Razmišljanje o urbanih procesih
Mesto v peščeni uri*
05. 03. 2015
Statično mesto je ukinila suburbija. Ne kot načrtovalsko entiteto, temveč kot prostor odklona. Kot največje eksperimentalno polje mesta. Tudi v manjših državah redkih urbanih presežkov, kjer se izvaja epigonstvo »velikega brata«, kar je občutljivo zapisal pisatelj Lojze Kovačič: »Komaj se rodimo, že pripadamo. Majhen narod pripada margini, ki, ponavljam, zmeraj o nečem razglablja ter nekaj hoče.«
Kaj torej hočejo dežele »margine«, ki le s peščico mest izvajajo urbanizacijo? Gojiti zavest pripadnosti mestom, naseljem ter kakovosti naravnega prostora (so urbano aktivne) ali neangažirano dajati prednost suburbanizaciji (biti urbano pasiven)? Če se odločimo za aktivno politiko, naj razvijemo svoje majhne dežele v metropole s parki ali kot naravno krajino z urbanimi rezervati?
Morfološke preobrazbe in procesi izginjanja tradicionalne skladnosti (v katerikoli kulturi) potekajo vzporedno in hkrati z mnogimi družbenimi spremembami. Stroka se na najvidnejše pokazatelje okoljskih sprememb samo navidezno ažurno odziva, predvsem v kontekstu forme.
Potreba sodobne družbe po razvoju nove urbanosti je neizprosna. Nova urbanost se zadovoljuje, najprej in predvsem, s procesi nenehnega kanibalizma starih in ponovnega izumljanja novih površin – deteriorizacije ozemelj. Deteriorizacija in tranzicija kontinuirano razvijata številna deficitarna območja, ki mesta oskrbujejo s potencialnimi površinami sodobnega prostorskega razvoja. Da se lahko procesi kanibalizma preurejanja razvojno deficitarnih območij načrtujejo, se mora predhodno v družbi izoblikovati zavest o priložnostih in nuji usmerjanja razvojno deficitarnih območij. Urbanizem potrebuje javno zavest.
»Klasični urbanizem« z vrednotenjem fizičnih komponent estetsko zaključenega urejenega urbanega prostora v 19. stoletju in »modernistični urbanizem«, ki je vzpostavil parametre funkcijskega vrednotenja prostora, sta s svojim statističnim coniranjem izključila potrebe po nenehni spremenljivosti urbanega prostora in s tem po njegovi polivalentnosti.
Paradoksalno pa se izguba statičnega urejanja prostora razume kot izgubljanje prvobitnosti. Slednje prepričljivo dokazujejo prav tista območja, ki jih poskuša družba čim bolj zavarovati pred sodobno urbanizacijo! Kaj pa je narodni park drugega kot recipročno urbanizirana površina? Je skrbno in dogovorno interdisciplinarno načrtovano urbanizirano območje, kjer prevladuje javni interes? S pomočjo računalnika štejemo drevesa in spremljamo obiskovalce, določamo dopustno mejo obremenitve, hrupa, pojavnost golih teles (na plaži in v urbanih okoljih), kar je nesporen dokaz, da je naravni park urbano načrtovana cona. Najsi gre za varovana naravna ali zgodovinska območja, povsod je urbanizacija tista, ki naravi ali grajenemu prostoru vzame »prvobitnost«.
Mesto je danes na podeželju in podeželje je v mestu, ali drugače – mesto je v naravi in narava v mestu. Bo mesto brezmejno?
* Prirejeni odlomek besedila Uroša Lobnika Mesto v peščeni uri iz zbornika O urbanizmu. Kaj se dogaja s sodobnimi mestom? (založba Krtina, 2007).
_
Uroš Lobnik je arhitekt, teoretik, izredni profesor in predstojnik Oddelka za arhitekturo na Fakulteti za gradbeništvo Univerze v Mariboru.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
