Kaj je bilo prej: kultura ali kulturniki?
Radikalno nov kulturnopolitični model – nujno!
23. 07. 2014
Pred državnozborskimi volitvami 2011 in pred drugim krogom predsedniških volitev leto pozneje smo kandidate poprosili za njihova stališča v zvezi s kulturo. Rezultat je bil všečno izražanje naklonjenosti in priseganje na vsa običajna obča mesta: podpirali bomo kulturo, utemeljeni smo na kulturi, prisegamo na svobodo ustvarjalnosti, kreativne industrije in neslutene priložnosti v sodelovanju javnega in vsega ostalega.
Tokrat smo se odločili za drugačen pristop in se lotili pregleda programov strank na spletu: izmed tistih, ki jih pogosto srečujemo tudi na višjih mestih anket, jih dobra dva tedna pred volitvami na svojih spletnih straneh pet (5) kulture ne omenja niti z besedo, kaj šele, da bi o kulturi imele kakšno stališče ali celo programske ideje. Te so (po abecedi) DeSUS, Pozitivna Slovenija (PS; ta ima sicer »programski odbor za kulturo«, ki pa na spletu v enem stavku zgolj povzema področja dela ministrstva za kulturo, v nasprotju z več drugimi odbori pa tudi nima predsednika), Slovenska ljudska stranka (SLS), Verjamem in Združena levica.
Socialni demokrati (SD), stranka, iz katere sta prišla nekdanja kulturna ministrica Andreja Rihter (2000–4) in njen kolega Sergij Peljhan (1993–96), niso dosti izčrpnejši. V njihovem programu, ki je sestavljen pretežno iz alinej, o kulturi piše tole: »Razvoj kulture in pogojev za kulturno ustvarjanje je ključ do ustvarjalne družbe.« Kaj bolj konkretnega ne povedo niti v obsežnejšem lanskem programskem dokumentu, pod katerim je podpisan še prejšnji predsednik stranke Igor Lukšič.
Sodite nas po Lipici!
Med strankami, ki jih zaznajo predvolilne ankete, je (tudi) na temo kulture najbolj izčrpno Zavezništvo Alenke Bratušek, ki se v veliki meri sklicuje na uspehe vlade v odstopu in tudi pri kulturi poudarja opravljeno delo v tem mandatu: izpostavlja ponovno uvedbo samostojnega ministrstva za kulturo (MK), lansko sprejetje Nacionalnega programa za kulturo 2014–17 (NPK), februarja uveljavljeni Zakon o enotni ceni knjige ter Zakon o Slovenskem avdiovizualnem centru (SLAVC); slednjega verjetno nekoliko preuranjeno, saj ni prav gotovo, če, kdaj in v kakšni obliki bo romal v parlamentarno proceduro, kaj šele če, kdaj in kakšen bo prišel iz nje.
»Vrhunskost, raznovrstnost in dostopnost v kulturi so dosegljiva načela, če bo prišlo do razširitve virov financiranja, če bo kultura našla stik z zainteresirano in posebej z novo javnostjo in če bo poskrbljeno za sistematično uvajanje novih generacij.«
Sledijo zaveze in »benchmark«, točka oz. projekt, »po katerem boste sodili naše delo«: zaveze so večinoma znane že iz NPK in javnih nastopov (nestrankarskega) ministra Uroša Grilca, praviloma pa gre za povečevanje količinskih pokazateljev: 5 odstotkov več knjig slovenskih založb; za petino več kakovostnih slovenskih dolgometražnih filmov; za vsaj 10 odstotkov se bo povečalo število projektov s področja oblikovanja, ki bodo doživeli redno proizvodnjo; število zaposlenih na področjih kulture se bo povečalo za 10 odstotkov – kar je več kot pred slabim letom, ko je minister v pogovoru za Poglede napovedal 5-odstotno rast (do 2017). Povečalo se bo tudi članstvo v splošnih knjižnicah in participacija državljanov v kulturnih dejavnostih. Kako bo to doseženo ali koliko bo stalo, ne izvemo.
Zavezništvo pa pogumno pove, kje vidi kontrolno točko svojega programa: »LIPICA. Z zakonskimi spremembami, medresorskimi programskimi usmeritvami ter investicijskimi projekti bomo javno kulturno infrastrukturo, kulturne in naravne spomenike zaščitili in predstavili domačemu in tujemu občinstvu. Oživili in razvili bomo vse potenciale Lipice, tega bisera naše kulturne in naravne dediščine, ki potrebuje spodbude tako z vidika kobilarne kot javne službe kakor tudi z vidika turističnega središča.« Res je sicer, da tudi med javno bolj izpostavljenimi kulturniki ne manjka ljubiteljev Lipice, ampak zastaviti kot arhimedovo točko kulturnega programa prenovo že desetletja zavožene cesarske kobilarne je vsaj precej nenavadno.
Vsekakor pa na svoj način kreativno – o ustvarjalnosti pa v programskem dokumentu preberemo tudi naslednje: »Ustvarjalnost na področju kulture ne bo podrejena nobenemu diktatu, ne finančnemu, ne uradniškemu, ne diktatu trga ali gledalcev. Le tako bo svobodna.« Zadnjemu stavku je težko oporekati, prav tako težko pa ga je povezati s kulturno politiko – bolj se zdi, da govori o ustavno zajamčeni pravici do svobode govora kot o strategiji za uresničevanje javnega interesa v kulturi. Ob vsej kritičnosti do problematičnih mest v programu Zavezništva Alenke Bratušek pa ostaja dejstvo, da je v svojem odnosu do kulture daleč najbolj kompetentno in tudi konkretno.
Domoljubje in digitalizacija
Na drugem polu imata Slovenska demokratska stranka (SDS) in Nova Slovenija (NSi) zelo podobne predstave o kulturni politiki: v glavnem so predmoderne, recimo temu čitalniške. Glavna tema je domoljubje, omenjajo se »slovenske korenine« in »narodno samouresničevanje«, skrb za slovenski jezik, spet Lipica (SDS) in podeželje kot »nosilec avtentične narodne kulture« (NSi), a tudi »uravnotežena skrb za osrednje kulturne ustanove in decentralizirano mrežo teh ustanov po občinah in pokrajinah« ter »promocija najkvalitetnejših dosežkov slovenske kulture doma in v tujini«. Z drugimi besedami – zavzemajo se za status quo, vse to namreč že imamo, in tudi v času obeh Janševih vlad in ministrov Simonitija in Turka se je na področju kulture dogajalo še manj kot sicer. Sodeč po programih teh dveh strank ostaja vse po starem, po spletnih materialih SLS, ki je na volitvah 2011 nastopila z najbolj radikalnim kulturnim programom (zasnoval ga je založnik in publicist Luka Novak), pa lahko sodimo, da so se tokrat odločili kulturi kratko malo izogniti: če namreč odpremo poglavje »Teme« na spletni strani stranke, se odpre planjava več sto »tem« od »6 VO« do »žveglič« (vmes kajpak najdemo tudi »Bogoviča« in druge pričakovane SLS buzzwords, začuda tudi »srpski pokret«), »kulture« pa med »Krškim« in »lesno biomaso« kratko malo ni.
Izkaže se torej, da sta tako aktualna vladna opcija kot izrazito opozicijska desnica glede kulture na istem bregu, na tihem sprijaznjeni s situacijo, kakršna je, saj ta očitno najbolj ustreza kulturnikom samim. Seveda bi ti radi več denarja, tudi politika bi ga rada odštela, ah, ko bi ga le imela, saj velja, da si kultura zaradi svojega narodotvornega pomena itak zasluži poseben status.
V tem prepričanju levici in desnici delata družbo tudi prejšnja in zdajšnja stranka novih obrazov, namreč Državljanska lista in Stranka Mira Cerarja (SMC): prva gostobesedno navaja vse velike besede iz kulturnopolitičnega besednjaka (javni interes, vrhunska umetnost, svoboda umetniškega izražanja, pravica dostopa, medkulturni dialog in spoštovanje različnosti, kulturna diplomacija itn.), a se ne zaveže k ničemur konkretnemu, Cerarjeva stranka pa na vprašanje »Zakaj?« samozavestno odgovarja: »Za (sic) državotvorno, vključujočo in široko dostopno kulturo«, s čimer se brezkompromisno zaveže tako »desni« državotvornosti kot »levi« svobodi ustvarjalnosti, ki tako kot pri Bratuškovi ne govori o kulturni politiki, temveč o svobodi govora.
Cerarjevi bi sicer kulturo tudi »osmislili kot gibalo družbenega in ekonomskega razvoja Slovenije« in se šli kulturno diplomacijo. Bolj humoristično navdahnjeni bralci bi se utegnili lepo zabavati s poskusom konkretizacije »osmišljanja gibala družbenega in ekonomskega razvoja«, tega vznemirljivega pojmovnega prepleta teleologije, mehanike, sociologije in tako rekoč nove ekonomske politike, mi pa naklonjeno sprejmimo, da gre za iskren poskus posredovanja temeljnih vrednot tudi na tem področju, in si le zaželimo, da bi bil ta poskus nekoliko bolj konkretiziran in ovrednoten. Omenimo še moderno dimenzijo: SMC se zavzema za »digitalizacijo kulture za doseganje večje dostopnosti kulturnih vsebin in za večje varstvo kulturne dediščine«.
Treba pa je dodati: SMC je edina, ki omenja »nov kulturni model«, vendar o njem ne pove ničesar razen tega, da bo namenjen »za programsko in finančno avtonomijo javnih zavodov, izboljšanje pogojev delovanja nevladnih organizacij (NVO) in samozaposlenih, pospeševanje vlaganj v kulturno infrastrukturo in ohranjanje kulturne dediščine ter za spodbudo javno-zasebnim partnerstvom«, skratka za obstoječa področja dela MK. Kako bo zasnovan novi kulturni model, kako naj bi deloval ali koliko bo stal, pa ne izvemo. Brez tega razmisleka bo nov kulturni model ostal le želja, obstoječega je namreč treba spremeniti predvsem zato, ker je postal stroškovno nevzdržen – in ob vsem tem naštevanju bo brez novih virov financiranja nevzdržen tudi ostal.
Lanski novi kulturni model
Da potrebujemo nov kulturni model, so tako minister Grilc kot številni drugi strokovnjaki za kulturno politiko govorili in pisali že večkrat, saj je obstoječi z le minimalnimi korekcijami v rabi vse od leta 1945. Minister je pred dobrim letom v svojem Uvodu v NPK celo zapisal, da »ni tretje poti med prenovo celotnega modela kulturne politike in statusom quo«. Glavna lastnost obstoječega modela pa je ta, da je financiranje v ogromnem deležu stvar države.
V zvezi s to vlogo države kot financerja je bil minister previden že pred enim letom: »Vloga države v kulturni krajini, kot je slovenska, je in bo bistvena, saj dvomilijonska jezikovna skupnost ne daje podlage, da bi se razvili kulturni trgi. Vprašanje je, kako pluralna in demokratična naj bo kulturna politika, se pravi, katera področja kulture bodo predmet javnega interesa in zato tudi skrbi nosilcev javnih oblasti. Drugo vprašanje pa je večja, povedano točneje, prevladujoča vloga stroke in javnosti pri odločanju. Deloma jo že uvajamo v nujnih spremembah Zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi (ZUJIK).«
Pri tej napovedi nujnih sprememb pa je tudi ostalo: predlog sprememb ZUJIK doslej namreč še ni prišel niti do javne razprave (za razliko od Zakona o SLAVC), čeprav je bil napovedan že za lansko leto. Nehalo se je tudi govoriti o tem, »da je obstoječi model kulturne politike dokončno izčrpan, in to ne samo zaradi nespornega dejstva sedanjih in prihodnjih proračunskih omejitev, temveč spričo pričakovanih učinkov, ki naj bi jih kulturna politika dajala. To je tudi tisto, kar bi nas moralo zanimati, namreč kakšno kulturo za vloženi javni denar dobimo, koliko je dobimo in za koga«. To je v Pogledih lani izjavil minister.
V pomanjkanju konkretnih predlogov drugih kulturnopolitičnih modelov si lahko pomagamo z ministrovim komentarjem o tem, da bi zasebna vlaganja v kulturo spodbujali z davčnimi olajšavami, kot to počno nekatere druge države: »Marsikdo, ki se zavzema za davčne olajšave, se niti ne zaveda, da bi dobil zato manj proračunskih sredstev. Po svetu je tako, da imajo različni kulturnopolitični modeli poudarek ali na enem ali na drugem.« Če si to prevedemo v bolj praktične okvire, ugotovimo, da torej o vlaganjih v kulturo v modelih z davčnimi olajšavami ne odloča več država, temveč zasebniki. In če smo pri interpretaciji te alternative nekoliko tendenciozni, jo lahko prevedemo v še eno alternativo: država se pri svojem odločanju zanaša na stroko, zasebniki pa na trg. Pri tem za zdaj zanemarimo, da ne gre za tako enostavno dilemo, saj tudi zasebniki kdaj z vlaganjem v kulturo iščejo kaj drugega kot dobiček, recimo ugled zaradi sofisticiranosti, ki jo s seboj nosi povezava z umetnostjo.
Vse to pa zastavlja naslednje ključno vprašanje: Ali sprememba kulturnopolitičnega modela spreminja razmerje med vlogo države in trga kot financerjema kulture? In verjetno je korekten odgovor: ja in ne.
Tri temeljna načela
O tem, zakaj so ti načrti sprememb ZUJIK zastali, bo z ministrom zanimivo spregovoriti ob skorajšnjem zaključku mandata, vsekakor pa zlasti v svojih zgodnjih načrtih naslednikom (ali v ustrezni koalicijski kombinatoriki celo samemu sebi) zapušča uporaben material. Čisto dobro izhodišče so že Grilčeva tri temeljna načela kulturne politike: vrhunskost, raznovrstnost in dostopnost. (Zadnje je zanimivo zlasti zato, ker ne pomeni le ekonomske dostopnosti, temveč tudi vsebinsko, predpostavlja pa tudi dolgoročno oblikovanje in pridobivanje občinstva. Umetniški vodja za džez v newyorškem Lincoln Centru, slavni trobentač Wynton Marsalis, je nekaj podobnega rekel v zvezi z domnevno res dobrimi idejami: »Super je imeti dobro idejo, but people gotta dig it,«, kar bi lahko prevedli z »ljudem mora sesti«.) In na osnovi teh istih načel lahko predlagamo nekaj pobud za razmislek o novem kulturnem modelu, ki bi ga veljalo zapisati tudi v koalicijsko pogodbo!
Vrhunskost in sociala
Vrhunskost sama po sebi seveda ni vprašanje. Vprašanje je, kako jo opredelimo oziroma kje potegnemo črto? Pri tem smo lahko do onemoglosti ustvarjalni, lahko pa se ozremo po okoljih, ki bi jim bili vsaj deklarativno radi podobni in s katerimi nas vežejo stoletja skupne zgodovine.
V grobem gre za osnovne nacionalne institucije: ključne narodne muzeje, narodno knjižnico, pinakoteko, ki danes seveda obsega že umetnike rojene v drugi polovici preteklega stoletja, osrednje glasbeno-scenske ustanove in javno radiotelevizijo, verjetno pa tudi že vsaj osnovno predstavo o tem, kako reagirati na izzive digitalizacije. Pri tem gre zlasti za glasbo in video, v vedno večji meri pa tudi za literaturo, razne hibridne umetnosti in spletne domislice. Jasno je, da NUK in Vuk Ćosić ne sodita v čisto isti koš, ampak pomembno je, da država zazna, da so določeni avtorji mednarodno relevantni, in se zna na to odzvati.
V grobem je tudi jasno, kaj sem ne sodi: vprašanja o razmerjih med javnim in nevladnim sektorjem ter o socialni varnosti samozaposlenih s tem nimajo ničesar. Če smo čisto natančni, vse to sploh ne sodi na področje kulture, temveč socialnih politik. O tem je med ministri za kulturo prvi spregovoril dr. Vasko Simoniti in bil popljuvan, njegovi nasledniki so razumeli lekcijo in se niso več dotikali tega problema. Seveda že davno ne velja več slaba (in tudi neresnična) domislica, da mora biti dober umetnik lačen, v enaki meri in od nekdaj pa tudi ne velja, da dobrega umetnika (in njegovega delovanja v javnem interesu) naredijo in vzdržujejo bolj ali manj izključno državna sredstva.
Sistem financiranja kulture v Sloveniji je zdaj tak, da ločuje programska in projektna sredstva, ki jih država in lokalne skupnosti delijo javnim zavodom, NVO in samostojnim ustvarjalcem, nekaj na osnovi z zakoni določenih obveznosti, nekaj na osnovi javnih razpisov. Višina sredstev je v nekaterih primerih le malo, v drugih pa v celoti odvisna od strokovnih komisij, tem pa so sredstva odmerjena na MK oziroma občinskih uradih za kulturo na osnovi le malo spreminjajočih se deležev za posamezna vsebinska področja. V grobem je to točka, kjer od leta 1945 ni resnejših formalnih sprememb – je pa kajpak zlasti od osamosvojitve bistveno več deležnikov, kar v praksi pomeni, da je treba kolač razrezati na vedno več kosov. Posledica je, da so zaradi tako ali tako omejenih sredstev, zaradi splošne gospodarske krize pa še v večji meri, ti kosi vedno manjši in to je osnovni razlog za spremembo modela.
Da tržni mehanizem ne more biti osrednje ali celo edino merilo za vrhunskost umetnosti, je jasno tudi na mnogo večjih »trgih«, kot so denimo britanski, nemški ali francoski, ki vsi poznajo takšno ali drugačno obliko sofinanciranja kulture. Po drugi strani pa ni nujno, da s preobiljem državno sofinancirane kulture trg kot orodje za srečevanje ponudbe in povpraševanja kratko malo odpravimo, kot se dogaja pri nas. Trg niso samo stand-up komiki in kuharske knjige, ampak med avtorje velikih in številnih uspešnic sodijo tudi denimo Feri Lainšček, Goran Vojnović, Laibach, Marko Naberšnik in tudi tako mladi ustvarjalci spletnih aplikacij, da sploh še niso zaznali možnosti državnega financiranja.
Raznovrstnost in novi viri
Uspešnic ne znajo napovedovati niti v Hollywoodu, kjer v to vlagajo velike denarje. A ni potrebe, da država nosi breme preširoko razumljene raznovrstnosti, tako vsebinske kot formalne in še manj v smislu decentralizacije. Kar je pomembno, je, da kot zakonodajalka, se pravi določevalka »pravil igre«, ne ostaja ujeta v preživete modele in vzorce, prav to pa je temeljna zadrega slovenske kulture. Tudi o tem je že lani spregovoril minister Grilc: »Slovenska kultura ječi pod bremenom generacijskih konfliktov, opravka imamo že z izključenostjo celih generacij ustvarjalcev. Manj znano je, da to ni le problem javnega sektorja, temveč tudi nevladnega sektorja.«
Posledica skoraj izključno državnega financiranja kulture je bil nastanek močnega lobija »producentov«, kot jih je poimenoval minister. Ta je bil v času po osamosvojitvi praktično edini usmerjevalec kulturne politike. V tem seveda kultura ni bila izjema med javnofinančnimi področji – ki se vsa po vrsti sklicujejo na »brezmadežno stroko« nasproti »korumpirani politiki« – je pa tudi v kulturi zaradi tega prišlo do šibke odzivnosti na potrebe trga, se pravi bralcev, gledalcev, poslušalcev, prav tako pa do omenjenega stopnjevanja generacijskega konflikta.
Če si kulturna politika želi večjo raznovrstnost, mora prisluhniti potrebam še koga poleg obstoječih ustvarjalcev. To v praksi pomeni večji posluh za signale potencialnih publik, banalno rečeno – trga, prav tako pa še močnejšo podporo mladim ustvarjalcem.
Ni dovolj takšno podporo prepustiti obstoječim ustanovam, kakršna je denimo ljubljanska Drama, ki je za prihodnjo sezono napovedala ciklus Drama laboratorij s projekti najmlajše generacije gledaliških ustvarjalcev. V pomanjkanju sistemskih možnosti je takšen ciklus sicer hvale vreden, v bolj urejenih razmerah pa ne bi sodil v osrednje gledališče v državi, temveč na specializirane odre, kjer bi se v še večji meri kot doslej predstavljali mladi ustvarjalci z resnično inovativnimi idejami (recimo v že desetletja delujoči Glej in nedavno sproženi BiTeater v Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana)). Seveda nismo v letih pred prvo svetovno vojno, ko so prvi avantgardisti šokirali blazirano meščansko občinstvo, prav tako pa ne moremo pričakovati, da več tisoč abonentov Drame v gledališče prihaja gledat bolj ali manj radikalne supermoderne koncepte. Seveda je v našem času tudi to sprejemljivo, vendar pa bi se morali v tem primeru vprašati, zakaj potem sploh še potrebujemo nevladne skupine, če se osrednja »nacionalka« profilira (tudi) z eksperimentalnim programom? (Da ne bo pomote –v primeru Drama laboratorija ne gre za abonmajski program Velikega odra, a vseeno gre za vsebine, ki po svojem bistvu sodijo tudi v fizično drugo okolje!)
Z drugimi besedami: raznovrstnosti ne smemo iskati v ponudbi posameznih producentov, nasprotno, ti morajo imeti jasno profilirano identiteto – raznovrstnost pa bo posledica večjega števila različnih in prepoznavnih ponudnikov čim bolj različnih vsebin in oblik.
Aktualna produkcija bi bila mnogo bolj raznovrstna, če bi se znala bolj aktivno odzvati na potrebe občinstva in če bi imela bolj utrjene poti za predstavljanje novih ustvarjalcev. To velja za vse veje umetnosti, tudi denimo za klasično glasbo, kjer je na najbolj prestižnih odrih v državi očitno pomanjkanje priložnosti za mlade virtuoze, ki bežijo v tujino (recimo violinistka Tanja Sonc) ali se umaknejo v poučevanje.
Dostopnost in avtonomija
Jasno je, da dvomilijonska nacija na osnovi tržnih mehanizmov ne more preživeti prav veliko kulturnikov. In jih tudi ne: celo med najbolj znanimi imeni so (in so bili) publicisti ter uredniki pri založbah in revijah, pedagogi na umetniških akademijah in najrazličnejših drugih šolah, celo snovalci oglasov, diplomati, politiki in uradniki. To ni nič nenavadnega, tako je in je bilo povsod po svetu, relativni delež zaposlenih v kulturi je pri nas kvečjemu večji kot marsikje drugod.
Še en premik, na katerega bi v povezavi z obema že obravnavanima veljalo pomisliti pri spreminjanju kulturnopolitičnega modela, je poudarek ne na potrebah producentov, temveč okolja: ne ustvarjamo novih in novih ustanov samo zato, ker prihajajo nove in nove generacije ustvarjalcev – temveč zaščitimo obstoječe ustanove zato, ker je njihov obstoj in dejavnost vrh nacionalne kulture na danem področju. Takšni ustanovi sta oziroma bi morali (v še večji meri) biti denimo ljubljanska Drama in Slovenska filharmonija. Banalno rečeno, podobno kot državna reprezentanca v tem ali onem športu.
Tema ustanovama primerljivi sta pariško gledališče Comédie française in Berlinski filharmoniki, ki pa v nasprotju z našima nista »javna zavoda«, katerih ustanovitelj je država, temveč zasebni društvi z začasno in obnovljivo državno koncesijo za sofinanciranje točno določeno storitve, v prvem primeru za vzdrževanje žlahtne francoske odrske tradicije, v drugem pa za zagotavljanje najvišje ravni glasbene poustvarjalnosti ter mednarodne promocije sodobne nemške glasbe – krstno izvedena skladba kajpada doživi povsem drugačno raven pozornosti, če jo na mednarodni turneji predstavi globalno tako prestižen orkester. In Berlinski filharmoniki svoje poslanstvo glede sodobne glasbe jemljejo še kako resno: že leta 2006 so na Salzburškem poletnem festivalu nastopili s celovečernim programom del iz 21. stoletja. Tako razumljena mednarodna promocija ne promovira le samih kulturnikov, temveč predvsem sodobnega duha države, v kateri je kultura ogledalo v prihodnost usmerjene družbe. (In ker gre za nekakšno koncesijo, jo v primeru nezadovoljivega izvajanja dogovorjene »storitve« država vzame tudi nazaj in da komu drugemu.)
Dobi pa v tem kontekstu čisto novo dimenzijo tudi koncept avtonomije. O tem se pri nas veliko pogovarjamo, delno naj bi v smeri avtonomije šlo izločanje vsebinskih področij iz okvirjev MK, denimo v primeru Javne agencije za knjigo in Slovenskega filmskega centra. Primer druge skrajnosti je velika pozornost medijev do imenovanja novega direktorja (oziroma direktorice) Cankarjevega doma, ki ga pri nas imenuje neposredno minister, podobno kot direktorje drugih ustanov, katerih ustanovitelj je država. Pri tem si neobvezno pridobi mnenje sveta zavoda ter morda ustanovi posvetovalno komisijo – vse se, skratka, dogaja izven same ustanove – Berlinski filharmoniki pa si sami izvolijo svoje vodstvo, ne glede na to, da jih v precejšnji meri sofinancira država. Sami tudi skrbijo za vzdržnost svojega poslovanja, ne potrebujejo komisij na ministrstvu in ne svetov zavodov ter strokovnih svetov, v katerih bi o njih odločali bolj ali manj zainteresirani predstavniki »javnosti«. Za ilustracijo: predsednik sveta ljubljanske Drame je pravnik, bančnik in občasni politični kandidat dr. France Arhar, sveta Slovenske filharmonije pa elektrotehnik in podjetnik dr. Otmar Zorn, pred leti znan predvsem kot predsednik nadzornega sveta Agencije za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN). Kolikšna je njuna stopnja poznavanja in vpletenosti v delovanje obeh ustanov, si najbrž ni zelo težko predstavljati.
Ko torej razmišljamo o interakciji med družbo in kulturo, je smiselno razmišljati o določitvi ciljev. Ali želimo, da v dveh opernih hišah zagotavljamo eksistenco okrog petsto glasbenikom in plesalcem – ali želimo mednarodno ugleden baletni ansambel, kakršen je Clugov v Mariboru? Ali mislimo, da je nujno prek Javne agencije za knjigo (JAK) letno zagotavljati izid več kot petsto naslovov, izmed katerih marsikateri ne dosega niti tehničnih založniških standardov, kaj šele vsebinskih – ali bi raje dostojno podprli nekaj res izstopajočih avtorjev, da leto, dve ali celo tri lahko v miru ustvarjajo. (O tem je pred časom govoril prvi direktor JAK, pisatelj, založnik in dolgoletni predsednik Društva slovenskih pisateljev Slavko Pregl.) V času, ko bo e-samozaložba vedno bolj enostavna, je to vprašanje še bolj aktualno kot doslej. Ali res potrebujemo toliko šol z umetniškimi vsebinami, ki bruhajo diplomante, med katerimi večina postane socialni problem – ali bi raje podpirali ciljane tečaje, kot so npr. tisti za kreativno pisanje, na nadebudne umetnike pa apelirali, da se v okviru javnega šolstva izšolajo za kaj, kar jim bo omogočilo eksistenco? Pedagoških delovnih mest bi bilo sicer manj, ampak pred meseci je Andraž Teršek pisal o odgovornosti države, ki razpisuje študijska mesta za poklice, po katerih ni povpraševanja – sliši se grdo, ampak tudi mlademu človeku vzeti več let življenja na račun nikomur potrebnega študija ni prav lepo.
V medijih in na dnu
In nazadnje – pogosto slišimo, kako kultura izginja iz medijev, pri čemer se kot krivec vedno predstavljajo mediji. Kaj pa če je tako, da vsepovsod prisotna, državno financirana kultura, ki se ukvarja predvsem s »prevpraševanjem« svojih lastnih, neštetokrat prežvečenih predpostavk in z vprašanji lastne socialne varnosti, ljudi kaj prida ne zanima? Seveda drži, da mediji nis(m)o angeli in se nam da marsikaj očitati, glede kulture pa prej preveliko popustljivost kot kaj drugega – kulturni mediji se kot en mož bliskovito postavijo na stran vsakega kulturnika, ki zastoka, da mu je država namenila premalo sredstev – nihče pa se ne vpraša, zakaj bi moral biti vsak, ki se je enkrat prebil med prejemnike javnih sredstev, vedno znova upravičen do njih? Za referenco kakovosti se pri nas pogosto postavljajo mednarodni uspehi, s katerimi ni seveda nič narobe, absolutno nepogrešljivi pa za slovensko javnost najbrž tudi niso čisto vsi – pred kratkim smo recimo izvedeli, da je Slovensko mladinsko gledališče že šestkrat uspešno gostovalo v Franciji z uprizoritvijo Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! – sliši se sicer imenitno, ampak kaj točno ima slovenska kultura ali država od tega, da se je ansambel Mladinskega že šestkrat peljal v Francijo in nazaj odigrat isto predstavo (četudi na stroške tistih, ki so jih tja povabili)? Sliši se morda kot črna zavist, a mednarodna promocija kulture je področje, kjer bi se bilo koristno temeljito pomeniti o ciljih, ki jih v zvezi z njo želimo doseči.
Tudi zaradi ekonomske krize, a ne le zaradi nje, se sredstva za kulturo zmanjšujejo – tudi Pogledom se je sofinanciranje Mestne občine Ljubljana in MK nominalno znižalo za 15 odstotkov –, a ob tem vendarle velika večina producentov še vedno vztraja, produkcija se kvečjemu povečuje. Prizadeti so predvsem tisti na obrobju, samostojni ustvarjalci in nevladne organizacije, ki jih ne ščitijo sindikati in drugi obrambni mehanizmi javnega sektorja. Minister Grilc je imel vsekakor prav, ko je lani prav te ustvarjalce označil za svojo prioriteto, a na tem področju stvari še vedno ostajajo najbolj nedorečene, in brez spremembe modela jih bo tudi težko spremeniti. (Glede na to, da model iz leta 1945 ni predvideval ne NVO in tudi ne kaj prida samostojnih ustvarjalcev, to najbrž ni presenetljivo.)
Vrhunskost, raznovrstnost in dostopnost v kulturi so dosegljiva načela, če bo prišlo do razširitve virov financiranja, če bo kultura našla stik z zainteresirano in še posebej z novo javnostjo in če bo poskrbljeno za sistematično uvajanje novih generacij. Če bomo to storili, bo produkcija boljša, bližje bo številčnejšemu in bolj vpletenemu občinstvu ter manj obremenjujoča za javna sredstva – seveda pa bo to s seboj nedvomno prineslo tudi to, da si bodo nekateri dosedanji »producenti« morali poiskati drugo dejavnost. To se dogaja tudi v medijih in se je na marsikaterem drugem področju že zgodilo. Ni pa to nujno nekaj slabega, v kulturi in vrhunski umetnosti sploh ne. Celo obratno je – slab je status quo.
Pogledi, let. 5, št. 13-14, 9. julij 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
