O kulturi in medijih na Hrvaškem
Med karikaturo in entuziazmom
20. 04. 2011
Razpeta med lastno karikaturo v središču medijske proizvodnje resničnosti in entuziazmom na medijski margini, je kultura v hrvaških medijih na vseh področjih – kar zadeva finance, vsebino, koncept – izločena iz sistema.
»Končni rezultat je tak, da se kultura poskuša nagonsko preživljati: bodisi s prilagajanjem prevladujočim obrazcem spektakularnosti bodisi z gverilskim odporom na redkih preostalih oporiščih javnega interesa.«
Tabloidna konstrukcija realnosti je že od začetka obstoja množičnih medijev eden od vplivnejših pritokov medijskega mainstreama. Proizvaja reduciran, poenostavljen in senzacionalističen prikaz resničnosti, ki je namenjen slabše izobraženemu, v glavnem družbeno neangažiranemu in pogosto tudi ekonomsko izkoriščanemu občinstvu, in je protiutež »resnemu novinarstvu«. Če ima hrvaška medijska pokrajina v tem trenutku kakšno značilnost, je to ta, da je glavni tok (mainstream) tabloidiotiziran: analitična besedila, ambiciozneje zasnovane reportaže in umetnostne kritike so potisnjene na rob in se jih obravnava bolj kot atavizem minulih časov kot pa resnejšo alternativo neznosni lahkosti prevladujočega dezinfotainmenta. V dnevnikih in tednikih z najvišjo naklado in največ vpliva so podobe izrinile besedilo, rubrike, kot sta kronika in vesti z estrade, so si pridobile posebno mesto, naslovi z mastnimi črkami pa obtožujejo, moralizirajo in širijo paniko. Dominacijo tabloidnih vsebin ob tem predstavljajo kot neizogibno spreminjanje medijskega diskurza – čeprav s svojo radikalnostjo na Hrvaškem odstopa od gibanja v regiji in svetu – in upravičujejo s kombinacijo znanih manter tržnega gospodarstva v slogu »občinstvo to hoče«, zato »ni druge možnosti«. V resnici pa gre za neposredno posledico razmerja sil v ekonomskih okoliščinah konkretne medijske pokrajine.
V tiskanih medijih, denimo, imata dve podjetji malone monopol: zagrebški EPH, ki je v večinski lastni mogočne nemške korporacije WAZ, in avstrijska Styria izdajata najbolj brane dnevnike in specializirano periodiko. O tem, kako razumejo poslovne procese, največ pove dejstvo, da je lastnik EPH Ninoslav Pavić svoje čase javno razlagal, kako upa, da njegovi zaposleni na delovno mesto prihajajo v stresu in s krčem v želodcu, ker to zagotavlja, da bodo dobro opravili svoje delo. Redno zaposleni novinarji Styrie pa, medtem ko tole pišem, že več dni stavkajo proti upravi, ki jim poskuša razveljaviti kolektivno pogodbo in delavske pravice, ki so jih deležni že desetletja. Na področju televizije je bila Hrvaška radiotelevizija ena od redkih javnih televizijskih hiš v evropskih tranzicijskih državah, ki se je dolgo uspešno upirala konkurenci v obliki zasebnih televizij. A tudi njej zdaj pojema sapa, ker postaja vse bolj jasno, da se iz javnega servisa znova, tako kot v nacionalističnih devetdesetih, spreminja v servis za promocijo trenutne oblasti. Drugi razlog za njeno pešanje so glasne obtožbe na račun nedonosnosti orjaške mašinerije, in to iz ust vplivnih komentatorjev, ki vzroke in rešitve trenutne recesije razlagajo v povezavi z neoliberalno tradicijo in pozivajo k ukinitvi javne radiotelevizije. Zasebne televizije, ki so skoraj v celoti v lasti tujih korporacij, si medtem dvigujejo gledanost z resničnostnimi šovi, oddajami »o lifestylu« in novicami z domače estrade. Radio 101, ki je v nekem obdobju postal eden od simbolov državljanskega odpora proti Tuđmanovemu režimu, so po večletnih finančnih mahinacijah spravili v stečaj in zdaj čaka na novega lastnika, ki ga bo dobil za ceno, znižano v skladu s padcem njegovega ugleda. Redki spletni portali, ki poskušajo ponuditi različico resničnosti, drugačno od prevladujoče, so obsojeni na mukotrpno životarjenje, kjer je tiha evtanazija edina pametna rešitev.
Jasno je, da v takih okoliščinah za kulturo ni preveč prostora. Kritika kot žanr je skoraj ukinjena ali pa v najboljšem primeru okleščena na prispevke v nekaj stavkih, ki so pogosto bliže piarovskemu kot recenzentskemu diskurzu; strani, kjer so včasih objavljali kritike, so zdaj namenjene reportažam z modnih revij ali intervjujem z estradnimi zvezdicami; kar ostane, pa je večinoma podrejeno interesnim ciljem in logiki zasebnih poznanstev. Kultura v hrvaških mainstreamovskih medijih je tako podrejena obrazcem vsesplošne tabloidizacije: pojavlja se v reportažah s filmskih, gledaliških in književnih festivalov, ki funkcionirajo kot potrditev »urbanega« in »cool« lifestyla občinstva, vsebina pa je potisnjena v drugi ali tretji plan. Raje kot temeljite analize in radikalna razmišljanja objavljajo puhle polemike in škandale, v voluntarizmu, ki je nadomestil prejšnjo sistematično urejenost, pa je postalo povsem običajno, da so v enem od najvplivnejših dnevnikov književno kritiko omejili na redke in površne zapise o novih knjigah, zato pa ima eden od kolumnistov, ki se nikoli ni ukvarjal s književno kritiko, možnost na dolgo in široko hvaliti novo knjigo svojega kolega, drugega kolumnista. Omenjeni, ki je vmes dobil tudi dve knjižni nagradi časopisa, kjer je zaposlen, v svojih kolumnah enako obširno odgovarja in se zahvaljuje, spotoma pa bralcem razlaga o večplastnih odlikah svojega najnovejšega dela …
Na drugi strani medijske krajine, kot protiutež monopoliziranemu mainstreamovskemu tisku in televizijam ter njihovi podobi kulture, katere glavni aspekti so festivali, škandali in potrošništvo, so malemu deležu bralcev in gledalcev – tistemu odstotku, ki bi ga v oglaševalskem besednjaku verjetno poimenovali kot ne preveč donosno ciljno skupino – namenjeni specializirani kulturni časopisi, spletni portali, nekaj oddaj državne televizije in en program državnega radia. Njih financira država, in to po načelu uravnilovke ter izogibanju zameram: že tako skromna denarna sredstva tako razpršijo na veliko število medijev, in konec koncev vsakdo v svoji mišji luknji javnega interesa grizlja drobtinice, ki so mu jih naklonili, vsaka možnost sinergije in združevanja mest refleksije pa je že vnaprej onemogočena. Tako na Hrvaškem izhajajo trije kulturni štirinajstdnevniki: Zarezu, katerega urednik sem, je namenjena vloga »marginalno« levega časopisa, Vijenac velja za »zmerno desnega« skrbnika temeljnih nacionalnih kulturnih vrednot, medtem ko Hrvatsko slovo ponuja tisto vrsto usmeritve, ki bi jo v ozaveščenih družbah poimenovali preprosto pro(to)fašistična. Bistvo je v tem, da pristojno ministrstvo za kulturo budno pazi, da vsem vsako leto dodeli sredstva v enaki višini. In kar je na deklarativni ravni videti kot demokratično zalivanje »tisočih cvetov«, v resnici proizvaja medsebojno nezainteresirane tokove kulturnega novinarstva. To je še bolj očitno na povsem razdrobljeni sceni specializiranih književnih, gledaliških in drugih časopisov: med njimi sicer obstajajo glasila, ki izstopajo po močnem uredniškem konceptu in kakovostni vsebini, toda njihova produkcija je v celoti odvisna od entuziazma in prostovoljske naravnanosti sodelavcev. Neplačevanje avtorskih honorarjev je na hrvaški časopisni sceni bolj pravilo kot izjema, tisti, ki pa so izplačani, imajo predvsem simbolično vrednost. Zato je pobuda domačih piscev za izboljšanje položaja avtorjev, ki so jo sprožili pred nekaj mesci, kot eno od svojih osnovnih zahtev izpostavila, da je treba ukiniti časopise, ki ne plačujejo svojih sodelavcev.
Na skici predstavljanja kulture v hrvaških medijih bi s sklepnimi potezami morali orisati še njen položaj na državni radioteleviziji, kajti v programu zasebnih televizij in radiev je kultura skoraj odsotna. Vendar pa ni jasno, kaj naj si mislimo o osrednji televizijski kulturni oddaji, katere urednica je oseba, ki je bila v devetdesetih ena od najglasnejših javnih ovaduhov pisateljic, kot sta Dubravka Ugrešić in Slavenka Drakulić, ki sta zatem pod pritiskom nacionalistične histerije emigrirali. Prav tako ne vem, če si lahko človek sploh kaj misli o lahkotnih, vsakodnevnih Vesteh iz kulture (Vijesti iz kulture), ki s kratkimi, nevtralnimi reportažami s promocij in razstav ponujajo le simulacijo kulturnega dogajanja. Tretji radijski program, ki je v celoti posvečen kulturi, je po vsebini zelo zanimiv, toda njegov obstoj so v preteklosti že večkrat reševali s peticijami in javnimi pritiski intelektualcev, zato je njegova prihodnost v luči napadov na institucijo javne radiotelevizije in zniževanja njenega ugleda negotova – in to je najmanj, kar lahko rečemo. Če se na koncu dotaknem še spletnih portalov, od katerih nekateri – recimo Kulturpunkt.hr, Books.hr ali nedavno ugasli Teatar.hr – ponujajo ali so ponujali resen koncept neodvisnega in kritičnega preizpraševanja kulturne politike in kulturne proizvodnje ter bi se lahko tudi regionalno povezovali, lahko zapišem le, da imajo bolj ali manj enako usodo kot časopisi: odvisni so od dobre volje, iznajdljivosti in potrpežljivosti snovalcev.
Razpeta med lastno karikaturo v središču medijske proizvodnje resničnosti in entuziazmom na medijski margini, je kultura v hrvaških medijih na vseh področjih – kar zadeva finance, vsebino, koncept – izločena iz sistema. Zato je končni rezultat tak, da se kultura poskuša nagonsko preživljati: bodisi s prilagajanjem prevladujočim obrazcem spektakularnosti bodisi z gverilskim odporom na redkih preostalih oporiščih javnega interesa.
Pogledi, št. 8, 13. april 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
