Ali (še) obstaja splošna izobrazba?
Nič ne vem, torej sem?
Foto: Blaž Samec
23. 04. 2012
Splošna izobrazba je v marsičem kot jeti: nihče ga še ni nikoli videl, pa vendar si ga mnogi prizadevajo ujeti in proučevati. Ali kot zdrava pamet: preveč izmuzljiva za točno definicijo, ko pa jo nekje oziroma pri nekom pogrešimo, se zelo dobro zavemo, da je ni. V uredništvu Pogledov smo pripravili tudi TEST, s katerim lahko izmerite raven svoje splošne razgledanosti.
Zaradi ohlapnosti definicije, kaj je splošna izobrazba, se razglabljanja o njej lahko odvrtijo v povsem nepredvidljive smeri, od utemeljevanja, da jo danes opredeljujejo drugačne veščine in znanja kot v predspletnih časih, do nostalgičnega zaziranja v preteklost in bentenja nad sodobno mladino, ki bi jo bojda še najbolje označevala skovanka Nič ne vem, torej sem. Ob kateri mladi ne bi niti trenili z očesom, ker ne bi prepoznali posmehljivega tona in rekov, iz katerih je sestavljena: Vem, da nič ne vem in Mislim, torej sem.
»Zaradi ohlapnosti definicije, kaj je splošna izobrazba, se razglabljanja o njej lahko odvrtijo v povsem nepredvidljive smeri.«
Tako kot se razlikujejo pogledi na sestavne dele splošne izobrazbe, tudi ni enotnega prepričanja, ali je poznavanje svetovne zgodovine, obvladovanje latinščine in osnov periodnega sistema ter zgodbe o nastanku Newtonovih zakonov kaj več kot snov za lahkotno kramljanje na slovesni večerji. Menda je Umberto Eco nekoč dejal, da dobra (splošna) izobrazba pomeni dvajset let prednosti na poklicnem področju. In če je praktična unovčljivost splošne izobrazbe pravzaprav nedokazljiva, pa skorajda ni sporno, da je je največ mogoče pridobiti v obdobju, ko so mladi možgani najbolj sveži in odprti za novo znanje: v srednji šoli. Tega se najbrž dobro zavedajo devetošolci, bolje rečeno njihovi starši, ki te dni mrzlično berejo podatke o vpisanih na srednje šole in si poskušajo zagotoviti vpis na najboljšo. Koliko splošne izobrazbe – najsi jo bodo unovčevali pri delodajalcu ali ob družabnih priložnostih – bodo od tam odnesli, pa ni odvisno le od profesorjev, temveč tudi od njihove radovednosti in žeje po znanju.
Neda Pagon
Urednica pri založbi Studia Humanitatis, publicistka in prevajalka dr. Neda Pagon, priznava, da ob omembi teme pogovora – splošna razgledanost oziroma izobrazba – sprva ni oklevala, kako bo odgovorila: da ju v internetni dobi kratko in malo ni več! Po razmisleku pa je stališče omilila in sklenila, da je splošna razgledanost najbrž Zeitgeist, duh časa, in da je pri tem manj pomembno, kaj je njen vir. Če je to splet, je pač splet. V njeni generaciji so jo črpali iz študija, branja, podčrtavanja knjig. Danes po njenem mnenju prevladuje splošna razgledanost nad splošno izobrazbo – ta dva pojma namreč ločuje, pri čemer razgledanost razume kot sopomenko informiranosti, ki lahko seže daleč, ne pa tudi v globino.
V stikih z mlado generacijo, s katero se pri svojem založniškem delu trudi čim več sodelovati, se ji dogaja, da nemalokrat raje ne povpraša po tistem, kar seže dlje od osnovne informacije, ker ve, da bo razočarana … Zato pa se tem bolj razveseli tistih redkih, ki so še navajeni brati in razpravljati o prebranem.
Klasična izobrazba je seveda potrebna, paradoks pa je v tem, da se prav za humanistiko tako rado govori, da je neuporabna, ker ne proizvaja dodane vrednosti, a vendar jo proizvaja – dodana vrednost je vednost. In proizvodnja vednosti mora ostati nacionalna stvar, četudi lahko kupujemo vijake, izdelane na Kitajskem, razmišlja Pagonova.
Živimo v pragmatičnih časih, ko prevladujejo parole, vse več je površinske izobrazbe in površinske razgledanosti. V takem okolju se razvija mnoštvo dezorientiranih posameznikov, ki se jih mimogrede primejo mnenja, predsodki; ni pa prave prepričanosti, ki pride s trdim delom in poglobljenim študijem, je prepričana Pagonova. Ker smo tako gnetljiva masa, so nas zlahka prepričali, da smo potrošniki – čeprav se tako ne čutimo vsi državljani. Otopelost ljudi je posledica tega, da so premalo izobraženi – niso avtonomni v svojih mišljenjih. Govori se o svobodi izbire, a v resnici nam je vse ponujeno, vse delegirano, prava svoboda je izbrati nič od ponujenega, meni sogovornica.
Izobraževalni sistem je pri pridobivanju splošne izobrazbe primarnega pomena. Generacije, ki so hodile v šolo po drugi svetovni vojni, med katere sodi tudi sama, ne morejo trditi, da so bile deležne prav posebno kakovostne izobrazbe, pa vendar so že v srednji šoli zelo veliko brali in so s tem nadaljevali tudi na fakultetah. Danes to ni več tako; vsi silijo v neke specializacije, ki pa po drugi strani ne dajejo širine. Duha časa ni več, niti ni več kriterij, ker je vse enako, globalizirano. Glede na vse možnosti, ki nam jih čas ponuja, premalo delamo zgodovino; poleg tega ljudje pišejo brez razmisleka, od trenutka, ko se porodi ideja, do trenutka, ko se znajde na papirju, mine premalo časa, ni refleksije. Neda Pagon poudarja, da ne pričakuje »svetovnega duha na belem konju«, ne ve pa, ali »smo mi tisti, na katere smo čakali«.
Svetlana Slapšak
Znanje kot privilegij bogatih
Splošna izobrazba je seveda odvisna od zgodovinskih okoliščin, točneje od prepustnosti družbenega sistema za znanje, pravi dr. Svetlana Slapšak, redna profesorica antropologije antičnih svetov in antropologije spolov ter dekanja na ISH. Demokracija pa je osnovni pogoj za širjenje znanja. Današnje okoliščine so se pomaknile v drugo smer: ni ne demokracije ne prepustnosti sistema, ne le v Sloveniji in v posttranzicijskih državah, temveč v zahodnem svetu nasploh. Vse bolj se utrjuje načelo, da je znanje luksuz, meni.
Pri pridobivanju splošne izobrazbe sta pomembna oba, šolski sistem in družinsko okolje. S to ključno razliko, da so bili včasih, na začetku 20. stoletja, gimnazijski profesorji elita, ki je objavljala tudi v univerzitetnih zbornikih, gimnazija pa tista faza izobraževanja, ki je odločilno vplivala na posameznika. Sodobni kapitalizem z vsemi možnimi variantami improvizira cenzure znanja, vključno s tistimi iz fevdalnih družbenih sistemov: morda se res spreminja v nekakšno hibridno obliko fevdalizma. Da je znanje v dobi interneta splošno dostopno, je trditev, ki nima realne osnove, je prepričana Slapšakova. Kaj pa t. i. digitalni razkorak, koliko je območij na svetu, kjer nimajo dostopa do interneta, da niti ne govorimo o izpadu elektrike ... Splet je omrežil predvsem zahodni svet, poudarja. Na internetu je resda veliko antičnih besedil, ker zanje ni avtorskih pravic – koliko pa je uporabnikov? Njena projekcija je, da bodo v prihodnosti humanistiko študirali otroci najbogatejših družin, ki si bodo znanje latinščine, grščine in ostalih »nekoristnih« zadev lahko privoščili, posebej če gre za tiste dediče, ki niso sposobni za biznis. Ta skupina bo dovolj, da se zagotovi generacijsko nadaljevanje podobnih znanstvenih disciplin. Znanje bo vse bolj privilegij bogatih. Kar se kulture oziroma umetnosti tiče, bodo tukaj bogati morali iskati talente, tudi med reveži: plačali bodo in kontrolirali proizvodnjo kulturnih dobrin, ki so jim potrebne.
Kaj je danes vrednota, ali se splošno izobrazbo spoštuje, je unovčljiva na trgu delovne sile? Slapšakova na to vprašanje odgovarja s konkretnim primerom: arheologi so marginalci, ki jih ne kaže poslušati, nanje se vsi požvižgajo, o čemer priča izraz, ki ga je javnost skovala zanje: »žličkarji«. A če so arheologi marginalci, čeprav je stopnja zaposlenosti med doktorji arheologije izjemno visoka, lahko preteklost prepustimo zainteresiranim uporabnikom, fevdalcem: okrasna/vrtna arheologija, dvorsko zgodovinopisje ... Izobraženci bodo sčasoma tvorili sekte, morda celo laične samostane kot centre znanja; lahko se zabavamo z utopijami.
Znanje ni več vrednota. Določene vrste znanja se sicer res prodaja kot vrednoto, praksa pa pokaže drugačno sliko: že nekaj generacij študentov meni, da Wikipedija kot vir informacij zadostuje; ne znajdejo se več v študiju in raziskovanju. Mladi danes niso le prikrajšani za znanje, temveč predvsem za veščine, kako se dokopati do znanja; manjka jim osnovne formalne logike. Klasična filologija, nekdaj eden najdebelejših stebrov klasične izobrazbe, je danes neznatnega pomena. A je norost zavreči jezik oziroma jezika, ki imata tako neverjetne potenciale tvorjenja novih izrazov, še zlasti grščina.
Mladi niso lenobni
V primerjavi z današnjo univerzalno dostopnostjo do znanja naj bi bilo to v socialističnem sistemu precej težje dostopno in podvrženo cenzuri. To tezo postavlja na laž podatek o tem, da je sogovornica sredi šestdesetih let v klasični gimnaziji imela polletni seminar o Svetem pismu – ker je ena od gimnazijskih profesoric pač menila, da je poznavanje Biblije nujno potrebno. Socialistični kvalifikativ za državljanstvo je bilo znanje, ali preprosto branje – seveda določenih tekstov. Danes pa državljanstvo večinoma določa »kri«, znanje je popolnoma nepotrebno, razen za tujce: spomnimo se nedavnih testov znanja za Turke v Nemčiji, ki paradoksalno pomenijo, da morajo biti Turki bolj pametni in izobraženi od Nemcev.
Vendar pa Slapšakova ne pozabi omeniti še nečesa pozitivnega: pri mladih še vedno zazna tisti eros raziskovanja, strast, s katero se spravljajo raziskovat temo. »To niso lenobne generacije, to so pametni ljudje!« Na zahteven doktorski študij humanistike na ISH še zmeraj prihajajo izjemni mladi ljudje, ki se zavedajo omejenih perspektiv. In če takšnemu mlademu človeku predlagate, naj dela na blagajni v supermarketu, ker bo tako lahko zaslužil nekaj denarja, če že v stroki, za katero se je izobraževal, ne najde dela, je to zločin, ker družba potrebuje pamet. Narodna top-lista pameti in znanja, torej poslanci, so žalosten dokaz padca pameti tistih, ki volijo. Slapšakova poudarja, da si ne dela utvar, da bo izbruhnila kakšna revolucija: »Še ogromno prostora je za eksploatacijo in strah!« Velike dogodke bodo na žalost sprožili povsem nepomembni incidenti, je prepričana, pa tudi, da so možne diktature novih, hibridnih oblik, ki jih že vidimo v mnogih državah na svetu.
Zaradi vsega tega je na mestu vprašanje, kako pograbiti znanje in ga odnesti v neznani svet, preden ga bogataši zaklenejo? Z izrazom »bogataši« namreč označuje tisti odstotek prebivalstva, ki bo preživel, ker mu bo omogočen dostop do zdravil, tehnike, mobilnosti, hrane ipd., karkoli se že zgodi – vojne, katastrofe, epidemije. Groba šala z Darwinovo teorijo!
Bojan Baskar
Geografija – antropologija – ekologija
Šolski sistem ni edini, ki zagotavlja splošno izobrazbo, meni dr. Bojan Baskar, redni profesor socialne antropologije in mediteranistike na FF. Tudi družinsko okolje nima toliko vpliva, gre za bolj ljubiteljske načine, povezane z aristokracijo duha – posamezniki, ki si to lahko privoščijo, se pravi, da imajo prosti čas, bogatijo znanje s klubskimi oblikami druženja, samoizobraževanjem ipd. Danes je skorajda samoumevno, da splošno izobražen človek veliko bere, v brezpisnih družbah znanje v knjigah ni bilo dostopno. Knjige imajo v resnici pomembno vlogo le v tistem podpoglavju splošne izobrazbe, ki se tiče literature; za naravoslovno-tehnične znanosti pa ni nujno brati …
Baskar se zavzema za koncept splošne izobrazbe, ki je precej prizemljen in zatorej tudi bolj praktično unovčljiv: temeljil naj bi na trikotniku geografija – antropologija – ekologija. V Evropi je bil dolga leta bolj poudarek na humanistiki, sploh filologiji, se pravi znanju tujih jezikov. Zdaj je veliko drugih, novih stvari, ki so prav tako pomembne, vsekakor je treba v obzir jemati razvoj družboslovja, je prepričan sogovornik. Še pred poldrugim stoletjem to niti ni imelo kaj ponuditi, zdaj pa je napočil čas, da se to posodobi. Kar zadeva pomen latinščine, je bil Baskar, tudi avtor knjige z naslovom Latinščine, prosim! Latinščina in njeno izganjanje na Slovenskem, 1849–1987 (založba Krt, 1987), včasih prepričan, da ta ni zanemarljiva. V usmerjenem izobraževanju je bila latinščina zapostavljena z argumentom, da je elitistična. Zdaj je njegovo stališče malce drugačno; zastavlja si vprašanje, ali je v latinščini kaj splošnoformativnega. In danes ne verjame več v pritrdilni odgovor. Podobno je z velikimi romani 19. stoletja (Zola, Dostojevski …); literarna teorija je bila v času njegovega šolanja prva intelektualna hrana in Baskar trdi, da se je sam formiral ob branju knjig iz zbirke Dvajseto stoletje. Danes študenti teh del ne poznajo več. Vendar pa ne smemo prehitro postaviti vprašanja, ali je to dobro ali slabo. Vprašajmo se raje, ali imajo ti romani danes kakšno formativno vrednost? Počasi se umikajo iz šolskega kurikula, vzporedno poteka proces vključevanja novih stvari, zato včasih zmanjka prostora za stare. V zvezi s tem je slišati veliko preveč iracionalnih diskurzov in moraliziranja, meni.
Besedna zveza splošna izobrazba v različnih jezikih nastopa v različnih oblikah: v francoščini kot culture générale, v nemščini kot Bildung, v angleščini kot liberal education, kar izvira iz besedne zveze artes liberales – vede, ki jih je v antičnih časih moral obvladati svobodni državljan: slovnica, logika, retorika (trivium); v srednjem veku so jih razširili na aritmetiko, geometrijo, glasbo in astronomijo (quadrivium). Vedno se na novo definira, kaj je predmet splošne izobrazbe in splošnega izobraževanja – se pravi, da to vsekakor je podvrženo zgodovinskim okoliščinam. Nasploh je splošna izobrazba, vsaj v zahodnih državah, vse preveč evropocentrična, zato je prav, da bi multikulturalizem postal eden od stebrov splošne izobrazbe – to je še tem pomembneje v izrazito imigrantskih okoljih, kakršne so Združene države.
Sicer pa Baskar meni, da pri šolanju in konceptu splošne izobrazbe ni problematično izginjanje klasikov (v vsakršnem pomenu), navsezadnje to v zgodovini ni tako nenavaden pojav, bolj pa bi se morali zamisliti nad procesi, ki silijo v blagovljenje šolstva, njih vzrok pa je drugod in nikakor ni stvar splošne izobrazbe. Še več: z malo domišljije si lahko predstavljamo, da neoliberalci, ki uničujejo šolstvo, tako da ga hočejo poblagoviti, v zasebnih krogih bentijo čez mlade, češ da ti nič več ne vedo in ne premorejo splošne izobrazbe …
Alojz Ihan
Sol javne osebnosti
Dojemanje splošne izobrazbe je vsekakor podvrženo zgodovinskim, pa tudi geografskim okoliščinam, že v Evropi jo vidimo drugače kot v ZDA, pravi prof. dr. Alojz Ihan, profesor imunologije in mikrobiologije, specialist klinične mikrobiologije in vodja oddelka za imunologijo na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete v Ljubljani, ki je tudi pisatelj. V Združenih državah humanistični del splošne izobrazbe velja za eksotičen hobi, s katerim se lahko pobahaš pri večerji. Vendar z njim še zdaleč ne požanješ toliko občudovanja kot s pripovedmi o potovanjih ali ribiških podvigih, dodaja Ihan. Splošna izobrazba je zanj »sol javne osebnosti«, v službi individualizacije javne osebnosti, ni pa povezana z družbenim statusom posameznika, za katerega več štejejo specifična znanja, ki so bolje unovčljiva. Takšno stališče, ki za zdaj prevladuje v ameriški družbi, se po sogovornikovem mnenju preliva tudi onkraj Atlantika, v Evropo. Šele ko imaš denar in s tem povezan socialni status, vse to vzbudi zanimanje za osebno, katerega del je (ali pač ni) splošna izobrazba. Sama po sebi pa ta ni neka vrednota, ki bi zagotavljala družbeni status, je prepričan Ihan. V zahodni Evropi je bolj »seksi«, če obvladuješ humanistiko, zlasti ekonomsko in politično zgodovino, medtem ko v ZDA zablestiš z znanji iz naravoslovno-tehničnih strok, če na primer v detajle razumeš delovanje jedrskega reaktorja, pravi sogovornik, ki meni, da je splošna izobrazba v Sloveniji zelo ideologizirana – a ne v političnem smislu, temveč v smislu borbe za položaje.
To njegovo prepričanje temelji na tezi o obstoju dveh različnih tipov kultur, ki temeljita na zgodovinskih okoliščinah preživetja posameznih narodov. Prvi tip kulture se ustvari ob neizčrpnih naravnih virih, na primer nafte. Tu je spretnost preživetja v prilaščanju virov, primer so arabske dežele in Rusija, kjer se razvije enostavna, a groba kultura politično-podzemno-agresivnih navez. To so tajkunsko-pravljičarske kulture, kjer lahko človek v trenutku pride do bogastva (recimo ko se polasti naftne pipe ali v politiki zmaga njegov prijatelj) in je v naslednjem trenutku ob glavo. Zato je vedno vse mogoče in nič ni tako, kot je videti. Za zahodne države pa je značilen tip ekspanzivne vojaško-trgovske in industrijske kulture, bogastvo se pridobi z organiziranjem v podjetne time, zato je ta kultura tehnična in temelji na prepričanju, da se z nekim dovolj specifičnim projektom da doseči ogromen preboj (primer: ogromno multinacionalk kuje svoj dobiček iz enega samega uspešnega proizvoda). Naša, se pravi slovenska kultura je po mentaliteti še naivna, pravljičarska, zato smo takoj, ko smo postali svobodni, uvedli tajkunstvo, ki pa je propadlo, ko nam je zmanjkalo našega edinega naftnega jezerca – družbene lastnine. Zaradi zgodovine hlapčevanja pa nismo vešči ekspanzivne timske organiziranosti. V temelju nas prežema le občutek, da ni mogoče ustvariti kaj novega, zato lahko pridobimo le s tem, ko nadzor nad zelo omejenimi viri iztrgamo svojim sosedom, sovaščanom, sodržavljanom. Vsota vseh virov se ne spreminja, le množica, ki se gnete okoli njih, se prerazporeja. Zato nenehno iščemo razloge za prepir, polarizacijo, stigmatizacijo drugih, da bi jih osramotili in potisnili stran od virov. Ni važno, kaj, vero, spolnost, zgodovino, politiko, tudi izobrazba pogosto ni toliko v funkciji boljšega dela kot izrivanja in stigmatizacije drugih. V tako bipolarni kulturi medsebojnih stigmatizacij je vsak Slovenec v nekaj deset bipolarnih vlogah hkrati, črnih in rdečih, liberalnih in konservativnih, kmečkih in urbanih, zasebniških in državnih, humanističnih in tehničnih in še in še. V slovenskih bipolarnih borbah je splošna izobrazba neredko zgolj ena od kategorij orožja, ena od stigmatizacij drugih v boju za lastništvo nad viri, opozarja Ihan.
Snov za družabno kramljanje
Ker splošno, nespecifično znanje danes ne prinaša koristi, ga je pošteno umestiti v kategorijo družabnega kramljanja. In še tu načitanost v Sloveniji ne pride do izraza, ker se za našimi omizji bolj opravlja, stigmatizira in opisuje afere in aferice neprisotnih znancev, kot pa razpravlja o politični zgodovini ali vesoljskih poletih. Kar pa zadeva pridobivanje (splošne) izobrazbe v šoli, dr. Ihan soglaša, da šolanje vsekakor da neko osnovno abecedo znanja, vendar gre naše šolanje za njegov okus preveč v kopičenje podatkov brez fizične izkušnje njihovega pomena. Morda bi se tu lahko zgledovali po ameriškem pristopu in dajali prednost poučevanju, kjer začnemo vedno z enim pojavom, ki nam je izkustveno blizu, na primer z bolečino v grlu, potem pa od tega raziskujemo v vse smeri in tako osvajamo znanje, ki ga čutimo kot svoj problem in je zato več kot samo »splošna izobrazba«.
Pogledi, št. 7, 11. april 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
