O zgodovini ustno, tukaj in zdaj
Foto: Igor Zaplatil
02. 07. 2012
Dr. Bruce M. Stave, zaslužni profesor na univerzi v Connecticutu, in dr. Sondra Astor Stave sta zgodovinarja, ki sta med nekajdnevnim obiskom v Ljubljani sredi junija predavala o t. i. ustni zgodovini. V Slovenskem etnografskem muzeju, Muzeju novejše zgodovine in na Fakulteti za družbene vede sta govorila o govorjenju, točneje o zbiranju informacij iz ustnih virov. Ustna zgodovina niso samo intervjuji, ti so le ena od faz v postopku zgodovinjenja. Vsekakor pa ne smejo biti potvorjeni …
Mednarodna zgodovinska srenja je pred kratkim obnemela nad neprijetnim razkritjem: Orlando Figes, britanski zgodovinar, ki si je svetovno slavo pridobil s knjigami, kot sta Natašin ples in Šepetalci: zasebno življenje v Stalinovi Rusiji, je navaden prevarant. Pričanja prisluškovanih in prisluškovalcev, ki so bili često v tesnem sorodstvu, je popravil in prikrojil. S tem je kršil eno temeljnih načel etičnega kodeksa ameriškega društva za ustno zgodovino (Oral History Association), kajti transkripcijo pogovora bi bil moral poslati intervjuvancem v podpis, opozarjata Bruce M. Stave in Sondra Astor Stave. Intervjuvanci imajo pravico prebrati in tudi kaj dopisati, razlagata. To da je razlika med novinarskim intervjujem in delom zgodovinarja, pomenljivo dodata.
Ustna zgodovina, ki je mnogo več kot le intervju, posega na mnoga področja. Če se ukvarjaš z ustno zgodovino, sčasoma postaneš strokovnjak za vse po malem, razlaga Sondra Astor Stave in navaja primer raziskovanja življenja ameriških podmorničarjev: s soprogom sta se pogovarjala z dvajseterico in izvedela marsikaj o njihovem življenju, kar bo po njuni zaslugi ohranjene za prihodnje rodove. Sicer pa so v ameriškem zgodovinopisju danes zelo priljubljene teme, kot so priseljenstvo, etnična pripadnost, življenje tovarniških delavcev in urbana zgodovina, dodaja Bruce M. Stave, tudi sam avtor knjige s tega področja (From the Old Country: An Oral History of European Migration to America). »Pravzaprav je pri ustni zgodovini edina omejitev, da so intervjuvanci še živi,« sklene Sondra Astor Stave.
Intervjuvanje »še živih« ljudi pa lahko povzroči določene težave, ki jih zgodovinar, vajen proučevanja arhivov in pisanih virov, ne srečuje: »Živi ljudje lahko oporekajo zapisanemu,« pravita zakonca, ki metodo ustne zgodovine označujeta kot način dokumentiranja sedanjosti za prihodnost. Zbiranje informacij s pogovori je bilo dolgo časa zapostavljeno in odrinjeno kot manj verodostojno, medtem ko se je pisne vire poveličevalo, predvsem v nemški znanstveni tradiciji, razlagata. Nekako pred šestdesetimi leti je ustna zgodovina začela uživati več naklonjenosti tudi v akademskih krogih. Zametki pa segajo mnogo dlje: konkvistadorji so podatke o značilnostih staroselskih civilizacij zbirali s pogovori. Zapiski so seveda pristranski in v kolonizatorskem duhu, vendar so še danes pomemben vir informacij o predkolumbovskem obdobju. Prvi arhiv ustne zgodovine je bil ustanovljen leta 1948 na univerzi Columbia, ustanovil ga je Allan Nevins, zgodovinar, ki je pred tem delal kot novinar. Univerzi Columbia sta sledili kalifornijska v Berkeleyju in UCLA, leta 1967 pa je nastalo tudi Društvo za ustno zgodovino, ki je svojo dejavnost – resnici na ljubo znano tudi zunaj ZDA, le da pod kakšnim drugim imenom – začelo izvažati na tuje.
Na rast priljubljenosti ustne zgodovine je vplival tudi tehnološki napredek, ki je zmanjšal snemalne naprave. Diktafon, najsi je še tako neopazen, nehote povzroči nelagodje pri intervjuvancu. Kako neprijetno jim je moralo biti v šestdesetih letih 20. stoletja, ko so snemalne naprave tehtale slabih 140 kilogramov! Kasetni snemalniki so bistveno olajšali opravljanje intervjujev, vseeno pa so bili ljudje po aferi Watergate v ZDA še dolgo sumničavi, se spominja Bruce M. Stave. Nezaupljivost je bržčas težko odpraviti tudi v pogovorih z ljudmi iz nekdaj totalitarnih držav? Zakonca Stave sta sredi osemdesetih let opravljala intervjuje na Kitajskem, vendar nista spraševala o politično občutljivih stvareh, temveč o urbanizaciji dežele. Kitajska se je takrat začela odpirati Zahodu, na univerzi, pod okriljem katere sva delala, se je razvnela debata, ali smejo študenti hoditi v najino stanovanje; naposled so sklenili, da smejo, pod pogojem, da se vpišejo v posebno knjigo gostov – česar niso počeli vsi, se spominja Bruce M. Stave. Potem pa se je leta 1989 zgodil Tiananmen in tudi arhitekt, ki je uredil Trg nebeškega miru, je bil eden od njunih sogovornikov. Največja ironija pa je bila, da so prostore, kakršen je bil Trg nebeškega miru, urejali prav nalašč za množične prireditve, vendar gotovo ne z mislijo na proteste, temveč vojaške parade in podobno.
Še en veliki zgodovinski dogodek je bil tema ustnozgodovinskega pristopa Brucea M. Stava: nürnberški procesi. Knjigo z naslovom Witnesses to Nuremberg: An Oral History of American Participants at the War Crimes Trials (Priče Nürnberga: Ustna zgodovina ameriških udeležencev sojenja vojnim zločincem) je izdal leta 1998, potem ko je tri leta zbiral gradivo zanjo in se pogovarjal z ameriškimi udeleženci, od tožilcev do tolmačev in arhitekta sodne dvorane. Toda z njimi se je pogovarjal dobrega pol stoletja po dogodkih – kako takšna časovna distanca izmaliči človekove spomine? To ima določene pomanjkljivosti, a tudi prednosti, pravi Sondra Astor Stave. Če od dogajanja preteče manj časa, so človekovi spomini polni podrobnosti, po nekaj letih ali celo desetletjih pa si posameznik spomine ponavadi razvrsti po pomembnosti, uskladi s podatki iz drugih virov in pripoved je bolj koherentna. Še eno vprašanje se poraja pri ustnem zbiranju gradiva za zgodovinsko proučevanje: kolikšna je vloga izpraševalca, kako močno lahko vpliva na informatorja, koliko psihološkega znanja mora imeti? Osnove vsekakor pomagajo, prikimava Sondra Astor Stave, še zlasti pri občutljivih temah, ko ljudje brskajo po bolečih spominih in utegnejo na dan privreti travme ... Je lahko takšno pričevanje objektivno – saj tudi za novinarstvo v teoriji velja, da mora biti objektivno, v praksi pa se ta postulat izkaže za nedosegljivega, ker je že izbor tem in vprašanj nujno subjektiven ...? Ustna zgodovina je vsekakor subjektivna, prihaja iz ust posameznika, ki razlaga o lastnih doživljajih in vtisih, razlagata sogovornika. Človeški spomin deluje po zanimivih zakonitostih, ena preprostejših je, da človek pozabi tisto, kar se mu ne zdi pomembno, razlaga Sondra Astor Stave. In če ni pomembno zanj, tudi za ustno zgodovino ni.
Živimo v času, ko dobršen del komunikacije poteka v pisni obliki, od kratkih telefonskih sporočil do twitov in Facebooka. Mar niso vse te shranjene informacije zaklad za zgodovinarje? Sodobna tehnologija bo marsikaj spremenila in že spreminja, se strinjata zakonca Stave, mlajši zgodovinarji so mnenja, da intervjujev ni več treba transkribirati, da zadošča že zvočni posnetek na spletni strani. Kar pa zadeva obilje informacij, iz katerih bo, če bodo primerno shranjene in berljive, še desetletja zatem mogoče izvedeti marsikaj o vsakdanu v prvih letih tretjega tisočletja, po mnenju sobesednikov niso tako zelo dragocene. Veliko je pri tem nepomembnega, zakaj bi si zanamci želeli vedeti, kaj smo jedli in podobne banalnosti, ki jih prenekateri uporabnik Facebooka tako rad razkriva.
Bi bila lahko ustna zgodovina v pomoč tudi pri blaženju travm v družbi, denimo pri spravi po koncu državljanske vojne? Da, vendar takšni motivi ne bi smeli biti edini razlog za zbiranje intervjujev, pravita zakonca Stave, ki sta sodelovala pri usposabljanju spraševalcev v Južnoafriški republiki po odpravi apartheida. Podpirata tudi zbiranje pričevanj o zločinih proti človekovim pravicam, kar počne ruska organizacija Memorial (prav z njimi je sodeloval Figes). Podobno angažirano je lahko izvajanje intervjujev tudi v ZDA, kjer si z zbiranjem pričevanj prizadevajo zapolniti bele lise o zgodovini etničnih manjšin. Obstaja pa še en, tipično ameriški način uporabe ustne zgodovine: za sestavljanje družinskega debla ali za zbiranje podatkov o nastanku uspešnega podjetja. Tovrstne storitve so seveda plačljive in po besedah sogovornikov niti ne tako slab vir zaslužka za zgodovinarje. Težko si je zamisliti, da bi se kaj takega prijelo tudi na evropskih tleh, a morda v časih tržne naravnanosti ni odveč namig …
Pogledi, št. 12, 27. junij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
