Metafikcija za velike fante
Zanimivo je, da sta nastala na osnovi pogrošnih romančkov o vsemogočnem vohunu Hubertu Bonisseuru de la Bathu, ki je začela izhajati že leta 1949: avtor Jean Bruce jih je do svoje smrti v prometni nesreči marca 1963 napisal kar 75, njegova vdova Josette do leta 1985 nadaljnjih 143, njun sin François pa še 24. Gre za žanr poceni žepnih knjižic, kakršni so tudi klišejski ljubezenski ali »doktor« romani, ki se običajno ne prodajajo v boljših knjigarnah.
Zanimivo pa je, da je približno istočasno v časniku New York Times izšel obsežen članek o konkurentu družine Bruce, 83-letnem francoskem pisatelju Gérardu de Villiersu, ki od sredine šestdesetih let prav tako piše vohunske romane v stahanovskem tempu štiri na leto. Glavni junak je vedno Malko, francoski ekvivalent Jamesa Bonda s podobnimi apetiti in sposobnostmi, v nasprotju z Bondom pa celo plemenitega rodu, tako da ga uradno naslavljajo »Son Altesse Sérénissime« (»njegova presvetla visokost«). Enako kot Bonda ga pot vodi po vsem svetu od ene eksotične lokacije do druge, kjer ga čakajo pustolovščine in seksualne vragolije. Na prvi pogled znano in prezira vredno – vendar pa je de Villiers znan tudi po tem, da se v njegovih knjigah pogosto pojavijo prizori oziroma dogodki, ki jih poznamo iz resnih medijev, včasih pa tudi taki, ki se šele bodo zgodili: ko je denimo lansko zimo objavil zgodbo z naslovom Les fous de Benghazi (Norci iz Bengazija), v kateri se Malko sreča z operativci ameriške Cie na lovu za džihadisti v tem libijskem mestu, je le redko kdo opazil podrobne opise sedeža Cie, kjer je nato septembra prišlo do brutalnega uboja ameriškega veleposlanika Christopherja Stevensa. To se ni zgodilo prvič: leta 1980 je de Villiers leto dni pred dejanskim atentatom v romanu natančno opisal, kako islamski skrajneži ubijejo egiptovskega predsednika Anvarja al Sadata. De Villiers je to komentiral z besedami: »Izraelci so pač vedeli, da bo prišlo do tega, nihče pa ni nič naredil, da bi to preprečil.«
De Villiersova skrivnost so tesni stiki z dejanskimi pripadniki tajnih služb, ki njegova dela včasih posredno uporabljajo tudi za posredovanje takšnih ali drugačnih informacij. Zadeva je pri neizprosnem tempu izhajanja zgodb o Malkoju manj neverjetna, kot se zdi na prvi pogled: de Villiersove knjige – gre za kar obsežne izdelke s približno 300 stranmi – namreč redno izhajajo vsakega januarja, aprila, junija in oktobra. Niso pa vedno obrnjene v prihodnost: številka 197, Les fantômes de Lockerbie (Duhovi iz Lockerbieja), ki bo izšla 2. aprila, sega v leto 1988, ko je 21. decembra nad škotskim mestecem Lockerbie eksplodiral jumbo-jet ameriške družbe Pan-Am z 243 potniki in 16 člani posadke. Obveljalo je, da so eksplozijo povzročili Libijci, de Villiers pa ponuja manj znano teorijo, da je za napad odgovorna iranska tajna služba, ki se je pozneje dogovorila z Libijci, da prevzamejo krivdo … Avtor članka v New York Timesu, dolgoletni dopisnik iz Bejruta Robert F. Worth, je tezo preveril pri svojih virih v ameriških obveščevalnih krogih in ti so jo potrdili, vendar so ga tudi opozorili, da gre za podatke, ki javnosti še niso dostopni.
Za de Villiersa to ni ovira: njegovo pisanje je vendarle fikcija, četudi ga odlikuje velika stvarna natančnost. Pred vsako novo zgodbo najprej za dva tedna odpotuje v deželo, kjer se zgodba dogaja, nato pa jo v približno šestih tednih napiše. Samega sebe imenuje »pisalni stroj«. Worth je na de Villiersa postal pozoren po objavi knjige La liste Hariri (Haririjev seznam) leta 2010, v kateri je zelo neposredno povzel javnosti nedostopna poročila o atentatu na libijskega premierja Rafika Haririja februarja 2005: umor je naročila Sirija, izvedel Hezbolah, de Villiers pa je navedel tudi imena skupine atentatorjev in opisal poznejšo sistematično odstranitev prič. Worth, ki se je tudi sam ukvarjal s tem atentatom, je s pomočjo znanca na haaškem sodišču ugotovil, da je moral de Villiers imeti vir ali neposredno v libanonski obveščevalni službi ali v Haagu.
Izkazalo se je, da je bil vir v Libanonu in da ga je osebno poznal tudi sam Worth, vendar ta visoki obveščevalni častnik ni zaupal novinarjem. Se je pa v javnosti vseeno želel postaviti s svojim razkritjem zarote in je to storil tako, da je vpletel svojega dolgoletnega znanca de Villiersa. Ta pa je šel še korak dlje: prek svojih zvez v francoskih tajnih službah je prišel tudi do sestanka s predstavniki Hezbolaha.
Worth je sčasoma sestavil bizarno metafikcijsko strukturo, ki jo prek de Villiersa drug drugemu pletejo pripadniki obveščevalnih služb z vsega sveta. V zgodbah so njihova imena seveda spremenjena, vseeno pa »insajderji« točno vedo, za koga gre. Upokojeni francoski obveščevalec je Worthu povedal, da je de Villiersa zalagal ne le z informacijami o zanimivih primerih, temveč mu je tudi odpiral vrata k različnim strokovnjakom za sodobna orožja od jedrskih izstrelkov do računalniškega terorizma. Ala Ševelkina, ruska novinarka, ki je de Villiersu pomagala pri njegovih raziskovalnih poteh v Rusiji, pravi: »Sprejmejo ga ljudje, ki sicer ne sprejmejo nikogar. Tisti, ki nikoli ne govorijo, govorijo z njim.« Enako velja v ZDA – nekdanji operativec Cie je bil več desetletij v stiku z de Villiersem: »Njegove knjige toplo priporočam našim analitikom, saj je v njih veliko dejanskih podatkov. Gerard je povezan z vsemi varnostnimi službami in pozna vse glavne igralce.«
De Villiers s štirimi zgodbami na leto zasluži med 800 tisoč in milijonom evrov. Čeprav posel ne gre več tako dobro kot pred desetletji, so to še vedno lepe številke. Tudi statusno nima težav: »Nimam literarnih ambicij. Pišem zgodbe, pravljice za odrasle, v katere pa poskušam spraviti nekaj realne vsebine.« K tej sodijo tudi precej eksplicitni opisi seksa, ki segajo od gledanja gejevskih porničev do brutalnih vojaških posilstev. Na Worthovo opazko, da gre za precej »hard-core« material, je de Villiers odgovoril s smehljajem: »Za Američana mogoče. Za Francoze pa ne.«
Kaj pa bi se lahko zgodilo v prihodnjih mesecih, če se naslonimo na zadnjih nekaj de Villiersovih naslovov? Lani junija je izšla zgodba Le chemin de Damas (Pot v Damask), v kateri je natančno prikazan ponesrečen državni udar v Siriji. A ne samo to: opisan je tudi napad na poveljniški center sirskega režima v bližini predsedniške palače, do katerega pa je mesec po objavi zgodbe tudi res prišlo. Kot bi rekel znani slovenski televizijski voditelj: »Tako – zdaj veste!«
Pogledi, let. 4, št. 5, 13. marec 2013