Okrogla miza Pogledov
Ni dobrih knjig brez dobrih urednikov!
Ali je temu res tako, smo se na okrogli mizi Pogledov, ki je potekala 28. novembra 2012 v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani, pogovarjali s štirimi eminentnimi osebami slovenskega založništva.
To ni romantičen poklic
V naslovu postavljena teza se dr. Nedi Pagon, dolgoletni urednici založbe Studia humanitatis, ne zdi samoumevna, čeprav se tako sliši. Če smo pikolovski in pogledamo, kaj naj bi urednik sploh bil, že samo pogled v Slovar slovenskega knjižnega jezika pod geslom urednik na prvem mestu navaja televizijskega urednika, potem pa ga nekako opredeljuje kot nekakšnega cenzorja, ki »mora okrniti« in v primerno obliko postaviti objavi namenjeno besedilo. Tudi to nekaj pove o vlogi urednika pri nas. Zase pa Pagonova pravi, da so njene uredniške izkušnje predvsem vsota vseh napak iz preteklosti. Ena izmed njih je bila denimo tista, ko je za prevod nekega temeljnega družboslovnega dela angažirala prevajalca, ki temi enostavno ni bil kos. Zato je prepričana, da mora dober urednik svojemu delu posvetiti veliko časa in potrpežljivosti, da mora ogromno prebrati, spremljati delo prevajalcev in njihov razvoj ter pravilno oceniti, kdo bo lahko kos prevodu določene knjige itn. To je še toliko bolj pomembno pri izdajanju knjig s področja humanistike, kjer je treba biti zelo pozoren na terminologijo, obenem pa se veda ves čas spreminja, zato so nekateri prevodi že po nekaj letih v terminološkem smislu zastareli. Delo knjižnega urednika se ji ne zdi romantičen poklic, temveč (z besedami Milana Dekleve) metje, torej obrt.
Ko se spominja svojih uredniških začetkov, pravi, da je gojila veliko spoštovanje do klasičnih urednikov, saj je sama prišla iz filozofskih in socioloških krogov, mesta knjižnih urednikov pri založbah pa so tedaj praviloma zasedali komparativisti. A kriteriji so bili nekoč vendarle drugačni, dodaja, danes pa ves proces poteka prehitro: »Prehitro lahko izdaš knjigo ali postaneš član Društva slovenskih pisateljev. Nimamo vzvodov, da bi se borili proti temu.« Obenem pa trg izvaja veliko večji pritisk, ki je seveda neviden. Založba Studia Humanitatis je namreč v precejšnji meri odvisna od subvencij Javne agencije za knjigo, ki pokrijejo zgolj 30 odstotkov vseh stroškov, ki jih ima založba z izdajo posamezne knjige. Pagonova pravi, da je tudi sama že podlegla pritisku trga in se odločila za bolj »udarne« naslove izdaj, ki bi pritegnili bralca, a je bil končni učinek na prodajo knjig zanemarljiv. Ko se je pred leti uprla tovrstni praksi in ni pristala na prevajalčev predlog za naslov knjige, pa jo je celo doletela tožba, češ da se ji je primerila strokovno-terminološka napaka, s katero zavaja bralce. »Poleg tega moramo uredniki s tiskano knjigo danes konkurirati njeni elektronski različici, čeprav e-knjiga nikakor ne bi smela biti na isti vrednostni lestvici kot klasična.«
Z vsako dobro knjigo sem bil boljši urednik
Aleš Berger, dolgoletni urednik elitnih zbirk založbe Mladinska knjiga, meni, da teza Ni dobrih knjig brez dobrih urednikov seveda godi urednikovemu egu, a da je ves proces vzajemen. V njegovi tridesetletni uredniški karieri je bil pomemben predvsem dober program in kontekst, v katerega je bil ta umeščen. »Vsaka dobra knjiga me je naredila boljšega urednika. To sem potem poskušal knjigam vračati.« Berger izpostavlja tri nivoje uredniškega dela, tri sklope, ki potekajo simultano: najprej je to utemeljevanje in prezentiranje programskih sklopov nasproti komercialnemu delu založbe (ta del naj bi vključeval precejšnjo mero zvitorepstva, lobiranja in tudi prepirov); naslednji segment uredniškega dela je urejanje zbirk, ki da je podobno urejanju repertoarja gledališke sezone; nato pa je tu še delo pri vsaki knjigi posebej, torej individualno delo z avtorji oziroma prevajalci. Zadnji del se Alešu Bergerju zdi najbolj prijeten, najbolj odveč pa mu je bilo »servisiranje propagandnih služb« in predstavljanje knjig.
Seveda je ob tem treba govoriti o dveh tipih založb: tistih, ki imajo poleg komercialnega programa tudi program, s katerim kandidirajo za javna sredstva, in tistih, ki so povsem odvisne od javnih sredstev. Za slednje je mnenja, da imajo njihovi uredniki tudi manj skrbi in manjšo odgovornost, saj za slabo prodajo ali slabo urednikovane knjige tako rekoč ne nosijo posledic. Pri velikih založbah pa v primeru slabe prodaje ukinjajo naslove, npr. število naslovov, ki bodo letno izšli znotraj posamezne knjižne zbirke, kar nepovratno pripelje do napetega dialoga med uredništvom in prodajno službo (slednji je včasih treba dokazovati, da uredniki niso »umetnjakarji v sferi čudakarstva in neodgovornosti«). Berger se je takšnim zapletom izognil tako, da je izbiral dobre avtorje, za svoj največji uspeh pa šteje izdajo knjige Ikarjev sen, v kateri so zbrani dokumenti, rokopisi in pričevanja Srečka Kosovela in je bila njena naklada na začetku ocenjena na 600 izvodov, na koncu pa so jih natisnili štirinajst tisoč.
Kot urednik je Berger uredil med 700 in 800 knjižnih naslovov, ob tem pa se kakšnih posebej hudih problemov ne spomni. Je pa res, da je včasih »prihajalo do zamud in celo čudežnega izginotja rokopisov oziroma pozneje računalniških črvov«. Pritiske je doživljal v obliki kleščenja programa in siromašenja knjižnih zbirk, ves čas pa se je moral tudi boriti proti getoizaciji visoke literature. Berger je opozoril tudi na »histerijo«, ki se je zadnja leta naselila po založbah in se odraža v vse hujšem časovnem pritisku na urednike. »Dandanašnji se lahko zgodi, da new ageevske uspešnice in literarni šund prevajajo trije ali celo štirje prevajalci, samo da izide tako rekoč sočasno z izvirnikom,« z žalostjo ugotavlja Aleš Berger.
Ni urednika brez založbe, možno je pa obratno
Branimirju Nešoviću, direktorju založbe Modrijan, se urednik zdi kot dinozaver, ki še obstaja, delo urednika pa razume kot delo na zelo širokem področju in se strinja, da sta bila njegova vloga in položaj v preteklosti precej drugačna. Zelo pomembna za delovanje založbe se mu zdi izbira primerne ekipe – pri njihovi založbi imajo dve vrsti urednikov, in sicer urednike šolskega programa in strokovnih knjig ter urednike t. i. splošnega dela, kamor poleg leposlovja sodijo tudi priročniki.
»Ni urednika brez založbe, možno je pa obratno. Sam sem mukoma prišel do dobrih urednikov, saj morajo ti imeti raznovrstne kompetence – strokovne, jezikovne, pomembna je njihova širina,« razlaga Nešović in dodaja, da urednikovanje ni delo, pri katerem bi se človek osrečil. Poleg tega se založbe zaradi delovne zakonodaje izredno težko znebijo neperspektivnega urednika. »Ne preostane ti drugega, kot da ga prepričaš, da je drugje bolje.« Nešović je prepričan, da urednik (ki je tisti, ki v besedilu lovi nelogičnosti, zatipkanine, spodrsljaje) z dobrim rokopisom lahko postane boljši urednik, še bolj pomemben pa je dober mentor pri založbi, saj šole za urednike ni; obstajajo le tečaji, ki so približek temu.
Vsaka knjiga oz. vsak avtor je zgodba zase. Zaradi malenkosti se lahko urednik z avtorjem tudi razide – s posledicami trka dveh egov se sicer pri založbi Modrijan ne soočajo pogosto, se je pa že zgodilo, da zaradi prevajalčevega vztrajanja pri določeni obliki zapisovanja imen knjige niso izdali. Vendar pa je Nešović mnenja, da ni vse samo stvar dobrih urednikov. »Pomembno je tudi, kako kritična javnost (bralci) spremlja in sprejema dogajanje na knjižnem trgu. Te zgodbe pri nas ni. Marljivega urednika, ki izda knjigo, ob kateri se bralec ne bo spotikal ob skladnjo in vejice, se pri nas ne da unovčiti.«
Sogovornik je prepričan, da nemalo krivde pri tem nosijo tudi mediji, ki knjigo postavljajo na obrobje obrobja, ob tem pa na Slovenskem ne obstaja kultura čaščenja neke kakovosti. »Šibka je tudi promocija kupovanja knjig, temu bi lahko namenili nekaj sredstev, ki jih sicer porabimo za promocijo branja.« Nešović še opozarja, da je v tujini drugače, da se neka zgodba okrog knjige splete za velike denarje, pri nas pa šole po založbah prosijo za brezplačne izvode knjig. Sogovornik v tem vidi odraz razvejene in radodarne knjižnične mreže, kjer bi bilo nujno treba prilagoditi sistem financiranja. »V Avstriji založbe prodajajo izvode knjižnicam s precejšnjim časovnim zamikom in temu primerno znižano ceno, v knjižnicah je na voljo predvsem strokovna literatura in priročniki, beletrija se tam samoumevno kupuje, knjižnice na Hrvaškem pa morajo za nakup več kot desetih izvodov plaže pridobiti soglasje občine.«
Ukvarjati se moramo s prihodnostjo knjig
Andrej Koritnik, nekaj časa urednik pri Mladinski knjig, zdaj pa učitelj slovenskega jezika in književnosti na osnovni šoli, na vprašanje o delu urednika odgovarja, da je veliko odvisno od sistema založbe. »Sam sem bil urednik znotraj precej velikega založniškega sistema in lahko se zgodi, da kateri od treh sklopov uredniškega dela, ki jih je omenil Aleš Berger, prevlada. Razumljivo pa je, da morajo vsi segmenti biti dobri, uspešni.«
Koritnik je prepričan, da najprej obstaja dobra knjiga, ki jo mora urednik najti, prepoznati, skratka gre za interakcijo: dobra knjiga naredi dobrega urednika in obratno. Tudi on meni, da ni uredniški poklic tisti, ki izginja, pač pa izginja čas, ki ga imajo uredniki vse manj na voljo. Kljub nezavidljivim razmeram pa se mu v tej verigi zdi najpomembnejši bralec: »Pomembno je, kdo bere in kaj bere. Trg nas včasih sili v hiter prevod, a škoda, ki nastane zaradi hitenja, je lahko nepopravljiva. Sam imam izkušnjo z otroki, ki so prebrali neko knjižno uspešnico najprej v izvirni angleščini, nato pa še v slovenskem prevodu. Ko nas je prevajalec obiskal pri pouku, so mu otroci marsikaj očitali in je bila situacija pravzaprav precej nerodna.«
Andreju Koritniku se zdi ključnega pomena to, da se začnemo ukvarjati s prihodnostjo knjig, v kakršni koli obliki že bodo te izhajale. Najpomembnejši so bralci, saj brez njih tudi knjig ne bo.
* Vsi štirje sogovorniki bodo svoj pogled na temo predstavili tudi v prvi januarski številki Pogledov.