Slovenščina na drugem mestu
12. 05. 2015
Tako kot vsi narodi, ki dolgo časa niso imeli lastne države, smo tudi Slovenci skozi zgodovino razvili močan čustven odnos do slovenskega jezika, ki je tudi po osamosvojitvi eden od ključnih gradnikov naše identitete. Vendar praksa vse prepogosto kaže, kako je naša jezikovna (samo)zavest nizka. Da je slovenščina na različnih področjih zapostavljena, pa smo si največkrat krivi sami.
Slovenščina je naša svetinja, ki jo je treba za vsako ceno varovati pred tujimi vplivi. In je nekoliko kot srebrni jedilni pribor in posodje v boljših družinah – postavlja se ju na častno mesto v kredence, lošči do visokega sijaja, nikoli pa se ju ne uporablja … Kako bi si sicer lahko razlagali prizore, ki so na prireditvah, kamor pridejo spregovorit tujci, zelo pogost pojav: poslušalci, večinoma Slovenci, skoraj praviloma ne segajo po slušalkah, čeprav je tolmačenje zagotovljeno (kar med drugim zahteva tudi Zakon o slovenščini v javni rabi). In če že zberejo pogum in jih vzamejo, jih potem samo nerodno stiskajo v rokah in od časa do časa približajo ušesom, kot da želijo le preveriti, ali stvar deluje.
Tolmač(ka) sedi v kabini in se trudi za enega ali dva primerka, ki sta tako zagovedna, da nočeta poslušati predavanja ali pogovora v izvirniku. Soposlušalci ju pogledujejo začudeno, s tisto škodoželjno radovednostjo, ki so je deležni invalidi ali kako drugače prikrajšani. Ko je uradnega dela prireditve konec in poslušalstvo dobi priložnost sámo postavljati vprašanja, se zgodba ponovi v še ostrejši različici: ljudje si podajajo mikrofon in le redkim pade na pamet, da bi spregovorili v slovenščini. Vsakdo se trudi (sebi in drugim) dokazati, da tuji jezik, v katerem govori gost, obvlada do potankosti. Več jezikov znaš, več veljaš – kaj pa materinščina?
V podobno jezikovno servilnost so neredko prisiljeni zaposleni v podjetjih s tujimi lastniki. Sporazumevanje poteka v tujem jeziku, čeprav je slovenščine nevešča največkrat samo peščica vodilnih. Vendar o takšnem ravnanju tisti, ki so vanj primorani, ne marajo poročati, saj bi si potem morali začeti iskati novo službo. Njihova odločitev je razumljiva. Tem bolj težko pa je doumeti, da se včasih tudi tistim, ki si s tem ne bi žagali veje, na kateri sedijo, za takšno ravnanje gladko žvižga. Med drugim onim, ki bi se s tem morali ukvarjati po službeni dolžnosti (glej okvirček Kaj o vsem tem meni Služba za slovenski jezik v okviru ministrstva za kulturo).
»Ne bodo te povabili v Seul«
Miran Varga, strokovnjak za informacijske tehnologije, samostojni novinar in tehnični urednik revije IRT3000, je pri branjenju domovinske pravice slovenščine tako rekoč v prvih bojnih vrstah – pisanje o informacijski tehnologiji namreč pomeni, da je pisec ves čas v stiku s tujim jezikom (večinoma angleščino) in se pogosto znajde pred izzivom, kako v slovenščino prevesti kakšen izraz, ki v splošno rabo šele vstopa (tako kot predmet, ki ga označuje). Eden takih je, kot pove sogovornik, »nošenčki«, za katerega upa, da se bo uveljavil kot slovenska ustreznica angleškemu »wearables« namesto dolgoveznejšega in nerodnejšega »nosljive naprave«.
Marsikateri, ki se z informacijski tehnologijo ukvarja poklicno in ki po službeni dolžnosti tudi piše, nima tako srečne roke pri izmišljevanju novotvorjenk. Roko na srce, nekateri si s tem niti ne razbijajo glave. V elektronski nabiralnik Mirana Varge neredko zanese vabila na predstavitve novih izdelkov informacijske tehnologije, katerih avtorji ne morejo skriti, da jim je jezik deveta skrb. »Pošiljam samo kratek neuraden save the date za novinarsko, ki bo v ponedeljek,« se glasi začetek maila iz ene znanih slovenskih agencij za komuniciranje z javnostmi. Nekdo drug obvešča o novih modelih pametnega telefona, ki »bodo kupcem prek ponudbe s strani proste prodaje, nato pa tudi s strani operaterjev« na voljo v več različnih barvah in »v vseh štirih tržnih segmentih«.
Ampak takšnih drobnih nepismenosti smo vsi, ki delamo v medijih, navsezadnje vajeni. Bolj sitno je, kadar se naročniki tovrstnih šepavih sporočil za javnost – pri katerih se tolažimo, da so resda šepava, pa vendarle v slovenščini – odločijo, da bodo slovenščino kratko in malo opustili. Ter namesto nje preklopili v kakšen drug jezik, ki ga govori več govorcev v »regiji« – za večino korporacij, ki se ponašajo, da so »prisotne v več kot 170 državah po svetu«, Slovenija ni nič drugega kot drobna pika v »regiji Adriatik«, na območju zahodnega Balkana ali kakorkoli že poimenujejo paket držav, kjer so se odločile prodajati svoje izdelke ali storitve. Eden takih primerov se je zgodil lani, v prostorih »regijskega centra« južnokorejskega proizvajalca potrošniške elektronike, ki se je poslovanje v regiji odločil usmerjati iz Ljubljane. Pohvalna odločitev, toda zakaj predstavitev njihovih izdelkov na novinarski konferenci torej ni potekala v slovenščini, temveč v hrvaščini, se je Miran Varga že lani javno spraševal v pismih bralcev v Delu. Med prisotnimi novinarji je bila večina Slovencev, a so jih regijski predstavniki nagovorili v hrvaščini. Izbira jezika je bila dodatno problematična, ker mlade generacije, rojene po osamosvojitvi, hrvaščine več ne obvladajo, pa tudi tisti, ki so služili vojaški rok v nekdanji skupni državi, ne morejo pričakovati, da se bodo z JNA-srbohrvaščino lahko poglabljali v skrivnosti informacijske tehnologije s hrvaškimi ustreznicami. Pravzaprav bi ravnali pametneje, če bi spregovorili v angleščini, ki je tako in tako jezik IT-jevcev in jo vsi poznamo in razumemo, meni Varga. Najbolj pa ga je zaskelelo, da se od prisotnih novinarjev nad rabo hrvaščine nihče ni pritožil. Še več: eden od njih je sarkastično pripomnil, da ga zaradi njegovega kritiziranja nikoli »ne bodo povabili v Seul«.
Ja, Slovenci smo za mačehovski odnos, ki ga imajo proizvajalci računalniške in druge visokotehnološke opreme do nas, krivi čisto sami, pravi Varga. Poleg tega je napačna domneva, da je dva milijona govorcev slovenščine premalo, da bi si zaslužili posebno obravnavo. Ne, dva milijona je čisto dovolj, država oziroma posamezen jezik lahko dobi svoj izbirnik že, če je govorcev nekaj tisoč. In sploh gre danes vse to laže in hitreje kot v zori digitalne dobe, vendarle pa ne moremo pričakovati, da bo za izbirnike poskrbel proizvajalec kar sam od sebe, temveč smo za t. i. lokalizacijo proizvodov odgovorni tudi sami. Predvsem moramo za začetek nehati biti zadovoljni z vsem, kar pride na naš trg, vključno z izdelki, ki niso opremljeni niti z izčrpnimi navodili za uporabo v slovenskem jeziku. Največkrat so priložena le osnovna napotila, kako začeti, za bolj natančne napotke pa se je treba zagristi v besedilo v enem od tujih jezikov. In če so po kakšnem naključju navodila za uporabo v slovenščini, je ta praviloma klavrna in težko razumljiva, pravi Varga.
Uradni jezik ni »jezik postopka«
Zavoljo mnenja, da smo Slovenci s pomanjkanjem jezikovnega ponosa nekoliko sami krivi za omalovažujoč odnos do našega jezika, bi bilo zanimivo pogledati, kaj se s slovenščino dogaja v okolju, kjer ji zakonodajni okvir de iure omogoča popoln razcvet. V institucijah Evropske unije, kot sta denimo Evropski parlament in Evropska komisija, je slovenščina uradni jezik, skupaj z ostalimi triindvajsetimi. No, seveda so med enakopravnimi nekateri vedno bolj enakopravni, kot je ugotovil že George Orwell v Živalski farmi … V evropskih institucijah je zato najpogosteje slišati angleščino, nemščino in francoščino. Vendarle pa so »delovni jeziki vsi uradni jeziki EU«, vztrajajo v predstavništvu Evropske komisije v Ljubljani. Uradni jeziki in delovni jeziki institucij Unije so angleščina, bolgarščina, češčina, danščina, estonščina, finščina, francoščina, grščina, hrvaščina, irščina, italijanščina, latvijščina, litovščina, madžarščina, malteščina, nemščina, nizozemščina, poljščina, portugalščina, romunščina, slovaščina, slovenščina, španščina in švedščina. »Vendar pa se uporablja tudi termin 'jeziki postopka'. Komisija za jezik postopka šteje jezik, v katerem morajo biti na voljo dokumenti komisarjem, kadar jih na sestankih potrebujejo za razprave in sprejemanje odločitev. Prav tako je to jezik, v katerem Komisija navadno pripravi notranje dokumente, ki se ne objavijo ali pošljejo drugim institucijam EU. Trije jeziki postopka Komisije so angleščina, francoščina in nemščina. Glede na specifičnost zadeve (povezano na primer s točno določeno državo članico) se lahko zahtevajo druge jezikovne različice,« pojasnjujejo v predstavništvu.
Nekateri opozarjajo, da Komisija zadnja leta vpeljuje nekatere varčevalne strategije, zaradi katerih so govorci manjših jezikov, kakršen je slovenščina, mimogrede prikrajšani za kakšen prevod. Na uradni spletni strani Komisije (v slovenskem jeziku) piše tole: »Za manjšo obremenitev davkoplačevalcev si Evropska komisija prizadeva zagotoviti spletne vsebine v jeziku obiskovalcev spletnih strani oziroma v jeziku, ki ga lahko razumejo, glede na njihove dejanske potrebe. To jezikovno politiko bomo na novih in prenovljenih spletnih straneh uporabljali čim bolj dosledno. Na podlagi dejstev in potreb uporabnikov se bomo odločili, katere jezikovne različice so potrebne in katere ne.«
V predstavništvu v Ljubljani pa razlagajo takole: »Evropska komisija že dolgo uporablja to načelo. Najbrž se lahko strinjate, da ne bi bilo stroškovno učinkovito, če bi v vse jezike prevajali čisto vse, kar počnemo. Zato pripravimo skrben izbor glede na interes in potrebe državljanov. Komisija uporablja številna orodja, s katerimi meri zanimanje za vsebine, ki jih objavi na svojih spletnih straneh. Na podlagi tega potem vidimo, kako pogosto, iz katere države in v katerih jezikih si uporabniki ogledujejo spletne strani. Med pogajanji za proračunski okvir 2014–2020 se je Komisija zavezala zmanjšati svoje osebje za 5 odstotkov, začenši z letom 2013. Hkrati smo se zavezali, da bomo še naprej zagotavljali enako kakovost storitev za državljane EU. Zato optimiziramo svoje delo in zagotavljamo, da so državljani držav članic EU in drugod še naprej dobro obveščeni o vsebinah EU v jezikih, ki jih razumejo. To načelo velja za Komisijo kot celoto.«
Evropska administracija je sicer že dolgo deležna očitkov glede svoje domnevne potratnost, veliko ljudem gre v nos množica, ki se ukvarja s prevajanjem in tolmačenjem. Toda resnici na ljubo je človeška mašinerija, ki v praksi udejanja večjezičnost in dostopnost dokumentov v vseh jezikih, dokaj učinkovita. Taki so podatki za Evropski parlament (EP): »Proračun EP za leto 2014 znaša 1,756 milijarde EUR, od tega je 35 odstotkov stroškov za zaposlene, zlasti za plače 6000 uradnikov, ki delajo v generalnem sekretariatu in političnih skupinah. Proračun krije tudi stroške tolmačenja, zunanjega prevajanja in stroške službenih potovanj,« so sporočili iz informacijske pisarne EP v Ljubljani.
Kjer se večjezičnost živi …
Vseeno pa tudi v parlamentu pri prevajanju uresničujejo neke vrste varčevalni načrt. Imenuje se »prevajanje na zahtevo« in je (v dveh od treh oblik) v veljavi zadnja štiri leta. V poštev pride v treh primerih, razlaga Valter Mavrič, v. d. generalnega direktorja generalnega direktorata za prevajanje pri EP. Prvi primer je prevajanje magnetogramov za poslanske govore na plenarnih sejah. Včasih se je vse to prevajalo v vse uradne jezike EU, odkar pa je na spletu na voljo posnetek govora v realnem času (in tolmačenja), se pisni prevod opravi zgolj na zahtevo.
Drugi primer se nanaša na delovanje parlamentarnih odborov (in uveljavljanje t. i. prevajanja na zahtevo se v tem okviru izvaja šele od letos, pojasni Mavrič). Osnutki in končna poročila in mnenja so na voljo vedno v vseh uradnih jezikih, medtem ko se predlogi sprememb ali predlogi amandmajev prevajajo samo v jezike, ki so »v jezikovnem profilu odbora«, razlaga sobesednik. Če med člani in nadomestnimi člani ni slovenskega poslanca, prevod v slovenščino za te predloge amandmajev ni na voljo samodejno – lahko pa ga naknadno naroči kdo od poslancev ali njihovih asistentov, če slovenski prevod dojema kot nujno potreben za svoje delo. Po glasovanju pa so vsi sprejeti amandmaji na voljo v vsej jezikih znotraj končnega poročila ali mnenja.
Tretji primer je znan že dlje časa, gre za možnost, ki jo ima vsak poslanec: da na leto naroči prevod do trideset strani nekega besedila, ki je povezano z njegovo dejavnostjo v parlamentu. Pri tem ne gre le za dokumente, ki izhajajo iz EU, temveč so lahko, denimo, tudi študije, opravljene v ameriškem kongresu ali kaj podobnega.
»Kljub vsemu ne bi mogli reči, da gre pri prevajanju na zahtevo za varčevanje, zaradi katerega bi bili posamezni jeziki zapostavljeni,« meni Mavrič. »Vse javne uprave smo zavezane k optimalni izrabi sredstev. In tu smo vsi skupaj ocenili, da lahko učinkovitost merimo tako, da tudi pri prevajanju pogledamo, kaj je resnično potrebno in kaj ne, seveda glede na vire, ki jih imamo. Pri prevajanju zakonodajnih aktov pa ni nikakršnega varčevanja, vse se prevaja v triindvajset oziroma štiriindvajset jezikov – v irščino se namreč prevaja samo končne verzije, ker se je irska vlada sama tako odločila. Največkrat pa je kombinacija 22 + 1, se pravi jezik izvirnika in prevod v 22 jezikov.«
Evropski parlament je po mnenju Valterja Mavriča nasploh ustanova, kjer se večjezičnost živi. »Slovenščina je tu tako pomembna kot le malokje. Z EU in večjezičnostjo je slovenščina veliko pridobila. Vsaj tri razloge lahko naštejem za to trditev. V Evropskem parlamentu in preostalih institucijah EU se na stotine ljudi, predvsem jezikoslovcev, se pravi prevajalcev in tolmačev, vsak dan po telefonu ali v živo pogovarja, kateri izraz bi v prevodu lepše zvenel in predvsem, kateri je ustreznejši. Nikakor nimam vtisa, da je v evropskih ustanovah slovenščina na drugem mestu – pa čeprav je v slušalkah EP v resnici na kanalu 21, ker je vrstni red jezikov pač kronološki, kakor so se države pridruževale Uniji.«
Za Mavriča je slovenščina v Evropskem parlamentu in tudi v EU eden od mednarodnih konferenčnih jezikov. Poleg tega pa se tudi s slovenščino meri pravno veljavnost sprejete zakonodaje, po glasovanju in objavi v uradnem listu so vse različice enako pravno veljavne. Slovenskim študentom, ki prihajajo na obiske in oglede institucij v Bruselj, Luksemburg in Strasbourg in se poskušajo pohvaliti, da dobro znajo tuje jezike, poskuša dopovedati, da to ni dovolj. »Če ni na odločni ravni tudi njihovo znanje slovenščine, niso primerni za prevajanje niti za tolmačenje.«
Mavrič, ki je bil po lastnih besedah »v prejšnjem življenju tudi tolmač«, sicer pa ga kot Brica večjezičnost in večkulturnost spremljata že od mladih nog, ima na opazke, kako malo Slovencev se odloča za slušalke na prireditvah s tujimi gosti v domovini, svoje pripombe, ki so dokaj umestne. »Ljudje tolmačev niso vajeni. Povprečen Slovenec, intelektualci so morebiti pri tem izvzeti, tolmača še nikoli ni poslušal. Podnapise že še sprejmejo, da pa bi jim neki ženski glas sproti govoril stavke, ki jih izgovarja moški (ali obratno) – to jim je tuje. Ampak tolmači vse to dobro vedo in se zavedajo, da je vredno opravljati svoj poklic, že če jih v dvorani posluša en sam človek.«
************************
Kaj o vsem tem meni Služba za slovenski jezik v okviru ministrstva za kulturo
V nadaljevanju priobčujemo odgovore na vprašanja, ki smo jih posredovali dr. Simoni Bergoč, direktorici Službe za slovenski jezik na ministrstvu za kulturo. Odgovore so sestavili v njihovi službi za odnose z javnostjo.
Po podatkih, ki jih imam, nemalo proizvajalcev visokotehnoloških izdelkov (prenosnikov, mobilnikov, tablic ...) na predstavitvah, ki jih prireja v Ljubljani (in so namenjena samo slovenskemu trgu ali pa še kateri drugi državi iz »regije«), ne uporablja slovenskega jezika, temveč angleščino ali »jezik regije«, se pravi srbohrvaščino. Ali je Službi za slovenski jezik to znano in se ji, če jo je o tem kdo obvestil, to zdi problematično?
Služba za slovenski jezik spremlja izvajanje nacionalnega programa za jezikovno politiko in Zakona o javni rabi slovenščine in v tem okviru tudi prakse sporazumevanja podjetij s strankami. Informacije o nezakonitih praksah spremljamo v medijih, obveščajo pa nas tudi državljani in državljanke. V primeru utemeljenega suma kršitve zakonodaje zadevo prijavimo na pristojni inšpektorat. 14. člen Zakona o javni rabi slovenščine določa, da morajo vse pravne osebe zasebnega prava in fizične osebe, ki opravljajo registrirano dejavnost, poslovati s strankami na območju RS v slovenščini. Kadar je njihovo poslovanje namenjeno tudi tujcem, se poleg slovenščine lahko uporablja tudi tuji jezik. V tem smislu je ravnanje, o katerem poročate, seveda nezakonito, jezikovne pravice uporabnikov pa kršene. Predlagamo, da kršitve Zakona o javni rabi slovenščine prijavite našemu inšpektoratu.
Ali po Zakonu o javni rabi slovenščine raba tujega jezika na tovrstnih prireditvah sodi v »rabo jezika v mednarodnem sodelovanju« (6. člen) ali »poslovanje s strankami« (14. člen) – v 6. členu je raba tujega jezika dovoljena, v 14. pa je za »pravne osebe zasebnega prava in fizične osebe, ki opravljajo registrirano dejavnost«, predpisana slovenščina ...?
Dejavnosti, ki jih omenjate, sodijo v okvir 14. člena Zakona o javni rabi slovenščine, saj iskanje kupcev za storitev ali izdelek v Republiki Sloveniji ne sodi v pojmovanje mednarodnih odnosov v smislu 6. člena zakona, kjer gre za diplomatsko sodelovanje oz. sodelovanje državnega organa ali Republike Slovenije s tujim subjektom ali nadnacionalno organizacijo, nikakor pa ne z gospodarsko družbo.
Kakšne so po taistem zakonu kazni, predvidene za omenjene kršitve, kako poteka inšpekcijski nadzor?
Po 32. členu Zakona o javni rabi slovenščine so globe za kršitve vseh členov zakona od 3000 do 40.000 evrov.
Ali je Služba za slovenski jezik kdaj že poskušala raziskati obseg rabe tujih jezikov v podružnicah korporacij v Sloveniji (ki so bržčas tudi registrirane kot pravne osebe zasebnega prava), kakšni so bili morebitni rezultati? Ali rabo tujega jezika za sporazumevanja med zaposlenimi, ki so razen vodilnih zvečine Slovenci, Služba za slovenski jezik razume kot nekaj problematičnega?
Celovito evidenco kršitev jezikovne zakonodaje v podjetjih vodijo pristojni inšpektorati (tržni inšpektorat, inšpektorat za delo ...). Ministrstvo za kulturo je leta 2005 sicer naročilo in pridobilo raziskavo z naslovom Raba slovenščine in tujih jezikov v podjetjih v tuji in mešani lasti, vendar rezultatov ne moremo šteti za popolnoma merodajne in verodostojne, saj podjetja morebitnih nezakonitih praks zagotovo ne izvajajo na očeh javnosti. Vpogled v dejansko stanje je zaradi tega z običajnim raziskovalnim pristopom pravzaprav nemogoče pridobiti.
Kršenje jezikovnih pravic zaposlenih znotraj podjetja razumemo kot eno bolj problematičnih negativnih sporazumevalnih praks. Namreč, delavec je v odnosu do delodajalca v odvisnem položaju in je z namenom, da bi ohranil pogoje za delo ali celo samo zaposlitev, prisiljen sprejeti kršitev svojih jezikovnih pravic kot neproblematično dejstvo. Toda zakon v 16. členu jasno določa, da morajo vsi splošni akti pravnih oseb zasebnega prava in fizičnih oseb, ki opravljajo registrirano dejavnost, biti v slovenščini. Ravno tako mora v slovenščini potekati tudi notranje poslovanje teh oseb, ki se nanaša na urejanje pravic in dolžnosti iz delovnega razmerja, na dajanje navodil in obveščanje delavcev ali delavk ter varstvo pri delu. Pred kratkim smo bili seznanjeni s sumom kršitve zakona v primeru portoroških hotelov v tuji lasti. Zadevo smo nemudoma prijavili pristojnima inšpektoratoma.
Ministrstvo se povsem strinja z vami, da smo za kršitve Zakona o javni rabi slovenščine krivi predvsem Slovenci sami, naše pomanjkanje narodne zavesti in ponosa na svojo kulturo ter kulturno dediščino.
Pogledi, let. 6, št. 8, 22. april 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
