Družbenokritična karikatura
Narod si bo risal sodbo sam
12. 02. 2013
Če je vznik (časopisne) karikature zgodovinsko tesno povezan z demokratičnimi procesi meščanske družbe in pojmovanjem svobode posameznika, kakšen družbeni vpliv ima karikatura danes? Zakaj se zahodnjakom smešenje preroka Mohameda ne zdi tako blasfemično kot muslimanskim vernikom? Je v demokratični družbi vzporejanje vladajočih politikov s Hitlerjem na karikaturah res le stvar novinarske in umetniške svobode in kaj imajo, navsezadnje, z vsem tem aktualne parole, kot je Gotof si!, natisnjene ob stiliziranih grafičnih podobah vodilnih predstavnikov oblasti, s katerimi v rokah vzklikajo protestniki po Sloveniji?
Damir Globočnik (foto Jože Suhadolnik)
Po besedah dr. Damirja Globočnika, umetnostnega zgodovinarja, zgodovinarja, muzejskega svetnika in likovnega kritika, »je časopisna karikatura otrok zahodnoevropske družbe. Od tridesetih let 19. stoletja se je s pomočjo satiričnih listov dokaj hitro uveljavila po vsej Evropi in v državah, ki so želele deliti poglede evropskega meščanstva na svet, njegove demokratične procese, pravico do svobode izražanja.« V Sloveniji ima ta s širokim krogom naslovnikov komunikativna likovna veja stoletno tradicijo, razdeljeno nekako na tri obdobja. Začenja se s Hinkom Smrekarjem in njegovimi samoniklimi ilustracijami, ki so leta 1905 začele izhajati v humorističnem listu Osa; pred tem so časniki pretežno ponatiskovali risbe tujih avtorjev. Drugo obdobje zaznamuje povojna socialistična era satiričnega časopisa Pavliha, kjer je cvet slovenskih karikaturistov ustvarjal pod eno streho. Tretje pa je obdobje po osamosvojitvi in demokratičnih spremembah, ko se je karikaturistika, zlasti politična, začela formirati na novo: posamezni risarji so se povezali z dnevniki in tedniki, ki tudi danes redno objavljajo družbenopolitično satiro – za Mladino rišeta Tomaž Lavrič in Franco Juri, v Slovenskih novicah spremljamo vse bolj zajedljive smešnice Aljane Primožič, na prvi strani Dela humor Marka Kočevarja, Karikaturo dneva, ki jo riše Igor Godnjov, objavljajo Finance, za Reporter je risal Miki Muster … To so ustvarjalci z največjo izpostavljenostjo, medtem ko mlajši risarji bodisi nimajo dostopa do vidnejših medijev, ne premorejo dovolj politične razgledanosti ali pa jih zanimajo druge izrazne oblike, ki lahko vsebujejo zametke humorja (na primer naslovnice Dnevnikovega Objektiva, ustvarjalno ilustrirana študentska Tribuna ali grafični podvigi, ki končajo na spletu). Globočnik meni, da je lahko »ukvarjanje s politično karikaturo, ki nastaja kot avtentičen odraz aktualnih dogodkov, za likovnega ustvarjalca samo prednost, saj si mora vrhunska likovna umetnost ne nazadnje prizadevati, da odgovarja na izzive časa in okolja, v katerih nastaja,« in ob tem ne dvomi, »da je kvalitetna časopisna karikatura upravičena do najvišjih priznanj za likovne dosežke«.
»Globočnik: Karikature niso nepristranske, nastajajo z določenim namenom, želijo vplivati na bralce časopisov in revij, koliko pa so pri tem uspešne, je seveda vprašanje, na katerega ni mogoče odgovoriti.«
Boga ne moreš upodobiti (in preroka ne videti)
Glede preteklosti je jasno, kot dodaja Globočnik, da je »likovna satira za svoje tarče izbirala tudi biblijske junake, Kristusa, Boga očeta, papeža in škofe … Obstaja nepregledna množica tovrstnih karikatur, ki so nastale iz različnih vzrokov, vendar odziv nanje nikoli ni bil tako ekstremen, kot je bil odziv islamskih skrajnežev na karikature preroka Mohameda.« Slovenci imamo osupljivo tradicijo kulturnega boja, v katerem je delitev na verne in neverne edina stalnica, in v tej luči Globočnik nadaljuje: »Niso pa tovrstne reakcije omejene samo na islamski svet. Če se ozremo v domačo polpreteklost, naletimo leta 1928 na množične proteste slovenskih katoličanov. Njihov povod je bila karikatura z voditeljem Slovenske ljudske stranke dr. Antonom Korošcem, ki jo je objavil liberalni časnik Jutro. Zadeva je bila dokaj podobna, saj so bili na karikaturi upodobljeni verski simboli: karikatura je prikazovala Korošca v duhovniškem oblačilu, ki naj bi sveti križ zamenjal s policijskim pendrekom. Korošec je bil duhovnik in v tem času tudi notranji minister v beograjski vladi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Na Koroščevem duhovniškem oblačilu so bili narisani krvavi madeži, ki so Korošca krivili za prelito kri hrvaških poslancev v beograjski Narodni skupščini in za kri protestnikov v Beogradu in Zagrebu. Potem je bil tu še naslov karikature: Sin božji je trpel za druge in krvavel pod trnovo krono. To je bilo v Judeji. V Jugoslaviji pa drugi trpe zaradi božjega namestnika, ki krvavi pod policijskim pendrekom. Ogorčenje je bilo veliko. Nihče ni grozil avtorju karikature, ki je ostal anonimen, obtožbe so letele na uredništvo Jutra ter njegove lastnike, a zadeva je bila precej podobna. Na največjem od zborovanj, kjer so obravnavali karikaturo Korošca, je bilo nekaj tisoč ljudi.«
Protiverski humor se je najbolj izrazito okrepil po drugi svetovni vojni. V nekaterih državah vzhodne Evrope so želeli komunisti religijo scela izničiti, tudi s požiganjem cerkva, toda v multietnični Jugoslaviji so, ob jasni delitvi na posvetno in sveto, veroizpovedi vendarle opravljale obrede in izvrševale svoje delo, četudi so bile ob tem javno zasmehovane. O tem priča monografija Karikature v boju proti veri in cerkvi: 1945–1960, ki jo je pred nekaj leti izdala Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani.
Po osamosvojitvi smo kot najbolj odmevno žalitev verskih čustev doživeli potezo celjske glasbene skupine Strelnikoff, ki je na ovitku albuma Bitchkraft leta 1998 upodobila brezjansko Marijo Pomagaj s podgano namesto Jezusom v naročju. Šlo je za umetniško provokacijo, ki je večjo odmevnost od pričakovane doživela prav zaradi zahteve prek tisoč državljanov za kazensko ovadbo proti ustvarjalcem. Zahteva je bila zavrnjena na dveh sodiščih, s pojasnilom, da sta bila »avtorja v svojem umetniškem projektu neokusna, vsekakor pa nista prestopila meje dovoljenega«. S tem so bili pravno postavljeni okviri nove, tokrat demokratične sekularnosti. Na poznejšo umetniško subverzivnost (denimo nekatere stripe Iztoka Sitarja) takšnega odziva ni bilo več, kar si lahko razlagamo tudi z razpletom »afere« Strelnikoff.
Igor Škamperle (foto Igor Zaplatil)
Religiolog in sociolog kulture ter profesor na Filozofski fakulteti dr. Igor Škamperle razsodbi sodišča pojasnjuje v kontekstu zagovora človekovih pravic: »Sodišče se je odločilo, da naj ti ugovori ostanejo na ljudski ravni in da sankcij ne bo. To je del zahodne civilizacije, na kateri vztrajamo in trdimo, da je svoboda izražanja zagotovljena in nima sodišča, nima kazenskih sankcij. To je seveda pridobitev Zahoda, toda sam menim, da nas to ne odvezuje odgovornosti, tako moralne kot estetske. Ne zaradi cenzure ali zaradi sodišča, do katerega smo takoj previdni, ampak zaradi temeljnega načela – človekovega dostojanstva. Kot svobodni umetnik in karikaturist nimam nad seboj sodišča, ki bi mi grozilo – in prav je tako –, vseeno pa v sebi nosim neki moralni in etični kriterij, po katerem spoštujem dostojanstvo drugega in nazorsko drugačnega človeka. Ravno na osnovi človekovega dostojanstva – tudi spoštovanja ene civilizacije do druge – izpeljujemo človekove pravice.«
»Škamperle: Podoba Boga, podoba Jezusa in križ na neki način vzpostavijo določeno duševno, religiozno, duhovno prisotnost, in če je ta uporabljena zlonamerno, škodoželjno, cinično oz. blasfemično, to žali in prizadene določeno družbeno komunikacijo.«
Prvič so karikature preroka Mohameda razburile islamski svet septembra 2005, ko je danski dnevnik Jyllans-Posten objavil niz risb, med katerimi je najbolj izstopala tista, ki je Mohamedu namesto turbana nadela bombo. Urednik kulture pri omenjenem časniku Flemming Rose, ki je karikature naročil, je takrat v pogovoru za Delo pojasnil, da njihov namen »nikakor ni bil provokacija /…/, želeli smo opozoriti na čedalje več avtocenzure v povezavi z islamom«. To avtocenzuro niso povzročili le tabuji pri tematiziranju priseljenskih vprašanj, ampak tudi umor do islama kritičnega nizozemskega filmskega režiserja Thea Van Gogha ter napad na univerzitetnega predavatelja, ki je Koran prebiral tudi nemuslimanom. Od štiridesetih karikaturistov, ki jih je Rose nagovoril, se jih je na koncu odzvalo dvanajst. Karikature so ponatisnili mnogi svetovni časniki (pri nas kot del novinarskega prispevka tudi Mladina) in nekateri uredniki so bili zaradi tega odpuščeni. Objave so sprožile val protestov, odpoklicev veleposlanikov, bojkot danskih izdelkov v nekaterih muslimanskih državah in umike človekoljubnih organizacij. Ker so muslimani opravičilo dojemali kot neiskreno, saj je predvsem promoviralo svobodo govora, se je negotovo vzdušje nadaljevalo globoko v leto 2006, danes pa si te karikature lahko prosto ogledamo na Wikipediji …
Za zahodnjake je zapoved islama, da se Boga ali obraz preroka Mohameda ne sme upodabljati, nerazumljiva. »Bog je tako velik, tako neskončen, onkrajen, nebeški, da vsak naš pojem, vsaka naša podoba, vsaka naša fotografija in risba pravzaprav krnijo njegovo celovitost. Tu je na delu veliko spoštovanje transcendence, onkrajnosti, in vsi pojmi, predstave in risbe, so vedno človeški izraz, ki ne more zajeti Božjega bistva. Zato človek sprejema v veri – tega se namreč ne da dokazati – to onkrajnost, vzvišenost božjega ali Boga,« to zapoved pojasnjuje Škamperle. In dodaja, da se »preroka Mohameda ponavadi upodablja tako, da je prekrit s kakšnim prekrivalom ali ruto. To je znak verskega občutka, za zahodnega človeka pa to hkrati prizadeva status podobe. To je zelo močno prisotno v judovstvu, saj že Bog sam Mojzesu na gori Sinaj reče: 'Ne upodabljaj božjih stvari,' kar prevzame tudi islam. Celo Mojzes si prikrije obraz, ker človeške oči ne zdržijo, da bi videle to veličino.«
Vprašanje statusa podobe
Po danskih karikaturah so razprave o tej temi za nekaj časa potihnile, dokler ni lani septembra amaterski igrani film Nedolžnost muslimanov, ki se je pojavil na YouTubu, dosegel prav tisto, kar si je zadal – razvneti islamska čustva. Z novimi karikaturami pa so udarili tudi pri francoskem satiričnem listu Charlie Hebdo, tokrat s konceptualno bolj domišljenim pristopom, delni razlog za objave pa je bil v tem, da naj bi v novembru 2011 zaradi žaljivih karikatur, ki niso prikazovale le Mohamedovega obraza, ampak tudi njegovo golo zadnjo plat, nekdo zanetil požar na uredništvu. Dobesedno, seveda.
Zoran Smiljanić (foto Jože Suhadolnik)
Stripar, ilustrator in karikaturist Zoran Smiljanić, ki je na prehodu iz enega v drug sistem še risal drzne politične stripe, pojav vidi takole: »Te karikature so povzročile marsikateri pretres, med drugim so načele idejo multikulturnosti. Kako? Multikulturnost so kot vizijo sožitja, strpnosti, tolerance in aktivne koeksistence med narodi in rasami najbolj podpirali prav levičarji, desničarji so do drugih ras in narodov pač nestrpni po 'službeni dolžnosti' in je potemtakem niso nikoli vzeli za svojo. In levičarji, torej uredniki in avtorji karikatur, so na neki točki islamskim vernikom rekli, okej, dovolj nam je, ne gremo se več, ne bomo politično korektni, pozitivni, konstruktivni, ne bomo več spoštovali vaših pravil igre. Ni več zapika. Obravnavali vas bomo kot vse druge in vam nastavili ogledalo. Ne glede na to, kaj si mislimo ali na katero stran se postavljamo, je multikulturnost po tej aferi postala multi-kulti, spakedranka, ki je nihče več ne jemlje resno. Poenostavljeno povedano – multikulturnost so s karikaturami izdali ravno levičarji in s tem opravili umazano delo namesto desničarjev, ki si veselo manejo roke.«
»Smiljanić: Janez Janša in Mladina sta kot nekakšna superjunaka, ki sta bila nekoč najboljša prijatelja in sodelavca, danes pa sta zakleta sovražnika.«
Tretja faza tega nenavadnega, s humorjem podloženega trka civilizacij bi po vsej logiki morala prinesti globlje medsebojno razumevanje enega in drugega sveta; evropski muslimani pač morajo vedeti, v kakšnem okolju bivajo, starogrška-krščanska-ateistična Evropa pa bi se lahko bolje poučila o izvoru vrednot, ki poganjajo islamski svet. Eden od zanimivih poskusov, ki stopa po natanko teh mejah, je tudi v slovenščino prevedena psihoanalitična biografija Mohamed (2002), ki jo je napisal ateist judovskega porekla, pokojni marksistični zgodovinar, sociolog in orientalist Maxime Rodinson. Knjigi muslimani niso nikdar nasprotovali, saj preroka predstavlja brez malikovanja – tako kot želijo tudi sami. Pri nas je knjiga izšla pri založbi Družina leta 2005, na naslovnico pa je odtisnjena ena redkih arabskih umetnij, ki upodabljajo Mohamedov obraz, seveda pokrit z belo tančico.
Razlika med krščanskim in islamskim pogledom je, kot izpostavlja Škamperle, naslednja: »V krščanstvu se je v 6., 7. in 8. stoletju razvila razprava o ikonodulih in ikonoklastih, to pa zadeva status podobe: kakšno vlogo ima podoba? Ali slika, risba, freska lahko upodablja Boga in božje besede? Po mnogih desetletjih odprte razprave je krščanstvo sprejelo – v primerjavi z islamom in judovstvom –, da je to mogoče upodabljati bodisi zaradi tega, ker se je Bog učlovečil in prevzel človeško naravo, bil med nami kot človek, bodisi zaradi tega, ker so podobe lahko učna pot, pedagogika za spoznavanje verskih resnic.«
Toda izobraževalni trenutek so pri reviji Charlie Hebdo razumeli nekoliko drugače. Po novem letu so objavili posebno izdajo s stripovsko prilogo o Mohamedovem življenju, na kar so se takoj odzvali v Organizaciji islamskega sodelovanja. Francozi bi z bolj domišljeno potezo pravzaprav lahko naredil veliko stvar. Večina svetovnih religij na stripovski ali animacijski način upodablja življenja svojih svetnikov, mesij in prerokov, s čimer poskuša približevati svoje vrednote in doktrino mladim. Če bi torej nastal iskreno poučen strip, dasiravno humorno zasukan, v katerem bi Mohamed ostal brez obraza, muslimanov s tem ne bi jezil, zahodni bralec pa bi se sam pri sebi lahko prizanesljivo hihital dogmi, ki narekuje takšen likovni pristop. Če bi mu pač bilo do tega.
Zakonca Obama, predstavljena kot islamska terorista
Tudi Smiljanić prizna, da je pred časom dobil ponudbo za karikaturo, s katero naj bi smešil islamske vernike, njihov fanatizem itn. »Ponudbo sem gladko zavrnil, ker do te teme nimam odnosa, pravega znanja in zato nimam česa povedati. V našem okolju je ta problem pač zanemarljiv, zato se mi zdi nesmiselno, da se norčujem ali napadam nekaj, česar ne poznam, ne razumem in kar me ne zadeva.« Glede tega, ali smo dovolj poučeni o drugih veroizpovedih in njihovih vrednotnih izhodiščih, pa doda: »Ne, pojma nimamo. Smo žrtve lastnih predsodkov, egocentrizma, ignorance, nadutosti, neznanja in napačnih predstav. Smo zaplankani, zaslepljeni in zabiti. Z menoj vred. A ko smo že pri politično nekorektnih karikaturah, mi je na misel prišla še ena,« se dopolni. »Preden je bil leta 2008 Barack Obama prvič izvoljen za predsednika ZDA, je na naslovnici revije The New Yorker izšla karikatura, kjer sta bila zakonca Obama predstavljena kot islamska terorista: ona oborožena, on oblečen v muslimanska oblačila, na steni visi bin Ladnov portret, v kaminu gori ameriška zastava. Izbruhnila je manjša afera, slišati je bilo jezne glasove, da je karikatura neokusna in žaljiva, potem pa je vse utonilo v pozabo. Toda čez čas je spet pridobila na veljavi; karikatura ne govori o predsedniškem paru, pač pa o tem, kako ga Američani dojemajo. Dobršen del prebivalstva je (bil) namreč sveto prepričan, da so v Belo hišo dobili prave pravcate teroriste. Torej gre za karikaturo posebne vrste, ki jo lahko v polni meri dojamemo šele čez čas. Iz podobnega testa so tudi karikature o preroku Mohamedu. Preprosto niso smešne, povzročile so ogromno škode, toda njihov vpliv je nedvoumen, vizionarski in daljnosežen. Po teh karikaturah stvari niso več iste.«
»Gre za vprašanje statusa podobe,« je prepričan Škamperle. »Ali je podoba samo arbitrarna, narejena v našem stilu, ali ima ta podoba stik s stvarjo, ki jo upodablja? Tu obstajata dve razlagi. Ena, pogojno aristotelska, je bolj formalna: ljudje se dogovorimo, da določen znak pomeni to in to (prometni znaki, računski znaki). Druga, recimo ji platonska, pa pravi, da te stvari niso vezane zgolj na dogovor, temveč da podoba sama že vzpostavlja tisto stvar, ki jo predstavlja in je na neki način v stiku s tisto stvarjo. Težko se postavimo samo na eno ali samo na drugo stran. V Sloveniji ravno zaradi tega nimamo krščanskih križev v šolskih razredih ali bolnišnicah, saj je Cerkev ločena od države. Človek bi rekel – pa zakaj je križ sploh moteč? Je moteč. Zakaj? Ker ni arbitraren. Križ v šolskem razredu vzpostavi prisotnost določene vsebine. Na podoben način laična družba reče: 'Ah, pa kaj karikature Mohameda dvigujejo toliko prahu, kaj se imajo tam za jeziti glede tega!?' Vendar ni tako enostavno, saj podoba Boga, podoba Jezusa in križ na neki način vzpostavijo določeno duševno, religiozno, duhovno prisotnost, in če je ta uporabljena zlonamerno, škodoželjno, cinično oz. blasfemično, to žali in prizadene določeno družbeno komunikacijo.«
Politike lahko smešiš, toda komu to pomaga?
Eno so preroki, nekaj povsem drugega pa so politiki. Ali pač ne? Kot specifično slovenski se kaže fenomen Mladininih naslovnic, na katerih se je v zadnjih petnajstih letih več desetkrat pojavil Janez Janša, upodobljen na najbolj neverjetne načine, predvsem pa z risbo enega največjih slovenskih likovnih mojstrov Tomaža Lavriča. Pravzaprav se humorno-satirični naboj okrog aktualnega predsednika vlade bolj kot skozi ljudske vice izraža skozi umetniške akcije, kakršno so med drugim zagnali umetniki, ki so si nadeli »tisto« ime; v danem trenutku sta izrazito aktualna tako film Jaz sem Janez Janša kot tudi dokumentarec o Tomažu Lavriču z naslovom Državljan Diareja.
Januarska naslovnica francoskega satiričnega lista Charlie Hebdo
Po mnenju Damirja Globočnika »danes govorimo o levičarskem in desničarskem časopisju. V zadnjih desetletjih 19. in v začetku 20. stoletja je domači politični prostor v veliki meri zaznamovalo nasprotovanje med liberalnim in katoliškim taborom, v stari Jugoslaviji pa med centralisti in avtonomisti. Karikature vedno predstavljajo obliko simbolnega upora proti avtoriteti in mogočnikom, ki so zaščiteni pred neposrednimi napadi in omalovaževanjem. Pri tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da karikature posplošujejo, pri nekaterih značilnostih pretiravajo, druge pa popolnoma zanemarijo, torej imamo opraviti z razkorakom med karikaturo in realnostjo. Karikature niso nepristranske, nastajajo z določenim namenom, želijo vplivati na bralce časopisov in revij, koliko pa so pri tem uspešne, pa je seveda vprašanje, na katerega ni mogoče odgovoriti. Najbrž ne preveč, če vemo, da celo najbolj pronicljivi časopisni komentarji lahko le malenkostno spreminjajo javno mnenje.« Smiljanić pa je prepričan, da je »Janša Lavričev najboljši junak, njegov najbolj kompleksen, tragičen in smešen lik. Če ne bi obstajal, bi si ga moral izmisliti. Lavriču je v karikaturah in stripu (Sokol in golobica, 2008) uspelo veliko več kot zgolj razgaliti in smešiti predsednika vlade kot politično osebnost. Vse Janševe travme, ambicije, zvitost, vzvišenost, maščevalnost, zdraharstvo ter križarsko-mesijanski kompleks so nezgrešljivo ujeti v teh ilustracijah.«
Obenem se zdi, da umetniško smešenje politikov nima takšnega učinka, kot bi časopisni uredniki morda pričakovali. Voditelj največje pomladne stranke ima namreč po vsem izlitem žolču nanj večjo moč in večji vpliv kot kadarkoli prej – a ob tej opazki se Smiljanić vpraša: »Ali so karikature kakorkoli vplivale na obnašanje Janeza Janše? Jih sploh gleda, jih pozna? Ga spravljajo v slabo voljo? To niti ni tako pomembno. Bolj zabavno se mi zdi dejstvo, da sta Janša in Mladina kot nekakšna superjunaka, ki sta bila nekoč najboljša prijatelja in sodelavca, danes pa sta zakleta sovražnika. Kot Batman in Joker. Vitez teme in cinični antijunak, ki ga nenehno opozarja na napake in se mu posmehuje. Seveda je Janša Batman, Mladina pa Joker.«
Če se ozremo v preteklost, ima smešenje politikov na Slovenskem dolgo tradicijo, ki pa je bila lep čas tudi prekinjena. Če je Levstik že leta 1870 v sedmih številkah tedanjega Pavlihe lahko osebno smešil konservativne staroslovence, ki si samostojne Slovenije še niso znali zamišljati, je partija po letu 1945 z grožnjo represije oziroma z represijo samo v medijih dosegla umanjkanje vsakršnega smešenja nove oblasti. Uredništva so to »tiho« prepoved spoštovala, v redkih izjemah, ko so šla dlje od dovoljenega, pa so sledile partijske komisije, uredniške rošade in zaplembe časopisa. Šele konec sedemdesetih in v osemdesetih letih preteklega stoletja so karikaturisti znova začeli smešiti konkretne politike, po osamosvojitvi pa se je začelo obdobje prave karikaturistične naslade. A že na prvi pogled bije v oči dejstvo, da je karikatura kot sredstvo komentarja v medijih, ki so politično nazorsko bližje t. i. levemu političnemu polu, bistveno pogostejša in močnejša kot v medijih, ki so bliže pomladni politični opciji. »Desni pol, kar zadeva karikaturo oziroma likovno satiro, večinoma molči, tu tudi nimamo tradicije, ki je potrebna, da bi se bralci na karikaturo lahko privadili. To najbrž pomeni, da je levi pol sposoben tovrstne samorefleksije, v desnem pa likovnih avtorefleksivnih odrazov ne najdemo,« meni Globočnik. Smiljanić pa dodaja: »Ne vem, zakaj. Ne gre jim in ne gre, pa naj se še tako trudijo.« Medtem pa se Škamperletu »neposredno žaljenje v kakršnikoli obliki družbene komunikacije ne zdi tvorno in je zato nepotrebno«.
Dejansko so primeri karikatur, ki bi sprožile večji odmev, nasprotovanje ali zagovarjanje, v medijih, ki so bliže desnemu političnemu polu, redkejši. Eden takih je bila karikatura ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki je bil v tedniku Reporter skozi risbo Mikija Mustra prikazan kot firer ovčic, ki se pasejo na stoženskem stadionu. Janković, sedanji prvaki opozicije, je želel karikaturista in Reporter tožiti, a je tožilstvo (podobno kot v primeru Strelnikoff) ovadbo zavrglo. A omenjena karikatura še zdaleč ni osamljen primer povezovanja »junaka« karikature s Hitlerjem. Teh primerjav je bil v Mladini gotovo največkrat deležen prav Janez Janša. Kje so torej meje umetniške in novinarske svobode? Po Globočnikovem mnenju »meje vselej obstajajo, čeprav so včasih nevidne, kar od karikaturistov in urednikov terja sprotno preverjanje. Meje se spreminjajo tudi glede na perspektivo opazovalca karikatur. Karikiranci so marsikdaj užaljeni, drugim pa se iste karikature lahko zdijo precej benigne in daleč od žaljivosti.« Smiljanić je načeloma proti omejitvam, razen v izjemnih primerih. »Seveda marsikaterega karikaturista občasno zanese v slab okus in žalitve (tudi sam sem narisal nekaj karikatur, na katere nisem preveč ponosen), a to morajo velmožje na položajih pač vzeti v zakup. Tako levi kot desni. Čeprav mojstra Mustra kot političnega karikaturista ne cenim preveč, je moj soimenjak s tisto tožbo udaril mimo. Moral bi stisniti zobe in se zadržati. Tako si ga bomo zapomnili kot užaljeno veličino, ki se je pustila sprovocirati (slabi) karikaturi. Tega Janša ni počel.«
Ob problematiziranju »levega« in »desnega« humorja ne smemo zaobiti realnih teženj po preseganju tovrstnih delitev – od zelenih, za katere se vse manj zdi, da pripadajo klasičnemu levemu polu, pa do libertarnih, ki jih nekako zastopa časnik Finance v rubriki Karikatura dneva. Tu gre za domislice, v katerih odmeva zadnje Pavlihovo obdobje – osemdeseta leta z urednikom Bogdanom Novakom na čelu, kjer sta se postopoma začeli ločevati pravoverno socialistična na eni in liberalno-domoljubna struja na drugi strani. Poslednji projekt njunega sodelovanja je bil tematiziranje jugoslovanskih ekonomskih vprašanj: pomanjkanja, inflacije, capljanja za razvitim Zahodom. Finance so tako uspele naslediti ekonomski humor, ki na levico in desnico gleda skozi prizmo številk, sive ekonomije, svobode trga, nacionalnih razvojnih interesov in gospodarskega kriminala. Stališče denarja je očitno slepo za marsikaj, obenem pa je sposobno osvetljevati probleme in anomalije na bolj konstruktiven način, kot smo sicer vajeni potrošniki slovenskih tiskanih medijev.
Gotof je! in odmik od avtorske karikature
A če je bil za postopno demokratizacijo slovenske družbe v osemdesetih letih preteklega stoletja deloma morda zaslužen tudi humor, je bilo to prej zaradi šal, ki niso bile objavljene, kot pa zaradi tistih, ki so bile. Podobno je danes: k aktivaciji in mobilizaciji protestnikov so veliko več kot denimo Mladinin nekoliko (za nekatere pa tudi močno) hujskaški znak stisnjene pesti, ki je nastal šele nekaj tednov po začetku demonstracij, naredile anonimne [sic!], digitalno stilizirane podobe politikov s preprostim humornim dovtipom Gotof je! – podobe, ki so se ne tako davno porodile ob protestih proti takratnemu srbskemu predsedniku Slobodanu Miloševiću. »Ljudje se od nekdaj radi zbirajo ob vizualno-jezikovnih simbolih, ki jim pomagajo definirati skupno prizadevanje (zastave, slogani Smrt fašizmu, svoboda narodu!, Slovenija, moja dežela, Dost 'mamo! itn.),« je prepričan Smiljanić. »Gotof si! je nova ideologija opeharjenih, ponižanih in jeznih množic, ki je uresničila svoj prvi cilj – odstop mariborskega župana. Če se spomnimo nedavnega množičnega gibanja, ki se je zbralo pod geslom Okupirajmo Wall Street, vidimo, da si je gibanje zadalo nedefinirane cilje (kako se okupira Wall Street?) in preveč lokalni slogan (Kaj naj okupirajo ostali? Banke? Borzo? Narodno banko?). Nekatere podobe in slogane bo potrdil čas, velika večina bo utonila v pozabo. Ni mogoče vsak teden sproducirati zgodovinskih podob in gesel. Mediji imitirajo jezik ulice, ulica pa posnema jezik medijev. Kadarkoli vidim na televiziji posnetke kakšnih shodov, protestov ali demonstracij, si z zanimanjem ogledam gesla in risbe na transparentih. Večina jih je precej okornih in naivnih, saj izhajajo neposredno iz ljudstva. Pač ne moremo pričakovati polikanih izdelkov, ki jih proizvajajo marketinške agencije. Hkrati pa jim ravno ta amaterizem zagotavlja avtentičnost, neposrednost in pristno energijo, kakršne pri profesionalcih ne najdemo. Kakorkoli, dober slogan je tisti, ki ga ljudje vzamejo za svojega, in Gotof si! je v tem smislu zadetek v črno. Ljudstvu je dal zagon, ki še vedno traja. In nihče ne ve, do kam bo prilezel.«
Pri podobah Gotof je!, Fertik je! in Ejga, konc je! gre torej za odmik od avtorske karikature, ki je sama po sebi izraz nenehnega intelektualnega dela, četudi se zdi, da bralce nagovarja z lahkotnostjo in humorjem. Tokrat pa je prišlo do situacije, ki je v slovenski zgodovini še nismo poznali, delno pa je zanjo zaslužen tudi vznik informacijske tehnologije. Skozi podobe Gotof je! je izražena jasna politična grožnja, ki jo v slogu kmečkih puntov razpihuje ljudstvo samo, humor teh slengovskih napadov pa razvodeni, ko se vprašamo, ali je narod v boju za eksistenco (in dostojanstvo) morda pripravljen iti tudi dlje. To daje podobam anonimno moč, saj odpira nevarnost, da se gibanje ne bo končalo le v dolgo pričakovanem rojstvu pristne slovenske samoironije, temveč s človeškimi žrtvami. Upajmo, da se bo zgodilo le tisto prvo.
Pogledi, let. 4, št. 2, 23. januar 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
