Družba - Kultura in mediji

Branje in pisanje sta povezani dejavnosti, ki sta lastni višje razvitim bitjem, pravzaprav samo človeku. Od izuma pisave naprej, kakih tri tisoč let pred našim štetjem, ni bilo več dvoma, kako zabeležiti konkretne dogodke in abstraktne ideje. Kar se je prej prenašalo iz roda v rod v neprekinjeni ustni verigi, se je v napisani obliki dalo uskladiščiti na dolgi rok.

Sčasoma sta branje in pisanje postali samoumevni človekovi dejavnosti; z branjem je (bilo) mišljeno držanje knjige v rokah in listanje papirja, zvezanega med platnice, s pisanjem pa oblikovanje bolj ali manj umetelnih črt, lokov in pičic s pisalom med prsti. Razvoj se je na obeh področjih nadaljeval: tako kot se je posodabljal tisk, so se izpopolnjevala tudi pisala od gosjega peresa do nalivnika za levičarje kot ultimativnega izraz zahodnjaške kulture, ki da v duhu politične korektnosti skrbi tudi za drugačne, v resnici pa zgolj išče tržne niše in poskuša ustvariti nove potrebe. Potem pa sta se v neki točki krivulji razvoja branja in pisanja staknili: na računalniški tablici. Po njej drsamo ali tipkamo, listamo virtualne knjige in tolčemo po namišljeni tipkovnici. Prava pisala, dobri stari grafitni svinčniki in nalivna peresa tako vse bolj postajajo kot telefonska govorilnica – simbol sveta počasnih potez in velikih razdalj, ki se odmika na smetišče zgodovine.

Pišem, torej sem?

»Pisava je kmalu postala način razmišljanja, pojmovanja sveta in odnosa do soljudi. Postala je način in izraz človekovega bivanja, potreb, želja in hotenj. Orodje teh izražanj so bila, so in bodo pisala,« je prepričan Marko Ljubič, avtor razstave o pisalih in opismenjevanju skozi čas v Slovenskem šolskem muzeju, ki nosi pomenljiv naslov Pišem, torej sem. Na ogled je še do konca septembra in obisk je priporočljiv za vse, ki se pritožujejo, da pisanje (na roko) terja preveč napora; takšne bi razorožil že prvi razstavni pano. Na njem so namreč prikazani postopki, po katerih so si zapiske delali Sumerci, ki so pred 3500 leti vtiskovali svoje piktograme v vlažno glino, potem pa glinene ploščice še zapekli. No, najbrž ni šlo ravno za efemerne zabeležke tipa nakupovalni seznam … Takšne zaznamke, bolj kratkega daha, si je bilo mogoče delati šele pozneje, ko so se pojavila bolj priročna pisala, denimo trstika ali trstično pero (lat. calamus – odtod lapsus calami), ki so ga jemali v roke Egipčani okrog 400 n. št. in se je, poleg ptičjih peres, obdržal vse do moderne dobe. Pomemben vir pisal so bile, kot rečeno, ptice s svojim perjem, »vsaka gos je lahko dala deset do dvanajst za pisanje primernih peres. Za desničarje je bilo najprimernejših pet zunanjih peres levega krila,« piše na nekem drugem panoju. Pisalne mize izpred nekaj stoletij so tudi sicer izdatno oskrbovale živali: peresa so bila lahko še fazanova, prirezovali so jih z nožki z držali iz slonovine, črnilo pa so hranili v črnilnikih iz živalskih rogov.

Laszlo Biro nam je podaril kemični svinčnik

Potem so prišla kovinska peresa, izdelana iz zelo tankih jeklenih trakov. Prvo nalivno pero, ki so ga polnili z vzvodom elastičnega rezervoarja, je leta 1884 patentiral ameriški zavarovalni agent Lewis E. Waterman. Njegov zmagovalni pohod je bilo nemogoče zaustaviti, le da so ga v nekaterih delih sveta sprejeli malce pozneje in bolj skeptično: »Nalivna peresa so bila še dolga leta po drugi svetovni vojni v slovenskih šolah prava pravcata redkost. Zares so postala del pouka šele v šestdesetih letih 20. stoletja.« Vmes se je oder spraznil za še enega izjemno uspešnega člana družine pisal, ki ga, v bolj ali manj spremenjeni različici, uporabljamo še danes: kemični svinčnik. Prvo tovrstno pisalo je že leta 1888 patentiral neki Američan, vendar ni bilo zares uporabno, dokler niso rešili trdovratnega problema, kako zagotoviti, da črnilo, ki je pritekalo skozi kroglico, ne bo ne preredko ne pregosto (takšno se je prehitro sušilo). Zagonetko je razrešil Madžar s prikladnim priimkom Laszlo Biro, ki je zamešal pasto na oljni podlagi, ravno pravšnje gostote. Svoj izum je predstavil na svetovni razstavi v Budimpešti leta 1931. T. i. roler, s kakršnimi pišemo vse več, pa so začeli proizvajati leta 1960, in to v japonskem podjetju Pentel.

Na razstavi je nemalo pozornosti namenjene tudi grafitnim svinčnikom, ki »so se, tako kot najdišča grafita, kmalu razširili po vsej Evropi«. Središče njihove množične proizvodnje je postal Nürnberg, kjer je z njimi že leta 1662 začel trgovati Friedrich Staedtler. Njegovo ime je postalo nesmrtno kot blagovna znamka svinčnikov in barvic, za katere pa se danes zdi, da jih jemljejo v roke samo še šoloobvezni otroci. Kadar ne pestujejo računalniške tablice …

Težave pri finomotoriki

Program opismenjevanja je v devetletki danes zastavljen enako kot pred tridesetimi leti, le da je mnogo manj pisanja, prepisovanja in urjenja v pisavi, po domače drila, pravi Majda Koren, učiteljica razrednega pouka na Osnovni šoli Spodnja Šiška (in pisateljica knjig za otroke). Pa še ena razlika je: danes je več delovnih zvezkov in manj navadnih zvezkov. Z računalniškimi tablicami kot učnim pripomočkom ni nič narobe, idealno bi bilo, če bi šolske torbe vsebovale po eno tablico in tri zvezke, razmišlja Korenova, tedaj bi bile torbe lažje in jih otrokom ne bi bilo treba več vleči za sabo na koleščkih kot kovčke. Računalnik imajo danes doma skoraj vsi otroci, vendar ga uporabljajo predvsem za igranje igric (tako se včasih zgodi, da prej znajo prebrati oziroma grafično prepoznajo kakšno angleško besedo kot slovensko, recimo GAME OVER ali EXIT …). Ko se v šoli učijo dela z urejevalnikom besedil in spoznavajo, kako se da povečati črke in uporabiti drugo barvo pisave, prav debelo gledajo, razlaga Majda Koren. In ja, tudi pri držanju svinčnikov imajo nekateri težave.

Pisanje in kognitivni procesi

Nevroznanstvene raziskave so potrdile, da se pri pisanju na roko aktivirajo druga možganska omrežja, kot če tipkamo, pravi dr. Simona Tancig, izredna profesorica za področje razvojne psihologije na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Pisanje na roko vpliva na kognitivne procese, ki so vpleteni v učenje, reševanje problemov, pomnjenje. »Nevroznanost nam pomaga razložiti, kako so naš miselni svet in miselni procesi povezani z našo telesno aktivnostjo – z enim izrazom embodied cognition ali utelešena kognicija,« razlaga Tancigova. Ravno utelešena kognicija je podlaga za raziskave, kako se znotraj izobraževalnega procesa dogaja interakcija med našo telesno aktivnostjo in nevrokognitivnimi procesi. Ali, še bolj preprosto in na konkretnem primeru: pojasni, kako naša telesna aktivnost, recimo pisanje na roko, spodbuja procese v možganih, ki so osnova za naše mišljenje, učenje, spomin. Priznani francoski kognitivni znanstvenik in nevroznanstvenik Stanislas Dehaene poudarja, da pisanje na roko prispeva tudi k bolj učinkovitemu branju.

Pisanje na roko in učenje črk sta povezani z orientacijo v prostoru, pri tem ima nepogrešljivo vlogo razločevanje stranskosti – katera je leva in katera desna stran. Stranskost mora otrok najprej razviti na sebi in nato v prostoru, poudarja Tancigova. Prezgodnja in pretirana uporaba tabličnega računalnika, spoznavanje pretežno le virtualnega prostora in premalo izkušenj o sebi in prostoru v realnem svetu ovirajo normalen razvoj stranskosti in zaznavanja prostora. Prostorska zaznava je zelo pomembna tudi pri učenju matematike; ugotovljeno je bilo, da so se šolarji, ki so se udeleževali plesnih vaj za spodbujanje računanja, bolje znašli pri razumevanju številske premice kot pomembnega elementa matematičnega razumevanja. Prej omenjeni Dehaene z nevroznanstvenimi raziskavami ugotavlja, da računanje na prste, kazanje in tipanje spodbujajo matematični razvoj v predšolskem in šolskem obdobju. Zato je napačno izrivati gibalne aktivnosti iz šolskega programa; te niso blagodejne samo za večjo telesno pripravljenost, temveč odločilnega pomena tudi za razvoj možganov in mišljenja, razlaga sogovornica. In še nekaj je pomembno: ni dovolj, če otrokom samo predvajajo posnetke plesa in plešočih, šteje samo neposredna telesna izkušnja v prostoru.

Tipkati ne pomeni pisati …

Za odgovor na vprašanje, kakšne so posledice izrinjanja pisanja na roke, je ključnega pomena raziskava, ki so jo izvedli na otrocih v predšolskem obdobju, razdeljenih na tri različne skupine. Vsem so pokazali črko na kartončku in njeno podobo so morali otroci poustvariti skladno z navodili. Otroci iz prve skupine so morali povezati pike na papirju v črko, tisti iz druge so morali podobo črke kar najzvesteje prerisati na prazen papir, v tretji skupini so na računalniški tipkovnici poiskali podobo črke na tipki in jo pritisnili. S snemanjem možganske aktivnosti so znanstveniki ugotovili, da so samo pri otrocih iz druge skupine, ki so črke risali na papir, v možganih dejavna tista področja, ki se pri odraslih aktivirajo med branjem in pisanjem.

Podobnih dokazov, da pisanje bolj spodbuja delovanje možganov kot tipkanje, je veliko. V enem od eksperimentov so znanstveniki osebam dali za nalogo naučiti se črke neznane pisave. Eni so se pismenk učili z uporabo ustrezne tipkovnice, drugi pa z izrisevanjem na roko. Po določenem časovnem obdobju so preverili, koliko so si zapomnili, in obakrat, po treh in po šestih tednih, so se bolje odrezali tisti, ki so pisali na roko. Pri njih so s snemanjem možganske aktivnosti ugotovili, da je bilo zaznati aktivnost v možganskem predelu, odgovornem za artikulacijo in produkcijo govora (t. i. Brockovo področje v možganski skorji), medtem ko pri tipkajočih v tem področju ni bilo zaznati skoraj nobene aktivnosti.

Zanimivo je, da se kažejo razlike tudi med pisanjem s pisanimi in tiskanimi črkami. Pri disgrafiji, kjer je motena sposobnost pisanja, se lahko pri nekaterih osebah po možganski poškodbi ali operaciji kaže kot nesposobnost pisanja s pisanimi črkami, medtem ko je sposobnost pisanja s tiskanimi črkami neokrnjena. Pri nekaterih drugih pa je ravno obratno. To pomeni, da se pri posamezni obliki pisanja aktivirata ločeni možganski področji in da obe skupaj vključujeta več kognitivnih procesov in potencialov ter je zato smiselno poučevati oba načina pisanja, pravi Tancigova.

Pisanje na roko omogoča boljše pomnjenje novih informacij, in to Tancigova opaža tudi pri študentih. Nekateri poročajo, da med zapisovanjem lažje procesirajo novo informacijo, o njej razmislijo, jo navežejo na kakšno drugo. »Tok misli je drugačen, kot če tipkajo.« Za natančnejše razumevanje bo seveda treba opraviti podrobnejše raziskave, a neke splošne usmeritve se že kažejo, meni Tancigova. Navede še raziskavo ameriške psihologinje, ki je ugotovila, da so otroci od drugega do petega razreda, ki pišejo prosti spis na roko, pri tvorjenju besedila hitrejši kot tisti, ki ga ustvarjajo med tipkanjem. Pišoči na roko poleg tega uporabljajo bogatejše besedišče in pokažejo več kreativnosti.

Vse navedeno kaže, da pisanja na roko nikakor ne gre izrinjati iz šolskih klopi na račun uvajanja računalniških pripomočkov, kakršne so tablice. Te naj bodo le dopolnilo ostalim oblikam učenja in poučevanja. Kako tablice delujejo, otroci dovolj zgodaj ugotovijo sami, v šoli bi moral biti poudarek na drugih aktivnostih, meni Tancigova. Pisanje na roko spodbuja tudi razvoj fine motorike; predmeti, v okviru katerih se odvijajo telesne aktivnosti in spodbuja kreativnost (umetnost), bi morali imeti več prostora v šolskem kurikulu. Finski arhitekt in izjemni mislec Juhani Pallasmaa v knjigi Misleča roka (izid izvirnika 2009) zelo dobro pokaže pomen povezanosti telesa in možganov (utelešena kognicija) ter poudarja povezovanje uma in roke ter pomen ročnega risanja pri ustvarjalnem delu.

Uporaba sodobnih tehnologij ima po drugi strani za posledico, da se, laično rečeno, možgani polenijo. Človeški možgani so zelo plastični in se oblikujejo odvisno od rabe, zato ni vseeno, v kakšnem okolju živimo ali kaj delamo. Prva svarila pred pasivizacijo je bilo slišati že v času zmagovitega pohoda televizije, z internetom in sodobnimi tehnološkimi igračkami je podobno. Posledice prevelikega naslanjanja na tehnologijo je zaznati pri študentih, ki imajo zaradi pomanjkljivega znanja pogosto velike težave pri iskanju informacij ali selekcioniranju le-teh, se raje kot na izvirnike naslanjajo na kratke obnove knjižnih in strokovnih del, ki jih dobijo na spletu … Vse to neredko vodi v površinskost, nepoglobljenost in nereflektiranost, meni sogovornica, ki se strinja, da ne gre kriviti tehnologije, ampak njeno nekritično uporabo.

Stroka je torej skoraj enotna: pisanje na roko je koristno. Le da je nihče ne sliši … Eden od zgovornih kazalnikov, kako malo se še piše, je zmanjševanje števila razglednic. Pri Pošti Slovenije v zadnjih letih »beležijo upad navadnih pisem in dopisnic, kamor sodijo tudi razglednice, skozi vse leto«, je potrdila njihova služba za stike z javnostjo. »Tudi poštni operaterji razvitih evropskih držav se z upadom števila pisemskih pošiljk srečujejo že kar nekaj let, promet na področju pisemskih pošiljk je med letoma 2007 in 2013 upadel za dobrih 15 odstotkov.« Slovenija ni izjema, je pa res, da so se »pri nas učinki krize in upadanja pisemskih pošiljk začeli kazati nekoliko pozneje kot v nekaterih razvitih evropskih državah. Ob upadu pisemskega prometa v letih od 2009 do 2013 je za dobrih 39 odstotkov upadla tudi prodaja dopisnic.«

Pisana beseda o(b)stane

Še ena smernica se riše pri odnosu med pisanjem na roke in računalniško oblikovanimi besedili: pisanje na roke se ohranja kvečjemu v zasebni sferi, iz javnega prostora je že skoraj povsem izrinjeno. Še izpolnjevanje obrazcev in vodenje evidenc se digitalizira, izjema ostaja podpis, ki ga mora (za zdaj) človek še izvesti na roko. Eden redkih – pogojno rečeno uradnih – dokumentov, v katere se podatke vpisuje na roke, so matične knjige, ki jih o svojih župnijah in župljanih vodijo župniki. »Pisanje matičnih knjig ima za seboj dolgo tradicijo, zato ji skušamo ostati zvesti, kjer je to mogoče in utemeljeno. Kljub vsem novejšim tehnikam ostajajo klasično izpisane matične knjige do nadaljnjega najbolj zanesljivo sredstvo ohranjanja matičnih podatkov. Pišemo jih s posebnim črnilom, ki je obstojno, in nikakor s kemičnimi ali drugimi podobnimi svinčniki. Pišemo jih kar najbolj čitljivo. Zlasti smo pozorni pri med seboj podobnih črkah. Zato si vzemimo dovolj časa za to opravilo. Načeloma se izogibamo okrajšavam, zlasti takim, ki so razumljive le v novejšem času,« piše v Pravilniku o pisanju matičnih knjig, ki ga je spisal prof. dr. France Martin Dolinar, vodja arhiva ljubljanske nadškofije.

Njegovemu namestniku, Tonetu Krampaču, se je že med študijem razodelo, kako dragoceni so arhivi, sploh če se jih redoljubno vodi in skrbno ohranja. Kdaj natanko se je navzel nezaupljivosti do digitalnih nosilcev podatkov, ni čisto jasno, a v prostorih nadškofijskega arhiva, kjer veje plemenit vonj po starem papirju, na katerem so zabeleženi podatki za cele generacije Slovencev do leta 1600 in še dlje v preteklost, se zdi njegova skepsa do malih in velikih disket, USB-ključev in podobnih novotarij, še kar umestna. Le kam bi danes človek vtaknil disketo, veliko ali malo? Zato pa še vedno lahko prebiramo zapisano v matičnih knjigah pred štiristo leti, če so se jih le miši usmilile in je duhovnik pisal čitljivo; da moramo znati gotico, nemško in latinsko, je pri tem samoumevno.

Odtenek črnila je predpisan

Matičnih knjig, ki obsegajo krstne, poročne, mrliške, v ljubljanskem nadškofijskem arhivu hranijo kakih 4500, pove Tone Krampač. Pred časom se je govorilo o tem, da bi podatke vanje začeli vnašati digitalno, česar so se menda že lotili v Nemčiji, vendar se ni dobro obneslo. Zato do nadaljnjega ostajajo pri papirju, ki mora biti brezlesni (kajti lesni je preveč gladek in slabo vpija črnilo), in posebej predpisani tinti: znamka Pelikan, barva črna, odtenek Fount India. Eden od razlogov, zaradi katerega se podatki v matične knjige še vedno vnašajo na roko, je tudi slaba računalniška opismenjenost slovenskih duhovnikov, ki imajo precej visoko povprečno starost, ne slepomiši Krampač. Pisanje na roko je nekaterim v nadlego, namesto z nalivnikom vpisujejo s kemičnim svinčnikom, ne delajo varnostnih kopij … Vse to je pravzaprav kršitev delovnih obveznosti, zavedati bi se morali, da so v službi zanamcev in da jim bodo ti za vestno vzdrževane arhive nekoč zelo hvaležni. Glavnina ljudi, ki prosi za vpogled v stare matične knjige iz nadškofijskega arhiva, v njih išče podatke za družinsko rodoslovno deblo, razlaga Krampač. Poizvedovanje pa se je strašno povišalo tudi v mesecih pred domnevnim sprejetjem nepremičninskega zakona; v zemljiških knjigah je bilo lastništvo marsikatere nepremičnine pripisano že davno umrlim ljudem in samo iz cerkvenih matičnih knjig je bilo mogoče izvleči dokaz, da teh ljudi ni več med živimi, pravi sogovornik. Po nekem zabavnem naključju je tudi njegova soproga zaposlena v podobni stroki, le da pri vodenju civilnega matičnega registra, ki so ga kot računalniško vodeno bazo začeli voditi leta 2005. »Ona je pristojna za žive, jaz pa za mrtve,« se pošali Tone Krampač.

Digitalizacija s počasnimi koraki

Oba, matični register v okviru ministrstva za notranje zadeve in nadškofijski arhiv, povezuje medsebojno sodelovanje. Od leta 1945, ko sta se Cerkev in država uradno ločili, vsaka stran vodi svoje knjige. Krampač ve povedati, da so po letu 1945 »posodili« cerkvene matične knjige novi oblasti, da je iz njih prepisala podatke za stoletno obdobje, do leta 1845. In še zdaj je po matičnih uradih, ki so del upravnih enot, najti več kot 1700 »davno pozabljenih« cerkvenih matičnih knjig, ki bi jih morali vrniti …

Čeprav je skušnjava primerjati vodenje cerkvenih evidenc z molilnimi obrazci, ki so prav tako izjemno odporni na spremembe, velika, je treba priznati, da so matične knjige v stoletjih vendarle doživele nekaj sprememb.

Če so v 17. stoletju (najstarejša v arhivu je iz leta 1583) spominjale na nekakšne zvezke, kjer so prav vse zapisovali na roke, so se z jožefinskimi reformami v drugi polovici 18. stoletja uveljavile knjige v trdi vezavi z obrazci: ime, priimek, datum rojstva, datum krsta … Kvadratki za vnos podatkov so odtlej enaki, spreminjal se je le jezik obrazcev. Seveda pa tudi dobre stare knjige niso neuničljive, če izvzamemo požare, poplave in ostale ujme ali kraje, ki utegnejo za vedno pogubiti v njih zapisane podatke, so ogrožene tudi zaradi kemijskih procesov, značilnih za vse stare listine.

Črnilo bledi, papirju streže po življenju vlaga, ki ga nanj zanesejo roke obiskovalcev in ogledovalcev … Zato tudi v nadškofijskem arhivu stare matične knjige digitalizirajo, le da bolj počasi, s hitrostjo kakšnih 120 do 130 na leto, pove Krampač. V mariborski nadškofiji so se v tem pogledu odlično znašli in si v sodelovanju z graško nadškofijo izposlovali evropska sredstva. Tudi Hrvati so ubrali bližnjico: njihov fond cerkvenih matičnih knjig je v celoti digitaliziran, ker so sprejeli ponujeno pomoč mormonov. V skladu z nauki Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, krajše mormonov, mora vsakdo, ki k njim pristopi, poskrbeti, da se prekrsti tudi njegove prednike. Te pa je najti v matičnih knjigah in interes mormonov, da bi bile te dostopne v digitalni obliki, je ob takšni sogovornikovi razlagi bolj razumljiv. Podatke, ki jih digitalizirajo, si mormoni seveda tudi kopirajo in potem za naknadno dostopanje zaračunavajo. Slovenija je pravzaprav še ena redkih držav, kjer vsak, ki izrazi zanimanje, dobi na vpogled matično knjigo v izvirniku, in to brezplačno, pravi Krampač. Medtem ko se pogovarjava, deseterica ljudi v čitalnici nadškofijskega arhiva lista po matičnih knjigah, bržčas iščoč manjkajoče člene v družinskih rodoslovnih deblih. Seveda tiste z letnicami 2012, 2013, 2014 … čez nadaljnjih štiristo, petsto let najbrž ne bodo več ponujale tako reprezentativnih podatkov o slovenskem prebivalstvu, saj jih je danes krščenih neprimerno manj kot leta 1600. Vseeno pa ne gre oporekati, da so jih že takrat vodili vzorno in nam pridejo prav še danes. »Nič več novega se ne da iznajti na tem področju, ne preostane nam drugega, kot da skrbimo, da bo še naprej vladal red,« pravi Tone Krampač. Kar torej pomeni, da bo na pisalnih mizah duhovnikov do nadaljnjega še najti nalivna peresa in stekleničke s črnilom.

Tovarna iz Dickensovih časov

V premeru šeststo, sedemsto kilometrov tod naokoli ni nobenega takšnega obrata, kot je naš, pravi Vinko Vulić, direktor prodaje pri zagrebškem TOZ Penkala (Tvornica olovaka Zagreb) in naredi gib, s katerim hoče posnemati zapik šestila. Če bi se mu zahotelo, bi moral najbrž samo malo pobrskati po predalih svoje pisalne mize, pa bi ga našel, saj so šestila prav tako med proizvodi, ki jih izdelujejo v tovarniških halah. Te v četrti nizkih in skromnih hišic z vrtovi, dobrih sedem kilometrov zračne črte od starega zagrebškega mestnega jedra, delujejo kot tujek – čeravno je po naravnem redu najbrž najprej zrasla tovarna, v tridesetih letih 20. stoletja še sredi ničesar, okoli nje pa je pozneje pognalo naselje.

»Ne, proizvodnje še nismo preselili na Kitajsko – na srečo ali na žalost,« je Vulić odgovoril na predhodno elektronsko poizvedbo, ali pisala in vse ostalo še vedno prihajajo s tekočih trakov v zagrebškem predmestju Jankomir ali kje v kateri od industrijskih območij kitajskega Zhengzhouja, na primer. Že iz njegovega maila sta veli lahna vseenost in resigniranost. Le čemu, ko pa je zaposlen v podjetju, ki ga prekriva taka plemenita zgodovinska patina in se za nameček lahko pobaha še s tem, da ga je soustanovil eden od največjih hrvaških izumiteljev, Slavoljub Penkala, ki bi si še danes zaslužil, da se mu v mislih zahvalimo, vsakič ko v roke vzamemo katero od njegovih genialnih iznajdb: termofor, termovko, pisalo z vstavljivo grafitno mino, nalivno pero na bombice in avtomatsko zobno ščetko. Pa se mu ne, ker le malokdo (še) ve, kdo je zaslužen za vse te navidez banalne iznajdbe, ki nam lajšajo vsakdan. Tako tudi zaposleni v TOZ Penkala nimajo nikakršnega razloga za pretirano zadovoljstvo s svojim delom, se zave obiskovalec, ki se poda za vodjo prodaje v drobovje tovarne. V proizvodnih halah drdrajo, meljejo in prešajo stroji, ki so ob svojem nastanku gotovo veljali za zadnji tehnološki dosežek, nekaj desetletij pozneje pa bi se jih razveselili v vsakem muzeju tehniške dediščine. Prav zares, če bi z njimi upravljali otroci, bi se človek zlahka dal prepričati, da je zakorakal v čase Charles Dickensa in zgodnje industrializacije, ko so temne tovarniške dvorane ovijale koprene pare in so se delavci prostovoljno oziroma nevede zastrupljali z najbolj smrtonosnimi kemikalijami. »Ne,« pravi Vinko Vulić, »kemikalije, s katerimi delajo, niso zares strupene, samo umazano je vse skupaj videti.« Sploh pa so morali po vstopu v Evropsko unijo zadostiti celemu kupu proizvodnih standardov. A še vedno se marsikdo začudi, kaj počne obrat kemične industrije tako blizu mestnemu središču. Ne sprašujte, kako visoke so zaradi tega pristojbine za komunalne storitve in vodo, zmajuje z glavo Vulić. Selitev na Kitajsko kljub temu ne pride v poštev, saj vključuje določene stroške, oni pa se komajda držijo nad vodo. In še draga je za povrh.

Penkala in kravate

TOZ je bil konec osemdesetih, ko se je v podjetju zaposlil Vulić, na vrhuncu poslovanja. Si lahko predstavljate, da je imela tovarna skoraj tisoč zaposlenih, pravi sogovornik. Danes jih ima sto. Odpuščali niso, zgolj prepustili, da je šlo po naravni poti: nekateri so se skupaj s podjetjem (in njegovo strojno mehanizacijo) postarali in se upokojili, druge so za upokojitev navdušili z ugodnejšimi pogoji. Pravzaprav se zdi, da ima njihova stroka nemalo skupnega z dejavnostjo tiskanih medijev ali celo knjig, natisnjenih na papirju: vse tri bi lahko umestili v kategorijo z etiketo »Svet, ki izginja« in za obe bi bil še ne tako daleč nazaj vsakdo, ki je količkaj pri zdravi pameti, pripravljen priseči, da človeštvo brez njih ne more preživeti. Toda tako kot so si po Tolstoju vse srečne družine podobne, vsaka nesrečna pa je nesrečna po svoje, gre tudi počasno umiranje različnih industrijskih branž pripisati različnim dejavnikom. TOZ Penkala je prvega hujših sunkov, po katerih se ni nikoli več pobral, doživel po razpadu SRFJ in izgubi jugoslovanskih trgov. »Naša smola je, da smo prepoznavni samo v širši regiji, TOZ je močna blagovna znamka samo v državah nekdanje Jugoslavije,« pravi Vulić. Drugi tresljaj, še močnejši, je prišel iz daljnega vzhoda: tako kot oblačilno, čevljarsko in pozneje še marsikatero drugo industrijo je tudi proizvodnjo svinčnikov v devetdesetih spravila na kolena Kitajska. Z njimi se preprosto ne da meriti; uvoženo pisalo, ki do Evrope pripluje v kontejnerju v družbi stotisočev enakih, je cenejše od stroškov dela, ki ga v enak izdelek vložijo v zagrebškem TOZ, pripoveduje Vulić. Stroški dela so na Kitajskem neprekosljivo nizki, prav zato je tjakaj svojo proizvodnjo preselila večina velikih evropskih blagovnih znamk iz sveta pisal: Staedtler, Jolly, Stabilo, Lyra, Pelikan … No, ne čisto vsi: prav za Pelikan so do pred štirimi leti delali tudi v TOZ. Na škatle smo natisnili napis »Made in Germany«, se kislo nasmehne sogovornik.

Njihovi najzvestejši odjemalci so ostali šoloobvezni otroci. Predvsem hrvaški otroci, ki še danes pišejo in rišejo po papirjih (mogoče pa tudi šolskih klopeh) s svinčniki in nalivnimi peresi TOZ, voščenkami, temperami in vodenimi barvicami. Da o šestilih, ravnilih in radirkah ne govorimo – vse to se namreč še vedno proizvaja v tovarniških halah ob Slavonski aveniji, eni od vpadnic v Zagreb. Izdelujejo še slikarsko oglje – vendar po tem najbrž ni več veliko povpraševanja, saj so tudi umetniki, ljubiteljski ali poklicni, že presedlali na računalnike? Vulić odkimava, to da jih ni pretirano prizadelo, saj oni nikoli niso bili njihovi kupci. Kaj pa višji segment, ljudje oziroma moški v kravatah, ki sklepajo nekajmilijonske posle in pogodbe podpisujejo z zlatimi nalivnimi peresi? Obrat k zahtevnejšim strankam, sposobnim plačati več za res kakovostne izdelke, bi se zdel nekakšen naraven refleks v presihajoči panogi, nekaj takega kot pridušanje preživelih v brodolomu časopisne industrije, da bodo poslej preživeli s poglobljenimi, mnenjskimi besedili uglednih avtorjev, ki jih bo brala le peščica pripadnikov intelektualne elite … V TOZ v resnici izdelujejo serije prestižnih nalivnih peres, po nekaj sto na leto, najbolj razkošna je narejena z držali iz 14-karatnega zlata, uvoženimi iz Nemčije. Toda proizvodnja le-teh tvori nekaj odstotkov vse proizvodnje, luksuzna nalivna peresa odkupujejo hrvaška ministrstva in dobro stoječa podjetja, ki jih podarjajo kot protokolarna darila. »Naša nalivna peresa so poleg kravate najpogostejša hrvaška protokolarna darila,« pravi Vulić. Ampak ko bi si na obhodu po tovarniških halah želeli ogledati še te posvečene sobane, v katerih sestavljajo zlata nalivna peresa, se direktor prodaje popraska za ušesom in nato skrušeno prizna, da je pristojnega pozabil obvestiti, naj zažene proizvodno linijo. Kaj pa samo delavnica z mirujočimi stroji? Ne bo šlo, zmajuje z glavo Vulić, vse je pod ključem.

Kako pride mina v svinčnik?

Zato pa lahko pod njegovim vodstvom krenemo po poteh navadnega grafitnega svinčnika, oziroma na iskanje odgovora na vprašanje, ki vznemirja marsikaterega uporabnika tega pisala: kako v svinčnik pride mina? Ne, to se ne zgodi tako kot pri krofih, za katere vsakdo ve, da marmelado vanje vbrizgajo z nekakšno kuhinjsko injekcijo, temveč je postopek malce bolj zapleten. Zgodba se začne v skladišču barvil. Papirnati škrniclji s sipkimi snovmi so nagrmadeni v prostoru, ki malce spominja na maroško barvarno ali strojilnico usnja. Samo po barvah, da ne bo pomote, ne pa tudi po vonju, ki nikakor ni jedek in neprijeten, kakršne so vonjave v strojilnicah, temveč diši po – svinčnikih.

Grafit oziroma mešanico z glinenim praškom in voskom, ki poskrbi za mazljivost, je najprej treba vliti v podolgovate rezance. Te se nato razreže na standardno dolžino (184 milimetrov), nato pa se jih potisne v peč in tam zapeče. Če jih ne bi zapekli, bi bili namreč preveč upogljivi. Trdota mine je odvisna od razmerja med voskom, glino in grafitom; najpogostejša je mešanica, označena s HB (ki smo jo šolarjih v zadnjih letih SFRJ radi zlobno interpretirali kot Hrabri Bosanac …), najmehkejši so svinčniki z oznako 4B, 4H pa najtrši.

V naslednji proizvodni hali diši po lesu; zapečene grafitne rezance namreč vtaknejo med deščice iz lesa tropskih dreves, lipe in cedre. Ne, lipa ni naša evropska, samo v določenih delih sveta jo je mogoče dobiti, vendar pa tem drevesom grozi dokončen izsek, zato se vse več proizvajalcev svinčnikov preusmerja k alternativnim plastičnim zmesem, kakršna je wopex, ki jo uporabljajo pri Staedtlerju, pojasnjuje Vulić.

Živa tehniška dediščina

Deščice razrežejo na ustrezne formate in nato tako kot pri linških piškotih polovico namažejo z lepilom (pri piškotih seveda z marmelado), v utor pogreznejo grafitno mino, čezenj poveznejo drugo polovico lesenega tulca in vse sprešajo v kompakten svinčnik. Opisovanje v tretji osebi množine seveda pomeni, da to naredijo za to skalibrirani stroji. Ki pa se včasih tudi pokvarijo, in tedaj se delavci v obratu TOZ znajdejo pred izzivom, kje dobiti rezervne dele zanje; ker večina tovarn, kjer so jih izdelali, že dolgo ne obstaja več (enega od strojev so proizvedli recimo v slovenski Iskri), se morajo znajti po svoje, kar pomeni, da manjkajoče dele večinoma izgotovijo sami, pove Vulić.

Naslednja faza je šiljenje svinčnikov, pove Vulić, medtem ko odpira vrata v novo proizvodno dvorano. Kdor bi pričakoval, da bodo tam sedele žene v krogu in med pomenkovanjem, nekako tako kot pri ličkanju koruze, od osmih zjutraj do petih popoldne na roko šilile svinčnike, bi se ne mogel bolj zmotiti. Vse opravi stroj: v šop nabrani svinčniki se brusijo ob vrteči se valj, prevlečen z brusnim papirjem. Skorajda sami od sebe, torej.

Potem svinčniki dobijo kapico. Dobesedno – na enem koncu nanje pritrdijo polkrožen zaključek. Ne vedno, a naročniku iz Turčije, za katerega so delali tokratno serijo, je bilo to všeč. Turčija je poleg Bolgarije, ki bo v bližnji prihodnosti morda postala kupec TOZ-ovih pisal, še eno od njihovih novih tržišč. Glavno je seveda Hrvaška, konica proizvodnje pa sta junij in julij, ko se s polno paro trudijo izdelati vse potrebščine za prihajajoče šolsko leto. December in prvo četrtletje sta sušna doba, zastoka Vulić. Medtem ko se sprehajamo iz ene v drugo tovarniško dvorano, on pa pozdravlja delavce po imenu in si z vsakim izmenja kakšno šalo, zmore tudi rahel izraz navdušenja in predanosti podjetju: »V tem nas tekmeci, ki pisala samo uvažajo, nikoli ne bodo mogli prekašati. Lahko se sprehodim do proizvodnje, vem, kako potekajo vsi proizvodni postopki, in lahko naročim, naj v trenutku izdelajo novo serijo.« Seveda, ker gre za tako rekoč butično proizvodno linijo, če ne kar rokodelsko delavnico …

Pisalo, simbol razmišljujočega

Kdo ve, kaj bi danes na vse to rekel Slavoljub Penkala. Njegova podoba, bolje rečeno karikatura z velikanskimi uhlji, za katere je zataknjen njegov nesmrtni izum – nalivnik na bombice, pozdravi obiskovalca v improvizirani industrijski trgovini. Prodajalka razkaže luksuzni asortiment peres in pokaže proizvod, ki gre najbolje v promet: svinčnik z napisom »Svega mi je dosta« (Vsega imam dovolj). »Tega imajo najraje, celo otroci,« reče.

Nekakšna utrujenost je prevevala celotno tovarno, vdanost v usodo in zavedanje, da izdelujejo nekaj, česar kmalu nihče več ne bo uporabljal. Morda pa bo to vsaj kdo hranil kot malce čudaški spomin na čase, ko se je še pisalo na roko. Kar je bilo približno v istem obdobju, ko se je bilo za telefonski klic s ceste treba stlačiti v telefonsko govorilnico …

Ampak še sreča, da je Marko Ljubič, izvedenec, ki se je v pisanje poglabljal dlje in bolj temeljito kot se to počne za potrebe časopisnega članka, bolj optimističen: »Pisalo je simbol razmišljujočega človeka. Ne moremo ga nadomestiti niti s tabličnim računalnikom niti s pametnim telefonom. Skupaj s pisavo se bo ohranilo kot primarni spomin človeštva. Samo zapisana beseda ostane. Pišem, torej sem.«

Pogledi, let. 5, št. 13-14, 9. julij 2014

 Pogledi, let. 5, št-P