Rog: srečanje z realnostjo
Na srečo je zemljišče na območju Roga postalo mestna last, kar vsaj v načelu povečuje možnosti za bolj premišljen koncept prenove in v večji meri upošteva javne koristi. Ob tem pa ponuja tudi možnosti, da se vsaj v tem delu sklene premišljena in uspešna »vrnitev« Ljubljanice mestu z vrsto ureditev, ki so bodisi že izvedene ali pa še potekajo od Špice pa do zapornic. Če se danes sprehodimo po Petkovškovem nabrežju iz centra proti Mostam, takoj opazimo, da je cel niz raznovrstnih prostorov, obrnjenih proti reki, prekinjen z dolgo industrijsko zgradbo nekdanjega Roga, ki daje vtis puščobnosti in izpostavljenosti. Podobno lahko opazimo tudi na Trubarjevi ulici – drobno in privlačno urbano tkivo, obrnjeno proti ulici, se prekine z dolgim zidom, ki ločuje Rog od ulice. Zato je prva naloga dobro premišljenega koncepta prenove in urbane revitalizacije odprtje prostora Roga (tako proti Trubarjevi ulici kot proti Ljubljanici) in njegova vključitev v urbano tkivo, seveda ob samoumevni predpostavki, da osrednja zgradba Roga kot dediščina industrijske arhitekture predpreteklega stoletja ostane, se obnovi in dobi nove vsebine. Zdi se, da so se pripravljavci natečaja, torej snovalci vsebinskih izhodišč za prenovo in avtorji prvonagrajene rešitve prenove tega zavedali, zato konceptu prenove pravzaprav ni mogoče kaj posebnega očitati. Osrednji prostor seveda predstavlja Rog, ki je namenjen javnim vsebinam, povezanim s Centrom sodobnih umetnosti, v območje pa so umeščena še stanovanja in hotel. Sam koncept prenove in urbane revitalizacije temelji na javno-zasebnem partnerstvu, v katerem naj bi mesto poskrbelo za revitalizacijo in prenovo objektov v javni rabi, komercialno in zasebno rabo (hotel in stanovanja) pa naj bi seveda izvedli s pomočjo zasebnega kapitala. Z javno-zasebnim partnerstvom pa so križi in težave – če samo pomislimo na Stožice in izgradnjo multimodalnega prometno-komercialnega vozlišča v Ljubljani. V obeh primerih je izpadel zasebni del partnerstva, ki hkrati onemogoča tudi zaključitev javnih programov v Stožicah in sploh začetek gradnje novega potniškega središča v Ljubljani. Kot vse kaže, se takšna usoda obeta tudi prenovi območja Roga. Privatnih investitorjev ni na vidiku, mesto pa se bo v luči krize javnih financ moralo omejevati tudi pri investicijah v grajeno infrastrukturo in javne objekte.
Obetavni načrti ostajajo na papirju, življenje v Rogu pa gre svojo pot. Kot je znano, že vse od leta 2006 območje Roga naseljujejo različne umetniške in socializacijske skupine, ki so se v pomanjkanju prostorov in sredstev za delovanje zatekle v opuščene in propadajoče objekte. Še enkrat je tu na delu »spontana prenova« – prilagoditev objektov nekakšnim minimalnim zahtevam za delovanje in vzpostavljanje začasne rabe –, ki je tovarno Rog vpisala na zemljevid artističnih in družabnostnih prostorov v Ljubljani in jo odprla za javno rabo. Mestna oblast je temu na začetku nasprotovala, končno pa so le iznašli nekakšno obliko medsebojne tolerance, ki omogoča življenje v Rogu.
V nezmožnosti realizacije »velikega projekta« začasna raba prostorov, ki temelji na samoorganizaciji uporabnikov, dejansko preprečuje nadaljnje hitro propadanje objektov in hkrati rešuje prostorsko stisko nekaterih artističnih in socializacijskih skupin, vzpostavlja skupnost in odpira prostor obiskovalcem oz. javnosti. V bistvu imamo opravka z nekakšno prenovo »od spodaj navzgor«, ki se ne dogaja z dragimi in obsežnimi gradbenimi projekti, ampak z majhnimi prilagoditvami in improvizacijami ter z oblikovanjem neke vrste »kulture ruševin« z veliko samoorganizacije in samopomoči. Brez začasne rabe teh skupin, ki jih sicer nikoli niso poklicali k revitalizaciji, bi Rog danes pospešeno propadal, tako kot je pred letom 2006. Mestne oblasti bi zato morale začasno uporabo Roga ne samo tolerirati, ampak tudi pomagati pri reševanju nekaterih problemov, ki so zunaj vpliva in možnosti začasnih uporabnikov, kot je na primer oskrba z električno energijo, zasteklitev razbitih oken in podobno.
Mnogi se utegnejo zgražati nad estetsko in socialno podobo, ki jo ponuja Rog danes, in jo tolerirajo samo zato, ker je začasna. Ampak trajanje te »začasnosti« je lahko dolgo. Je to lahko razlog za zaskrbljenost? Mislim, da ne. Le primerjajte živahnost, kreativnost in doživljajskost severnega dela Metelkove z uradniško puščobnostjo njenega južnega dela.
_
Dr. Pavel Gantar je urbani sociolog.
Pogledi, št. 11, 13. junij 2012