Arhitektka Eleanor Fawcett
Nova soseska tudi po koncu olimpijskih iger

Sklad za dediščino olimpijskih iger v Londonu, kakor bi se glasil prosti prevod London Legacy Development Corporation, je prvi primer v svetu, da se je mesto, ki se bo kitilo s petimi olimpijskimi krogi, že vnaprej posvetilo vprašanju, kaj po koncu iger z zgrajenimi objekti. Pogosto se namreč zgodi, da športne dvorane, prebohotne in preveč razkošne za okolje, v katerem so zrasle, ko jih zapustijo športniki in gledalci, samevajo. Sarajevska Zetra in njena žalostna usoda sta seveda posebno poglavje. Da Kitajci po velikopoteznih novogradnjah, ki jih je ves svet spremljal z zadržanim dihom, z dvoranami po koncu OI ne bodo več imeli česa početi, je bilo boljkone jasno. Pred nedavnim so na pomoč poklicali tudi sogovornico, Eleanor Fawcett, ki je povedala, da so celo v Sydneyju – in Avstralci sicer veljajo za preudarne in urbanistično ozaveščene – šele sedem let po koncu OI, se pravi leta 2007, začeli razmišljati, kako bi izkoristili športne objekte.
Delo, zdravstvo in šolstvo
London je mejnik pri postavljanju infrastrukture za OI postavil tudi v tem, da bo prvič v zgodovini nekaj objektov začasnih (med drugim za košarko, hokej in plavanje) in jih bodo, ko bodo odslužili svojemu namenu, preprosto pospravili. Zato pa bodo ostale nastanitvene zmogljivosti za atlete, vsa cestna in električna infrastruktura, dodatno bodo zgradili pet novih sosesk z okoli 7.000 novimi stanovanjskimi oziroma bivalnimi enotami. Vsaka od sosesk bo imela nekoliko drugačno podobo, od četrti družinskih hišic do območja poselitve z visoko gostoto (osem- do petnajstnadstropni bloki) in skladišč z lofti, pripoveduje Fawcettova. Nič od tega še ni zgrajenega, načrt revitalizacije vzhodnega dela Londona tako rekoč nima konca in se bo izvajal vsaj kakšnih dvajset let, poleg stanovanj pa bodo gradili tudi šole, bolnišnice, javne prostore … H gradnji objektov, ki so že zrasli, so pritegnili prebivalce vzhodnega Londona – brezposelne, neuke delavce, priseljence, za katere so najprej priredili posebne delavnice, v katerih so jih usposobili za gradbena dela. Zagotoviti delo prebivalcem novih četrti je poglavitnega pomena, kajti potreba po delu je poleg zdravstva in šolstva ena temeljnih, ki ji je treba zadostiti v novih soseskah, poudarja sogovornica.

Raje revitalizacije kot projektiranje z ničte točke
Vzhodni London je bil, zgodovinsko gledano, center industrije, ko pa je ta odmrla, so ostale propadajoče hale in – onesnaženje. Prst je bila tako oporečna, da so jo morali, preden so na njej začeli postavljati temelje za londonsko olimpijsko mesto, prečistiti, pripoveduje Fawcettova, ki je leta 2011 prevzela vodenje urbanističnega dela projekta upravljanja z olimpijsko zapuščino. Že od leta 2003 je bila članica ekipe arhitektov v mestnem urbanističnem uradu; uradni naziv je Mayor of London's Design Team, kar pomeni, da sodi v pristojnost župana, vendar Eleanor Fawcett zagotavlja, da se urbanistični plan ne spreminja bistveno, če se zamenja župan. Načrt razvoja vzhodnih mestnih predelov je prestal menjavo oblasti iz rok Kena Livingstona v roke Borisa Johnsona, ki sta tudi pripadnika različnih strank – prvi laburistov, drugi torijcev. Tem manj so si drznili posegati vanj, ker so OI tako pomembne, dodaja Fawcettova. Pri štiriintridesetih letih, čeprav s študijskimi izkušnjami, nabranimi na Cambridgeu in MIT (Massachusetts Institute of Technology), lahko reče, da opravlja sanjsko delo in je tarča zavistnosti marsikaterega urbanističnega kolega. Ali bi ji morda bolj laskalo, če bi se lotila projektiranja mesta z ničte točke, nekako tako kot Oscar Niemeyer pri Brasilii? Da, tudi to bil lahko počela, odgovarja Fawcettova, mnogi kolegi arhitekti iz Velike Britanije so vpeti v načrtovanje čisto novih mest na Kitajskem, vendar je po drugi strani delati v mestnem predelu, kot je vzhodni London, mnogo večji izziv, ker je treba upoštevati omejitve že zgrajenega in ker ima novo naselje tako rekoč v srcu Londona mnogo več možnosti, da zaživi.
Prebivalstvo bo raslo
Pet novih sosesk vzhodnega Londona bo, ko bodo dokončane, lahko sprejelo sto tisoč ljudi, kar po velikosti dosega malo manjše mesto. Toda ali je gradnja tako velike stanovanjske soseske v recesiji smiselna odločitev, je vprašanje, ki se porodi Slovencu, v zadnjih časih vse bolj vajenemu pogledov na nenaseljene novogradnje na obrobju večjih mest. Eleanor Fawcett pomisleke hitro ovrže: po demografskih projekcijah se bo prebivalstvo Londona do leta 2021 povečalo za milijon, pritisk priseljevanja da še zdaleč ne bo popustil, recesija pa na nepremičninskem trgu pomeni le to, da je čedalje teže dobiti hipotekarno posojilo za nakup stanovanja. Si bo morda tudi sama kupila stanovanje v novem, prebujajočem se mestnem predelu? Priznava, da je o tem že razmišljala, in doda, da so cene v prestižnejših zahodnolondonskih četrtih tako visoke, da si stanovanja tam ne more privoščiti.
Pogledi, št. 12, 27. junij 2012