoveduje dr. Pavel Fonda. Trst je bil v očeh Italijanov vedno malce tuj, mittelevropski. Gospodarsko je nekako zastal, pritrjuje sogovornik, ki s ponosom omenja dosežke znanstvene srenje okoli pospeševalnika in Centra za teoretsko fiziko ter SISSA (Scuola Internazionale Superiore di Studi Avanzati; Mednarodna visoka šola za višje študije). Pristanišče po drugi strani nikakor ne zaživi. »Zapihati bi moral neki veter od zunaj, v smislu ekonomskih interesov,« razmišlja.
Trst z obrobjem vred šteje 260 tisoč prebivalcev, od tega nekako 10 odstotkov Slovencev, zatorej je razumljivo, da razmeroma maloštevilčna manjšina ne more razviti nekega potenciala, meni dr. Pavel Fonda. Res je, da se Slovenci danes spet selijo na mestno obrobje, medtem ko so pred petdesetimi leti silili v mesto; takratje bilo življenje v centru znak socialnega vzpona. »Kdor ima danes denar, si kupi hišo na Krasu, ne pa stanovanja v mestu,« povzame duha časa. Slovenci so si ekonomsko opomogli za časa Avstro-Ogrske, dvignili so se po družbeni lestvici in s klinov pri vrhu jih je pahnil fašizem. Tedaj je bila manjšina popolnoma obglavljena, pripoveduje dr. Pavel Fonda, udarili so po izobražencih in premožnežih, ostali so delavci in kmetje. »Po vojni smo spet začeli pošiljati svoje otroke na univerze in se ponovno umestili v srednji razred.« Kako pomemben faktor pri konstrukciji človekove identitete je jezik? Zelo važen, saj vsebuje veliko več od tega, kar je najti v slovarju, jezik je vpetost v svet, iz katerega se ne da kar tako uiti, ne da se preskočiti iz enega v drug jezik. Dr. Pavel Fonda se zaveda, da ima mnogo lukenj, kar se tiče poimenovanj za sodobnejše predmete in pojave, na marsikaterem področju je močnejši v italijanščini, denimo pri psihoanalitskem strokovnem besedišču, po drugi strani pa ne zna pripovedovati otroških pravljic v italijanščini. Nekoliko pograja udeležence raznih strokovnih srečanj v Sloveniji, ki samoumevno in samopašno, namesto da bi govorili v zborni slovenščini, preklopijo na ljubljanščino, ki ji tržaški Slovenci teže sledijo. »Takšno obnašanje občutimo kot jezikovno nasilje, počutimo se izljučene,« razlaga v sedmem nadstropju enega tržaških »nebotičnikov«, od koder se je dalo s pogledom skozi okno zaobjeti dogajanje ob Ulici Carducci, ki se kljub temu, da se je dan prevesil v popoldne, niti pri najboljši volji ne bi dalo opisati kot vrvež.
V prevelikih oblačilih
Ljudje so se pomikali počasi, stare gospe so vijugale z nakupovalnimi vozički ali srebale kavico v uličnih kavarnicah. Gotovo so bili med njimi tudi turisti, a kot da še med temi prevladujejo sivolasi in upokojeni – takšna sta bila, denimo, avstrijska zakonska para, ki sta si pod večer zaželela pogled na Trst z Opčin, do koder jih je popeljal ljubki openski tramvaj. Ko pa sonce zaide, zamre sleherno dogajanje in obiskovalec, ki okrog devete ure zvečer išče lokal za kozarček pred spanjem, nima kaj prida izbire. Stanovalci v Drevoredu 20. septembra, nekakšni tržaški Čopovi, ki so po drevesih izobesili pisne prošnje, naj ljudje zvečer stišajo glasove, so gotovo zelo tankega sluha, nehote pomisli človek. Trst ponoči potone v utrujen sen, sen starega človeka, ki se med spanjem nemirno premetava in pohrkava. Takšne zvoke je najbrž res slišati z marsikaterega mestnega vogala, v mestu mrgoli hiš z napisi Casa di riposo, Dom za starejše občane. Pravzaprav bi Trst kot mesto lahko primerjali s starcem: s svojo obilico razkošnih palač, širokih avenij in prireditvenih dvoran, ki danes samevajo, kot da je bil zgrajen za številčnejše in živahnejše prebivalstvo. Kot da bi si starec nase navlekel suknjič, ukrojen za postavnega plečatega moškega, njemu pa bi klavrno visel s povešenih ramen. Toda starec je nekoč bil ta širokopleči moški, za katerega je bil sešit suknjič, le da je vmes minilo nekaj desetletij. Prevedeno v življenje mesta – kakšnih sto, sto petdeset let. Pred toliko časa je bil Trst možakar v najdejavnejšem življenjskem obdobju.
Pogledi, 14. julij 2010